Iztok Kos se predstavi

Iztok Kos, samopredstavitev

Tako je to

Čof, kamenček pade v vodo.

In še eden. Čof.

Čof, čof

Sedim na bregu, z rokami objemam kolena.

Ne mislim na nič. Gledam reko in jo poslušam.

…čof…

Na njeni šumeči površini

potujejo vejice in listi, valovi se z njimi igrajo.

Vse je tako spokojno,

še žarki razposajeno plešejo na valovih.

Naenkrat obide me želja: Rad bi zaplaval s teboj!

Slečem se, skočim v sveži hlad…

Prijateljica v igri.

Potapljam se in iščem nenavadne kamne.

Nato se sončim ob njenih odmevih svetlobe.

Zvečer, ko grem domov, pogled mi obstane na njej.

…počasi odtekam z vodo…

Živa Novak Antolič se predstavi

Živa Novak Antolič je zdravnica z vso svojo bitjo. Čeprav se druživa šele zadnja štiri leta, je vsebina najinega druženja zelo raznolika, a ima močno skupno točko: uvajanje profesionalizma v slovenski zdravstveni sistem in prenašanje znanja na mlade.

Njena samopredstavitev je nekoliko daljša od ostalih članov ekipe ZZP, a je branje sila zanimivo in poučno za vsakega zdravnika.

Živa, ki je bila nagrajena z nazivom Honorary Fellow of EBCOG,  je v birokratskem postopku naše zbornice nedavno ostala brez veljavne licence. Žalosten epilog odnosa do zdravnice, ki je veliko prispevala tudi k delu zbornice. 

 

Takole pa opisuje svoja razmišljanja:

»Strokovno obvladati svoje delo, z bolniki pravilno ravnati in delati skrbno in složno«*.

*Napisal prof dr Franc Novak leta 1946

Ko so me upokojili, sem ugotovila, da zaradi papirjev, ki ti jih izročijo, ne moreš nehati biti zdravnik. Moje vodilo je postalo: Nikoli nisi prestar, da spreminjaš svet na bolje. To je rekel Lars Kolind, ne vem pa, če prvi. Tudi definicijo norosti: Delati isto, pričakovati drugačen rezultat, pripisujejo različnim avtorjem. Tudi Einsteinu; pove ga pa tudi eden od mojih vzornikov, zdravnik dr Edward de Bono. Slednji, ki je bil dvakrat nominiran za Nobelovo nagrado, dejansko dela drugače in spreminja svet na bolje. Živi v skladu s svojim Priročnikom pozitivne revolucije. Simbol pozitivne revolucije je odprta roka, kjer palec pomeni učinkovitost, kazalec vizijo, sredinec spoštovanje, prstanec samoizpopolnjevanje in mezinec prispevek prav vsakega k boljšemu svetu. Martin Luther King jr je rekel: Tragedija v času socialne tranzicije niso toliko slaba dejanja slabih ljudi, ampak strašna tišina dobrih ljudi.

Seveda ne morem iz svoje kože: znanstveno pošteno je citirati tiste, ki so kaj pogruntali. Priznam, da se mi tokrat ne ljubi iskati prav prvega, ki je kaj rekel, saj tole ni znanstveni članek za točke; takih točk ne rabim več. Citiranje pametnih misli drugih pomeni, da sem se vedno in povsod še željna učiti. Od upokojitve naprej gledam na stvari precej širše. Kot hčerki zdravnika, snahi zdravnika, vdovi zdravnika, svakinji zdravnika, mami farmacevta, ki dela v bolnišnici (in je obenem magister klinične psihologije in se ukvarja z zavzetostjo za jemanje zdravil) in mami zdravnika, mi res najbrž ni bilo mogoče gledati širše, dokler sem bila sama aktivno predvsem v medicini. V medicini, ki je krasna; kajti zdravstveni sistem je nekaj drugega.

Tega me je naučil prim Vasilij Matko Cerar. Ste opazili, da ni pike? To je moj mali upor zoper birokracijo: za hitrejše pisanje in za spreminjanje obstoječega. Samo dodajanje računalnikov/ programov/ novih tehnologij in nič odstranjevanja starega – pomeni le podvojeno birokracijo. Pa načrtovalci naj si prej preberejo de Bonovi Enostavnost in Thinking to create value – bonting. Bonting je beseda, ki jo je izumil, tako kot veliko drugih.

 

Že od 2008 vodim delavnice za treniranje vseh, ki učijo druge, tako imenovane TTT delavnice. Tudi tega se nisem spomnila sama. Evropski specializanti porodništva in ginekologije so zahtevali, naj se vendar končno mentorji naučimo, kako učiti mlajše! Takrat sem bila predsednica SCTA, Standing Committee for Training and Assessment (po naše bi rekli Komisija za specializacije) pri Evropskih porodničarjih in ginekologih, EBCOG (European Board and College of Obstetrics and Gynaecology) in sem enostavno morala to izpeljati. Pa pač sem. V okviru EBCOGa po Evropi –  in sem tudi za to maja 2016 v Torinu dobila najvišje priznanje EBCOGa, Honorary Fellow of EBCOG (FEBCOG). In to v kakšni družbi! Na odru smo bili: Prof Sir Sabaratnam Arulkumuran, Prof Ziva Novak Antolic, Prof Chiara Benedetto, Dr Rolf Kirschner and Prof Gamal Serour. (Sem upala, da bo kdo to napisal v poročilu o kongresu v ISIS, pa ni; tako se moram pa sama hvalit).

V Sloveniji tudi nisem začela sama, pač pa s primarijem Vasilijem Matkom Cerarjem, zdravnikom z vizijo. Posebej ponosna pa sem na to, da so me pred kratkim poiskali študentje medicine in mladi zdravniki, da smo se povezali v Zavodu Medicinski trenerji – treniramo mehke ali generične veščine. S svojim delom želimo prispevati k nadgradnji osebnostnih kompetenc zdravstvenih delavcev, k dvigu zaupanja med zdravstvenimi delavci in pacienti ter spodbuditi  prevzemanje odgovornosti za boljše odnose. Zelo sem bila ponosna in obenem ukrotila svojo nadutost (prej misleč, da počnem nekaj novega), ko sem (sicer šele pred nekaj meseci) »odkrila« članek svojega očeta v Zdravstvenem vestniku iz leta 1946: Odnos do bolnika – zrcalo nove dobe. Tam je v sklepu napisal, da moramo zdravniki strokovno obvladati svoje delo, z bolniki pravilno ravnati in delati skrbno in složno. Sem pa to vzela kot sporočilo, da lahko na področju profesionalizma in generičnih veščin delujem še dolgo, saj je področje brezčasno. Ne kot tehnologija, ki dirja z vedno večjo hitrostjo. Včasih sem rekla, da bi rada prišla čez 100 let nazaj na Zemljo, da vidim kako bo. Zdaj se pa spremembe pred mojimi očmi dogajajo tako hitro, da mi ne bo treba hoditi nazaj. Umetnost prilagajati se, pobrati najboljše od tehnologije, da nam je v pomoč, a pri medsebojnem stiku z bolnikom in kolegom ohraniti pogled v oči, ne pa v računalnik, telefon ali kaj podobnega, kar prihaja.

Minilo je 75 let od prvega telefona do prvih 50 milijonov uporabnikov, le 4 leta do enakega števila uporabnikov interneta (http://reports.weforum.org/future-of-jobs-2016/) in da razširitev novih tehnologij do 50 milijonov uporabnikov štejejo v dnevih, urah, minutah; to je krasno!

Sama pa proaktivno iščem odgovore, kako človeka uskladiti z napredkom, da se bo počutil dobro ob tem kar počne, ne pa kot stroj, ki ga moramo zdravniki (oprostite, čeprav nimam več licence, se počutim kot zdravnica) popraviti, da bo lahko delal naprej. Da se zdravnik ne počuti manjvrednega, kadar ne more več vzdržati fizičnega in psihičnega pritiska. Da se da pomagati, me učita dr Rachel Naomi Remen in dr Pamela Wible, ki si – neinformirani trmasti zdravnici! – tudi ne dasta dopovedati, da posameznik ne more nič spremeniti!

Ja, vem, sem se kar razpisala. Tisti, ki imajo mojo skoraj knjigo Potem in prej, mi niso zamerili, saj so v njej našli dosti uporabnega tudi zase. Upam, da boste tudi vi v tem pisanju, zato citiram, od koga sem se kaj naučila.

 

Zakaj podpiram Zdenko

Zdenko sem osebno spoznala šele pred nekaj leti. Vidim jo kot realistično trdno žensko, ki ve kaj hoče in se ne bo pustila poteptati, ne bo pokleknila ob pritiskih, gre strumno proti ciljem, vrednotam, cenim jo kot človeka in zdravnico. Je najboljša izbira za doseganje zastavljenih ciljev nove zbornice, močna ženska, ki se ne vda. Je poštena, transparentna, sposobna nasprotovat političnim in drugim lobističnim vplivom, ki poskušajo ZZS in posledično zdravnike in zdravstvo spremeniti v svoje orodje in jih skomercializirati.

 

Motiv za sodelovanje v ZZP

Moj motiv za sodelovanje je povsem egoističen: hočem vedno boljšo prihodnost zase, za svoje otroke in vnuke, da nam bo zdravstvo dostopno, da bo kvalitetno in da se bomo v sistemu počutili zelo dobro.

No ja, tudi zato, ker mi je mar ljudi. Ni mi vseeno kaj se dogaja z medicino in zdravstvom, predvsem pa z odnosi. Da bodo zdravniki spoštovali sebe in paciente in da bodo delali najbolje kar se da za zdravje ljudi. Da bodo ohranili avtonomijo, se uprli asimetričnemu nagrajevanju, prisiljevanju v kognitivno revščino zaradi neobstoja časovnih blazin (gl Dan Ariely) in zbirokratizirani pravičnosti (gl Grega Repovž).

 

Ker nevroznanstvenica dr Jill Bolte Taylor (My stroke of insight) pravi, da moramo vsi bolj uporabljati tudi desno polovico možgan. Ker si prizadevam ljudi – ki so na na tanki črti med zadovoljnim sužnjem in osebnostjo z avtonomijo – usmeriti  na to slednjo pot. Da vedo, da so sami odgovorni in da lahko vplivajo na svojo prihodnost, da si s svojo zavzetostjo izborijo pravice, se borijo, ne odnehajo. Da delajo tisto, kar jih veseli (da se to izide, jim povem tudi osnove finančne pismenosti). Vztrajam kljub temu, da zgleda na prvi pogled kaotično in nemogoče. Celo življenje sem se trudila za izboljšave in za preventivo in ne bom odnehala. Večina ljudi si danes ne upa povečati pričakovanj. Z razmišljanjem po De Bonu sem se veliko naučila in želim prenesti ta znanja še na druge, želim si da se bi ljudje bolj vključevali v reševanje izzivov, s tem ko bi sodelovali, počutili bi se bolje in še raje delali, vplivali na druge za izboljšave – z eno de Bonovo besedo: vedno je EBNE (excellent but not enough)! Ni važno ali je lahko ali težko, važno je če je vredno! JE.

 

Nazadnje in pomembno: v skupini ZZP sem našla izjemne ljudi, v družbi katerih uživam in se počutim varno.

 

 

 

Pismo podpore: Franc Hočevar

Spoštovana kandidatka za predsednico Zdravniške zbornice, moja dolžnost kot zastopnika civilne družbe in interesov uroloških bolnikov je, da poiščem in izrabim vsako priložnost, da opozorim na tegobe, ki tarejo naše člane in bolnike na sploh. Vaša kandidatura je taka priložnost. Vem da boste, ne glede na izid volitev, kot ugledna in dobra zdravnica, stali za našimi opozorili in oceno. Kot društvo smo zavezani poslanstvu, ki v ospredje postavlja bolnika z mnogimi težavami, ki močno posegajo v njegovo dostojanstvo zaradi zgoraj opisanih razmer.

Urologov je v Sloveniji 41, specializantov urologije pa menda 18. Pred leti jih je bilo več. Za povprečjem EU zaostajamo za najmanj 50 urologov, slabši smo tudi od sosednje Hrvaške. Dejstvo je, da je urologov premalo, da niso ustrezno razporejeni po državi in da ne morejo, v razmerah v katerih delajo, opraviti vsega dela.

In zakaj jih ni? Več razlogov, eden med njimi je zapostavljenost urologije v okviru kirurgije, drugi je verjetno tudi slaba tehnološka podpora. Ključni razlog pa je v načrtovanju potreb po specializacijah urologov, njihovem usposabljanju in pridobivanju novih znanj. Pri tej zadevi pa je vloga Zdravniške zbornice odločilnega pomena. Kako je zbornica opravila to delo, naj presodijo drugi. Kot predsednik Društva uroloških bolnikov in tudi sam bolnik z operacijo in obsevanjem raka na prostati, pa sem bil seznanjen, da je urologija močno kadrovsko podhranjena ter da je pomanjkanje urologov glavni razlog za absurdno dolge čakalne dobe.

Franc Hočevar
predsednik Društva uroloških bolnikov

Eldar Gadžijev se predstavi

Eldar Gadžijev je Zdravnik, torej zdravnik z veliko začetnico. Vsi, ki ga poznamo in ki nam je dano biti z njim v osebnih stikih, se zavedamo, kakšno srečo imamo. Njegovo je poglavje v naši knjigi: Pripravljamo pogoje, da zbornica zaživi s skupnimi močmi in tudi trditev, da potrebujemo močno zbornico, ki jo bodo vsi člani imeli “za svojo”. 

Takole pa, skromen kot je, pravi o sebi:

Sem Eldar M. Gadžijev star 71 let in živim v Preddvoru.

Bil sem kirurg, profesor in še kaj, pa sem sedaj upokojen. In zato lahko gledam “od zunaj” na dogajanje ne le v kirurgiji, ampak v medicini nasploh.

Ker me je malo strah da našemu zdravstvu ne gre dobro, sem pristal v skupini ZZP, star, a z mlado željo, da bi ob prenovljeni Zbornici prišlo do boljšega stanja v naši medicini, v kateri naj bi končno zaživel profesionalizem!

Ker nimam nobenih osebnih pričakovanj do drugačne Zbornice, je moj motiv povsem čist in pošten: iskrena želja, da pride Zbornica in z njo naš stan končno iz težkega obdobja, ki ga je bremenila splošna kriza, kriza vrednot, razdeljenost, etični problemi, nerazumevanje mladih, slabi odnosi pa mešanje strankarske politike in v politiko, težnja po komercializaciji medicine ter nenaklonjenost javnosti.

 

Rad slikam, smučam, plavam in jaham po Altaju. Pri slikanju izgubim občutek za čas in uživam pri mešanju barv. Plavanje v mrzli vodi je nekaj posebnega in na srečo ne more  trajati dolgo pa grem lahko hitro ven. Konji na Altaju pa so pametni, varni in še hodijo namesto mene. Moja mota:  “Dan brez smeha je zgubljen dan!” in “Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi storili tebi!”

 

Zakaj podpiram Zdenko

Zato, ker je Zdenka Čebašek-Travnik zdravnica, psihiatrinja in nekdanja varuhinja človekovih pravic z izkušnjami na izpostavljeni državni funkciji.  S svojim uspešnim družbenim delovanjem tudi na drugih področjih in s poznavanjem razmer v našem stanu, pa s svojo žensko intuicijo in tudi modrostjo je prava oseba, ki bo znala združevati vse sile našega stanu. Na drugi strani pa bo zelo primeren, pošten, pronicljiv in odločen sogovornik tako državnim inštitucijam kot tudi javnosti in medijem. Z njo bi dobili Zbornico po meri članstva!

 

 

Danes o mladih zdravnikih na okrogli mizi – o zobozdravnikih pa nič

Danes se nas je v modri dvorani  Zdravniške zbornice Slovenije zbralo kakšnih 150 – da bi poslušali o tem, kako zdravniška zbornica skrbi za mlade zdravnike in njihovo izobraževanje. Poslušalci smo bili vseh starosti – od mladih do ne več mladih, od študentov medicinske fakultete do profesorjev in vse vmes. Seveda so bili prisotni tudi nekateri koordinatorji specializacij, pa glavni mentorji, pa še kdo – vsak od nas z določenim motivom.

Sledi subjektivni zapis o dogodku, zapisala sem kar sama. 

Prva govorka je bila prof. dr. Bojana Beović, ki je pojasnila, da prim. Možina ne bo govoril – da ne bi prišlo do kakšnega nesporazuma, da gre za volilni zbor. Torej ne gre za volilni zbor, temveč za delovno srečanje z mladimi zdravniki, kakršnega ni bilo že kakšni dve leti ali dlje. Zakaj ravno ta (volilni) teden, pa ni pojasnila. Navedla je številke – več kot 1800 specializantov, katerih specializacije organizira in vodi zdravniška zbornica. Gospa Tina Šapec, ki pri ZZS vodi oddelek za specializacije, je predstavila primerjalno (anketno) študijo nekaterih evropskih držav in Slovenije. Iz predstavitve sem dojela predvsem to, da so sistemi podeljevanja in izvajanja tako različni, da jih ni mogoče dati niti na skupni imenovalec.

Prof. dr. Zlatko Fras je povedal nekaj o kompetenčnih modelih, ki naj bi bili strukturno ogrodje vseh specializacij. V njegovi predstavitvi je bilo opaziti tudi besedo profesionalizem in potrebo, da se poleg strokovnega znanja zdravnike nauči tudi ustreznih odnosov in vodenja.

Končno smo dočakali predstavitev mlade zdravnice Tine Bregant, ki je prva opozorila na težave mladih zdravnikov, zaradi katerih smo se pravzaprav zbrali. Jasno je povedala, da je treba prenoviti tako vsebine specializacij, kot e-list specializanta. Glavni poudarek njene predstavitve je bil na odnosu med mentorjem in specializantom. Ta dvosmerni proces ne zaživi; prav bi bilo, da bi bili mentorji ustrezno nagrajeni ali tudi kaznovani, če svojega dela ne opravljajo ali opravljajo neustrezno. Predlagala je, da bi se ustanovil nekakšen zaupnik za specializante, kateremu bi specializanti lahko zaupali težave  iz odnosov z mentorji – saj se zdaj ocenjevanju mentorjev izogibajo tako, da vsem podelijo dobre ocene.

Sledila je razprava, nekateri razpravljalci so se predstavili, drugi ne. Vse se je vrtelo okrog treh tem:

  • nujno je treba prenoviti specializacije, kar se za večino že dolgo ni zgodilo; skupaj s specializacijami pa je treba posodobiti e-list specializanta,
  • pri prenovi vsebine specializacij je nujno sodelovanje Slovenskega zdravniškega društva, a na okrogli mizi predstavnikov SZD ni bilo (so bili povabljeni?),
  • problematiziralo se je delovanje glavnih mentorjev, čeprav so nekateri mentorji zelo dobri; vprašanje o tem, kako in komu sporočiti, da je nek mentor neustrezen, pa je ostalo neodgovorjeno.

Mladi zdravniki so pričakovali konkretne odgovore, kaj se na odpravljanju teh težavah že dela v okviru ZZS, kaj in kdaj se bo spremenilo. Pa s(m)o slišali, da bodo mladi imeli “še več možnosti za sodelovanje” pri programih in izvedbi specializacij, “čeprav jih imajo že zdaj dovolj”. Pa da pri zbornici obstaja skupina mladih zdravnikov … (hitri pogled na spletno stran ZZS je ni odkril).

In izkupiček?

Zame je bil to zanimiv vpogled v obsežno problematiko podpiplomskega izobraževanja, ki  mi to omogoča primerjavo s sporočili, ki jih dobivam od mladih zdravnikov neposredno na moj naslov.

  • Ugotovim lahko, da so zgodbe zelo, zelo podobne.
  • Da so spremembe v pripravništvu in specializacijah nujne in z njimi ne gre odlašati.
  • Da do mladih zdravnikov ni pošteno, da se jih toliko časa ni povabilo na podoben dogodek.

In še nekaj sem opazila. Kljub mnogim izrečenim besedam o avtonomiji zobozdravnikov v predvolilnem času, pa o njih na danšnji “okrogli mizi” ni bilo rečeno prav nič. Kot da so že samostojni v neki svoji zbornici, ki z našo skupno Zdravniško zbornico Slovenije nima nič skupnega.

 

Pravno mnenje – današnja okrogla miza je volilni shod, ki ga volilna komisija ne bi smela dovoliti

Objavljam pismo univ. dipl. pravnice, ki opozarja:
Draga Zdenka,
na tej konferenci sestanku/shodu (kakorkoli to poimenujejo) 10. 1. moraš tudi ti biti prisotna, ker predsednik zdravniške zbornice “nagovarja” volilno bazo (zadnji odstavek dopisa: “Moja kandidatura temelji na prepirčanju …”) in daje neke predvolilne objube.
Neodvisno od tega, kdo je plačal ta vabila, je to v volilnem obdobju reklama oz. “zastonj?” kampanja za zgolj enega kandidata in volilna komisija oz. predsednik skupščine tega ne bi smel dopustiti v času volitev brez prisotnosti drugega kandidata – glede na pravila, ki so jih postavili (eno el. obvestilo, eno poštno obvestilo idr.). Oni niso predvideli “volilne konference oz. shoda” – neodvisno kako poimenujejo to konferenco je očitno, da gre za volilno kampanjo.
To ni v skladu s pravili, ki jih je volilna komisija, ki je pristojna za volitve, postavila. Imaš možnost pritožbe na volilno komisijo – glede na Statut (5. tč. 1. odst. 40. člena). Volilna komisija ni predvidela za oba kanidata volilnega shoda z mladimi zdravniki, kar pa to očitno bo. To je neenakopravno obravnavanje.

Kaj pa mladi zobozdravniki – sporoča Matej Praprotnik

Za razmislek o današnji okrogli mizi ekipa ZZP dodaja svoj prispevek o mladih zobozdravnikih. Matej Praprotnik, član ekipe ZZP, posreduje sporočilo mladih zobozdravnikov.

Seznam problemov v sklopu urejanja pripravništva za mesto doktorja dentalne medicine

Zobozdravnike diplomante po končanem študiju dentalne medicine moti in prizadene sedanji  način iskanja zaposlitve oziroma delodajalca.

Kolegi s splošne medicine se po končanem študiju prijavijo v register zdravnikov na Zdravniški zbornici in se ob tem že lahko odločijo, kje bi opravljali pripravništvo – glede na prosta mesta. Nas, mlade doktorje dentalne medicine,  pa čaka samostojno iskanje delodajalca ter pisanje prošenj. Čakanje na prosta mesta za zaposlitev traja po več mesecev in se je v zadnjih letih le še podaljševalo, saj se večina zdravstvenih zavodov ne želi ukvarjati z zaposlovanjem zobozdravnikov pripravnikov, ker je to zanje to le dodatna obremenitev. Posledično so zobozdravniki diplomanti primorani iskati zaposlitev pri zobozdravnikih koncesionarjih. Njihova pripravljenost na zaposlovanje mladih pa variira in so dostikrat zaradi dodatnega dela z organiziranjem zaposlovanja pripravnika temu manj naklonjeni.

Sledi usklajevanje letnega razpisanega programa pripravništva, ki traja 49 tednov in ga je potrebno opraviti v 12 mesecih.

Pripravniki navajajo, da se tu pojavi problem z iskanjem pooblaščenega izvajalca za določeno področje oziroma da je le teh premalo (seznam izvajalcev se je v zadnjih letih močno skrčil). Posledično je organizacija izvedbe programa velikokrat izjemno zahtevna, včasih celo nemogoča. Zato se študentje tik pred končanim študijem poslužujejo tudi tega, da si mesta v naprej ”rezervirajo” pri določenih izvajalcih, glede na predviden čas zaključenega študija, posledično pride do zasedenosti mest pri določenih izvajalcih za skoraj dve leti vnaprej. Smiselno bi bilo uvesti določilo, da se na program pri izvajalcu lahko prijavi le zobozdravnik z diplomo. To je pri nekaterih izvajalcih že urejeno, saj je potrebno ob prijavi na mesto za izvajanje programa prinesti potrdilo o končanem študiju. Poleg tega pa so vsi pripravniki navedli, da bi moralo biti število pooblaščenih izvajalcev programa večje (predvsem za protetiko – najobsežnejši del programa), saj so generacije, ki so končale študij v letih 2014 – 2016 številčno največje do sedaj, število izvajalcev programa pa se je zmanjšalo. Razumljivo je da sta organizacija in opravljanje programa zdaj zelo težko izvedljiva.

Del problema z zasedenostjo mest in organizacijo je  Zdravniška zbornica želela urediti tudi z vzpostavitvijo seznamov prostih mest po delovnih tednih za opravljanje programa pri posameznih pooblaščenih izvajalcih na internetni strani Zdravniške zbornice.

Ti seznami pa niso ažurni in se ne ujemajo s tistimi, ki jih vodijo izvajalci programa sami, zaradi česar prihaja do dodatne zmede in nezadovoljstva.

Pojavilo se je tudi zaračunavanje stroškov mentorstva pri pooblaščenih izvajalcih za opravljanje pripravništva (v nadaljevanju mentor).

Stroške so sprva zaračunavali le redki mentorji, sedaj pa se je njihovo število že krepko povečalo, a natančnega podatka o vseh nimamo. Stroški mentorstva so po navedbah pripravnikov različno visoki in se gibljejo med 100€ in 800€ na mesec ter so v povprečju visoki približno 280€. Stroški sami po sebi niso problem, če jih krije delodajalec, žal pa jih mora v večini primerov kriti pripravnik sam, kar pri neto plači približno 890€ predstavlja skoraj tretjino. Pripravnike moti tudi to, da se te mentorske stroške zaračunava kljub temu, da na nekaterih delovnih mestih ne delamo nič drugega kot le gledamo delo mentorja.

Lep pozdrav

Zobozdravniki pripravniki

Okrogla miza danes – mladi zdravniki, postavite se zase in za nas vse

Danes bo v prostorih Zdravniške zbornice Slovenije zelo živahno. Poleg problemske konference, ki jo v pismu mladim napoveduje aktualni predsednik prim. Andrej Možina (točna lokacija in čas nista objavljena), bo tudi okogla miza, o kateri smo lahko prebrali več različnih obvestil. Če jih združim za namen tega zapisa, se bo danes dogajalo naslednje:

V Modri dvorani Domus medica ob 16. uri bodo najprej eno uro govorili tisti, ki so bili doslej nosilci programov izobraževanja v ZZS (Možina, Beović, Šapec, Fras), potem pa še ena mlada zdravnca. Vse to do 16.55. Sledi ena ura razprave.

Iz zapisanega lahko razumem, da bodo najprej govorili tisti, ki so soodgovorni za sedanje težave, potem pa pridete na vrsto mladi zdravniki.

Dragi “mladi zdravniki” (v narekovaju zato, ker ne najdem drugega formalnega izraza za vašo skupino), zakaj niste zahtevali – če je ta okrogla miza res namenjena vam (in nikakor ni predvolilni zbor, kot piše prof. dr. Beovićeva):

Zakaj torej niste zahtevali, da najprej govorite vi in predstavite svoje probleme in predloge rešitev, potem pa naj se odgovorni za sedanje stanje izjasnijo o vaših kritikah in predlogih. 

Takšen bo način dela moje ekipe, če bomo izvoljeni. V dvorani bom tudi jaz z nekaterimi člani ekipe ZZP. Bomo samo opazovalci, nimamo namena – razen s svojo prisotnostjo – vplivati na potek tega dogodka.

Štoparica za zdravnike – ali šahovska ura za vsako ambulanto?

Današnje Delo prinaša novice o predvidenih spremembah Zakona o pacientovih pravicah. Novosti v zakonu nalagajo pacientom dolžnost opravičila, za izvajalce pa predvidevajo naglo izrečene globe do 4100 eurov. 
Razmislimo: ali je štoparica za zdravnike (30 minut čakanja) res tisto, kar pacienti najbolj potrebujejo? Sama razumem to sporočilo bolj kot večanje nestrpnosti in zmanjšanje zaupanja med pacienti in zdravniki. 
Do katere mere je še mogoče “stiskati” zdravnike? Namesto pacienta in pogovora z njim, bo zdravnik gledal na uro … Morda pa bo vsak od nas zdravnikov z novim zakonom dobil tudi uro za šahiste, ki nam bo odmerjala čas in jo bo lahko videl tudi pacient?
Je to res del reforme, ki jo pričakujemo, potrebujemo in želimo?