Poslušam tiste, ki napovedujejo mojo zmago

Brigite Ferlič Žgajnar je za današnje Delo pripravila intervju z obema kandidatoma in ker se predvolilni čas izteka, je bilo veliko povedanega na račun preteklosti in mojih izjav za medije, konkretno za Mladino. Proti koncu intervjuja je zaslediti kar malo paternalizma starejšega kolege, kar vse pogosteje opazimo v odnosu do mladih zdravnikov in do žensk.

So moje želje za udejanjenje sprememb res prevelike in navadni člani preozko poznamo ustroj delovanja zbornice? Moje želje so realne.

Na nepoštene očitke, da naj bi me podprla stranka, odgovarjam, da je moj “ne” glede politike v vseh povezavah  z določenimi politični opcijami.

S politiko je treba sodelovati, to je dejstvo.

In še:

Ta dialog nikoli ni bil lahek.

Na različnih ravneh v zdravstvu so prisotni različni pogledi na solidarnost, kar je bilo izpostavljeno tudi v intervjuju. Tudi tukaj se nahajajo razlike med kandidatoma, ločevati bomo morali med solidarnostjo bolnikov na eni strani in med zasebnimi in javnimi izvajalci zdravstvenih storitev na drugi strani.

Solidarnost razumem kot dostopnost do zdravstvenih storitev za vse ljudi. To, o čemer se mi zdaj pogovarjamo, pa je zagotavljanje solidarnosti s strani zdravstvenih organizacij, ki bodo javne, financirane skozi ZZZS, ali pa zasebne, če jim bomo dali to možnost.

Medije zanima narava članstva v zbornici, saj prostovoljno članstvo odpira možnost za delovanje več zbornic. V zvezi s to odločitvijo bi med člani najprej izvedla prostovoljno anketo in ne zavezujočega referenduma. Mi, zdravniki, se lahko pogovarjamo o obliki članstva, vendar bo nazadnje določena z zakonom. Zakonodaja se spreminja v parlamentu, groženj da bi nam politika ukinila obvezno članstvo, pa se ne bojim tako močno.

Preden se bodo politiki zmenili, da ukinejo zbornico, se moramo mi med seboj zmeniti, kako jo narediti močno.

Navkljub tem spremembam v koraku s časom, ostaja bistvo zdravniškega poklica zdravljenje pacientov. Javnost naše delo neprestano presoja. Pogosto je ta presoja čustvena, še posebej to velja v tragičnih primerih. Na vprašanje, katera afera v zdravstvu me je najbolj pretresla, sem odgovorila, da je to smrt dečka Bora Nekrepa. Nisem bila edina, ki tako misli.

Mlada zdravnica, ki je bila udeležena, je odšla v tujino. To je posebna zgodba, o kateri se v javnosti ne ve kaj dosti.

Če bi zdravnica, ki je naredila napako, to uvidela, sprejela in se opravičila, bi bilo vsem vpetim v dogajanje prihranjenega mnogo trpljenja. Tudi zato naj zaključim svoj predvolilni nagovor z vizijo prihodnosti:

V ospredje postavljam člane zbornice in naše medosebne odnose. Moja vizija je, da bi se ti izboljšali.

Povezava na prispevek, v celoti ni prosto dostopen

Dnevnikov pogled na prihodnost

Časnik Dnevnik je objavil pregledno tabelo odgovorov kandidatov na postavljena vprašanja. Zadnje izmed petih vprašanj se je nanašalo na ukrepanje ob nevarnih ekscesih, kot je bil primer Janeza Zimmermanna. Moj odgovor je s spremenjenim ravnanjem v primeru prijav oziroma obravnav napak v zdravstveni obravnavi:

Poiskati je treba sistemske vzroke napak, tako da se ne bodo ponavljale, in vzpostaviti zaupanje bolnikov in zdravnikov v pravično obravnavo napak pri zdravljenju.

Še odgovor dr. Andreja Možine:

Pogrešamo zakonsko podlago za začasni odvzem licence zdravniku v obdobju, ko dejstva še ugotavljamo.

Celoten Dnevnikov prispevek iz rubrike Zdravstvo z naslovom “Zdravniška zbornica na razpotju” je na voljo kot primerjalna tabela (PDF).

V Svetu 24 nasprotujem zavarovalniškem zniževanju cen storitev

Časopis Svet 24  je v soboto, 14. januarja objavil obsežen intervju z naslovom »Zbornica ne sme biti več politično profilirana.« Naslov je postavljen uredniško.

Nekaj poudarkov:

Naši zdravniki so preobremenjeni, in to veča možnost napak, tu dvomov ni. Lahko se zgodijo tudi usodne napake.

Postavljeno mi je bilo vprašanje, ali bi nam bilo boljše z več zasebnimi zavarovalnicami, ki bi dodatno konkurirale Zavodu za zdravstveno zavarovanje in domnevno zniževale ceno storitev.

Te ideje nikakor ne morem podpreti. Na ta način zbran denar bi res morda lahko doprinesel k nekim storitvam, hkrati pa bi ga ogromno odteklo v zaposlovanje kadrov in dobičke teh zavarovalnic, ne pa za izvajanje zdravstevnih storitev. Na izgubi bodo pacienti.

Prav tako tudi nisem mnenja, da bi več trga prineslo nižje cene. Konkurenčnost v zdravstvu je zelo nevarna, kadar nimamo določenih referenčnih cen zdravstvenih storitev ter standardov in normativov.

 

Pojasnila o izjavah Zdenke Čebašek-Travnik v soočenju na POP-tv

Na FB od protikandidata prim. Andreja Možine sta se pojavila dva iz konteksta iztrgana stavka, ki ju moram pojasniti.

Vprašanje novinarke je bilo:

Najprej korupcija v zdravstvu. Konec leta 2013 največja, … afera pri nas. Dobavitelji oprme naj bi zdravnikom ponujali tudi po vrtoglavih 100 tisoč eurov. Ali je prav, da takšni zdravniki še delajo?

Moj odgovor se je nanašal na novinarkino vprašanje, ki ni bilo usmerjeno na pravnomočno obsojene zdravnike zaradi koruptivnih ravnanj (npr. kaznivo dejanje jemanja podkupnine). Žal za ustrezno poglobljen odgovor nisem imela priložnosti. Sicer pa sem že večkrat pojasnila, da bi moral biti suspendiran s funkcije vsak, pri katerem obstaja utemeljen sum na korupcijo. Kot zdravnik (torej ne v vodstveni funkciji) pa naj zaenkrat dela, če ima veljavno licenco in, če delavcu prejema podkupnine in s tem kršitve delovne obveznosti ni mogoče dokazati v postopku pri delodajalcu. Saj tudi delovnopravna zakonodaja delavce (torej tudi zdravnike) ščiti, da se jim lahko odpove delovno razmerje zgolj, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da sodni postopki pri nas trajajo leta dolgo, lahko – zaradi odpovedi, če ni utemeljena v skladu z zakonodajo – v tem času, ko zdravnik ne more delati, nastane škoda, tako za zdravnika, kot za paciente, ki jih v tem času ne bi mogel zdraviti in tudi za sistem kot celoto.

Če bi novinarka vprašala za mnenje o zdravnikih, ki so pravnomočno obsojeni za korupcijo (torej kaznivo dejanje jemanje podkupnine na svojem delovnem mestu), pa je moj odgovor jasen. Takšen zdravnik ne more več opravljati svojega poklica, ker je v pravnomočnem postopku bilo ugotovljeno, da je kršil svoje obveznosti in je to razlog za redno odpoved v skladu z zakonodajo.

Prim. Možina je svoj odgovor podal iz drugačnega vprašanja, čeprav je bil govor o isti temi. Zato je primerjava najinih odgovorov na FB nekorektna.

Drugo vprašanje se nanaša na t.i. dvoživke.

 

Ali zdravnik, zaposlen v javnem zavodu, lahko opravlja tudi zdravniško delo v zasebni ustanovi?  

Tudi tukaj je za moje širše pojasnilo “zmanjkalo” časa. Še vedno menim, da je uveljavitev evropske direktive po 48-urnem delavniku tudi za zdravnike prava pot tudi za rešitev tega problema. Iz prakse vidimo, da je naša zakonodaja omogočila, da je prišlo do “dvoživk”. Problem je v tem, da različne pogodbe o delu omogočajo zlorabe, vodstva ustanov pa jih dopuščajo, vsaj nekaterim posameznikom. Hkrati pa vemo, da v nekaterih državah tudi takšna kombinacija deluje, če so vloge jasno (do)ločene in se nad tem izvaja nadzor. In tu bi ta časovni okvir 48 ur na teden zelo pomagal, če bi ga bili sposobni nadzirati. Potem bi lahko zdravnik v enem tednu  delal 24 ur na kliniki, pa 4 ure v kraju Z, pa 8 ur v kraju N, do skupnih 48 ur. Seveda ob predpostavki, da si pacientov iz javnega zavoda ne bo naročal v zasebni zavod, da bo tam zaslužil več, ker se bodo čakalne vrste s tem zgolj še podaljšale. Takšne zlorabe je treba preprečiti z ustreznimi nadzornimi mehanizmi in transparentnostjo. Vzpostavitev takšnih mehanizmov pa zna biti velik problem, zato bi bilo verjetno najbolje povsem ločiti javno in zasebno sfero: torej, da nekdo zaposlen v javnem zdravstvu dela zgolj znotraj javnega zavoda. Oziroma, da koncesijske ordinacije niso še hkrati samoplačniške.

Odgovor prim. Andreja Možine je bil, da bi uvedba te direktive v letu 2020 zlomila naš zdravstveni sistem, ki mu primanjkuje 1000 zdravnikov.

Sama dodajam, da še nihče ni pokazal izračunov, kaj bi se v Sloveniji zgodilo ob uvedbi 48 urnega tedenskega delovnika za zdravnike, katerih število iz leta v leto narašča. Če bi do leta 2020 postopoma vsi zaposleni prešli na ta 48-urni delovni teden, bi se “sprostilo” precej sredstev, ki se zdaj porabljajo za nadure in dežurstva in s tem denarjem bi se dalo zaposliti precej mladih zdravnikov.

 

 

 

Bistvo je očem skrito – za Človeka gre

In Mali Princ je pripomnil: “Toda oči so slepe. Iskati moraš s srcem.”

Antoine de Saint-Exupery

 

Včerajšnji Bilten ZZS je prinesel zanimiva sporočila. Najprej izjemen uvodnik prof. dr. Aljoza Ihana o tem, da imamo zdravniki srečo – da na volitvah izbiramo med dvema pozitivnima in potrebnima konceptoma. In zaključuje: “Da čim več kolegov po svojem občutku oceni, kaj je v tem trenutku bolj pomemben prvi korak, izboriti svoj prostor navzven ali poskrbeti za čvrstost navznoter.”

V nadaljevanju pa beremo:

Odziv na zavajajoče zapise kandidatke za predsednico zbornice

“Podpisana” Zdravniška zbornica navaja, da kandidatka na svoji spletni strani in ostalih družbenih omrežjih redno objavljam zavajajoče zapise o delovanju zbornice. Sledijo pojasnila za dva takšna primera, ki ju lahko preberete v originalu na moji spletni strani,  Zdravniška zbornica pa poudarja, da je vse narejeno po pravilih oz. veljavni zakonodaji. Da so torej moji očitki neutemeljeni.

Pojasnilo zbornice je točno to, kar v svojih prispevkih kritiziram – Zdravniška zbornica v sedanji sestavi ravna v odnosu do svojih članov preveč birokratsko in zanemarja osebne stike s člani. V teh osebnih stikih bi se dalo marsikaj urediti, pa se ni. Prim. Lovše je več mesecev čakal na pogovor pri predsedniku zbornice, da bi mu pojasnil svoje zahteve – na računu, ki ga je dobil od ZZS, naj bo specifikacija storitev za njegovega specializanta. Bil je torej izdan račun, ki je podlaga za izterjavo na podlagi verodostojne listine, v tem računu pa ni bilo razvidno, katere storitve naj prim. Lovše kot zasebni plačnik specializacije, plača zbornici. Neplačilo računa je bil upor proti ravnanju zbornice, saj drugih poti več ni imel na razpolago.

 

Kar se tiče prof. Žive Novak Antolič, dodajam njen odziv na včerajšnji zapis Zdravniške zbornice:

Zdenka, vse, kar ste vi napisali je res.

Vse, kar je napisala “Zdravniška zbornica”, je v bistvu res: ravnali so po pravilih in zakonih. Ker sem od 1.7.2013 upokojenka in nimam dokazil, da bi od takrat delala s pacienti, bi morala za podaljšanje licence opraviti preskus znanja (specialistični izpit), ki stane mislim da enako, kot takrat, ko ste ga ponovno delali vi (nekaj čez 1600 evr). Res je, da kljub opozorilom dokazil nisem poslala, ker jih nimam, res je, da na preskus znanja nisem šla, ker ne nameravam več delati s pacienti kot specialistka porodništva in ginekologije. Res je, da sem jih vprašala, kaj lahko delam kot zdravnica brez licence, in so mi poslali 4 strani dolgo navodilo MZ iz leta 2014. V naslednjih poštah vam bom poslala sliko samo tistega dela, ki se tiče zdravnikov brez licenc in njihov dopis.

Referentka za licence in Vodja službe za pravne in splošne zadeve, univ. dipl. prav., po pooblastilu predsednika ZZ sta mi na 3 tipkanih straneh z naštevanjem vseh členov zakonov napisali, da nimam več licence. (če vas bo zanimalo, dobite tudi to).

Vse kar bi si želela jaz, pa najbrž tudi vi, ko se boste upokojevali, da bi vam kolega zdravnik napisal: hvala za tvoje delo, od sedaj naprej kaj povej ta mladim, da jim bo lepše in lažje kot zdravnikom, pa pridi kdaj na kavo.

Lahko noč Živa

 

 

 

V soboto zvečer soočenje na POP TV

 

Napoved soočenja na Pop TV v oddaji 24UR Fokus, ki bo v soboto, 14. januarja 2017 med večerno oddajo 24UR.

Vabljeni v našo družbo.

Soočenje odgovorov na SIOL-u: izločiti posrednike, zdravnike na čelo zavodov

Odgovore kandidatov na postavljena vprašanja so primerjali na spletnem portalu SiolNET: S katerimi ukrepi bi zmanjšali korupcijo v slovenskem zdravstvu? Moj odgovor je sistem naročanja neposredno pri proizvajalcih in zaščita prijaviteljev.

Ukrepi so znani, le volje za njihovo uporabo (še) ni dovolj. V glavnem gre za dvoje: spremeniti sistem naročanja (brez posrednikov) in dovolj zaščititi tiste posameznike, ki upajo opozarjati na korupcijo. Kolikor spremljam, so v Sloveniji na tem področju največ naredili mediji z razkritjem nepravilnosti, ki (lahko) vodijo v korupcijo. Poskrbeti je treba za varnost prijaviteljev korupcije. Na potezi je zdaj vlada s spremembami zakonodaje, ki bo možnosti za korupcijo zmanjšala na minimum.

Še odgovor protikandidata, dr. Andrej Možine:

Najboljša pot je preoblikovanje javnih zdravstvenih zavodov v smeri poslovne avtonomije. V taki obliki je daleč najmanj možnosti za slabo poslovno prakso in korupcijo. Z javnimi razpisi veliko ne dosežemo, lahko bi celo rekli, da gre za legalizirano korupcijo. Nekaj lahko pripomorejo preventivni ukrepi s tako imenovanimi registri primerljivih sklopov medicinskega materiala, ki se jih objavlja na javnem portalu in so ogledalo menedžmentu oziroma njihovi praksi.

Menim, da mora biti na čelu zdravstvenih ustanov zdravnik z menedžerskim znanjem in vodstvenimi sposobnostmi. Argument za to so opravljene raziskave v katerih so ugotovili, da je takšno vodenje najbolj učinkovito in tudi varno za bolnike.

Povezava na prispevek, SiolNET.

Ženska za neodvisno delovanje

V reviji Ženska so poudarili, da želim neodvisno delovati. Res gre za načelo, ki je bilo zame izkustveno pomembno v obdobju varuhinje človekovih pravic. Za politike nisem bila več zanimiva, čim so spoznali, da se ne opredeljujem za nobeno politično opcijo. Vendar pri moči zbornice ne gre samo za neodvisnega predsednika ali predsednico, gre tudi za moč, ki jo s svojo pripadnostjo člani prenesejo na zbornico.

Če velik del članstva ne čuti več pripadnosti svoji organizaciji, ji ne zaupa in se počuti odtujeno, zbornica izgublja moč, ki jo potrebuje za uresničevanje svojih nalog.

Zbornica že dolgo ni ustanova, ki me zastopa, ampak odtujena, uradniška hiša. Rešitev tega problema vidim v tem, da vodenje zbornice prevzamejo ljudje z novo, drugačno vizijo, v kateri bo več iskrenega zanimanja za probleme članstva, za bolj etičen odnos do vseh, z več možnostmi za mlade in več spoštljivosti do starejših.

Nikakor se ni bilo mogoče izogniti pogovoru o plačilu, o denarju. Večkdo je že pomislil, da gre zdravnikom vedno in povsod samo za denar, vendar bi se mnogi zdravniki odpovedali nadurnemu delu, če bi to bilo mogoče. Pa ni, saj prav s čezmernimi obremenitvami zdravnikov in tudi drugih zdravstvenih delavcev naš zdravstveni sistem še funkcionira.

Obstoječi sistem onemogoča, da bi vodje lahko ustrezno nagrajevali bolj prizadevne zdravnike. Tako tisti, ki delajo manj, kot bi lahko, ne občutijo nobenih posledic, tisti, ki so bolj prizadevni in obremenjeni, pa izgorevajo. Zato v takšnih razmerah tisti, ki so resnično sposobni, ne želijo opravljati vodstvenih nalog.

Celoten prispevek (PDF)

Mladi zdravniki v tujini so ferrariji, ki so se odpeljali

V intervjuju za Zarjo, slovensko družinsko revijo, je novinarka Marija Šelek odprla vprašanje, ali je vodenje zdravniške zbornice v javnem interesu. Je.

Za javnost pa je delovanje zbornice še posebej pomembno pri javnih pooblastilih, saj zbornica v imenu države opravlja tri naloge: vodi register zdravnikov, odgovorna je za vodenje specializacij, podeljevanje in podaljševanje licenc ter – kar je sila pomembno in na žalost premalo obsežno – za izvajanje strokovnih nadzorov. Te naloge zbornica opravlja v imenu države, zato bi moral biti interes javnosti tudi to, kdo zbornico vodi.

V pogovorih s predstavniki medijev se skoraj vedno dotaknemo premajhnega števila zdravnikov, ki imajo preveč pacientov, zanje premalo časa in posledično nastanejo pri specialistih dolge vrste čakajočih in nezadovoljnih bolnikov.

Za premajhno število zdravnikov delno krivim ZUJF in takratno vodstvo zbornice, saj je tudi zdravstvenim ustanovam nalagal, da pred vsako zaposlitvijo pridobijo dovoljenje ministra. To je bila ena največjih neumnosti in po mojem mnenju neodgovorno ravnanje takratnega vodstva zdravniške zbornice, da ni te omejitve dalo na ustavno sodišče.

In ob vsem tem me prizadene, ko izvem za kolege, ki so pri svojem delu izgoreli, ki so v stiski, če zbolijo, ki niso prišli po pomoč. Zaradi stigmatizacije, ki jo prinaša obravnava pri psihiatru, mnogi kolegi zamudijo obdobja, ko bi se lahko hitreje zdravili in posledično hitreje vrnili na delovno mesto. Čas je, da se stiske zdravnikov razrešijo, čas je, da uredimo odnose.

Povezava na članek: Dr. Zdenka Čebašek – Travnik pred drugim krogom volitev za predsednico zdravniške zbornice

Ljudje – Čas je, da uredimo odnose med zdravniki, foto Šimen Zupančič

Zdravnikov je premalo, pod stresom zbolevajo

V pogovoru z Nedeljskim, 11. januarja 2017, sem se opredelila za zdravniškega ombudsmana za reševanje konfliktov:

Zdravniški ombudsman, ki bi ga rada uvedla v prihodnosti, bi pomagal pri reševanju konfliktov pa tudi pri zaščiti kolegov, ki so deležni mobinga ali bi želeli razkriti nepravilnosti znotraj sistema, tudi korupcije.

Pri nadzoru nad rednim delom, nadurami in dežurstvom menim,

da gre za vprašanje odgovornosti prezaposlenih zdravnikov do pacientov in odgovornost menedžmenta, ki takšno neurejeno stanje dopušča.

Z novinarko Mileno Dora sva spregovorili tudi o potrebi za uvedbo agencijo za varnost in kakovost v zdravstvu, ki je nimamo. Manjkajo nam ustrezni mehanizmi za spremljanje kakovosti, pa tudi spodbude za doseganje obeh, učinkovitosti in kakovosti. Afere polnijo časopise, pravega epiloga v javnosti pa ni. Iz vsakega ekscesnega dogodka se moramo kaj naučiti tako zdravniki kot zdravstveni sistem, potem se bo tudi kakovost izboljšala.