Nevarna razmerja – kdo ogroža avtonomijo zdravnikov

Bližamo se datumu, ko bo ministrica za zdravje predstavila svoj predlog zdravstvene reforme. Novinarji predstavljajo “doslej znane obrise” in z njimi seznanjajo javnost. Tako sem v dnevnem časopisu opazila naslov “Bodo o čiščenju zobnega kamna odločali poslanci?”  in se posvetila branju.

Po novem naj bi pravice precej bolj podrobno kot danes določal zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, večja pa bo tudi vloga ministrstva za zdravje, saj naj bi še natančneje o pravicah odločali tudi podzakonski akti.

Ob teh besedah me je močno zaskrbelo. Zakon – torej poslanci – bodo odločali o tem, kaj bo izvajal zdravnik in zobozdravnik v okviru plačnika ZZZS. Razumela bi, če bi poslanci odločali o razporejanju tistega deleža denarja, ki v zdravstvo priteka neposredno iz proračuna in bi takoj in z veseljem podprla, da čiščenje zobnega kamna plača država, vsakemu odraslemu prebivalcu enkrat na določeno časovno obdobje (tega naj določi stroka). Ali pa da bi končno namenili proračunski denar za bolj množično opuščanje kajenja, ki gotovo naredi več škode prebivalstvu kot zobni kamen.

Moja skrb je namenjena denarju, ki ga vsi prispevamo v skupno zdravstveno blagajno (le kdaj bo nehala uporabljati neustrezni izraz “zavarovanje”?). O tem, kako bo porabljen, se odloča po zelo zapletenih poteh, ki jih večina zdravnikov in zobozdravnikov ne razume, tisti, ki ga razumejo, pa ga ne odobravajo. Torej ZZZS nam določa, kaj bomo v okviru svojega dela, ki ga “plača” ZZZS lahko delali in česa ne. Kot opozarja direktor Združenja zdravstvenih zavodov Metod Mezek, je treba čiščenje zobnega kamna pri odraslih vrniti v javno zdravstvo, izločitev te pravice v preteklosti pa je bilo kratkovidno. Takšno razmišljanje podpiram.

Hkrati pa zaznavam, da politika skozi spremembe zakonodaje medicinski stroki jemlje avtonomijo. Zdaj odločajo o tem, kdo bo plačal čiščenje zobnega kamna, jutri bodo odločali o tem, komu še pripada uporaba določenega (dragega) zdravila ali pa o tem, ali imajo osebe, odvisne od psihoaktivnih snovi pravico do zdravljenja na stroške ZZZS. Morda bodo to pravico časovno in/ali finančno omejile, po vzoru zavarovalnic v ZDA, kjer imajo zdravstvene ustanove posebne referente, ki se z (različnimi) zavarovalnicami dogovarjajo o tem, koliko dni (ali ur) zdravljenja bodo “plačale” za posameznega zavarovanca. Si želimo iti po tej poti?

Zavedam se, da je v našem zdravstvu, pa tudi znotraj zdravniških vrst veliko stvari, ki jih je treba spremeniti, izboljšati. Pogrešam pa jasno vizijo o tem, kako se tega lotiti. Praksa aktualne vlade ni prav spodbudna, saj ne glede na podpisani dogovor o zamrznitvi zdravniške stavke, tudi sama ugotavljam, da ministrica ni izkoristila možnosti za temeljite pogovore z zdravniško stroko. Veliko hudih besed bi bilo prihranjenih, če bi naredili “simulacijo” stavke in hitro ugotovili, kje so šibke točke sistema. Prav tako, če bi ministrstvo (iz te ali preteklih vlad) naredilo mrežo potrebnih specializacij in časovnico, po kateri bi aktivno nadomeščali manjkajoče zdravnike v osnovnem zdravstvu (poleg zdravnikov družinske medicine tudi pediatre in druge).

Nevarna razmerja so vedno prepletena z grožnjami, takšnimi, ki so izrečene in onimi, ki jih zaznavamo brez besed. V našem primeru zdravniki grozijo s stavkami, politiki pa z zakoni. Ja, z zakoni lahko zdravnikom in zobozdravnikom dajejo ali jemljejo moč. Na žalost pogosteje to slednje.