Dan po tem

Danes je 30. dan mojega mandata in hkrati dan po izredni skupščini zdravniške zbornice Slovenije. Ta je bila zaprta za javnost, saj so tako odločili poslanci, ki so tudi izglasovali, da čeprav demokratsko izvoljena predsednica po štirih tednih delovanja ne uživam več njihovega zaupanja. Naglica, s katero me nekateri kolegi želijo odstraniti, se zdi skoraj neverjetna. A je resnična – tako zame, kot za moje sodelavce.

Dejstvo je, da statut Zdravniške zbornice Slovenije ne pozna zaupnice, zato tudi glasovanje o njej ne more imeti pravnega učinka. Do nadaljnjega torej ostajam predsednica in izvršujem naloge, ki so mi s tem položajem zaupane.

Čaka me priprava kandidatnih list za odbore, ki so jih zapustili njihovi predsednik in predsednici in odbora za zobozdravstvo, ki še ni bil ustanovljen, ker predlagani kandidat za predsednika ni dobil podpore poslancev. Kolegov, ki so pripravljeni sodelovati v novem vodstvu zbornice, je veliko in tudi sicer mi od povsod izražajo podporo in željo po sodelovanju.

V teh čustveno napornih dneh, ki zame in za moje bližnje še vedno trajajo, imam priložnost spoznavati ljudi z vseh plati. Prijatelji, tisti pravi prijatelji, so ob meni. Me spodbujajo, da vzdržim in ne odstopim. Dobivam tudi številna sporočila kolegic in kolegov, ki jih sicer osebno ne poznam, a mi njihova podpora zelo veliko pomeni. Nekateri so tudi odšli.

V naslednjih dneh bom osvežila svojo spletno stran, kjer bom – podobno kot v predvolilnem času – objavljala svoja razmišljanja o delovanju zbornice in o aktualnih dogodkih. Do takrat pa vas vabim na ogled pogovora http://www.delo.si/multimedija/video/zerdin-in-markes-o.html

 

 

 

 

Goran Berghaus se predstavi

Goran mlajši član ekipe ZZP, ki je z nami že od začetka volilne tekme. V ekipo je ves čas vnašal svežo energijo in ideje, poznavalec družabnih omrežiji in glasnik mladih.

 

O sebi pravi:

 

sem specializant javnega zdravja, star sem 28 let in živim s čudovito ženo v štajerski  prestolnici. Vendar naj vas moja mladost ne moti, saj me vodita velika želja in odločnost spremeniti slovenski zdravstveni sistem na bolje!

 

Ekipi ZZP sem se pridružil, ker v njej delujejo pošteni ljudje, z dobrim srcem in želijo premakniti zadeve v pravo smer.

 

Dejstvo je, da zdravniki nimajo dovolj časa za optimalen pregled pacienta in da tako dolge čakalne dobe sploh ne bi smele obstajati.

Dejstvo je, da so pacienti zato nezadovoljni.

In dejstvo je, da s(m)o zato tudi zdravniki nezadovoljni.

Na koncu nihče ni srečen in to je za družbo slabo.

 

Že v času študija sem se začel zavedati obširnega problema, ki mi ni dal miru.

Spraševal sem se, kako naj v takšnih razmerah zdravnik dela kakovostno in dostojanstveno. Na mariborski medicinski fakulteti so nas o tem sicer dobro poučili, vendar je v praksi to težko izvedljivo. Ne predstavljam si, da bi frizer hotel ostati frizer, če bi vedel, da ima v povprečju zgolj 7 minut časa za svojo stranko. Zame naš zdravstveni sistem ni dober zdravstveni sistem, zato sem se po študiju odločil, da bom zaplaval v te razburkane vode. Konec koncev sem dober plavalec. 🙂

 

Nujno je, da stopimo skupaj vsi, ki imamo voljo in znanje in gremo po poti potrebnih sprememb v zdravstvu – za dobro nas vseh. Zato pa moramo reči bobu bob in poiskati drugačne rešitve, saj trenutni modeli več kot očitno ne delujejo dobro. Podobno kot desetine mladih zdravnikov želim tudi sam sodelovati pri pozitivnih spremembah, za katere sem pripravljen prispevati svoje znanje, delo in tudi prosti čas.

 

Poslušam tiste, ki napovedujejo mojo zmago

Brigite Ferlič Žgajnar je za današnje Delo pripravila intervju z obema kandidatoma in ker se predvolilni čas izteka, je bilo veliko povedanega na račun preteklosti in mojih izjav za medije, konkretno za Mladino. Proti koncu intervjuja je zaslediti kar malo paternalizma starejšega kolege, kar vse pogosteje opazimo v odnosu do mladih zdravnikov in do žensk.

So moje želje za udejanjenje sprememb res prevelike in navadni člani preozko poznamo ustroj delovanja zbornice? Moje želje so realne.

Na nepoštene očitke, da naj bi me podprla stranka, odgovarjam, da je moj “ne” glede politike v vseh povezavah  z določenimi politični opcijami.

S politiko je treba sodelovati, to je dejstvo.

In še:

Ta dialog nikoli ni bil lahek.

Na različnih ravneh v zdravstvu so prisotni različni pogledi na solidarnost, kar je bilo izpostavljeno tudi v intervjuju. Tudi tukaj se nahajajo razlike med kandidatoma, ločevati bomo morali med solidarnostjo bolnikov na eni strani in med zasebnimi in javnimi izvajalci zdravstvenih storitev na drugi strani.

Solidarnost razumem kot dostopnost do zdravstvenih storitev za vse ljudi. To, o čemer se mi zdaj pogovarjamo, pa je zagotavljanje solidarnosti s strani zdravstvenih organizacij, ki bodo javne, financirane skozi ZZZS, ali pa zasebne, če jim bomo dali to možnost.

Medije zanima narava članstva v zbornici, saj prostovoljno članstvo odpira možnost za delovanje več zbornic. V zvezi s to odločitvijo bi med člani najprej izvedla prostovoljno anketo in ne zavezujočega referenduma. Mi, zdravniki, se lahko pogovarjamo o obliki članstva, vendar bo nazadnje določena z zakonom. Zakonodaja se spreminja v parlamentu, groženj da bi nam politika ukinila obvezno članstvo, pa se ne bojim tako močno.

Preden se bodo politiki zmenili, da ukinejo zbornico, se moramo mi med seboj zmeniti, kako jo narediti močno.

Navkljub tem spremembam v koraku s časom, ostaja bistvo zdravniškega poklica zdravljenje pacientov. Javnost naše delo neprestano presoja. Pogosto je ta presoja čustvena, še posebej to velja v tragičnih primerih. Na vprašanje, katera afera v zdravstvu me je najbolj pretresla, sem odgovorila, da je to smrt dečka Bora Nekrepa. Nisem bila edina, ki tako misli.

Mlada zdravnica, ki je bila udeležena, je odšla v tujino. To je posebna zgodba, o kateri se v javnosti ne ve kaj dosti.

Če bi zdravnica, ki je naredila napako, to uvidela, sprejela in se opravičila, bi bilo vsem vpetim v dogajanje prihranjenega mnogo trpljenja. Tudi zato naj zaključim svoj predvolilni nagovor z vizijo prihodnosti:

V ospredje postavljam člane zbornice in naše medosebne odnose. Moja vizija je, da bi se ti izboljšali.

Povezava na prispevek, v celoti ni prosto dostopen

Dnevnikov pogled na prihodnost

Časnik Dnevnik je objavil pregledno tabelo odgovorov kandidatov na postavljena vprašanja. Zadnje izmed petih vprašanj se je nanašalo na ukrepanje ob nevarnih ekscesih, kot je bil primer Janeza Zimmermanna. Moj odgovor je s spremenjenim ravnanjem v primeru prijav oziroma obravnav napak v zdravstveni obravnavi:

Poiskati je treba sistemske vzroke napak, tako da se ne bodo ponavljale, in vzpostaviti zaupanje bolnikov in zdravnikov v pravično obravnavo napak pri zdravljenju.

Še odgovor dr. Andreja Možine:

Pogrešamo zakonsko podlago za začasni odvzem licence zdravniku v obdobju, ko dejstva še ugotavljamo.

Celoten Dnevnikov prispevek iz rubrike Zdravstvo z naslovom “Zdravniška zbornica na razpotju” je na voljo kot primerjalna tabela (PDF).

V Svetu 24 nasprotujem zavarovalniškem zniževanju cen storitev

Časopis Svet 24  je v soboto, 14. januarja objavil obsežen intervju z naslovom »Zbornica ne sme biti več politično profilirana.« Naslov je postavljen uredniško.

Nekaj poudarkov:

Naši zdravniki so preobremenjeni, in to veča možnost napak, tu dvomov ni. Lahko se zgodijo tudi usodne napake.

Postavljeno mi je bilo vprašanje, ali bi nam bilo boljše z več zasebnimi zavarovalnicami, ki bi dodatno konkurirale Zavodu za zdravstveno zavarovanje in domnevno zniževale ceno storitev.

Te ideje nikakor ne morem podpreti. Na ta način zbran denar bi res morda lahko doprinesel k nekim storitvam, hkrati pa bi ga ogromno odteklo v zaposlovanje kadrov in dobičke teh zavarovalnic, ne pa za izvajanje zdravstevnih storitev. Na izgubi bodo pacienti.

Prav tako tudi nisem mnenja, da bi več trga prineslo nižje cene. Konkurenčnost v zdravstvu je zelo nevarna, kadar nimamo določenih referenčnih cen zdravstvenih storitev ter standardov in normativov.

 

Pojasnila o izjavah Zdenke Čebašek-Travnik v soočenju na POP-tv

Na FB od protikandidata prim. Andreja Možine sta se pojavila dva iz konteksta iztrgana stavka, ki ju moram pojasniti.

Vprašanje novinarke je bilo:

Najprej korupcija v zdravstvu. Konec leta 2013 največja, … afera pri nas. Dobavitelji oprme naj bi zdravnikom ponujali tudi po vrtoglavih 100 tisoč eurov. Ali je prav, da takšni zdravniki še delajo?

Moj odgovor se je nanašal na novinarkino vprašanje, ki ni bilo usmerjeno na pravnomočno obsojene zdravnike zaradi koruptivnih ravnanj (npr. kaznivo dejanje jemanja podkupnine). Žal za ustrezno poglobljen odgovor nisem imela priložnosti. Sicer pa sem že večkrat pojasnila, da bi moral biti suspendiran s funkcije vsak, pri katerem obstaja utemeljen sum na korupcijo. Kot zdravnik (torej ne v vodstveni funkciji) pa naj zaenkrat dela, če ima veljavno licenco in, če delavcu prejema podkupnine in s tem kršitve delovne obveznosti ni mogoče dokazati v postopku pri delodajalcu. Saj tudi delovnopravna zakonodaja delavce (torej tudi zdravnike) ščiti, da se jim lahko odpove delovno razmerje zgolj, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da sodni postopki pri nas trajajo leta dolgo, lahko – zaradi odpovedi, če ni utemeljena v skladu z zakonodajo – v tem času, ko zdravnik ne more delati, nastane škoda, tako za zdravnika, kot za paciente, ki jih v tem času ne bi mogel zdraviti in tudi za sistem kot celoto.

Če bi novinarka vprašala za mnenje o zdravnikih, ki so pravnomočno obsojeni za korupcijo (torej kaznivo dejanje jemanje podkupnine na svojem delovnem mestu), pa je moj odgovor jasen. Takšen zdravnik ne more več opravljati svojega poklica, ker je v pravnomočnem postopku bilo ugotovljeno, da je kršil svoje obveznosti in je to razlog za redno odpoved v skladu z zakonodajo.

Prim. Možina je svoj odgovor podal iz drugačnega vprašanja, čeprav je bil govor o isti temi. Zato je primerjava najinih odgovorov na FB nekorektna.

Drugo vprašanje se nanaša na t.i. dvoživke.

 

Ali zdravnik, zaposlen v javnem zavodu, lahko opravlja tudi zdravniško delo v zasebni ustanovi?  

Tudi tukaj je za moje širše pojasnilo “zmanjkalo” časa. Še vedno menim, da je uveljavitev evropske direktive po 48-urnem delavniku tudi za zdravnike prava pot tudi za rešitev tega problema. Iz prakse vidimo, da je naša zakonodaja omogočila, da je prišlo do “dvoživk”. Problem je v tem, da različne pogodbe o delu omogočajo zlorabe, vodstva ustanov pa jih dopuščajo, vsaj nekaterim posameznikom. Hkrati pa vemo, da v nekaterih državah tudi takšna kombinacija deluje, če so vloge jasno (do)ločene in se nad tem izvaja nadzor. In tu bi ta časovni okvir 48 ur na teden zelo pomagal, če bi ga bili sposobni nadzirati. Potem bi lahko zdravnik v enem tednu  delal 24 ur na kliniki, pa 4 ure v kraju Z, pa 8 ur v kraju N, do skupnih 48 ur. Seveda ob predpostavki, da si pacientov iz javnega zavoda ne bo naročal v zasebni zavod, da bo tam zaslužil več, ker se bodo čakalne vrste s tem zgolj še podaljšale. Takšne zlorabe je treba preprečiti z ustreznimi nadzornimi mehanizmi in transparentnostjo. Vzpostavitev takšnih mehanizmov pa zna biti velik problem, zato bi bilo verjetno najbolje povsem ločiti javno in zasebno sfero: torej, da nekdo zaposlen v javnem zdravstvu dela zgolj znotraj javnega zavoda. Oziroma, da koncesijske ordinacije niso še hkrati samoplačniške.

Odgovor prim. Andreja Možine je bil, da bi uvedba te direktive v letu 2020 zlomila naš zdravstveni sistem, ki mu primanjkuje 1000 zdravnikov.

Sama dodajam, da še nihče ni pokazal izračunov, kaj bi se v Sloveniji zgodilo ob uvedbi 48 urnega tedenskega delovnika za zdravnike, katerih število iz leta v leto narašča. Če bi do leta 2020 postopoma vsi zaposleni prešli na ta 48-urni delovni teden, bi se “sprostilo” precej sredstev, ki se zdaj porabljajo za nadure in dežurstva in s tem denarjem bi se dalo zaposliti precej mladih zdravnikov.

 

 

 

Oddajte svoj glas – za močno zbornico, ki jo bomo vsi člani imeli “za svojo”

Kolegice in kolegi,

v naslednjih dveh dneh in nekaj urah se izteče drugi krog volitev za predsednico ali predsednika naše zbornice. Kdor je spremljal naše spletne strani, je dobil dober vpogled v to, kaj žuli zdravnike in zobozdravnike v Sloveniji (*).

A pravo stanje je še slabše.

Poleg objavljenih dopisov z opisi mnogoterih težav, obstajajo tudi neredka pisma, ki pa niso bila izpostavljena na naših straneh. Sami avtorji so prosili, da naj se jih ne objavlja – zaradi strahu pred šikaniranjem. Kako se je to sploh lahko zgodilo, da smo prišli v stanje kulture strahu? Vsi po vrsti so tudi na tak ali drugačen način izražali grenak priokus, ker zbornica ni naredila ničesar za odpravo njihovih težav. Birokracije pa toliko, da te boli glava.

Poglejmo zdaj te najbolj izpostavljene probleme:

  • Mladi zdravniki imajo težave bodisi zaradi zaposlitve, bodisi zaradi zastarelih oblik specializacij, pa tudi zaradi neprimernega odnosa starejših kolegov do njih.
  • Zobozdravniki plačujejo mentorstvo (!) za pripravništvo, ob tem ko se slabša splošno zobozdravstveno stanje prebivalstva.
  • Večina nas, ki delamo v javnih zdravstvenih ustanovah, še preveč dobro pozna aroganco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in večkrat tudi osebja z Ministrstva za zdravje.

Želimo, da veste tudi naslednje: opozarjanje na nerodnosti in pomanjkljivosti v delovanju zbornice ni napad na nikogar.

Je le poziv, da se stvari izboljšajo. Izboljšati jih moramo pa skupaj. Drugače ne gre. Navsezadnje, samo zbornica je tista, ki lahko v polni in pristni meri poskrbi za interese zdravništva. To ni niti politika, niti sindikalno gibanje, kaj šele zavarovalništvo. Zbornica prihodnosti ni neaktivna, delujoča z glavo v pesku; je proaktivna v skrbi za splošne in posamezne interese zobozdravnikov in zdravnikov.

Res je, težav je dandanes ogromno in  človek počasi postane apatičen in se posveča samo še svojemu profesionalnemu delu. Ampak …

Zdravniki nismo osamljeni otoki v oceanu zdravstva.

Mi smo povezani z nevidnimi mostovi in naše delo vpliva na kolega, njegovo na drugega in prej ali slej se krog zaključi pri nas samih. Primer je slabo zobovje, ki vpliva na gastrointestinalne težave in na kardiovaskularni sistem. In rane v ustih se slabše celijo, če ni sladkorna bolezen dobro zdravljena. Primerov je nešteto. Ergo, katera profesionalna stroka je pravzaprav najbolj pomembna?

Kolegice, kolegi, v ZZP smo povezani raznoliki posamezniki po značaju, duši in znanju. Skupni smo v tem, da nam je mar, da hočemo spremeniti stvari na bolje, da si upamo in tudi vemo kako. Kdor je že do zdaj kadarkoli sodeloval z Zdenko Čebašek-Travnik, je najbrž hitro ugotovil, kako izjemna oseba je to. Mi v ZZP to tudi vemo. Mi jo spoštujemo in ji zaupamo.

Zato smo trdno prepričani, da je Zdenka pravi izbor na volitvah za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije.

Oddajte svoj glas. Ne moremo dovolj poudariti, da je vsak glas dragocen. Še posebej, če je to vaš.

* Med drugim spletno stran kandidatke redno spremljajo tudi ljudje zaposleni v zbornici. Poglejte v najnovejši Bilten! Marsikdo od vas je že doživel, kako s citiranjem raznih pravilnikov in zakonov izničijo zdravnika kot osebnost. Po drugi strani pa niso našli zakona, ki bi zaustavil šušmarskega žilnega kirurga in so ga zaznali šele, ko je izbruhnil v javnosti. Kaj naj si človek sploh misli? To je tipična pomanjkljivost. Po drugi strani pa se je tudi na teh naših straneh znašlo kaj, kar je bilo nerodno zapisano in za kar nam je iskreno žal. Prizadetim se tukaj in sedaj opravičujemo, vendar je bilo naše pisanje daleč od kakršnikoli slabih misli in namenov. Prosimo, da to tudi tako razumete.

Ekipa ZZP

Ne pozabite odnesti volilne kuverte na pošto – še danes

Izteka se čas do štetja glasov za predsednika ali predsednico naše zbornice.

Volilna komisija jih bo preštela le, če jih bo na naslov Uradnega lista do torka 17.1.2017 prispelo dovolj.

Zato – če boste glasovali in tako dejavno sodelovali v volitvah in s tem odločali o načinu vodenja zbornice v prihodnjem mandatnem obdobju – pripravite si volilno kuverto in jo vzamite s seboj, ko boste šli po nakupih. Spotoma jo oddajte v poštni nabiralnik.

Še prej pa – če niste odločeni – poglejte, kdo smo člani ekipe ZZP, kaj delamo, kako razmišljamo in predvsem – kakšni ljudje smo. 

 

Bistvo je očem skrito – za Človeka gre

In Mali Princ je pripomnil: “Toda oči so slepe. Iskati moraš s srcem.”

Antoine de Saint-Exupery

 

Včerajšnji Bilten ZZS je prinesel zanimiva sporočila. Najprej izjemen uvodnik prof. dr. Aljoza Ihana o tem, da imamo zdravniki srečo – da na volitvah izbiramo med dvema pozitivnima in potrebnima konceptoma. In zaključuje: “Da čim več kolegov po svojem občutku oceni, kaj je v tem trenutku bolj pomemben prvi korak, izboriti svoj prostor navzven ali poskrbeti za čvrstost navznoter.”

V nadaljevanju pa beremo:

Odziv na zavajajoče zapise kandidatke za predsednico zbornice

“Podpisana” Zdravniška zbornica navaja, da kandidatka na svoji spletni strani in ostalih družbenih omrežjih redno objavljam zavajajoče zapise o delovanju zbornice. Sledijo pojasnila za dva takšna primera, ki ju lahko preberete v originalu na moji spletni strani,  Zdravniška zbornica pa poudarja, da je vse narejeno po pravilih oz. veljavni zakonodaji. Da so torej moji očitki neutemeljeni.

Pojasnilo zbornice je točno to, kar v svojih prispevkih kritiziram – Zdravniška zbornica v sedanji sestavi ravna v odnosu do svojih članov preveč birokratsko in zanemarja osebne stike s člani. V teh osebnih stikih bi se dalo marsikaj urediti, pa se ni. Prim. Lovše je več mesecev čakal na pogovor pri predsedniku zbornice, da bi mu pojasnil svoje zahteve – na računu, ki ga je dobil od ZZS, naj bo specifikacija storitev za njegovega specializanta. Bil je torej izdan račun, ki je podlaga za izterjavo na podlagi verodostojne listine, v tem računu pa ni bilo razvidno, katere storitve naj prim. Lovše kot zasebni plačnik specializacije, plača zbornici. Neplačilo računa je bil upor proti ravnanju zbornice, saj drugih poti več ni imel na razpolago.

 

Kar se tiče prof. Žive Novak Antolič, dodajam njen odziv na včerajšnji zapis Zdravniške zbornice:

Zdenka, vse, kar ste vi napisali je res.

Vse, kar je napisala “Zdravniška zbornica”, je v bistvu res: ravnali so po pravilih in zakonih. Ker sem od 1.7.2013 upokojenka in nimam dokazil, da bi od takrat delala s pacienti, bi morala za podaljšanje licence opraviti preskus znanja (specialistični izpit), ki stane mislim da enako, kot takrat, ko ste ga ponovno delali vi (nekaj čez 1600 evr). Res je, da kljub opozorilom dokazil nisem poslala, ker jih nimam, res je, da na preskus znanja nisem šla, ker ne nameravam več delati s pacienti kot specialistka porodništva in ginekologije. Res je, da sem jih vprašala, kaj lahko delam kot zdravnica brez licence, in so mi poslali 4 strani dolgo navodilo MZ iz leta 2014. V naslednjih poštah vam bom poslala sliko samo tistega dela, ki se tiče zdravnikov brez licenc in njihov dopis.

Referentka za licence in Vodja službe za pravne in splošne zadeve, univ. dipl. prav., po pooblastilu predsednika ZZ sta mi na 3 tipkanih straneh z naštevanjem vseh členov zakonov napisali, da nimam več licence. (če vas bo zanimalo, dobite tudi to).

Vse kar bi si želela jaz, pa najbrž tudi vi, ko se boste upokojevali, da bi vam kolega zdravnik napisal: hvala za tvoje delo, od sedaj naprej kaj povej ta mladim, da jim bo lepše in lažje kot zdravnikom, pa pridi kdaj na kavo.

Lahko noč Živa

 

 

 

V soboto zvečer soočenje na POP TV

 

Napoved soočenja na Pop TV v oddaji 24UR Fokus, ki bo v soboto, 14. januarja 2017 med večerno oddajo 24UR.

Vabljeni v našo družbo.