Stavka zdravnikov – etična vprašanja

V odnosu do stavke nimam nobenega konflikta interesov. (I declare no competing interests.)

 

Za pisanje tega prispevka o zdravniški stavki se bom namenoma postavila v metapozicijo. (Izraz metapozicija se uporablja tudi v psihoterapiji in označuje položaj opazovalca, ki določeno situacijo opazuje od zunaj in jo tako lahko vidi na bolj objektiven način.)

Pogled iz metapozicije mi omogoča sedanji status, saj se moja poklicna pot počasi izteka, nisem članica nobenega sindikata, niti nobene politične stranke, nikomur mi ni treba pojasnjevati svojega osebnega odnosa do stavke. Poznam pravice zaposlenih, med katere spada tudi stavka.

V času stavke se je zelo povečalo medijsko poročanje o zdravnikih in zdravstvenem sistemu. Novinarji so bolj ali manj objektivno poročali o poteku stavke v posameznih ustanovah, o številu odpadlih pregledov in operacij ter o tem, koliko časa lahko vzdrži naš zdravstveni sistem brez nadurnega dela zdravnikov. Kritično je bilo predvsem v manjših zdravstvenih ustanovah, kjer je zdravnikov hitro “zmanjkalo”. Nastajal je vtis, da se bo sistem res zrušil. Pa se ni, saj je stavka bila zamrznjena in o tem, kako bi se lahko nadaljevala, lahko samo ugibamo. Tokrat me ne bodo zanimali razlogi stavke, niti njeni učinki, temveč odnos zdravnikov do samega akta stavke.

Rada bi verjela, da nas v odnosu do stavke razdvajajo samo mediji, čeprav ti radi poudarjajo informacije, s katerimi povečujeo napetosti med zdravniki (in s tem branost oz. gledanost medija). A se zavedam, da temu ni tako. 

Zdravniki nikakor nismo homogena populacija, ki bi o skupnih temah vedno razmišljala enako ali enotno. Tudi stavka nas je razdelila. Najprej na tiste, ki so člani Fidesa in one, ki to niso. Potem na tiste, ki jim ni bilo treba (ali niso smeli) stavkati zaradi specializacije (pediatri, onkologi, urgentni …) in druge, ki so oziroma bi “morali”, saj je bila stavka napovedana. V medijih so se oglašali (v glavnem starejši) zdravniki, ki so stavko obsojali in drugi, ki so skušali pojasniti, kako so rešili svoje etične dileme glede stavkanja. Te so pri mnogih kolegih bile hude in so jih poskušali reševati na različne načine – najpogosteje tako, da so “uradno” stavkali, v resnici pa delali, kot da stavke ne bi bilo.

Poskušala sem preveriti, ali so se zdravniške organizacije že izrekle o vprašanju etičnosti stavke. Na spletni strani ZZS nisem našla odgovora, s strani Fidesa je etičnost stavke argumentiral Konrad Kuštrin, Slovensko zdravniško društvo pa je pred začetkom stavke dalo izjavo, iz katere povzemam:

Ko zdravniki tehtamo odločitev za ali proti stavki, doživljamo notranji etični konflikt. Na eni strani ne želimo izdati zaupanja pacientov, po drugi strani pa želimo opozoriti na neurejene razmere v zdravstvu. 

Poslanstvo Slovenskega zdravniškega društva je ohranjanje visoke kakovosti in etike zdravniškega dela, zato je v primeru splošne stavke zdravnikov in zobozdravnikov podprlo Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije (Fides) v upanju, da bo s tem dosežena dolgoročna večja strokovna varnost bolnikov in zdravnikov. 

Tako lahko le ugotavljam, da vprašanje o etičnosti stavke zaenkrat  ostaja neodgovorjeno, za razrešitev notranjega etičnega konflikta se mora potruditi vsak zdravnik sam. Kako naj se tega loti? Ali lahko vpraša kakšno nesporno avtoriteto, ki bi nam zdravnikom znala pojasniti, kako naj se odločamo (ne odločimo) glede stavke?

Ker takšenega odgovora še nimam, skušam poiskati informacije sama. Na Googlu sem poskušala najti smernice, po katerih bi si takšno odločanje lahko olajšali. Februarja letos je nekaj misli o etičnosti stavke objavil The Lancet (www.thelancet.com Vol 387 February 6, 2016). Tega vprašanja so se pred dobrim letom dni lotili tudi pri BMJ, ustvarili tudi blog na temo. Medtem ko so članki, objavljeni v Journal of Medical Ethics plačljivi, je prosto dostopno besedilo iz Bangladesh Journal of Bioethics. Zanimivo besedilo o tem, kaj vse se lahko (tam) zgodi stavkajočim zdravnikom. Razmislek o tem, ali je kaj podobnega možno pri nas, ne bo odveč.  Pred 10 leti so o etičnosti zdravniške stavke ponovno pisali v New Zealand Medical Journal.

Mnenja v zgoraj navedenih virih so večkrat diametralno nasprotna. Nekatera označujejo zdravniške stavke za neetične, druga jih označujejo za dejanja poguma, s katerimi so si zdravniki prizadevali za izboljšanje delovnih razmer in s tem boljše pogoje zdravljenja za paciente.

Prav mogoče se mi zdi, da nas bo osebni odnos do zdravniške stavke razdvajal tudi v prihodnje, zato si želim, da se tega vprašanja preudarno lotijo tudi slovenske zdravniške organizacije.