Matej Praprotnik se predstavi

Matej Praprotnik je tretji član moje ekipe, ki se podrobneje predstavlja v tem blogu. Maja Rus Makovec se je predstavila skozi stroko (http://zdenkacebasektravnik.si/odlocanje-kako-razresimo-kognitivno-disonanco/,  Irena Manfredo s svojo življenjsko zgodbo. Matej, za sedaj edini zobozdravnik v ekipi ZZP, pa se nam predstavlja tudi kot mladi zobozdravnik z obilo življenjskimi izkušnjami.

 

Čeprav moja poklicna pot še ni dolga in bi mi kdo lahko očital neizkušenost, pa mi nihče ne more očitati naivnosti ali nerazgledanosti.

Žene me notranja potreba po tem, da delujem v urejenem in organiziranem okolju, ki razbremenjuje posameznika vsakdanjih logističnih težav in konfliktnih situacij ter mu s tem omogoča učinkovito strokovno delovanje.

Zelo cenim prenašanje znanj in izkušenj, zato sem bil kot študent dentalne medicine eden prvih tutorjev, ko se je na naši fakulteti uvajala nova oblika študentskega tutorstva. Razumevanje problematike študijskega okolja sem si povečal s sodelovanjem v študentskem svetu kot predstavnik letnika in bil redno prisoten na sejah senata medicinske fakultete. Kot predsednik društva za mednarodno dejavnost študentov stomatologije – Sidsic, sem dve leti uvajal spremembe na področju integracije študentov mlajših generacij v praktično delo s pacienti, integracijo študentov v mednarodni prostor in koordinacijo mednarodnih izmenjav. Pod okriljem društva sem skupaj z nadobudno ekipo kolegov skrbel za povezovanje in pozitivno okolje z družabnimi dogodki, kot so motivacijski vikendi in tematske zabave.

Druženje v prijetnem in zabavnem  okolju mi je vedno veliko pomenilo in mi še zdaj, še posebej, če sproščeni in iskreni odnosi vodijo v aktivno in uspešno sodelovanje z dobrimi rezultati.

V času mojega predsedovanja smo gostili evropski (EDSA) in svetovni (IADS) dogodek študentov dentalne medicine v Sloveniji, ki je predstavljal velik izziv in neverjetno izkušnjo za celotno ekipo. Kot predstavnik študentov sem sodeloval tudi pri uvajanju bolonjskega sistema študija in skrbel, da je bilo slišano tudi mnenje študentov. Od leta 2006 vodim oz. sedaj le še koordiniram projekt, ki je študentom dentalne medicine omogočil praktične vaje z bistveno zmanjšanimi finančnimi obremenitvami kot prej. Ves čas študija sem ohranjal spoštljive odnose s predstojniki kateder, ki so mi zaupali vodenje projektov in komunikacijo s študenti, ki sem jih zastopal.

Kljub rednemu in stalnemu strokovnemu izobraževanju, sem se kmalu zavedal pomanjkljivega znanja komunikacijskih veščin. Te so po mojem mnenju najpomembnejše za izogibanje sporom v zdravstvu in tudi za doseganje velikih ciljev, ki zahtevajo premišljena pogajanja. Udeležil sem se 100 urnega izobraževanja mediacije v zdravstvu, ki mi koristi v praksi in v privatnem življenju sleherni dan. Obvladanje teh veščin je pomembno za nemoteno delo v timu, v katerem preživimo večji del časa in ki je pomemben vir zadovoljstva ali stresa.

V zasebni ambulanti, ki jo vodim z ženo Špelo, delam že 4 leta in predstavljam strokovno in kadrovsko nadgradnjo družinske tradicije, ki sta jo v zobozdravstvu začela moja starša. Družinsko podjetje je ponos naše družine in predstavlja temeljne vrednote medgeneracijskega sodelovanja, ki je nujno potrebno za celotno zdravstvo. Največ mi pomeni moja družina, saj v njej preživljam najlepši in najpomembnejši del svojega življenjskega poslanstva – to je prenašanje znanja in izkušenj na moja dva zlata otroka. Kdor  me pozna bolje ve, da me v zimskem času lahko najde na belih strminah, poleti pa v globinah morja. Dve moji aktivnosti, ki mi širita obzorja in dajeta dodatne razloge, da se veselim vsakega zasluženega dopusta.

Moj moto je, da je lahko človek dovolj samozavesten in hkrati dovolj prilagodljiv v določenem okolju le takrat, ko je na sebi izkusil, razumel in v njem dosegel vidne pozitivne spremembe.

Komunikacija je ključ, medsebojno spoštovanje je pogoj, dosledno in pošteno vodenje pa so po mojem mnenju tiste nujne spremembe, ki jih naša zbornica potrebuje. Kot poslancu ZZS mi je bila zaupana velika odgovornost, ki jo sprejemam. V veliki in iskreni želji, da se začnejo boljši in bolj iskreni časi zdravništva in zobozdravništva sem zaupal svoja znanja, čas in energijo ter se pridružil ekipi Zdenke Čebašek-Travnik, za katero verjamem, da je znanilka sprememb in ima ključne osebne vrline, potrebne za predsedniško funkcije naše krovne organizacije.

Matej Praprotnik dr. dent. med.

 

Soočenje da – “soočenje ne”

Moja pobuda za soočenje obeh kandidatov za predsednika Zdravniške zbornice s strani drugega kandidata ni bila sprejeta. Je pa očitno pripravljen na sodelovanje z mediji na drugačen način, ki mi ne daje priložnosti reagirati na njegove izjave – kar je sicer bistvo javnega soočenja.

V kratkem prispevku  je težko dovolj jasno povedati svoje mnenje. Zato pa je možno narediti provokacijo. Tako je v današnji oddaji na Planet TV prim. Andrej Možina izjavil, da “se je to nekajkrat zgodilo, kadar so se zdravniki podali na politične funkcije”. Iz konteksta se je dalo razbrati, da ta pripomba leti name in moj mandat varuhinje človekovih pravic ter ponovnega opravljanja specialističnega izpita, da sem spet pridobila licenco.

Očitno kolega prim. Možina ne ve, da varuh človekovih pravic ni politična funkcija – nasprotno – varuh mora biti politično nevtralen, če hoče korektno opraviti svoj mandat. To, da spoštovani kolega misli, da je ta funkcija varuha politična, pravzaprav marsikaj pove o njemu samemu.

Je pa ta funkcija večkrat zelo izpostavljen političnim apetitom in zakulisnim borbam za vplivanje na varuhove odločitve. Sama kot varuhinja nisem nikoli popuščala pritiskom ali prilagajala svojih odzivov, niti v primerih, ko je šlo za t.i. “nedotakljive” elite. Seveda takšna drža ni ostala brez posledic, nekatere od njih čutim še danes. Kljub temu ostajam zavezana poštenosti in transparentnosti svojega delovanja v vsaki poklicni vlogi, ki jo opravljam. Tako sem ravnala tudi v času delovanja v komisiji za pomilostitve pri Predsedniku republike, kjer sem raje odstopila, kot da bi sprejela mnenje, da kolegica Nada Cesarec ni upravičena do pomilostitve.

Tako bom ravnala tudi v primeru izvolitve za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije.

 

 

Predvolilne misli iz naše ekipe

Prazniki so za nami in čaka nas naporno obdobje do 17. januarja, ko bodo znani rezultati drugega kroga volitev. Čeprav je kandidatura individualna odločitev, pa je brez ekipe, ki mi trdno stoji ob strani, ne bi mogla izpeljati. Celotna ekipa se tudi zaveda, da prihaja tudi čas “potem”, ko bo treba obljube izpolnjevati.

Sledi nekaj razmišljanj:

  • Včasih se vprašam, kdaj bi oddala volilni listek v primeru, ko ne bi poznala kandidata (v tem primeru Zdenke) in bi bila izpostavljena naključnim informacijam. Pritegnila bi me samo vsebina, vse kar bi dišalo po borbi za oblast, bi me odbijalo, ker bi imela asociacijo “vsi so isti”. Blizu bi mi bilo, če bi prebrala nekaj v stilu: “Kolegi, če ste zadovoljni s sedanjim stanjem, imate vso pravico, da se odločite za isto, a če še verjamete v spremembe, dajmo možnost nekomu, ki stoji za tem. Zbornico bi radi naredili dostopno, takšno, kjer bo vsako mnenje, pripomba, ideja našla svoj odgovor, konstruktiven, prijazen.” V glavnem deluje, če se ne počutimo rinjene v nekaj, prepričevane. Ko se nam pusti pravica do izbire dovolj na široko, kar kaže na spostovanje naših sposobnosti, postane (ne)izbira naša odgovornost. In zdravniki smo zelo odgovorna bitja. Vse kar ima pridih napadalnosti, je temu nasprotno. Skratka, zdravniki (večina) želimo delati strokovno in učinkovito, zato potrebujemo pogoje in nekoga (= ZZS), ki nam bo pri teh prizadevanjih pomagal. Ekipa ZZP ima vizijo, kako to uresničiti.
  • Ker nimam nobenih osebnih pričakovanj do zbornice, je moj motiv povsem čist in pošten: iskrena želja, da pride zbornica in z njo naš stan končno iz težkega obdobja, ki ga je bremenila splošna kriza, kriza vrednot, razdeljenost, etični problemi, nerazumevanje mladih, slabi odnosi pa mešanje strankarske politike in v politiko, težnja po komercializaciji medicine ter nenaklonjenost javnosti.  Menim, da je Zdenka Čebašek-Travnik, psihiatrinja in nekdanja varuhinja človekovih pravic, z izkušnjami na tej dokaj izpostavljeni funkciji, s svojim uspešnim družbenim delovanjem tudi na drugih področjih in s poznavanjem razmer v našem stanu, pa s svojo žensko intuicijo in tudi modrostjo najprimernejši kandidat za predsednika Zbornice. Ona bi znala na eni strani združevati vse sile našega stanu, na drugi strani pa bi bila zelo primeren, pošten, pronicljiv in odločen sogovornik tako državnim inštitucijam kot tudi javnosti in novinarski srenji. Z njo bi dobili zbornico po meri članstva!

Irena Manfredo se predstavi

V teh dneh se bodo podrobneje predstavili nekateri člani moje ekipe. Irena Manfredo je z menoj od začetka priprav na kandidaturo in še “od prej”, zelo dobro se poznava. Njena življenjska zgodba je navdihujoča in prosila sem jo, da jo podeli z bralci. Rada bi, da skozi njene besede ponovno začutimo, kaj pomeni biti zdravnica …

Sem Irena Manfredo, zdravnica, specialistka medicine dela, prometa in športa. Že od malega me zanimajo ljudje. Videti znotraj in onkraj.

Videti zares in tisto, kar je res. Navdušuje   me “celost” ljudi. “Ta pa ni cel”, sem rekla, stara 5 let in niti starši niso razumeli, kaj mislim. Z leti sem tej celosti rekla verodostojnost, zdaj jo opredeljujem kot preplet integritete in pristnosti.

Medicina je bila moja prva izbira, medicina dela pa ne. Na fakulteti me je zanimala psihiatrija, vendar sem po letih dela na Klicu v duševni stiski ugotovila, da to ni zame. Kot absolventka sem se zaljubila v ginekologijo in se videla kot porodničarko. Po študiju sem postala mama, najprej Aljaža in po 4 letih Andraža. Leti, ki sem ju preživela z njima, izkušnja dojenja in bližine,  sta bili lepi, srečni leti. Po vrnitvi v službo  sem želela delati v Zagorju. Da bom blizu sinovoma, da bom delala za Zagorjane. Edina možnost za specializacijo je bila medicina dela. Nekaj mesecev sem imela občutek, da se mi je zgodila največja krivica, potem sem se zagnala v študij in se našla. Sedaj čutim in vem, da sem na pravem mestu.

Leto 2016 je bilo zame najtežje leto. Zbolel je moj mlajši sin Andraž. Bila sem samo mama, paralizirana od strahu in bolečine. Resetiral me je Aljaž, z besedami: Če padeš ti, pademo vsi. Zdaj to obdobje 8 mesecev, 6 kemoterapij, 17 obsevanj sprejemam kot privilegij. Kot priložnost, da sem lahko skrbela za svojega otroka.

Veseli me veliko stvari. Lepota, narava, umetnost, vrtnarjenje, stik z ljudmi, šport. Tečem, kolesarim, smučam, plavam, igram tenis. Golf bom igrala po osemdesetem. Rada imam življenje. Moje vodilo in voščilo: UPAJ.SI.

Že nekaj let se ukvarjam z vplivom  psihosocialnih dejavnikov in stresa na nastanek bolezni, zadnja tri  leta študiram pozitivno psihologijo. Sem tudi učiteljica čuječnosti.

Verjamem, da lahko  s svojimi znanji, veščinami in kompetencami pripomorem k preoblikovanju zbornice v zdravnikom in bolnikom prijazno ustanovo. Vprašanje »what is wrong with people« je zamenjalo vprašanje »what is right about people«. To je srčika raziskav na področju pozitivne psihologije, ki z znanstvenim pristopom odkriva in promovira človekove kvalitete, pri čemer ni osrediščena na pozitivno na račun zanikanja negativnega, ampak prizna negativna čustva, neuspeh, probleme in druge neprijetnosti kot naravne in pomembne vidike življenja. V tem duhu si predstavljam tudi delovanje nove Zbornice.

Karte so razdeljene – soočenja ne bo

Volitve so …  postale zanimive

Če spomladanske (majske) volitve za predsednika Zdravniške zbornice Slovenije niso bile uspešne zaradi premajhnega odziva članov – volivcev, smo 13. decembra pokazali, da to ne drži. Z doseženim kvorumom in izvolitvijo kandidatov za drugi krog, se je zanimanje za volitve še povečalo. Zgodilo pa se je tudi nekaj zanimivih preobratov.

Združitve in prelomljene obljube?

Dva, v drugi krog neuvrščena, kandidata iz prvega kroga volitev sta na spletni strani Andreja Možine že danes predstavljena kot podpornika in člana “nove ekipe ZZS” (ki sicer še ni izvoljena). Razlike v programih in stališčih med kandidati v prvem krogu in sedanjo ekipo so očitno pozabljene, nastajo nove kombinacije ekip, kaj pa se je zgodilo s program kandidata  iz prvega kroga, Boštjana Kersniča, iz njegove spletne strani ni razvidno. Kako naj to razumemo volivci?

Posnetek spletne strani kandidata Kersniča, 29. 12. 2016

Volitve po meri?

Kot kandidatka za mesto predsednice Zdravniške zbornice Slovenije sem se pri vodstvu ZZS oz. volilni komisiji pozanimala za pravila drugega kroga volitev (ki niso bila v naprej jasno določena). Sporočili so mi, da se kandidatoma v drugem krogu volitev omogoči naslednje oblike predstavitve kandidatur:

  • eno novo elektronsko sporočilo na e-naslove članov,
  • ponovna objava programa v reviji Isis,
  • objava programa v vseh tedenskih biltenih do dneva volitev,
  • stalna objava programa na spletni strani zbornice,
  • po presoji oziroma želji kandidatov: eno poštno pošiljanje nagovora po redni pošti na stalne naslove članov  – NA LASTNE STROŠKE KANDIDATOV

 

Kaj pa soočenje kandidatov?

Iz ZZS so mi sporočili, da volilnih zborov v drugem krogu volitev ne bo. Zato smo z mojo ekipo iskali možnosti, da bi volivcem lahko predstavili nove – torej z novimi idejami in člani ekipe dopolnjene programe obeh kandidatov. Sama sem volilno komisijo prosila za minimalno spremembo programa (prenos kontaktnih podatkov iz konca besedila bolj na začetek), kar mi je volilna komisija po tehtnem premisleku in res izjemoma, tudi omogočila. A le na spletni strani ZZS, kajti za ISIS sem bila prepozna.

Ker sem prepričana, da je volivcem treba dati možnost, da spoznajo oba kandidata, njuni (novi) ekipi in (dopolnjene) programe, sem prim. Andreju Možini napisala predlog za skupno predstavitev oziroma soočenje. 

Iz njegovega odgovora, ki je sicer precej daljši, izhaja, da mojega predloga ni sprejel. Citiram:

“Prepričan sem, da imajo kolegice in kolegi več kot dovolj informacij in jasno predstavo, komu bodo zaupali vodenje ZZS v naslednjem mandatu.”

Sama menim, da imajo predvolilna soočenja vsaj dva namena:

  • da spodbudijo volivce h glasovanju in
  • da pomagajo razrešiti kognitivno disonanco, ki se ob dveh različnih programih in kandidatih nujno pojavi

… zato sem pripravljena sodelovati v soočenju, če bi takšno ponudbo dobila s strani drugega kandidata ali medijev. 

Odločanje: kako razrešimo kognitivno disonanco

Nadaljevanje včerajšnjega bloga.

Obstaja več možnosti razreševanja te razdvojenosti med dvema različnima informacijama. Na prvi pogled je kakšna videti skregana z logiko, ampak ima lahko veliko težo pri odločanju.

Poglejmo si možnosti:

  • Preberem oba programa. Iz nekega razloga sem zelo zagreta zagovornica programa 1. Nato ugotovim, da ima program 2 zelo dobre argumente in rešitve. Kaj se zgodi: želim ostati zavzeta zagovornica programa 1, vendar začutim, da so argumenti programa 2 boljši in da imajo večjo težo. Doživim neskladnost med svojim doživljanjem programa 1 in programa 2. Pomagam si tako, da še močneje verjamem, da je program 1 boljši in na tak način sama sebi dokažem, da ni nobenega razkoraka med obema ocenama.
  • Ljudje se na neko novo informacijo lahko odzovemo tudi tako, da se še bolj trmasto oprimemo stare. Tako damo svoji prvi informaciji toliko večjo težo, da postane enako »težka« kot protiargument. Pri tem načinu razreševanja neskladja med različnimi informacijami praviloma nič ne pomaga, če se pojavijo še tako dobri protiargumenti. Nasprotno, videti je, da tak tip razreševanja kognitivne disonance pomeni, da vedno boljši argumenti samo še utrjujejo ljudi v svojem prvotnem prepričanju.

Možna razrešitev take razdvojenosti je, da pretehtamo argumente ene in druge strani; verjetno pretehtamo še osebne lastnosti in vedenje kandidatov ter kolegov, ki enega ali drugega podpirajo. Glede na to, da je povsem naravno, da vsak svojo malho hvali, moramo upoštevati tudi to. Zato je pomembno tudi odločanje po individualnih lastnostih nosilca programa (kandidata) in to, da njegov oziroma njen način delovanja zares poznamo. Če se ne moremo odločiti na podlagi individualnih lastnosti, ker oseb ne poznamo dovolj, je najboljše merilo za odločanje program.

Kje so moje simpatije in zavzemanje?

Nedvomno se je dalo prepoznati, da vsakemu najbolj priporočam zadnji način, ker poveže tako našo racionalno odločanje, kot tudi osebni vtis, saj kaže našo samostojnost in hkrati povezanost z drugimi ljudmi.

Priporočam, da smo proaktivni. Toliko pomembnih delov našega življenja se dogaja po naključju ali zaradi odločanja drugih ljudi. Škoda je, če se odrečemo tistemu delu odločanja, kjer lahko aktivno vplivamo. Torej je dobro, da zdravniki volimo.

Moje osebno prepričanje in vodilo pri opravljanju zdravniškega dela je, da je naš poklic nekaj tako zelo dragocenega, da presega vse druge osebne zadeve in življenjske stile. Zdravniki smo zelo različni, vendar nas naša kolegialnost, poklic – naš profesionalizem, lahko navdihujoče povezuje.

Raziskave kažejo, da smo ljudje najbolj  srečni, če lahko skupaj delamo nekaj smiselnega in se pri tem razumemo med seboj.

Verjamem v solidarnost med generacijami zdravnikov, da smo  kolegi posebej odgovorni za  odpiranje poti mladim  zdravnikom in do spoštovanja izkušenj ter ranljivosti starejših kolegov. Verjamem tudi, da morajo imeti vsi kolegi možnost zasebne iniciative, če si to želijo in da se jih ne sme ovirati v njihovem kakovostnem delu.

Ne verjamem, da ni mogoče javnega zdravstvenega sistema urediti tako, da bi dobro deloval, se je pač treba bolj potruditi pri kakovosti odnosov in vodenja. Ne pozabimo, da zdravniki trdo delamo, zbolevamo, slabo skrbimo zase in tudi drugi slabo skrbijo za nas. Naša življenjska doba, posebej zdravnic, je krajša kot je povprečje. Zato znotraj našega poklica potrebujemo  poseben poudarek na varovanju našega zdravja, na vseh ravneh.

Program in seveda kandidatko Zdenko Čebašek-Travnik z veseljem podpiram ravno zato, ker daje poudarek profesionalizmu, solidarnosti in skrbi za zdravnikovo zdravje. Poznam njen način delovanja, njene osebne kvalitete in veščine ter tudi kvaliteto drugih članov skupine, zato je jamstvo za izvedbo programa veliko in sprememba na bolje zelo varna.

Predlog Zdenke Čebašek-Travnik: predstavitev programov in soočenje kandidatov

Spoštovane kolegice in kolegi, glede na to, da so mi iz ZZS odgovorili, da volilni zbor v drugem krogu volitev za predsednika Zdravniške zbornice ni predviden, sem z ekipo iskala alternative. Menim, da je predstavitev programov in kandidatov način, da kolegom in kolegicam damo vse potrebne informacije, da se bodo lahko odločili, za koga bodo oddali svoj glas.

Zato sem prim. Andreju Možini poslala mail z naslednjo vsebino:

Andrej pozdravljen,

glede na vsa dogajanja in poročila s terena ti predlagam, da pripraviva predvolilno “soočenje” v času od 10. do 12. januarja, ob 17. uri – da bodo kolegi lahko prišli po službi.
Soočenje naj bo:
– na nevtralnem terenu (ne v ZZS),
– nekje sredi Slovenije (npr. Celje),
– najameva dvorano in voditelja (dva) in si deliva stroške,
– vabilo gre iz mailing liste ZZS in se 
– objavi tudi na spletni strani ZZS – Volitve.
Tvoj odgovor pričakujem še danes,
lep pozdrav,
Zdenka

Zdravniki smo ljudje in ljudje se bojimo sprememb, čeprav bi nam prišle prav

Nekaj misli o tem strahu, kako ga razrešujemo in o pogumu za spremembo.

Preden se lotim razmišljanja o vprašanju iz naslova, se mi zdi pomembno, da kolegi drug drugemu pokažemo spoštovanje do vsega dobrega, kar je bilo storjeno. Tako je za čestitati vsem številnim kolegom, ki so ustvarili in razvijali našo zbornico, na mestu je tudi hvaležnost. Zgraditi tako velik sistem ni malo in ni lahko. Zato je treba ob načrtovanih spremembah najprej pogledati, kaj dobro deluje in to obdržati, šele nato dodati izboljšave.

Zanimivo misel o spremembah je podal slavni filozof (tudi matematik in nasprotnik vojn) B. Russel. Menil je, da smo vajeni človeške sisteme razumeti kot nedostopne vplivanju, enako kot to velja za naravne sisteme (slabo vreme, potresi, …)  in da se je treba takega načina razumevanja odvaditi. Človeški sistemi so naše delo, lahko vplivamo na njih in jih izboljšujemo. Pravzaprav naj bi to ves čas počeli, če hočemo, da sistem ne postane povsem tog.

Zbornica je torej marsikaj dosegla; je pa živ sistem in za kakovostni razvoj potrebuje tudi vnose sprememb.

Po dolgih letih dela v psihiatriji sem ugotovila, da se ukvarjam z dvema problemoma. Prvi je določena duševna motnja, ki jo je treba zdraviti. To je lažji del mojega dela, saj  se imam za izkušenega klinika.

Drugi problem pa predstavlja dejstvo, da se ljudje tako bojijo sprememb, da se veliko energije paradoksno porablja za to, da do te spremembe ne bi prišlo. Ali pa ne verjamejo, da so spremembe zmožni narediti in jih prenesti – tudi tiste, ki si jih želijo ali bi jim očitno koristile. V takih zadregah glede sprememb smo si ljudje podobni, ne glede ali gre za paciente ali zdravnike.

Pred kakršnokoli spremembo, tudi na bolje, smo praviloma razdvojeni (ambivalentni) – spremembe si lahko želimo, hkrati pa nas skrbi, kakšen bo izhod. V obstoječem stanju vsaj vemo, za kaj gre. Možnost sprememb, čeprav na bolje, pa lahko vnese negotovost, kako se bodo te spremembe odražale na nas. To razdvojenost – ki je sama po sebi za nas neprijetna – razrešujemo na različne načine. Pravimo, da poskušamo razrešiti kognitivno disonanco. Primer: imamo dve (kognitivni) informaciji, ki si med seboj nasprotujeta. Na primer dva kandidata, ki govorita podobno: da je njun program odličen in najbolje naslovi pričakovanja zdravništva. A programa in osebi, ki ju predstavljata, se zelo razlikujeta.

Opazimo in zaznamo  nasprotja med programoma 1 in 2 (tudi med kandidatoma) – smo torej v kognitivni disonanci.

V takšni situaciji (ali voliti za kandidata s programom 1 ali za kandidata s programom 2) doživljamo notranji konflikt, neskladnost v doživljanju, kar nam praviloma ni prijetno. Pojavijo se lahko različne reakcije na tako neprijetnost, saj želimo ti dve različni doživljanji med seboj »izravnati« in tako razrešiti kognitivno disonanco.

Lahko npr. preprosto nehamo razmišljati o tem (določenem) vprašanju. Tako je eden od možnih načinov, da se znebimo te razdvojenosti v sebi, da se ne ukvarjamo z volitvami za predsednika zbornice.

Lahko eno od informacij, ki prispeva k naši razdvojenosti, enostavno zavržemo. Izberemo en program in o drugem sploh ne razmišljamo.

Lahko sledimo določenemu človeku, ki nam predstavlja avtoriteto in sledimo njegovemu ali njenemu mnenju ter se odločimo v skladu s tem.

Obstaja zelo zanimiva možnost razreševanja te razdvojenosti med dvema različnima informacijama.

Nadaljevanje Majinega prispevka …

Še je upanje

Sporočam vam dobro novico: ŠE JE UPANJE.

Tako sklepam na podlagi dejstva, da je moj zapis na blogu z naslovom Sporočilo mladim zdravnikom – na božiči večer do danes zabeležil več tisoč ogledov. Kar pomeni, da prinaša pomembno in močno sporočilo: najavlja spremembo in upanje. Upanje, da bomo v drugem krogu dosegli kvorum potrebnih glasov. Upanje, da nam je mar, kako volimo svojega predsednika ali predsednico Zdravniške zbornice.  In upanje, da zdravniki znamo zbrati informacije,  jih preučiti z vseh plati in o njih razmisliti. Da znamo in hočemo biti aktivni ter prevzemati odgovornosti za svoje odločitve.

Zdaj je že jasno, da bo drugi krog volitev zanimiv in do zadnjega dne napet. Kandidata predstavljava dva različna koncepta vodenja zbornice: na eni strani kontinuiteta in preverjeni način delovanja z obljubljeno nadgradnjo, na drugi kombinacija svežine, novih idej in modrosti, a tudi izkušenj iz drugih področij delovanja, s katerimi želimo zbornico narediti privlačno za vse člane.

V naslednjih dneh se bodo predstavili člani moje ekipe, ki so mi pomagali pri pripravi kandidature in me podpirajo tudi zdaj. Da smo delali dobro, je bilo videti v prvem krogu volitev – čeprav nismo imeli lastne mreže podpornikov in čeprav so marsikatera vrata zdravstvenih ustanov in strokovnih srečanj ostala zame zaprta, sem dosegla najboljši rezultat. Volivce smo dosegli po drugih poteh, tako bomo delali tudi v času do volitev.

Naši ekipi se pridružujejo novi kolegi in kolegice, ki jih bomo predstavili po volitvah. Spremembe v ekipi so dobrodošle, od vseh nas terjajo stalno razmišljanje, iskanje novih rešitev za identificirane težave. Delamo na tem, da ostajamo zanimivo spletno mesto, na katerem tudi tisti z malo časa najdejo uporabno informacijo.

Prva je svoje besedilo objavila naša članica Maja Rus Makovec, ki je profesorica psihiatrije, družinska terapevtka in sodna izvedenka in, ki jo mnogi poznate kot odlično strokovnjakinjo, mentorico in učiteljico. Razmišljala je na temo odločanja.

Odgovor mladim zdravnikom – na božični večer

Spoštovane kolegice in kolegi, mladi zdravniki in zdravnice,

do mene so prišle govorice, ki so me prizadele, saj si vse življenje in skozi vso poklicno pot prizadevam za spoštovanje med vsemi ljudmi.

Res je, da nikoli nisem bila članica Fidesa, niti nobenega drugega sindikata, prav tako ne članica ali simpatizerka kakšne politične stranke. Zato se pri delovanju Fidesa nisem mogla izkazati in to je za nekatere očitno dovolj, da me diskvalificirajo kot osebo, kot zdravnico in strokovnjakinjo. Svoje znanje in sposobnosti sem doslej posvečala strokovnemu delu – in svoji družini. O strokovnem delu govori moja bibilografija, ki je dosegljiva na cobissu. V prostem času rada vrtnarim in od otroških let sem tabornica. Šest let sem bila varuhinja človekovih pravic, v tem obdobju sem veliko delala tudi na področju zdravstvenega sistema in še posebej psihiatrije. O tem pričajo letna poročila (varuh-rs.si) in tudi priznanje vitezinje legije časti. V času mandata varuhinje sem izstopila iz ZZS (in zato izgubila licenco), ker sem le tako lahko delovala resnično neodvisno – v obdobju, ko se je dogajalo precej grdih stvari z družino Nekrep in tudi kasneje.

Ne vem, kdo vam je poročal o moji vrnitvi v zdravništvo na tak način, kot je to predstavljeno v zapisu na forumu mladih zdravnikov? Rada bi vedela, kdo je ocenil, da sem “nekompetentna”?  Ne vem sicer, na kaj naj bi se nanašala moja “nekompetentnost”. Prepričana sem, da se na moje strokovno delo ne more, saj doslej nanj nisem dobila nobenih krititik ali opozoril. Če se nanaša na moje vodstvene sposobnosti, bi mi to bilo treba dokazati – a ne z govoricami, temveč z dokumenti oz. na drug verodostojen način. O mojih sposobnostih za vodenje tako zdravstvenih kot drugih ustanov obstajajo dokazi, ki jih z veseljem in ponosom predstavim.

Če se ocena moje kompetentnosti nanaša na ponovno pridobivanje licence po vrnitvi v medicino, bom to pojasnila. To, da nisem imela dovolj točk, je čista laž. Imela sem jih več kot dovolj, saj sem se ves čas mandata varuhinje izobraževala, pa tudi predavala na strokovnih srečanjih in napisala poglavja za učbenik psihiatrije. Ves mandat sem tudi vodila vaje za študente medicinske fakultete v Ljubljani in predavala študentom medicine v Mariboru. Res pa je, da nisem imela kliničnega dela v zdravstvenem sistemu. Vendar sem se s psihiatričnimi pacienti srečevala zelo pogosto – tako v svojem uradu, kot na številnih obiskih in nadzorih psihiatričnih ustanov – saj sem kot varuhinja vzpostavila Državni preventivni mehanizem, ki je še danes vzor drugim državam v EU in drugod. Ko sem se vrnila v psihiatrijo, to moje delo mnogim ni bilo všeč, saj so poročila o nadzorih odkrivala nepravilnosti.

To, da sem prišla do prim. Možine in zahtevala licenco nazaj na lepe oči, je natolcevanje. Žal nimam zvočnega zapisa pogovora z njim, hranim pa vso dokumentacijo, ki je v zvezi s tem nastala in jo brez zadrege dam v javnost. Končalo se je tako, da sem morala opravljati preskus znanja, ki je bil na las podoben specialističnemu izpitu in za katerega sem tudi sama plačala iz svojih sredstev. “Izpit” sem ponovno naredila pri svojih 58 letih, licenco sem dobila nazaj in od takrat dalje spet vsakodnevno delam s pacienti kot psihiatrinja, objavljam strokovne članke in sodelujem pri pisanju knjig.

Prepričana sem, da bi vsakogar od vas prizadelo, če bi se o vaših osebnih podatkih (št. točk, nekompetentnost) govori ljudem, ki vas ne poznajo. Meni se to dogaja – in to z očitnim namenom, da se me očrni v situaciji, ko sem resna protikandidatka na volitvah za predsednika ZZS. Očitno sem nekatere presenetila z uvrstitvijo v drugi krog  (z največjim številom glasov med vsemi kandidati).

Kar se tiče Vesne V. Godina, in mojega odnosa z njo, si je spet nekdo privoščil grdo laž. Nikoli nisem sodelovala z njo, kaj šele da bi napisala poglavje v njeni knjigi. Tisti, ki to govori, naj citira njeno knjigo, v kateri sem napisala poglavje ali pa vpraša kar njo osebno. Resnica je, da se v javnosti pojavljava z diametralno nasprotnimi mnenji glede telesnega kaznovanja otrok: ona ga zagovarja, jaz mu nasprotujem. Tisti, ki ste dovolj vešči iskanja po spletu, boste to brez težav odkrili, za druge pa pogled v revijo Viva. Moj zapis na blogu, v katerem zelo jasno izrazim svoj protest na njeno blatenje mladih zdravnikov, ima naslov Sovražni govor Vesne V. Godina proti mladim zdravnikom in je doslej imel več kot 3000 ogledov. Takrat se ni oglasila ne zdravniška zbornica, ne Fides, da bi se javno uprli blatenju in poniževanju mladih zdravnikov, le jaz sem se izpostavila za vse nas. 

Dragi mladi zdravniki, želim si, da nihče od vas ne bi doživel takega blatenja in diskreditacij, kot sem jih deležna jaz – in to samo zato, ker si prizadevam izpostaviti nepravilnosti iz preteklosti in pokazati, da je mogoče v zbornici delati tudi drugače. 

Vsem, ki berete sporočila na forumu mladi zdravniki, sporočam, da si skupaj s kolegi iz moje ekipe ZZP prizadevam za to, da bi zbornica postala sodobna in prijazna do vseh zdravnikov in zobozdravnikov – saj moramo biti njeni člani.

Svoje poglede odkrito in pošteno predstavljam tako v medijih, kot na svoji spletni strani zdenkacebasektravnik.si. Tako spletno stran, kot knjigo Stebri zdravništva – profesionalizem nas povezuje, financiram sama, brez sponzorjev. Knjiga je brezplačno dostopna na moji spletni strani.

Nikomur nisem nič dolžna in nikomur nisem nič obljubila v zameno za podporo na volitvah. 

Volitve so spet pred nami, vabim vas, da oddate svoj glas – za tistega, ki mu zaupate in ste prepričani, da bo vodil zbornico tako, da boste do izraza in moči prišli tudi vi, mladi zdravniki. Kajti to je za prihodnost zdravništva v Sloveniji še kako pomembno.

Z mislijo na vse, ki se borite vsak na svoj način,

Zdenka Čebašek-Travnik