Načrt mladega zdravnika za spremembo specializacij

S pomočjo mladih sodelavcev moje ekipe smo spoznali zanimive sogovornike. Eden od njih je gotovo tudi Gregor Prosen (as, spec. urg.med, FEBEM; OE NMP ZD Maribor). Prepričana sem, da ga mnogi tudi osebno poznate ter cenite in spoštujete njegov način dela in razmišljanja. Z njegovim dovoljenjem objavljam pismo, ki mi ga je poslal.

 

Maribor, 5.jan.2017

Spoštovana Dr. Čebašek-Travnikova!

Od mladega kolega sem nocoj prejel prijazen mail, kjer mlade zdravnike vabite da Vam poved(m)o, kaj si v prihodnje želimo od ZZS.

Zatorej dovolite, da Vam predstavim svoja videnja in  svoje “želje”.

Moje pismo ima dva dela.

Prvi del je namenjen prihodnosti  slovenske medicine in se zavzema za korenito izboljšanje izobraževanja mladih.

Drugi del govori o gašenju požara iz preteklosti …

 

1a. Specializacije

Od ZZS si želim neskončno boljše vodenje izobraževanja mladih zdravnikov, predvsem specializantov kot tudi pripravnikov.

Beseda neskončno je zanalašč pobarvana in odebeljena, kajti za kakršen koli napredek SLO medicine si moramo najprej priznati, da strukturiranega izobraževanja oz. izpeljevanja programa specializacij, generalno gledano, sploh ni!

Takoj bom dodal, da seveda obstajajo redke izjeme, a so  na žalost točno to – redki in izjemni mentorji.

Skratka, specializacije kot takšne so večinoma, po vrstah in po regijah, posmeh in žalitev koncepta kliničnega poučevanja, so same sebi namen in specializantov aktivno ne naučijo (skoraj) ničesar!

Potek specializacij danes je uzakonjeno diskriminiranje mlajših kolegov, ki pod pretvezo “kroženja in dežuranj” zavodom zagotavljajo zastonj/poceni delovno silo, s katero se ukvarjajo le redki – pa so mentorji za to povrhu še plačani!

Upam si trditi, da se specializanti v veliki večini tekom specializacij ne naučijo veliko (če sploh kaj) zaradi učenja, ki bi ga prejeli v tem “učnem” obdobju – temveč slepo in ne-varno (za vse vpletene) opravljajo redno delo, tam “nabirajo izkušnje (in napake)” in se učijo “po izkustvu” – ne morem se otresti občutka, da za varnost pacientov ali mladih kolegov v tem “učnem” procesu nikomur od odgovornih ni prav veliko mar.

Ob-posteljno učenje v Sloveniji defacto ne obstaja. Na nobenem nivoju.

Spet posplošujem, k sreči obstajajo svetle izjeme.

A teh izjem je premalo, zato je ta neučinkovit sistem “poučevanja” potrebno korenito spremeniti!

Mislim, da se oba strinjava, da je že opaziti počasno, a vztrajno strokovno nazadovanje slovenske medicine…

In oba veva, če naj se sliši še tako klišejsko, da so mladi naše edino upanje!

Zato predlogi za izboljšanje poteka in izpeljave specializacij:

– prenoviti je potrebno programe specializacij

– začeti je potrebno udejanjati programe, učne cilje in redne evaluacije specializantov

– prenoviti je potrebno E-list, ga narediti življenskega (in da ne “crash-a”)

– v Slovenijo je potrebno ponovno pripeljati obposteljno učenje!

– vse specializacije morajo jasno opredeliti edukacijske mejnike za napredovanje specializanta – obenem pa jasno definirati zadolžitve specializantov in mentorjev in jih začeti udejanjati!

  • specialistični izpiit morajo (spet- če so to kdaj bili) postati objektivna in realna meritev znanja in sposobnosti bodočega zdravnika specialista.

Ker so vse to dolgoročni, sistemski ukrepi, ki bodo povrhu sprožili ogromno upora, Vam svetujem da nemudoma ukrepate najbolj pragmatično; svetujem vam, da nemudoma omogočite, da dobi specializant po vsakem mesecu kroženja možnost, da sam sporoči/odloči (elektronsko, seveda), kateremu (max. dvema)  mentorjema namenja svoja mentorska sredstva za tekoči mesec!

Zagotavljam Vam, da se bo parazitski sistem, kjer so razni šefi oddelkov mentorji petim krožečim ali večim specializantom, pa jih v mesecu dni niti videli niso, takoj porušil – tisti redki, ki pa se trudijo učiti, pa bi za svoj trud dobili neko nagrado, predvsem pa priznanje in vzpodbudo!

Najpomembneje – takoj bi začeli pridobivati najbolj kritične gradnike za izvedbo specializacij – resnične mentorje edukatorje!

 

1b. Pripravniki

  1. Njihova prepuščenost samim sebi je drugi madež na ramenih slovenske medicine in ZZS.

Anonimno pismo mladih zdravnikov ste prebrali.Osebno vam zagotavljam, da je vse napisano – v nekem spremenjen kontekstu – resnično!

 

Nažalost – oz. je samo delček sramote našega ceha.

 

Pripravniki so trenutno najbolj zavržena skupina naših kolegov; kakor s specializanti se seveda tudi  z njimi strokovno ne ukvarja skoraj nihče – a za razliko od specializantov niso uporabni niti kot cenena delovna sila – zato se svaljkajo po kotih, kafičih, se pretvarjajo, da se učijo – a v resnici sebi in državi kradejo čas in denar.

 

K sreči ta neproduktivna laž od “priprav” traja samo pol leta.

Tudi pripravništvo je potrebno nemudoma spremeniti:

  1. Potrebno je uvesti pred-kolokvij iz osnov urgentne med., ki ga morajo mladi kolegi opraviti najkasneje prvi mesec pripravništva. Pripravniki morajo na svoje prvo delo in službo biti dejansko pripravljeni!

Medicinske fakultete jih na pripravništvo (še manj resnično medicino) enostavno ne pripravijo dovolj (uporabno). Tudi to pilulo grenke resnice bomo morali požreti.

  1. Z novoustanovljenimi urgentnimi centri (UC) je kroženje potrebno (skoraj) v celoti prenesti v UC in delno na pediatrične sprejemne oddelke
  2. Prevetriti je potrebno List pripravnika ter jasno, a pragmatično in realistično opredeliti/zreducirati nabor potrebnih znanj. V tem sklopu je potrebno tudi jasno opredeliti način dela/delovne zadolžitve pripravnikov.
  3. Tudi pripravniki potrebujejo “glavnega mentorja in koordinatorja” na ZZS, ki bo skrbel za izvajanje zgoraj navedenega – obenem pa advociral za mlade kolege, ki so večinoma prepuščeni milosti in ne-interesu “mentorjev” v ustanovah.
  4. Popolnoma je potrebno spremeniti način in vsebino strokovnega izpita!

 

 

 

DRUGI del

Če je prvi del mojega orisa stanja in predlogov dolgoročno vseeno optimističen – pa za drugi del tega nažalost ne morem trditi.

Svoje razočaranje in žalost bom najlažje ponazoril z, na žalost resnično anekdoto.

Nekje v zadnjih letih mojih/naših prizadevanj za prenovo sistema (NMP) sem seveda (kot ničkolikokrat) trčil ob interese svojih (starejših) kolegov.

In navrženo mi je bilo: “Prosen, daj nehaj, pa ti ja moraš najprej branit svoj ceh!

Šokiran nad izjavo, predvsem pa razočaran, sem takrat ostal nem.

A danes vem, kaj bi moral takrat odgovoriti:

Da, najprej moram braniti svoj ceh. A svoj ceh se brani tako, da se brani Stroko, Kvaliteto in Resnico!”

 

Spoštovana kolegica!

Slovensko zdravništvo si mora naliti čistega vina!

Slovensko zdravništvo se mora ponosno in brez sramu postaviti za ideale Resnice, Pravičnosti in Stroke!

Ob vseh lažeh, pretvarjanjih in potvarjanjih, celo kriminalnih dejanjih, da o zanemarjanju stroke sploh ne izgubljam besed, ki so jih in jih še vedno nekateri naši kolegi grešijo, ZZS ne more in ne sme ostati tiho!

Kakor je ostajala do sedaj.

Zato je naš ceh v družbi upravičeno izgubil težo, predvsem pa legitimnost!

Srčno upam, da si bo slovensko zdravništvo kmalu spet povrnilo ugled!

Svoje pismo bom zaključil z razglednico iz Dunaja.

Morda se spomnite, kaj piše na notranji strani Cesarskih vrat pred Hofburg-om;

 

Justitia. Regnorum. Fundamentum.

Srečno!

  1.            Gregor Prosen, spec. urg.med, FEBEM; OE NMP ZD Maribor

(vsi zapisani pogledi so izključno osebni in v ničemer povezani z mojim delodajalcem ali katerokoli strokovno organizacijo kateri pripadam)