Maja Rus Makovec se predstavi

Maja Rus Makovec je moja kolegica že dolgo vrsto let. Skupaj sva naredili velike korake na področju raziskav odvisnosti od alkohola in se izšolali v sistemski družinski terapiji. Ta nama je dala skupni okvir in orodje za premislek o vseh pomembnih zadevah, tudi o ZZP.

Kako sem se naučila nekaj pomembnih zadev v medicini

Piše: Maja Rus Makovec

Na zunaj gledano nimam kaj preveč za druge zanimivega življenja. Zagreta sem za načela zdravega življenja in jih preveč mlačno izpolnjujem. Z možem sva že dolgo skupaj, imam dva odrasla otroka in kužka. Živimo v stolpnici. Upam, da bo otrokoma uspelo dobiti službo. Starša sta umrla, sta bila pa razširjen del družine. Zaradi njune pomoči pri otrocih sem delala tako rekoč brez bolniških odsotnosti. Pogrešam ju, rada bi jima vračala skrb.

V svoji primarni družini sem prva, ki je postala zdravnica in ni bilo lahko razumeti medicinskega sistema. Moj poseben študijski dosežek je bil, da sem padla na vseh kolokvijih v prvem semestru prvega letnika fakultete. Končala sem kot četrta v svoji generaciji, ker sem uspela končno razumeti, kako deluje sistem študija. Zato verjamem, da lahko študentom medicine pomagamo narediti preobrat.

Moji začetni vtisi v službi so bili, da ne vem, za kaj gre in vendar kar nekaj delam. Nekaj starejših kolegov je bilo takih, da se jim je ljubilo učiti mlajše kolege in zaradi njih sem sploh lahko začela delati kot specialist. Naučili so me, da ne morem zahtevati od mladih kolegov tistega, česar jih nisem naučila. Pogosto sem doživela, da so kolegi iz enega strokovnega dela medicine govorili o drugih, da nimajo pojma. V začetku je bilo zabavno tako govoriti o drugih. Ni bilo pa zabavno, ko se je tako govorilo tudi o moji stroki. To me je naučilo, da se najbolj splača biti do vseh kolegov dostojen, ker potem lahko pričakuješ, da bodo drugi do tebe dostojni.

Nekajkrat sem bila v hudi stiski kot družinski član bolnika in je ravnanje druge strani bolelo. Naučila sem se, da lahko medicinski sistem tudi prizadene svoje uporabnike. Zato verjamem, da se moramo zdravniki opravičiti, če napravimo kaj narobe, in nam bo največkrat odpuščeno.

Veliko se je govorilo, da moramo znati zdravniki postavljati meje in pravo distanco. Nekajkrat so mi pomagali kolegi tako, da se niso varovali, ampak so pomagali, tudi ko so bili utrujeni ali zelo zasedeni. Naučili so me, da je treba delati naprej, tudi ko smo utrujeni ali zelo zasedeni. Veliko mi pomeni poznati kolege, ki razumejo, da kdaj potrebujemo počitek in mir. Včasih se doma delam, da nekaj študiram in na skrivaj berem kriminalko.

Večkrat v tem obdobju razmišljam o vzorih.

Nekaj učiteljev zdravnikov se je imenitno odrezalo. Enega se bom spomnila. Bogomil Vargazon je kot profesor interne medicine opravljal veliko vizito na Petru Držaju. Jaz brucka na vajah iz nege. Sledila sem viziti kot nek oddaljen neusidran komet. Prof. Vargazon (sklonjeno šepne zdravniku): Kdo je ta? Zdravnik (polglasno): Ne zmenite se zanjo, brucka. Prof. Vargazon: Ne tako. In me je povabil k sebi in natančno in razumljivo razložil prav vsakega pacienta. Ko je odhajal v pokoj, sem se znašla kot nekakšna predstavnica letnika ob uradnem slovesu. Vprašali so, ali ima kdo kaj za povedati s strani študentov. Hotela sem povedati, kako zelo človek/učitelj na mestu je bil, pa se nisem opogumila. Hvaležna za priložnost, da lahko povem ob tej priložnosti. Naučila sem se, da je pomembno, da si kolegi občasno povemo, kako dobro je, da smo si v oporo. Zdenko poznam in vem, da pozna in ceni taka izkustvena učenja; z njo bo več opore, ko nam bo težko.