Darja Boben Bardutzky se predstavi

Darja Boben Bardutzky je primarijka, psihiatrinja, psihoterapevtka (smer realitetna terapija). Vsi, ki jo poznamo, vemo, da je zanesljiva oseba, ki ji lahko zaupamo svoje težave. Njen posluh za vsakega človeka v stiski je izjemen, poznamo jo tudi kot odlično predavateljico in vodjo učnih delavnic na temo medčloveških odnosov. Odlikuje jo posebni smisel za humor, ki ga vsakdo lahko doživi ob branju njene “diagnostične inovacije”, imenovane Prestižna motnja. V knjigi jo najdete na strani 99.

 

Darja pripoveduje o sebi:

Za študij medicine sem se odločila zaradi psihiatrije, ker sem imela občutek, da se mi bo preko spoznavanja bolne duše odkrilo največ odgovorov o človeku. Če bi morala izbrati kakšno drugo specializacijo, bi to bila družinska medicina, ki pacienta prav tako obravnava celostno. Poleg tega sem pri operacijah kar nekajkrat omedlela.

V Psihiatrični bolnišnici Vojnik sem bila zaposlena 38 let, od tega 32 let kot vodja Oddelka za zdravljenje bolezni odvisnosti, od septembra letos delam v psihiatrični ambulanti ZD Trbovlje.

Delo z ljudmi v duševni stiski doživljam kot privilegij in sem zanj hvaležna. Verjamem, da smo se ljudje sposobni spreminjati in da smo neverjetno kreativni. Ta prepričanja so bila še posebno pomembna pri delu z odvisniki, kjer se  mi je nenehno postavljalo veliko različnih vprašanj in izzivov. Za to delo je zelo pomembna motivacija, tako v širšem pomenu, kot zgolj motivacija za spremembe.

Iskanja pri dajanju pomoči drugim na površje prinašajo pomen pristnih medčloveških odnosov – v kakršni koli kombinaciji.

Vsako reševanje stiske se na nek način začne v odnosu, bodisi s spreminjanjem bolečega, prekinjanjem destruktivnega ali vzpostavljanjem novega.

V takšnih razmišljanjih sva se s kolegico Zdenko srečevali že pred leti, ko smo si  na njeno pobudo začeli prizadevati za pomoč zdravnikom v stiski. Zdravniki smo pri iskanju pomoči zase, namreč precej zanimiva, celo nenavadna bitja. Ob vsakem simptomu se takoj soočimo z vsemi možnimi, tudi najhujšimi izidi, nato pa smo prepričani, da znamo sami vse urediti, seveda, če sploh  imamo čas zase. Kot vsi ljudje smo tudi zdravniki močni in pametni, a tudi občutljivi in ranljivi. Naša odgovornost za druge pa je in mora biti večja. Zato bi bilo dobro, da znamo poskrbeti tudi zase. Na primer tako, da si priznamo, da kdaj potrebujemo pomoč in da na primeren način dosežemo, da nam je omogočena.

Psihiatri, ki vsakodnevno poslušamo zgodbe ljudi, vidimo širše slike dogajanj in jasneje zaznavamo vplive okolja, smo običajno bolj dovzetni za razmišljanja o nujnosti sistemskih  sprememb. Ni čudno, da se kdaj kakšen psihiater znajde v vrtincu širših družbenih dogajanj, ki težijo k spremembam.

Med mojimi obrambnimi mehanizmi sta humor in pisanje, od tod poglavje o Prestižni motnji in knjižica Kurja šola, mačja šola. Tako kot vsaka obramba tudi ta deluje do določene meje. Včasih je za lastno mentalno zdravje potrebno oditi in za seboj tesno zapreti vrata.

Običajno se hitro odpro nova vrata, če je človek odprt življenju in izzivom.

Odprimo nova vrata tudi v našo zbornico, ko bomo glasovali za predsednico.