Moj pogled na profesionalizem nekoč in danes

V nekih prejšnjih časih nismo razmišljali o profesionalizmu in tudi sam izraz ni bil kaj dosti v rabi v zvezi z našim delom. Pa vendar, ko se oziram nazaj vidim, da smo večinoma ravnali profesionalistično, ali če hočete v skladu s profesionalizmom. Ravnali in delovali smo tako, kot smo vedeli in včasih le čutili, da je prav, da je v skladu z našim poklicem. Smo pa večinoma poklic jemali za poklicanost, za poslanstvo in se v skladu s tem tudi vedli. Morda je bila takrat bolnikova avtonomija manj izražena in manj poudarjena, saj je še veliko bolnikov imelo neomajno zaupanje v zdravnike. Tudi socialna pravičnost je bila nekako sama po sebi razumljiva in vsaj načelno vklopljena v sistem. Tistim, ki smo se odločali za ta poklic, je bi altruizem  neredko sam po sebi nekaj normalnega in pogosto, vsaj pri nekaterih, izražen tudi izven samega poklica. Profesionalno kompetentnost smo se trudili dosegati v skladu z ambicijami in željo uvajati in izvajati obravnavo bolnikov čim boljše in primerljivo z razvitim svetom na eni strani, ter možnostmi diagnostične obdelave, odvisne od posedovanja aparatur in pripomočkov, na drugi strani. In na mnogih področjih smo bili vsaj za takratne razmere in možnosti dobro kompetentni. To se je izkazovalo tudi s tem, da so se k nam v klinični center prihajali zdravit bolniki iz ostalega dela bivše skupne države, pa celo iz tujine. Uspešno profesionalno organiziranost smo nekoč v preteklosti uspeli ubraniti pred grozečo uvedbo “krute” oblike samoupravljanja, ko naj bi ne le o nabavah medicinske opreme, ampak celo o strokovnem delovanju, odločale tudi snažilke in ostali nemedicinski delavci – pač v skladu s slepim in slabo premišljenim zagonom “absolutnega” delavskega samoupravljanja. Stvar se je umirila, ko smo odločno izpostavili potrebo po hierarhiji v kirurgiji, ki smo jo pri tem primerjali z vojsko. Tudi prenašanje znanja je bilo povsem odprto in ne zavedajoč se sicer, »da je to to«, smo profesionalizem prenašali na mlade največkrat kar s svojim zgledom.

Ko se je spremenil družbeni sistem, so se stvari začele počasi spreminjati. “Prebudil” se je individualizem in ob občutku ali kar prepričanju, da naše delo ni bilo dovolj dobro ovrednoteno v prejšnjem sistemu, se je začelo iskati dodate možnosti zaslužka. Zasebništvo se je omogočilo in tako se je začelo novo obdobje tudi s  počasi spreminjajočimi vrednotami, ne le v družbi, ampak tudi pri posameznikih. Eni so se bolj, drugi pač manj dobro znašli v novih razmerah in možnostih. Prišle so tudi prve kirurške koncesije in nekateri so pač zapustili državne ustanove in hrabro šli na svoje. Ti so seveda potrebovali še dodatno specialistično “delovno silo” in ponudili dostojen dodatni zaslužek tistim, ki bi jim prišli pomagat oziroma delat v njihove ambulante in operacijske dvorane. Še danes sem mnenja, da dajanje dovoljenj posameznikom, ki so iz javnih ustanov odhajali na dodatno delo k zasebnikom, ni bilo uravnavano dovolj premišljeno in usklajeno s potrebami in situacijami v državnih ustanovah. Menim, da je bilo, ne sicer “divje” ampak zelo” lahkotno” in brez dovolj razmisleka o možnih posledicah.

Razumljivo je, da je prihajalo do sprememb, vendar bi morala ostati prioriteta splošna dostopnost in enakost glede možnosti kakovostne oskrbe bolnikov, kar pa se ni zgodilo. Takrat praktično še nismo imeli čakalnih dob, čeprav in ni bilo večjega števila zdravnikov na število prebivalcev, kot je to danes. Je pa res, da smo delali več, da smo po dežurstvih ostajali v službah in da smo večkrat “potegnili” operacije v pozno popoldanski čas. In logično je bilo, da se bo začelo ob odhajanju nekaterih kolegov na dodatno delo drugam “lomiti” v ambulantah in pri dežuranju v državnih ustanovah. Potem so svoje dosegli še sindikati, ki so skrbeli, da v državnih ustanovah kolegi ne bi bili nenormalno obremenjeni, se pa seveda niso vmešavali v obremenjenost tistih, ki so vsaj deloma v prostem času, nemalokrat pa sicer še v delovnem času, delali pri zasebnikih. In profesionalizem je nujno, vsaj v nekaterih segmentih, začel pešati. Začele so se dogajati v začetku “nedolžne” stvari,  povezane na eni strani z “dvoživkarstvom” kolegov, na drugi pa zaradi nastalega manjka kolegov, ki so ostajali v državni ustanovi s spremenjenimi, pretežno popoldanskimi obremenitvami. Tako je prišlo tudi do anomalij, ki so najprej prizadele pravičnost in enakost pri dostopnosti do oskrbe bolnikov, ter v nekaterih posameznih, tudi inkriminiranih primerih, celo do zelo grdih reči… Vse izrazitejši individualizem in neoliberalni duh  sta na nek način oslabila altruizem, poslabšala medosebne odnose in pripeljala v nekaterih primerih tudi do mobinga.

Javnost je spremljala te spremembe, a so si ljudje želeli ohraniti enako dostopnost in kakovost oskrbe, kot so jo imeli včasih. Skupaj z novimi situacijami, drugačnim vzdušjem in z upadom profesionalizma, so se pojavljali neželeni dogodki, tudi napake. Ob agresivnejšem novinarstvu so mediji pogosto ponujali javnosti poudarjeno slabo podobo zdravništva. Res je, da so se zapleti in napake dogajale tudi prej, a neredko je s takimi primeri “primerno opravil” posamezni šef, v javnost pa praktično niso prišli. Skupaj s slabšo podobo zdravništva je prišlo do vse hujšega upada zaupanja, najprej v zdravnike s strani bolnikov, potem pa čez čas še v sistem s strani zdravnikov. Pa je treba pošteno povedati, da smo bili zdravniki vendarle del tega sistema, ki je omogočil zgoraj opisane spremembe in dogajanja, ki so pripeljale tudi do vse več neprofesionalizma v državnih ustanovah, medtem ko je bilo stanje v zasebnih ustanovah boljše.

Tako, kot smo v gospodarstvu in končno tudi v družbi nasploh zelo slabo peljali tranzicijo, v glavnem vodeno od tistih, ki so hoteli in tudi znali ter vedeli, kako praktično vse prikrojiti svojim osebnim interesom in včasih interesom političnih somišljenikov, je tudi v medicini prišlo do nekega nereda, anomalij in krize tudi zato, ker se je očitno preveč mudilo spremeniti sistem, ne glede na posledice. Te se sedaj med drugim kažeju tudi v pomanjkanju profesionalizma, ki se ga bo treba sedaj učiti in ga na novo uvajati! Žal pa smo hkrati s tem začeli tudi strokovno zaostajati za naprednim delom Evrope.