Odločanje: kako razrešimo kognitivno disonanco

Nadaljevanje včerajšnjega bloga.

Obstaja več možnosti razreševanja te razdvojenosti med dvema različnima informacijama. Na prvi pogled je kakšna videti skregana z logiko, ampak ima lahko veliko težo pri odločanju.

Poglejmo si možnosti:

  • Preberem oba programa. Iz nekega razloga sem zelo zagreta zagovornica programa 1. Nato ugotovim, da ima program 2 zelo dobre argumente in rešitve. Kaj se zgodi: želim ostati zavzeta zagovornica programa 1, vendar začutim, da so argumenti programa 2 boljši in da imajo večjo težo. Doživim neskladnost med svojim doživljanjem programa 1 in programa 2. Pomagam si tako, da še močneje verjamem, da je program 1 boljši in na tak način sama sebi dokažem, da ni nobenega razkoraka med obema ocenama.
  • Ljudje se na neko novo informacijo lahko odzovemo tudi tako, da se še bolj trmasto oprimemo stare. Tako damo svoji prvi informaciji toliko večjo težo, da postane enako »težka« kot protiargument. Pri tem načinu razreševanja neskladja med različnimi informacijami praviloma nič ne pomaga, če se pojavijo še tako dobri protiargumenti. Nasprotno, videti je, da tak tip razreševanja kognitivne disonance pomeni, da vedno boljši argumenti samo še utrjujejo ljudi v svojem prvotnem prepričanju.

Možna razrešitev take razdvojenosti je, da pretehtamo argumente ene in druge strani; verjetno pretehtamo še osebne lastnosti in vedenje kandidatov ter kolegov, ki enega ali drugega podpirajo. Glede na to, da je povsem naravno, da vsak svojo malho hvali, moramo upoštevati tudi to. Zato je pomembno tudi odločanje po individualnih lastnostih nosilca programa (kandidata) in to, da njegov oziroma njen način delovanja zares poznamo. Če se ne moremo odločiti na podlagi individualnih lastnosti, ker oseb ne poznamo dovolj, je najboljše merilo za odločanje program.

Kje so moje simpatije in zavzemanje?

Nedvomno se je dalo prepoznati, da vsakemu najbolj priporočam zadnji način, ker poveže tako našo racionalno odločanje, kot tudi osebni vtis, saj kaže našo samostojnost in hkrati povezanost z drugimi ljudmi.

Priporočam, da smo proaktivni. Toliko pomembnih delov našega življenja se dogaja po naključju ali zaradi odločanja drugih ljudi. Škoda je, če se odrečemo tistemu delu odločanja, kjer lahko aktivno vplivamo. Torej je dobro, da zdravniki volimo.

Moje osebno prepričanje in vodilo pri opravljanju zdravniškega dela je, da je naš poklic nekaj tako zelo dragocenega, da presega vse druge osebne zadeve in življenjske stile. Zdravniki smo zelo različni, vendar nas naša kolegialnost, poklic – naš profesionalizem, lahko navdihujoče povezuje.

Raziskave kažejo, da smo ljudje najbolj  srečni, če lahko skupaj delamo nekaj smiselnega in se pri tem razumemo med seboj.

Verjamem v solidarnost med generacijami zdravnikov, da smo  kolegi posebej odgovorni za  odpiranje poti mladim  zdravnikom in do spoštovanja izkušenj ter ranljivosti starejših kolegov. Verjamem tudi, da morajo imeti vsi kolegi možnost zasebne iniciative, če si to želijo in da se jih ne sme ovirati v njihovem kakovostnem delu.

Ne verjamem, da ni mogoče javnega zdravstvenega sistema urediti tako, da bi dobro deloval, se je pač treba bolj potruditi pri kakovosti odnosov in vodenja. Ne pozabimo, da zdravniki trdo delamo, zbolevamo, slabo skrbimo zase in tudi drugi slabo skrbijo za nas. Naša življenjska doba, posebej zdravnic, je krajša kot je povprečje. Zato znotraj našega poklica potrebujemo  poseben poudarek na varovanju našega zdravja, na vseh ravneh.

Program in seveda kandidatko Zdenko Čebašek-Travnik z veseljem podpiram ravno zato, ker daje poudarek profesionalizmu, solidarnosti in skrbi za zdravnikovo zdravje. Poznam njen način delovanja, njene osebne kvalitete in veščine ter tudi kvaliteto drugih članov skupine, zato je jamstvo za izvedbo programa veliko in sprememba na bolje zelo varna.