Dopolnitve programa – predlogi članic in članov

Med številnimi sporočili, ki sem jih v zadnjih dneh dobila na svoj e-naslov, je nekaj tehtnih predlogov za dopolnitev našega programa. Ideje bom predstavila že zdaj, po volitvah pa jih bomo skupaj z avtorji natančneje opredelili in vnesli v naš skupni program. Ker gre za predloge, katerih ozadja sama nisem preverjala, jih je treba razumeti kot izzive za preučitev določene problematike.

Licence

Licence so očitno vroča tema, na katero je bilo največ odzivov, tale je precej tipičen:

“in rutinski birokratski stres ob rutinski pridobitvi licence… Nič hujšega, a nezaželjeno, neprijetno, nepotrebno.”

Sedanji sistem bi bil potreben temeljite prevetritve. Narediti moramo mednarodno primerjavo, kje se licence zahtevajo in kakšni so pogoji za to. Še posebej ob prehodih iz ene države v drugo. Pa si oglejmo primer:

Evropska Direktiva o priznanju kvalifikacij 2005/36/ES namreč omogoča nemškemu zdravniku, ki pride z v Nemčiji pridobljeno kvalifikacijo v Slovenijo, da pridobi na njeni podlagi licenco. Slovenski zdravnik, ki je s slovensko licenco nekaj časa delal v Nemčiji, pa na tej podlagi  (kvalifikacije) ob vrnitvi v Slovenijo ne more nazaj pridobiti slovenske licence, ki mu je v času bivanja v tujini potekla, kajti Direktiva in naša zakonodaja to omogočata le v tujini pridobljenim kvalifikacijam. Nastane položaj, ko v Sloveniji pridobljena kvalifikacija v tujini na podlagi Direktive velja, v Sloveniji pa v Sloveniji pridobljena kvalifikacija (zaradi poteka licence) ni uprabna, saj je ni mogoče izvajati. Kako je to mogoče?

Še en pogled na licence

Pravzaprav bi morali podeljevati licence delodajalcem, ki zaposlujejo zdravnike in od njih zahtevati, da zdravnikom omogočijo in od njih zahtevajo izobraževanje. Če zdravnik ne doseže 30 dni izobraževanja v dveh letih (Kolektivna pogodba ZZ), bi morala biti na razpolago učinkovita sankcija za delodajalce. Zdaj pa je breme “neizobraževanja” naloženo le zdravniku. Zbornica bi morala imeti moč, da izvajalcem odvzame ‘licenco’ (pooblastila) za usposabljanje specializantov, če jim ne omogoči izobraževanja po v programu specializacije predpisanem obsegu in to znotraj rednega delovnega časa. Ni težko dokazati, da sedanja sredstva, dodeljena za izobraževanja specializantov ne zadoščajo niti za stroške izobraževanja, ki so obvezna po programih specializacij. Ta finančna sredstva postanejo “zgornja meja” pravice do izobraževanja, ne glede na določila kolektivne pogodbe. 

Si znamo predstavljati, kako drugačno bi postalo delo specializantov, če bi se licence za izobraževanje podeljevale delodajalcem?