Pojasnila o izjavah Zdenke Čebašek-Travnik v soočenju na POP-tv

Na FB od protikandidata prim. Andreja Možine sta se pojavila dva iz konteksta iztrgana stavka, ki ju moram pojasniti.

Vprašanje novinarke je bilo:

Najprej korupcija v zdravstvu. Konec leta 2013 največja, … afera pri nas. Dobavitelji oprme naj bi zdravnikom ponujali tudi po vrtoglavih 100 tisoč eurov. Ali je prav, da takšni zdravniki še delajo?

Moj odgovor se je nanašal na novinarkino vprašanje, ki ni bilo usmerjeno na pravnomočno obsojene zdravnike zaradi koruptivnih ravnanj (npr. kaznivo dejanje jemanja podkupnine). Žal za ustrezno poglobljen odgovor nisem imela priložnosti. Sicer pa sem že večkrat pojasnila, da bi moral biti suspendiran s funkcije vsak, pri katerem obstaja utemeljen sum na korupcijo. Kot zdravnik (torej ne v vodstveni funkciji) pa naj zaenkrat dela, če ima veljavno licenco in, če delavcu prejema podkupnine in s tem kršitve delovne obveznosti ni mogoče dokazati v postopku pri delodajalcu. Saj tudi delovnopravna zakonodaja delavce (torej tudi zdravnike) ščiti, da se jim lahko odpove delovno razmerje zgolj, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da sodni postopki pri nas trajajo leta dolgo, lahko – zaradi odpovedi, če ni utemeljena v skladu z zakonodajo – v tem času, ko zdravnik ne more delati, nastane škoda, tako za zdravnika, kot za paciente, ki jih v tem času ne bi mogel zdraviti in tudi za sistem kot celoto.

Če bi novinarka vprašala za mnenje o zdravnikih, ki so pravnomočno obsojeni za korupcijo (torej kaznivo dejanje jemanje podkupnine na svojem delovnem mestu), pa je moj odgovor jasen. Takšen zdravnik ne more več opravljati svojega poklica, ker je v pravnomočnem postopku bilo ugotovljeno, da je kršil svoje obveznosti in je to razlog za redno odpoved v skladu z zakonodajo.

Prim. Možina je svoj odgovor podal iz drugačnega vprašanja, čeprav je bil govor o isti temi. Zato je primerjava najinih odgovorov na FB nekorektna.

Drugo vprašanje se nanaša na t.i. dvoživke.

 

Ali zdravnik, zaposlen v javnem zavodu, lahko opravlja tudi zdravniško delo v zasebni ustanovi?  

Tudi tukaj je za moje širše pojasnilo “zmanjkalo” časa. Še vedno menim, da je uveljavitev evropske direktive po 48-urnem delavniku tudi za zdravnike prava pot tudi za rešitev tega problema. Iz prakse vidimo, da je naša zakonodaja omogočila, da je prišlo do “dvoživk”. Problem je v tem, da različne pogodbe o delu omogočajo zlorabe, vodstva ustanov pa jih dopuščajo, vsaj nekaterim posameznikom. Hkrati pa vemo, da v nekaterih državah tudi takšna kombinacija deluje, če so vloge jasno (do)ločene in se nad tem izvaja nadzor. In tu bi ta časovni okvir 48 ur na teden zelo pomagal, če bi ga bili sposobni nadzirati. Potem bi lahko zdravnik v enem tednu  delal 24 ur na kliniki, pa 4 ure v kraju Z, pa 8 ur v kraju N, do skupnih 48 ur. Seveda ob predpostavki, da si pacientov iz javnega zavoda ne bo naročal v zasebni zavod, da bo tam zaslužil več, ker se bodo čakalne vrste s tem zgolj še podaljšale. Takšne zlorabe je treba preprečiti z ustreznimi nadzornimi mehanizmi in transparentnostjo. Vzpostavitev takšnih mehanizmov pa zna biti velik problem, zato bi bilo verjetno najbolje povsem ločiti javno in zasebno sfero: torej, da nekdo zaposlen v javnem zdravstvu dela zgolj znotraj javnega zavoda. Oziroma, da koncesijske ordinacije niso še hkrati samoplačniške.

Odgovor prim. Andreja Možine je bil, da bi uvedba te direktive v letu 2020 zlomila naš zdravstveni sistem, ki mu primanjkuje 1000 zdravnikov.

Sama dodajam, da še nihče ni pokazal izračunov, kaj bi se v Sloveniji zgodilo ob uvedbi 48 urnega tedenskega delovnika za zdravnike, katerih število iz leta v leto narašča. Če bi do leta 2020 postopoma vsi zaposleni prešli na ta 48-urni delovni teden, bi se “sprostilo” precej sredstev, ki se zdaj porabljajo za nadure in dežurstva in s tem denarjem bi se dalo zaposliti precej mladih zdravnikov.