Zavozili smo na vseh ravneh

Zavozili smo na vseh ravneh je naslov intervjuja, ki je bil 30. oktobra letos objavljen v Nedeljskih novicah. Za tiste, ki nimate povezave do celotnega članka, ga dodajam v skenirani obliki. Poudarjam svojo takrat izraženo oceno, da smo naš zdravstveni sistem preccej zavozili, in to na finančni, organizacijski in medosebni, to je odnosni ravni. Znašli smo se v precej kaotičnih razmerah, ki so posledica nejasnih pristojnosti in odgovornosti deležnikov v zdravstvu.

zct-intervju-ned-novice pdf

Izhod iz sedanje situacije ni in ne sme biti odvisen le od politike in politikov, temveč predvsem od nas, zdravnikov. Mediji nas vsak dan znova seznanjajo z nepravilnostmi v zdravstvenem sistemu in tudi pri našem delu, hkrati pa nakazujejo, da smo takšne nepravilnosti dostikrat tolerirali in se do njih nismo opredelili. Razloge za našo neodzivnost in apatijo bi bilo treba raziskati, med domnevami se mi zdi kot najbolj verjetna strah prijaviteljev pred reakcijo odgovornih in s tem povezano odsotnost učinkovite zaščite pred ravnanjem nadrejenih. Zelo nazorno je ta strah opisan v uvodniku Sabine Obolnar v včerajšnji Oni. Citirali so izpoved dr. Erika Breclja, ki je razkril enega od mehanizmov za utišanje tistih, ki opozarjajo.

V svojem programu načrtujem načrtujem ustanovitev zdravniškega ombudsmana (neodvisna oseba ali ustanova, ki preiskuje pritožbe in mediira za pošteno uredeitev zadev), ki bo v svoji nedvisni poziciji (tudi do zdravniške zbornice) lahko zastopal zdravnike, ki se pri svojem delu počutijo ogrožene s starni delodajalca ali države. Preberite več o tem v Stebrih zdravništva.

 

Verjamem mladim zdravnikom

Ob branju novice na  24ur.com sem obstala brez besed. Mladi zdravniki so napisali pismo, v katerem opisujejo odnos starejših kolegov do njih. Preberite njihove pretresljive izpovedi, ki so močno podobne tistim iz ZDA, kjer se Pamela Wible (pamela@idealmedicalcare.org) bori za njihove pravice in ki je razkrila epidemijo samomorov med mladimi zdravniki.

Prispevek je sporočilo, ki bi se moralo dotakniti vseh, ki nismo več “mladi zdravniki” in si pošteno odgovoriti, ali smo jih – kolege mlade zdravnike – pripravljeni videti v njihovih strokovnih in človeških stiskah.

Zdravniška zbornica pa stoji ob strani. Kot mi je napisala ena od mladih zdravnic, je njena izkušnja takšna:

… že v tem kratkem času nad inštitucijo, oz. hišo zdravništva, razočarana. Ob podpisu pristopne izjave mi nihče ni pojasnil, kaj ta organizacija sploh je, čemu služi, kako si z njo lahko pomagam in kaj vanjo/zanjo morebiti lahko prispevam. Čez tri mesece, ko je nastopila moja prva pogodba o zaposlitvi (in en mesec pred prvo plačo), pa dobim domov položnico za članarino, brez kakršnega koli pojasnila kaj zdaj to pomeni in kakšna so pravila. Krasno. Le kaj naj si človek misli?

V svojem programu za predsednico Zdraviške zbornice Slovenije sem v točkah 5 in 6 jasno napisala, kako si predstavljam sodelovanje z mladimi in kako bi jim lahko pomagali zdravniki “seniorji”. Prizadevam si, da bi zbornica postala tudi mesto, kjer zdravniki, ne glede na starost ali vrsto težave v poklicni karieri, lahko dobijo kakovostno kolegialno pomoč.

Zdravi sistem, ne pa zdravniki z nadnaravnimi sposobnostmi

Pred časom sem prispeval nekaj misli o slovenskem zdravstvu, ki so bile objavljene v prilogi enega izmed slovenskih dnevnikov. Govora je bilo o učinkovitosti zdravstva in bolj ali manj se je vse vrtelo okoli primerjave kakovosti slovenskega zdravstvenega sistema s preostalimi v Evropi. Slovenska, predvsem gostilniška javnost, zelo rada da za primerjavo boljše, uspešnejše sisteme in kaže s prstom na slovenske zdravnike, češ, drugje delajo bolje. Pa res drugje delajo bolje? Rezultati v drugih državah so na posameznih področjih res boljši, še zdaleč pa ne na vseh. Zavedati se je treba, da na področjih kjer so boljši, niso boljši zato, ker namenjajo več denarja. Boljši so predvsem, ker so bolje sistemsko organizirani in po besedah gospoda Krambergerja, analitika na ZZZS, je skrivnost dobrih sistemov v tem, da imajo dobro definirane javnozdravstvene prioritete.

Marsikdo, ne samo jaz, ve, da zdravi sistem, ne pa odlično izobraženi zdravniki z izjemnimi sposobnostmi.

Da to dokažemo, si poglejmo primer izbrane države, kjer imajo zelo nizko smrtnost v občutljivi starostni strukturi. Že na primarni ravni ima ta družba urejeno mrežo specialistov, ki skrbi za slabo polovico prebivalstva. Ne samo da skušajo odkriti bolezni iz tega anatomskega področja v zgodnji fazi, ampak celo na vsake tri mesece pokličejo izbrane osebe in jim naredijo UZ pregled in pogledajo kako je z razvojem ploda. Na teh pregledih, ki jim rečemo sicer sekundarna preventiva, prepoznajo bolezni v zgodnji fazi in po potrebi napotijo nosečnice v izbrane ustanove na sekundarni ali celo terciarni ravni.  Seveda, gre za Slovenijo in za njen uspeh pri izjemno nizki smrtnosti dojenčkov. Zakaj se ne zavedamo, da bi lahko ta izjemno uspešni sistem kopirali še na kakšno drugo dejavnost v slovenskem zdravstvu?

Bo Zdravniška zbornica Slovenije skupaj z razširjenimi strokovnimi kolegiji v prihodnjem mandatu zmogla kakovosten preskok in v sodelovanju s politiko ter ZZZS uredila stvari na marsikaterem sistemskem področju, kjer šepamo v primerjavi z ostalimi?

PS: Če že imate možnost vzeti v roke izbrano prilogo, potem res ne morete mimo članka docenta Rudija Klanjška, ki dela na mariborski filozofski fakulteti. V sestavku z naslovom »Koliko liberalizacije še lahko preneseta človek in svet« zelo jasno pove, da smo na napačni poti in da ima ta pot številne negativne učinke tudi na zdravje posameznika in družbe. Upam le, da nismo že na toboganu smrti.

Kako naj ravna zdravnik: Zaupanje

*Z besedo  “zdravnik” imam v misih vse zdravnike in zobozdravnike, ki delajo s pacienti,  ne glede na njihov spol, specializacijo ali delovno okolje. 

Prihajajo pisma kolegov, ki me podpirajo v kandidaturi. Med njimi so tudi sporočila, ki jih bom – seveda z dovoljenjem piscev – objavljala v blogu. Današnjo vsebino je prispevala kolegica internistka kardiologinja  Ana Veternik Debeljak in govori o zaupanju.

Nimam znanj s področja psihologije in psihiatrije. S svojimi izkušnjami pa lahko rečem, da je zaupanje temeljna vrednota pri odnosu tako v zasebnem kot tudi profesionalnem svetu. Razmišljala sem o komunikaciji med nami zdravniki. Največkrat komuniciramo preko napotnic, odpustnic in ambulantnih izvidov. Komunikacija pa poteka tudi preko bolnikov, včasih zavedno, večkrat tudi nezavedno.

Poglejmo primer: 80-letnega bolnika sem več let spremljala zaradi aortne stenoze. V letu 2015 sem glede na UZ srca ocenila, da je kandidat za kirurško zdravljenje. Kot večina 80-letnikov je bil do kirurškega posega zadržan, vendar se je po daljšem pogovoru s predlogom strinjal. Opravil je vse  predoperativne preiskave, dokumentacijo smo poslali v center, ki ga je izbral. Med čakanjem se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Po dogovoru s hčerko, ki je tudi zdravnica, smo želeli postopek pospešiti, saj je gospod postal simptomatski. Kmalu je bil sprejet v bolnišnico za potrebno diagnostiko in zdravljenje. Na dan sprejema je bil v stiski. Zaposleni so mu dali vedeti, da je bil sprejet predčasno zaradi družinske povezave. Hkrati je bil jezen na hčerko – zdravnico, ki je po njegovi oceni pretiravala z oceno njegovih simptomov in izsilila predčasno obravnavo. Popoldne je na oddelku kratkotrajno izgubil zavest. Odnos do njega se je v trenutku spremenil. Postal je ogrožen bolnik. Naslednji dan so s preiskavami potrdili hudo aortno stenozo, ki je zahtevala kirurško zdravljenje. Predlagali so, da ostane v bolnišnici zaradi ogroženosti. Vse se mu je zdelo čudno, včeraj je bil oseba, ki izsiljuje, danes pa je tako hudo bolan, da mora na  operacijo počakati v bolnišnici. Spet je bil v hudi stiski, saj ni verjel da je res tako hudo bolan. V nadaljevanju je bil operiran, z nekaj manjšimi zapleti. Trenutno je v redu, hvaležen za zdravljenje.

Oglejmo si, kako je potekala komunikacija v tem primeru. Preko bolnika smo komunicirali o primernosti kirurškega posega. Največ obsojanja je bila deležna hči zdravnica, seveda tudi jaz, ki naj bi bila orodje za dosego cilja. Gospod je razmišljal o naši zdravniški komunikaciji. Bil je razočaran, saj je ocenil, da ne zaupamo drug drugemu.

Na svoji strokovni poti sem delala najprej v ambulanti splošne medicine, v nadaljevanju kot specialist na sekundarnem in tudi terciarnem nivoju. S kolegi zdravniki sem komunicirala v različnih vlogah. V trenutni vlogi zdravnice na sekundarnem nivoju uživam v zaupanju pacientov, ki mi povedo, kako me dojemajo in ocenjujejo kolegi na terciarnem nivoju. Te ocene so zelo različne, od “zelo vas cenijo” do “vredni ste manj kot študent medicine”. Takšne komentarje pacienti doživljajo zelo različno, a se vedno nanašajo na zaupanje. Razmišljajo: “ali je prav, da sem ji zaupal?” in “komu naj zaupam?” Ker odgovorov ne poznam, jim svetujem da se odločijo po lastni presoji.

Vprašajmo se, ali z izjavami kot so “Ja kdo pa vas je poslal?” ali  “Kje pa ste hodili do sedaj?”…. res koristimo pacientu ali ga zgolj izrabimo kot prenašalca sporočila napotnemu zdravniku? Prepričana sem, da pacientu s tem ne koristimo in da več kot o njegovem stanju povemo o nas samih. Ali res zaupamo kolegu? Ali lastno kariero gradimo na tem, da očrnimo kolega?

Vprašajmo se torej: Ali zaupamo kolegom? Ali z nepremišljenimi izjavami morda sami rušimo ugled zdravništva? Se dovolj zavedamo, da s svojimi neprimernimi izjavama lahko vplivamo na (ne)zaupanje pacientov?

 

 

Številke razkrivajo: Tarča

Ekipa Tarče je tokrat razkrila podatke, ki bodo gotovo spodbudili k razmisleku tudi številne zdravnike. Medtem ko si zdravniki prizadevamo za boljše delovne pogoje, ki omogočili bolj učinkovito zdravljenje in krajšanje čakalnih dob, prepotrebni denar odteka drugam. Velika večina zdravnikov na to odtekanje nima nobenega vpliva, niti ne pozna poti izbire in odločanja o nakupih v zdravstvu. Kdo so tiste osebe (po položaju in imenu), ki znotraj zdravstvenih institucij odločajo o tem? Poznavanje organizacijske kulture med zdravniki je šibko, o tem ni izobraževanj, ki bi jih organizirala na primer zdravniška zbornica. To vrzel smo poskušali zapolniti avtorji knjige Stebri zdravništva v poglavjih Zagotavljanje finančnih sredstev za zdravstvo in Organizacijska kultura v zdravstvu.

Veliko slišimo o postopkih javnih naročil, hkrati pa ne vemo, kakšni so učinki takšnega načina kupovanja, kaj smo z njimi dejansko privarčevali. Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko ljudi je zaposlenih za izvajanje teh postopkov, kako so bili izbrani za to delo in kako se preverja tveganja za koruptivna dejanja na vsakem koraku javnih naročil.

Ekipi Tarče bi predlagala, da jasno in odkrito predstavijo tudi postopke odločanja o nabavah zdravil in medicinskih pripomočkov, tudi o tem vemo zdravniki zelo malo.  Prepričana sem, da je Tarča odkrila javnosti dosti več in bolj uporabnih podatkov kot drage analize, narejene znotraj državnih institucij.

Kakšen naj bo zdravnik*

*Z besedo  “zdravnik” imam v misih vse zdravnike in zobozdravnike, ki delajo s pacienti,  ne glede na njihov spol, specializacijo ali delovno okolje. 

Kot kandidatka za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije se odzivam tako na sporočila iz zdravniških vrst, kot tudi na tista iz širše javnosti. Veseli me, da je moja spletna stran dobro obiskana in brana in to razumem, da nam ni vseeno, v kakšni družbi in kako živimo. Del te družbe je tudi zdravstveni sistem, do katega dostopamo praktično vsi prebivalci.

Delo vseh zaposlenih v zdravstvu je stalno na očeh javnosti. Nekateri mediji to dejstvo uporabljajo tudi v pozitivni  smeri in izbirajo “najboljše” zdravnike, zobozdravnike, medicinske sestre in podobno. Izbrani zasijejo ob razglasitvi rezultatov, potem pa spet poniknejo v povprečje vsakodnevne rutine. Drugi mediji poročajo o pomanjkljivostih in napakah sistema, tretji izpostavljajo posamezne primere. V vseh pa smo “udeleženi” zdravniki. Kakšna je predstava ljudi (ne medijev) o našem delu, pa le redkokdaj izvemo.

Na volilnem zboru v Mariboru je bilo postavljeno vprašanje o podobi zdravnika v javnosti in kaj bo zbornica naredila, da bi ta podoba dejansko odražala poslanstvo zdravnika. Ko sem na poti domov premišljevala o tej razpravi, sem ugotovila, da je zelo malo odzivov javnosti o tem, kakšnega zdravnika si ljudje želijo in kaj od njega pričakujejo. Takšni odzivi bodo pomembno vodilo za moje delo v prihodnosti in upam, da bodo koristili tudi drugim zdravnikom.

 

 

 

 

Dva milijona

Na kaj pomislite, ko slišite besedi “dva milijona”? Toliko nas je prebivalcev Slovenije, tudi potencialnih uporabnikov zdravstvenih storitev, toliko je bilo zasajenih tulipanov v Arboretumu Volčji potok in toliko je “ostanka” denarja, ki ga v obliki članarine plačujemo člani Zdravniške zbornice Slovenije. S tema dvema milijonoma upravlja vodstvo naše zbornice.  Kot je omenil aktuali predsednik Andrej Možina, so to “sladke skrbi”. Pa so res?

Ta dva milijona, ki smo jih prispevali v obliki članarin vsi člani, mi ne data miru. Sprašujem se, kako to, da tega podatka vse do včerajšnjega volilnega zbora nisem poznala. Kako ta višek denarja pojasniti članstvu? In kako ravnati z njim v prihodnje? Kolikšna bi morala biti članarina, da bi zbornica lahko dobro delovala v interesu vseh članov? 

Kot ste opazili, gre za vprašanja, ki se nanašajo na preglednost finančnega poslovanja zbornice. Zdi se, da to doslej ni preveč zanimalo in vznemirjalo članstva. Pa ni tako – prevečkrat se namreč od članov sliši, “da nimajo od zbornice nič, da le plačujejo članarino, pa še za to ne vedo, kako se porabi”.

Zdaj je čas, da pojasnim, kako bi kot predsednica zbornice ravnala z denarjem, zbranim od članarine. Najprej bi na podlagi podatkov, ki jih vodstvo zbornice gotovo ima, dala izdelati analizo o potrebni višini članarine za delovanje zbornice – tudi ob vključitvi projektov, ki so še v pripravi. Potem bi nemudoma predlagala skupščini zbornice, da odloči glede znižanja članarine.

Glede teh dveh milijonov, ki sta že zbrana, pa bi  med članstvom takoj naredila spletno anketo o predlogih za porabo tega denarja. Med predlogi bi bile na primer štipendije za izobraževanje naših zdravnikov v tujini, finančna pomoč (v fiksnem znesku) za mlade zdravnike pred prvo zaposlitvijo, nakup nepremičnine v Mariboru, pomoč pri izdaji knjig, katerih avtorji so člani zbornice, delovanje zdravniškega ombudsmana, izobraževalni projekti na temo profesionalizma, kakovosti in varnosti. Člani zbornice moramo dobiti možnost za sprotno spremljanje (tudi finančne plati) uresničevanja posameznih projektov. Zavezujem se, da bom to kot predsednica zbornice gotovo omogočila.

Stavka razkriva številke: plače zdravnikov

Stavka zdravnikov je v polnem teku in če se jutri ne bo zgodil pomemben premik, se bo še zaostrovala.

Dobila sem več spodbud, da napišem nekaj o plačah zdravnikov, nekaj, kar bo bolj realno prikazalo dejansko stanje. V NeDelu 13. novembra lahko bralci preberejo že ničkolikokrat ponovljeno tezo, da smo zdravniki zaslužkarji. Kot dokaz se uporabi pogled na najvišje plače v javnem sektorju, kjer prednjačijo zdravniki. Navedene so številke, zneski bruto plač – seveda brez pojasnila, koliko delovnih ur in drugih obveznosti je »skritih« v teh zneskih. Prepričana sem, da bi marsikateri med »petdesetimi najbolje plačanimi javnimi uslužbenci«, med katerimi so vsi zdravniki, bil pripravljen razkriti svojo plačno listo. Ne z imenom, zgolj s številkami, ki bi pokazale opravljeno delo in obdobje, za katerega je bilo narejeno izplačilo. Kot sem že zapisala pred kratkim, je naš zdravstveni sistem »vzdržal« vse doslej zaradi izkoriščanja delovne sile, ne le zdravnikov, temveč tudi drugih zdravstvenih delavcev. Zato menim, da ni pošteno primerjati plač zdravnikov v končnih zneskih prejemkov in ne v plačilih za redno delovno obveznost.

Zanimivo bi bilo videti tudi “rep” tega seznama plač v javnem sektorju, na primer plače mladih zdravnikov, torej tistih, ki so po šestih letih zahtevnega študija in po še kakšnem letu negotovosti (čakanje na pripravništvo, pripravništvo) dobili redno službo in začeli novo učno obdobje specializacije.

Pred kratkim sem dobila pismo mladega zdravnika, ki je med drugim zapisal:

 »Zaradi pomanjkanja zdravnikov v Sloveniji mladi zdravniki velikokrat ostajajo v službi še po končanem 8-urnem delavniku, in ker so “mlajši v piramidi”, morajo dežurati več kot ostali. Veliko jih zaradi takšnih neživljenjskih razmer, kjer nimajo dovolj časa za paciente, še manj zase in svoje bližnje, niso cenjeni s strani pacientov in javnosti, niti niso dovolj dobro plačani, raje odidejo v tujino, menjajo poklic ali pa se zaradi preutrujenosti sesedajo sami vase.«

Najdaljši študij (medicine) in nadaljnje obvezno usposabljanje (specializacija) trajata skupno približno 12 let. Samostojno lahko začnejo zdravniki delati šele v starosti preko 30 let, kolegice, ki so v tem času postale mame, še kasneje. To je obdobje, ko si mladi ustvarjajo svojo družino, ko bi morali imeti tudi čas zase, za svojega partnerja in otroke. A mladi zdravniki in zdravnice so pogosto zgarani že na začetku svoje poklicne poti, dostikrat zbolevajo oni sami ali njihovi otroci. Pred kratkim so ravno ti mladi zdravniki svoje plače javno prikazali,  z vsemi dodatki v večini primerov ne presegajo 1.600 evrov neto. Tudi ponekod v tujini so imeli podobne probleme, zato so se odločili, da so vsem zdravnikom povišali plače. Izseljevanje zdravnikov se je zmanjšalo, motivacija za delo je postala večja, s tem pa tudi uspešnost zdravljenja. Ker to pri nas ni bilo mogoče drugače, se zdravniki za boljše delovne razmere in tudi višje plače borijo s stavko.

 

 

 

Stavka razkriva številke: delovna obremenitev zdravnikov

Pozorno spremljam dogajanje povezano s stavko zdravnikov. Informacije o tem dobivam v glavnem po dveh poteh – skozi javna občila in v osebnih stikih z zdravniki in pacienti. Pohvalno je, da ZZS na intranetnih straneh objavlja klipinge (poročila o objavah v medijih), ki jih najdete v razdelku Aktualno na zbornici: Novosti: Pregled medijev. Za vstop na intranetne strani se morate registrirati, ni težko. V klipingih za 21.10.2016 je tudi moj sestavek v Delovi rubriki Gostujoče pero, Šušljanje, deklaracije in pogum.

V medijskih objavah o stavki te dni spremljam tudi številke o tem, koliko zdravnikov primanjkuje v posameznih ustanovah, če ti delajo 180 ur na mesec oziroma 40 ur na teden, kolikor jih naredimo vsi zaposleni za redno plačo.  Zdaj se je dokočno in jasno razkrilo, da je naš zdravstveni sistem deloval le zaradi prekomenih obremenitev vseh zdravstvenih delavcev in še posebej zdravnikov. Potrebe po zdravnikih so se “izračunavale” na podlagi predpostavke, da bo vsak zdravnik delal več kot teh 180 ur. In tako tudi je, saj ga k temu zavezujejo delovna pogodba in zakonodaja – kot nekakšna norma, ki da je sestavni del zdravniškega poklica. Poklica, v katerem po mnenju načrtovalcev zdravstvenega sistema delajo “nadljudje”, ki zmorejo trajne prekomerne obremenitve. Kljub številnim, tudi znanstveno podprtim raziskavam, da temu ni tako, sistem vztraja pri izkoriščanju zdravniške delovne sile. Ne slepimo se: zaslužki iz obveznega prekomernega dela, ki se tako radi prikazujejo v javnosti, ne morejo nadomestiti niti počitka, niti družinskega življenja zdravnikov (tudi drugih zdravstvenih delavcev). Zato podpiram zahteve stavkovnih pogajalcev po sprejetju normativov in posledično izračunov ter časovnic za optimalno število zdravnikov.

 

Izbrisani, izgubljeni in brezpravni  – 1. del: IZBRISANI

 

To so statusi “oseb”, katerih osrednja skupna lastnost je diploma medicinske fakultete in ki z uvrstitvijo v eno od teh kategorij označujejo svoj odnos do naše zdravniške zbornice oziroma zbornice do njih. Kako je to mišljeno, se boste spraševali? So to begunci, tisti, ki so bili izbrisani od države ali oni, ki nimajo urejenega državljanstva? Ne, to so naši kolegi zdravniki in zobozdravniki. V te kategorije sem jih uvrstila sama na podlagi pogovora z nekaterimi od njih. Pa pojdimo po vrsti. Danes o izbrisanih.

Izbrisani” so kolegi, ki niso več člani Zdravniške zbornice Slovenije. Za tiste, ki ste se že poigravali z mislijo, da bi izstopili, pojasnjujem, da se “izstopiti” ne da. Prav tako članstva ne morete “zamrzniti” za določen čas. Ne glede na razlog za prenehanje članstva, je pot samo ena: “izbris”. Temeljito in za vedno. Kajti če se želite kdaj ponovno vpisati, morate predložiti vse dokumente kot ob prvem vpisu, vključno z overjeno fotokopijo diplome medicinske fakultete. Preverjeno v prvi osebi ednine. Tudi na spletni strani ZZS je to napisano. Nekdo je postavil vprašanje: “Želim se izčlaniti iz Zdravniške zbornice. Kako to storim?” Odgovor ZZS: “Na podlagi pisne zahteve za izbris z obrazložitvijo, ki jo zdravnik vloži pri ZZS.” Sicer ne vem, kaj bi se zgodilo z zahtevo za izbris, ki ne bi bila obrazložena.

Tokrat ne želim pisati o svoji izkušnji (o tem kdaj drugič), temveč o starejših zdravnikih in zobozdravnikih, ki so mi sporočili, da bi z veseljem podprli mojo kandidaturo, a niso več člani. Tisti, ki po upokojitvi ne delajo več, so pričakovali, da se bo kdo v imenu zbornice zahvalil za dolgoletno članstvo, jih povabil na srečanje, jih povprašal po zdravju in morda o tem, če bi še radi sodelovali v dejavnostih zbornice. Nič od tega se ni zgodilo, “lahko pa ostanejo člani zbornice” ob plačilu letne članarine. Ta res ni visoka (40 eurov letno) in bi jo večina upokojencev brez težav plačevala, če bi začutili, da je “zbornici mar zanje”. Tako pa imajo občutek, da so “le številke”, od katerih se pobere članarina.

V svojem programu kandidature za predsednico zbornice podrobno opisujem medgeneracijsko sodelovanje, ki ga bom še posebej spodbujala. V vsakem delovnem telesu zbornice bo zastopan po vsaj en mladi zdravnik (“junior”) in en starejši  (“senior”).  Tako bodo težave mladih postale bolj vidne in ukrepi za njihovo reševanje bliže vodstvu ZZS, starejši pa bodo s svojimi izkušnjami in modrostjo sodelovali pri reševanju zapletenih vprašanj. Starejši zdravniki “seniorji” (ne le upokojenci) bodo povabljeni, da se pridružijo klubu seniorjev, ki ga bomo ustanovili. Ti zdravniki in zobozdravniki, ki bi se želeli še naprej aktivno udejstvovati, si bodo izbrali, katero od predvidenih dejavnosti bi lahko izvajali. Nekateri bi poskrbeli za spoštljiv sprejem mladih zdravnikov, se ob vpisu v zbornico z njimi pogovorili in jim ponudili prostovoljno tutorstvo. Drugi bi lahko ponudili pomoč pri vprašanjih strokovnega razvoja, tretji dajali nasvete tistim kolegom, ki določenih vprašanj ne upajo izpostaviti v svojih delovnih okoljih. Pomembno je, da jim bo zbornica pod mojim vodstom pokazala, da jih še vedno ceni in želi imeti v svojih vrstah.