Sovražni govor Vesne V. Godina proti mladim zdravnikom

Včeraj mi je nekdo posredoval povezavo na spletno stran, kjer objavlja Vesna V. Godina. Ne bom vam navedla linka, ker ne želim širiti sovražnega govora, ki se skriva za naslovom Pohlepnim asocialnim pošastim nismo nič dolžni, oni so dolžni namTe “pohlepne asocialne pošasti” so po njenem prepričanju mladi zdravniki v Sloveniji. Ker doslej nisem zasledila, da bi se na ta sovražni govor odzvala katera od zdravniških organizacij, bom to naredila jaz – ne le kot kandidatka za predsednico zdravniške zbornice, temveč kot zdravnica, ki sem vsaj delno odgovorna tudi za izobraževanje mladih zdravnikov.

Zaradi moje osebne zavezanosti objektivnim dejstvom, lahko skozi pisanje Vesne V. Godina opazim tudi kakšno resnično misel. Gotovo bi se dalo marsikaj narediti z drugačno selekcijo ob vpisu na medicinsko fakulteto in s spremembo kurikuluma, v katerega bi se sistematično vnašalo tudi profesionalizem (Stebri zdravništva). Prvi koraki v tej smeri so že bili narejeni. Nikakor pa ne morem mimo nesramnega in zlobnega opisovanja zahtevnosti študija na medicinski fakulteti, kot si ga je privoščila Vesna V. Godina. Glede na to, da je tudi sama univerzitetna učiteljica, bi vsaj glede tega od nje pričakovala bolj objektivne besede.

Vendar je diskrurz Vesne V. Godina drugačen: ne povzema objektivnih resnic, temveč seje sovraštvo. In na mlade zdravnike stresa daleč več, kot si zaslužijo. Res so med njimi tudi takšni, kot jih opisuje, na srečo pa so tudi drugačni, bliže podobi zdravnika, kot si ga predstavljamo v ZZP.

V nadaljevanju svoje kritike mladih (in tudi starih) zdravnikov Vesna V. Godina piše, da jim (nam)  je študij plačala država. Res je, a plačala ga je vsem redno vpisanim študentom in tudi diplomanti drugih strok odhajajo v tujino. Vendar mladi zdravniki ne odhajajo v tujino le zaradi denarja. Za tistih nekaj, ki jih osebno poznam, denar ni bil glavni motiv, temveč želja po znanju – kakršnega v Sloveniji niso mogli dobiti, iskanje boljših delovnih pogojev v kliničnem ali raziskovalnem delu ter tudi dejstvo, da niso dobili redne službe niti po končani specializaciji. (Kdo je odgovoren za desetine nezaposlenih mladih zdravnikov ni tema tega sestavka. Gotovo pa to niso mladi zdravniki sami.)

Ob stavki in Fidesu, ki sta očitno bila povod za slabo kontroliran izbruh jeze Vesne V. Godina, pa je moj razmislek šel v drugi smeri. Če bi tokratna stavka zdravnikov bila usmerjena predvsem v odpravo slabih delovnih pogojev in bi plačevanje zdravniškega dela (tokrat) postavili ob stran, bi bilo mnenje javnosti bolj na strani zdravnikov. Včeraj mi je ena kolegica dala zanimivo primerjavo s stavko v izobraževanju. Tam so si izborili jasne normative in če število otrok preseže določeno število, morajo ustanoviti novo skupino ali razred ter zaposliti nove vzgojitelje ter vzgojiteljice. Tako preprosto je to, ker jih je dovolj “na trgu” in ker njihove zaposlitve država tudi plača. Zdravniki pa smo stisnjeni v sistem točk in glavarin. Če jih naredimo preveč (glede na plan ZZZS), jih ne dobimo plačanih. Hodimo v službo in delamo “za božji lon” ali pa delamo bolj “počasi” in  “po planu ZZZS” ter daljšamo čakalne vrste.

Verjamem, da so nekateri zdravniki (mladi in stari – kot pravi Vesna V. Godina)  indoktrinirani s tem, da morajo dobro zaslužiti, da jim dobra plača pripada le zato, ker so zdravniki. Ti so tudi najbolj glasni. A obstajajo tudi drugi, ki delajo tiho, garajo preko razumnih meja in s tem izpostaljajo nevarnostim paciente ter ogrožajo svoje zdravje. Izkoriščanje mladih zdravnikov je postal svetovni fenomen, ne le naša slovenska posebnost. A drugod se tega že zavedajo, potekajo akcije za spremembe. Tudi zato, da bi se zaustavila epidemija samomorov med zdravniki, ki jo je javnosti doživeto predstavila Pamela Wible.

Zdravniki se moramo boriti za boljše delovne pogoje, manjše obremenitve in bolj spoštljive medsebojne odnose – vse to bo dvignilo naš ugled, predvsem pa povečalo zaupanje pacientov v naše delo.