V Svetu 24 nasprotujem zavarovalniškem zniževanju cen storitev

Časopis Svet 24  je v soboto, 14. januarja objavil obsežen intervju z naslovom »Zbornica ne sme biti več politično profilirana.« Naslov je postavljen uredniško.

Nekaj poudarkov:

Naši zdravniki so preobremenjeni, in to veča možnost napak, tu dvomov ni. Lahko se zgodijo tudi usodne napake.

Postavljeno mi je bilo vprašanje, ali bi nam bilo boljše z več zasebnimi zavarovalnicami, ki bi dodatno konkurirale Zavodu za zdravstveno zavarovanje in domnevno zniževale ceno storitev.

Te ideje nikakor ne morem podpreti. Na ta način zbran denar bi res morda lahko doprinesel k nekim storitvam, hkrati pa bi ga ogromno odteklo v zaposlovanje kadrov in dobičke teh zavarovalnic, ne pa za izvajanje zdravstevnih storitev. Na izgubi bodo pacienti.

Prav tako tudi nisem mnenja, da bi več trga prineslo nižje cene. Konkurenčnost v zdravstvu je zelo nevarna, kadar nimamo določenih referenčnih cen zdravstvenih storitev ter standardov in normativov.

 

Oddajte svoj glas – za močno zbornico, ki jo bomo vsi člani imeli “za svojo”

Kolegice in kolegi,

v naslednjih dveh dneh in nekaj urah se izteče drugi krog volitev za predsednico ali predsednika naše zbornice. Kdor je spremljal naše spletne strani, je dobil dober vpogled v to, kaj žuli zdravnike in zobozdravnike v Sloveniji (*).

A pravo stanje je še slabše.

Poleg objavljenih dopisov z opisi mnogoterih težav, obstajajo tudi neredka pisma, ki pa niso bila izpostavljena na naših straneh. Sami avtorji so prosili, da naj se jih ne objavlja – zaradi strahu pred šikaniranjem. Kako se je to sploh lahko zgodilo, da smo prišli v stanje kulture strahu? Vsi po vrsti so tudi na tak ali drugačen način izražali grenak priokus, ker zbornica ni naredila ničesar za odpravo njihovih težav. Birokracije pa toliko, da te boli glava.

Poglejmo zdaj te najbolj izpostavljene probleme:

  • Mladi zdravniki imajo težave bodisi zaradi zaposlitve, bodisi zaradi zastarelih oblik specializacij, pa tudi zaradi neprimernega odnosa starejših kolegov do njih.
  • Zobozdravniki plačujejo mentorstvo (!) za pripravništvo, ob tem ko se slabša splošno zobozdravstveno stanje prebivalstva.
  • Večina nas, ki delamo v javnih zdravstvenih ustanovah, še preveč dobro pozna aroganco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in večkrat tudi osebja z Ministrstva za zdravje.

Želimo, da veste tudi naslednje: opozarjanje na nerodnosti in pomanjkljivosti v delovanju zbornice ni napad na nikogar.

Je le poziv, da se stvari izboljšajo. Izboljšati jih moramo pa skupaj. Drugače ne gre. Navsezadnje, samo zbornica je tista, ki lahko v polni in pristni meri poskrbi za interese zdravništva. To ni niti politika, niti sindikalno gibanje, kaj šele zavarovalništvo. Zbornica prihodnosti ni neaktivna, delujoča z glavo v pesku; je proaktivna v skrbi za splošne in posamezne interese zobozdravnikov in zdravnikov.

Res je, težav je dandanes ogromno in  človek počasi postane apatičen in se posveča samo še svojemu profesionalnemu delu. Ampak …

Zdravniki nismo osamljeni otoki v oceanu zdravstva.

Mi smo povezani z nevidnimi mostovi in naše delo vpliva na kolega, njegovo na drugega in prej ali slej se krog zaključi pri nas samih. Primer je slabo zobovje, ki vpliva na gastrointestinalne težave in na kardiovaskularni sistem. In rane v ustih se slabše celijo, če ni sladkorna bolezen dobro zdravljena. Primerov je nešteto. Ergo, katera profesionalna stroka je pravzaprav najbolj pomembna?

Kolegice, kolegi, v ZZP smo povezani raznoliki posamezniki po značaju, duši in znanju. Skupni smo v tem, da nam je mar, da hočemo spremeniti stvari na bolje, da si upamo in tudi vemo kako. Kdor je že do zdaj kadarkoli sodeloval z Zdenko Čebašek-Travnik, je najbrž hitro ugotovil, kako izjemna oseba je to. Mi v ZZP to tudi vemo. Mi jo spoštujemo in ji zaupamo.

Zato smo trdno prepričani, da je Zdenka pravi izbor na volitvah za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije.

Oddajte svoj glas. Ne moremo dovolj poudariti, da je vsak glas dragocen. Še posebej, če je to vaš.

* Med drugim spletno stran kandidatke redno spremljajo tudi ljudje zaposleni v zbornici. Poglejte v najnovejši Bilten! Marsikdo od vas je že doživel, kako s citiranjem raznih pravilnikov in zakonov izničijo zdravnika kot osebnost. Po drugi strani pa niso našli zakona, ki bi zaustavil šušmarskega žilnega kirurga in so ga zaznali šele, ko je izbruhnil v javnosti. Kaj naj si človek sploh misli? To je tipična pomanjkljivost. Po drugi strani pa se je tudi na teh naših straneh znašlo kaj, kar je bilo nerodno zapisano in za kar nam je iskreno žal. Prizadetim se tukaj in sedaj opravičujemo, vendar je bilo naše pisanje daleč od kakršnikoli slabih misli in namenov. Prosimo, da to tudi tako razumete.

Ekipa ZZP

Bistvo je očem skrito – za Človeka gre

In Mali Princ je pripomnil: “Toda oči so slepe. Iskati moraš s srcem.”

Antoine de Saint-Exupery

 

Včerajšnji Bilten ZZS je prinesel zanimiva sporočila. Najprej izjemen uvodnik prof. dr. Aljoza Ihana o tem, da imamo zdravniki srečo – da na volitvah izbiramo med dvema pozitivnima in potrebnima konceptoma. In zaključuje: “Da čim več kolegov po svojem občutku oceni, kaj je v tem trenutku bolj pomemben prvi korak, izboriti svoj prostor navzven ali poskrbeti za čvrstost navznoter.”

V nadaljevanju pa beremo:

Odziv na zavajajoče zapise kandidatke za predsednico zbornice

“Podpisana” Zdravniška zbornica navaja, da kandidatka na svoji spletni strani in ostalih družbenih omrežjih redno objavljam zavajajoče zapise o delovanju zbornice. Sledijo pojasnila za dva takšna primera, ki ju lahko preberete v originalu na moji spletni strani,  Zdravniška zbornica pa poudarja, da je vse narejeno po pravilih oz. veljavni zakonodaji. Da so torej moji očitki neutemeljeni.

Pojasnilo zbornice je točno to, kar v svojih prispevkih kritiziram – Zdravniška zbornica v sedanji sestavi ravna v odnosu do svojih članov preveč birokratsko in zanemarja osebne stike s člani. V teh osebnih stikih bi se dalo marsikaj urediti, pa se ni. Prim. Lovše je več mesecev čakal na pogovor pri predsedniku zbornice, da bi mu pojasnil svoje zahteve – na računu, ki ga je dobil od ZZS, naj bo specifikacija storitev za njegovega specializanta. Bil je torej izdan račun, ki je podlaga za izterjavo na podlagi verodostojne listine, v tem računu pa ni bilo razvidno, katere storitve naj prim. Lovše kot zasebni plačnik specializacije, plača zbornici. Neplačilo računa je bil upor proti ravnanju zbornice, saj drugih poti več ni imel na razpolago.

 

Kar se tiče prof. Žive Novak Antolič, dodajam njen odziv na včerajšnji zapis Zdravniške zbornice:

Zdenka, vse, kar ste vi napisali je res.

Vse, kar je napisala “Zdravniška zbornica”, je v bistvu res: ravnali so po pravilih in zakonih. Ker sem od 1.7.2013 upokojenka in nimam dokazil, da bi od takrat delala s pacienti, bi morala za podaljšanje licence opraviti preskus znanja (specialistični izpit), ki stane mislim da enako, kot takrat, ko ste ga ponovno delali vi (nekaj čez 1600 evr). Res je, da kljub opozorilom dokazil nisem poslala, ker jih nimam, res je, da na preskus znanja nisem šla, ker ne nameravam več delati s pacienti kot specialistka porodništva in ginekologije. Res je, da sem jih vprašala, kaj lahko delam kot zdravnica brez licence, in so mi poslali 4 strani dolgo navodilo MZ iz leta 2014. V naslednjih poštah vam bom poslala sliko samo tistega dela, ki se tiče zdravnikov brez licenc in njihov dopis.

Referentka za licence in Vodja službe za pravne in splošne zadeve, univ. dipl. prav., po pooblastilu predsednika ZZ sta mi na 3 tipkanih straneh z naštevanjem vseh členov zakonov napisali, da nimam več licence. (če vas bo zanimalo, dobite tudi to).

Vse kar bi si želela jaz, pa najbrž tudi vi, ko se boste upokojevali, da bi vam kolega zdravnik napisal: hvala za tvoje delo, od sedaj naprej kaj povej ta mladim, da jim bo lepše in lažje kot zdravnikom, pa pridi kdaj na kavo.

Lahko noč Živa

 

 

 

Osebni pogled mlade zdravnice na specializacije – preprosto morate prebrati

Pišejo mi mladi zdravniki in zdravnice in vse bolj jasno postaja, da se moramo lotiti sprememb, če hočemo, da nas bodo zdravili zdravniki z dušo. Zdravniki, ki vidijo bolnika kot človeka, zdravniki, ki tudi sami želijo ostati ljudje.
Mladi zdravniki, hvala za vašo odkritost, iskrenost in pogum. Hvala tudi tistim, ki razmišljate podobno, a se iz različnih razlogov ne morete izpostaviti. Razumem vas in pozitivne spremembe v zbornici pod mojim vodstvom boste lahko občutili vsi.
“Predvsem si želim, da bi Zdravniška zbornica postala prijateljica tudi mladih zdravnikov,  specializantov in mladih specialistov. Kajti do sedaj nas je veliko vse prevečkrat ugotovilo, da smo imeli s strani ZZS same težave in finančni strošek, od ZZS smo prejeli malo ali nič razumevanja za svoje težave, kaj šele kakšno pomoč. Tudi mi smo zdravniki in člani ZZS, ne pa le blato, ki se zalepi na podplat, ta občutek imamo prevečkrat. Želim si, da bi se to spremenilo.”
Na temo “kje vas čevelj žuli” imam še kaj dodati: Predvsem je tu rigiden, premalo učinkovit, predolg sistem specializacij, kjer si kot specializant v podrejenem položaju, skoraj brez pravic in če želiš (itak moraš) dokončati specializacijo, moraš brez ugovorov vse postoriti, kar ti naložijo nadrejeni (razen če imaš starše na položajih, potem je lahko drugače).
Ko končno končaš specializacijo, si nesvoboden, moraš oddelati svoj finančni dolg tej regiji, ustanovi, javnem sektorju, seveda spet brez ugovorov. In potem boš morda končno “svoboden”, ampak takrat žal ugotoviš, da si že star. Kot da med specializacijo nisi nič delal, celo garal, ampak si se milostno le izobraževal. Bog ne daj, če si iz takšnega ali drugačnega razloga zamenjal specializacijo, saj potem res nimaš nobene druge možnosti, kot da to obstoječo dokončaš in oddelaš dolg, pa tudi če vmes ugotoviš, da to ni to. Ni problema, saj bomo itak vsi živeli 90 let, no mogoče zdravnice ravno ne.
Zakaj si sami ne plačamo želene specializacije?
Morda si kdo to lahko privošči, večina pa nas je bila vesela prve plače (kakršnakoli je že bila), smo mladi starši, imamo dolgoletne kredite za svoje (kakšen pregrešen luksuz) stanovanje ali hišo. Morda po 50. letu, če bom še vedno srečno poročena, saj me bo moral ta leta v celoti financirati partner, ki ima na srečo dvakrat večjo plačo od mene, opravljeno enoletno specializacijo in ne, ni zdravnik. Kaj ni to tako, kot da bi ljudem prepovedali, da se ločijo v svojem drugem zakonu in se (kakšna neresnost!) želijo kar tretjič poročiti! Čeprav so vzeli prvo (kar eno) specializacijo samo zato, da so imeli službo in plačo, sistem jih je v to prisilil. In če imaš smolo z regijo, mentorjem, področjem, naravo dela, še v drugo?
Pa zakaj za vraga ne dokončajo tiste svoje kar ene specializacije in potem celo življenje opravljajo to delo, ki ga ne želijo in dajo zbornici mir, ampak se kar naprej nekaj izmišljujejo?
Poznam kar nekaj kolegov, ki bi z veseljem vrnili do zadnjega centa stroškov za specializacijo, če bi lahko vpisali drugo. Ampak v Sloveniji radi omejujemo, svoboda misli in duha ter telesa je za druge. Saj si vendar vsi normalni zdravniki želimo čimprej dokončati specializacijo, da tudi v poklicu postanemo cel človek, ne le pol, kot do tedaj. Ampak ne, pri nas se raje odločimo za sistem prisile. To bo učinkovito, pa bo tudi uspešno? Zadovoljen človek na delovnem mestu, tudi zdravnik, kaj je že to?

Verjamem, da boste drugačni kot so bili vaši predhodniki, predvsem bolj človeški in miselno dostopni, v bistvu le to potrebujemo mi z dna piramide članov ZZS, ki imamo svoj poklicni naziv v tem visokoletečem poklicu večinoma le zadaj.

Eldar Gadžijev se predstavi

Eldar Gadžijev je Zdravnik, torej zdravnik z veliko začetnico. Vsi, ki ga poznamo in ki nam je dano biti z njim v osebnih stikih, se zavedamo, kakšno srečo imamo. Njegovo je poglavje v naši knjigi: Pripravljamo pogoje, da zbornica zaživi s skupnimi močmi in tudi trditev, da potrebujemo močno zbornico, ki jo bodo vsi člani imeli “za svojo”. 

Takole pa, skromen kot je, pravi o sebi:

Sem Eldar M. Gadžijev star 71 let in živim v Preddvoru.

Bil sem kirurg, profesor in še kaj, pa sem sedaj upokojen. In zato lahko gledam “od zunaj” na dogajanje ne le v kirurgiji, ampak v medicini nasploh.

Ker me je malo strah da našemu zdravstvu ne gre dobro, sem pristal v skupini ZZP, star, a z mlado željo, da bi ob prenovljeni Zbornici prišlo do boljšega stanja v naši medicini, v kateri naj bi končno zaživel profesionalizem!

Ker nimam nobenih osebnih pričakovanj do drugačne Zbornice, je moj motiv povsem čist in pošten: iskrena želja, da pride Zbornica in z njo naš stan končno iz težkega obdobja, ki ga je bremenila splošna kriza, kriza vrednot, razdeljenost, etični problemi, nerazumevanje mladih, slabi odnosi pa mešanje strankarske politike in v politiko, težnja po komercializaciji medicine ter nenaklonjenost javnosti.

 

Rad slikam, smučam, plavam in jaham po Altaju. Pri slikanju izgubim občutek za čas in uživam pri mešanju barv. Plavanje v mrzli vodi je nekaj posebnega in na srečo ne more  trajati dolgo pa grem lahko hitro ven. Konji na Altaju pa so pametni, varni in še hodijo namesto mene. Moja mota:  “Dan brez smeha je zgubljen dan!” in “Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi storili tebi!”

 

Zakaj podpiram Zdenko

Zato, ker je Zdenka Čebašek-Travnik zdravnica, psihiatrinja in nekdanja varuhinja človekovih pravic z izkušnjami na izpostavljeni državni funkciji.  S svojim uspešnim družbenim delovanjem tudi na drugih področjih in s poznavanjem razmer v našem stanu, pa s svojo žensko intuicijo in tudi modrostjo je prava oseba, ki bo znala združevati vse sile našega stanu. Na drugi strani pa bo zelo primeren, pošten, pronicljiv in odločen sogovornik tako državnim inštitucijam kot tudi javnosti in medijem. Z njo bi dobili Zbornico po meri članstva!

 

 

Danes o mladih zdravnikih na okrogli mizi – o zobozdravnikih pa nič

Danes se nas je v modri dvorani  Zdravniške zbornice Slovenije zbralo kakšnih 150 – da bi poslušali o tem, kako zdravniška zbornica skrbi za mlade zdravnike in njihovo izobraževanje. Poslušalci smo bili vseh starosti – od mladih do ne več mladih, od študentov medicinske fakultete do profesorjev in vse vmes. Seveda so bili prisotni tudi nekateri koordinatorji specializacij, pa glavni mentorji, pa še kdo – vsak od nas z določenim motivom.

Sledi subjektivni zapis o dogodku, zapisala sem kar sama. 

Prva govorka je bila prof. dr. Bojana Beović, ki je pojasnila, da prim. Možina ne bo govoril – da ne bi prišlo do kakšnega nesporazuma, da gre za volilni zbor. Torej ne gre za volilni zbor, temveč za delovno srečanje z mladimi zdravniki, kakršnega ni bilo že kakšni dve leti ali dlje. Zakaj ravno ta (volilni) teden, pa ni pojasnila. Navedla je številke – več kot 1800 specializantov, katerih specializacije organizira in vodi zdravniška zbornica. Gospa Tina Šapec, ki pri ZZS vodi oddelek za specializacije, je predstavila primerjalno (anketno) študijo nekaterih evropskih držav in Slovenije. Iz predstavitve sem dojela predvsem to, da so sistemi podeljevanja in izvajanja tako različni, da jih ni mogoče dati niti na skupni imenovalec.

Prof. dr. Zlatko Fras je povedal nekaj o kompetenčnih modelih, ki naj bi bili strukturno ogrodje vseh specializacij. V njegovi predstavitvi je bilo opaziti tudi besedo profesionalizem in potrebo, da se poleg strokovnega znanja zdravnike nauči tudi ustreznih odnosov in vodenja.

Končno smo dočakali predstavitev mlade zdravnice Tine Bregant, ki je prva opozorila na težave mladih zdravnikov, zaradi katerih smo se pravzaprav zbrali. Jasno je povedala, da je treba prenoviti tako vsebine specializacij, kot e-list specializanta. Glavni poudarek njene predstavitve je bil na odnosu med mentorjem in specializantom. Ta dvosmerni proces ne zaživi; prav bi bilo, da bi bili mentorji ustrezno nagrajeni ali tudi kaznovani, če svojega dela ne opravljajo ali opravljajo neustrezno. Predlagala je, da bi se ustanovil nekakšen zaupnik za specializante, kateremu bi specializanti lahko zaupali težave  iz odnosov z mentorji – saj se zdaj ocenjevanju mentorjev izogibajo tako, da vsem podelijo dobre ocene.

Sledila je razprava, nekateri razpravljalci so se predstavili, drugi ne. Vse se je vrtelo okrog treh tem:

  • nujno je treba prenoviti specializacije, kar se za večino že dolgo ni zgodilo; skupaj s specializacijami pa je treba posodobiti e-list specializanta,
  • pri prenovi vsebine specializacij je nujno sodelovanje Slovenskega zdravniškega društva, a na okrogli mizi predstavnikov SZD ni bilo (so bili povabljeni?),
  • problematiziralo se je delovanje glavnih mentorjev, čeprav so nekateri mentorji zelo dobri; vprašanje o tem, kako in komu sporočiti, da je nek mentor neustrezen, pa je ostalo neodgovorjeno.

Mladi zdravniki so pričakovali konkretne odgovore, kaj se na odpravljanju teh težavah že dela v okviru ZZS, kaj in kdaj se bo spremenilo. Pa s(m)o slišali, da bodo mladi imeli “še več možnosti za sodelovanje” pri programih in izvedbi specializacij, “čeprav jih imajo že zdaj dovolj”. Pa da pri zbornici obstaja skupina mladih zdravnikov … (hitri pogled na spletno stran ZZS je ni odkril).

In izkupiček?

Zame je bil to zanimiv vpogled v obsežno problematiko podpiplomskega izobraževanja, ki  mi to omogoča primerjavo s sporočili, ki jih dobivam od mladih zdravnikov neposredno na moj naslov.

  • Ugotovim lahko, da so zgodbe zelo, zelo podobne.
  • Da so spremembe v pripravništvu in specializacijah nujne in z njimi ne gre odlašati.
  • Da do mladih zdravnikov ni pošteno, da se jih toliko časa ni povabilo na podoben dogodek.

In še nekaj sem opazila. Kljub mnogim izrečenim besedam o avtonomiji zobozdravnikov v predvolilnem času, pa o njih na danšnji “okrogli mizi” ni bilo rečeno prav nič. Kot da so že samostojni v neki svoji zbornici, ki z našo skupno Zdravniško zbornico Slovenije nima nič skupnega.

 

Štoparica za zdravnike – ali šahovska ura za vsako ambulanto?

Današnje Delo prinaša novice o predvidenih spremembah Zakona o pacientovih pravicah. Novosti v zakonu nalagajo pacientom dolžnost opravičila, za izvajalce pa predvidevajo naglo izrečene globe do 4100 eurov. 
Razmislimo: ali je štoparica za zdravnike (30 minut čakanja) res tisto, kar pacienti najbolj potrebujejo? Sama razumem to sporočilo bolj kot večanje nestrpnosti in zmanjšanje zaupanja med pacienti in zdravniki. 
Do katere mere je še mogoče “stiskati” zdravnike? Namesto pacienta in pogovora z njim, bo zdravnik gledal na uro … Morda pa bo vsak od nas zdravnikov z novim zakonom dobil tudi uro za šahiste, ki nam bo odmerjala čas in jo bo lahko videl tudi pacient?
Je to res del reforme, ki jo pričakujemo, potrebujemo in želimo?

Vračanje zdravnikov iz tujine – kdo in zakaj ga zavira?

V zadnjih dneh sem dobila nekaj sporočil kolegov iz tujine, v katerih me sprašujejo, kakšna bo moja “politka do diaspore”, z drugimi besedami, kako bi jim zbornica pod mojim vodstvom lahko pomagala.

Tistim, ki sledite mojemu programu je znano, da sem od vsega začetka v točki 5 zapisala tudi  Pripravili bomo pogoje za lažje vračanje kolegov iz tujine.

 

Mladi kolega iz tujine me sprašuje:

 

Torej kakšno je vaše stališče do tega. Absurdno in sramotno se mi zdi plačevati karkoli za ta dokaj slab tretma, ki sem ga v Sloveniji imel. 
Kaksna bo vaša politika do diaspore? 
Objavljam svoj odgovor, seveda brez vseh osebnih podatkov

Spoštovani in dragi kolega,

vaše sporočilo se me je globoko dotaknilo. Poosebljate vse mlade zdravnike, ki ste odšli v tujino in o katerih tudi govorim in pišem. V svojem programu imam že od vsega začetka napisano, da bomo ustvarili pogoje za lažje vračanje kolegov iz tujine.  Kaj to pomeni? Več stvari:
  • prva je formalnost – vračanje sredstev iz časa specializacije. To je problem tudi za tiste v Sloveniji, ki se niso zaposlili v “pravi regiji”, za katero so podpisali pogodbo. Zbornica jih noče zastopati v sporu z ZZZS, kar je sramotno in uperjeno proti mladim zdravnikom. Saj so vsi specializanti opravljali delo in za to delo jim pripada plačilo, ne pa vračanje – s svojim delom zasluženega denarja – ZZZS. Kot predsednica ZZS bom takoj šla v pravni spor z ZZZS – vse do Ustavnega sodišča, če bo treba. A mislim, da bo prej prevladal razum – saj gre za to, da mladim zdravnikom omogočimo, da zdravijo NAŠE ljudi, torej te, ki živimo v Sloveniji in ne le “naših” v določeni regiji,
  • drugo je iskanje delovnega mesta v Sloveniji – to ob razrešitvi spora z ZZZS najbrž ni tak problem, posebej za deficitarne specializacije,
  • tretje je uporaba prinešenega znanja iz tujine – to zna biti celo najtrši oreh (sklepam tudi iz lastne izkušnje po vrntivi iz ZDA),
  • četrto je vprašanje akademske kariere, za katero so možnosti v kliničnem delu stroke precej omejene, a so tudi odprte nekatere opcije.
Toliko o mojih pogledih na vračanje (mladih) zdravnikov iz tujine.
Če vas zanima še kaj, kar vprašajte. Če ne bom znala odgovoriti sama, bom poiskala odgovor s pomočjo članov svoje ekipe.
Lep pozdrav iz zamrznjenega Kamnika,
Zdenka

Načrt mladega zdravnika za spremembo specializacij

S pomočjo mladih sodelavcev moje ekipe smo spoznali zanimive sogovornike. Eden od njih je gotovo tudi Gregor Prosen (as, spec. urg.med, FEBEM; OE NMP ZD Maribor). Prepričana sem, da ga mnogi tudi osebno poznate ter cenite in spoštujete njegov način dela in razmišljanja. Z njegovim dovoljenjem objavljam pismo, ki mi ga je poslal.

 

Maribor, 5.jan.2017

Spoštovana Dr. Čebašek-Travnikova!

Od mladega kolega sem nocoj prejel prijazen mail, kjer mlade zdravnike vabite da Vam poved(m)o, kaj si v prihodnje želimo od ZZS.

Zatorej dovolite, da Vam predstavim svoja videnja in  svoje “želje”.

Moje pismo ima dva dela.

Prvi del je namenjen prihodnosti  slovenske medicine in se zavzema za korenito izboljšanje izobraževanja mladih.

Drugi del govori o gašenju požara iz preteklosti …

 

1a. Specializacije

Od ZZS si želim neskončno boljše vodenje izobraževanja mladih zdravnikov, predvsem specializantov kot tudi pripravnikov.

Beseda neskončno je zanalašč pobarvana in odebeljena, kajti za kakršen koli napredek SLO medicine si moramo najprej priznati, da strukturiranega izobraževanja oz. izpeljevanja programa specializacij, generalno gledano, sploh ni!

Takoj bom dodal, da seveda obstajajo redke izjeme, a so  na žalost točno to – redki in izjemni mentorji.

Skratka, specializacije kot takšne so večinoma, po vrstah in po regijah, posmeh in žalitev koncepta kliničnega poučevanja, so same sebi namen in specializantov aktivno ne naučijo (skoraj) ničesar!

Potek specializacij danes je uzakonjeno diskriminiranje mlajših kolegov, ki pod pretvezo “kroženja in dežuranj” zavodom zagotavljajo zastonj/poceni delovno silo, s katero se ukvarjajo le redki – pa so mentorji za to povrhu še plačani!

Upam si trditi, da se specializanti v veliki večini tekom specializacij ne naučijo veliko (če sploh kaj) zaradi učenja, ki bi ga prejeli v tem “učnem” obdobju – temveč slepo in ne-varno (za vse vpletene) opravljajo redno delo, tam “nabirajo izkušnje (in napake)” in se učijo “po izkustvu” – ne morem se otresti občutka, da za varnost pacientov ali mladih kolegov v tem “učnem” procesu nikomur od odgovornih ni prav veliko mar.

Ob-posteljno učenje v Sloveniji defacto ne obstaja. Na nobenem nivoju.

Spet posplošujem, k sreči obstajajo svetle izjeme.

A teh izjem je premalo, zato je ta neučinkovit sistem “poučevanja” potrebno korenito spremeniti!

Mislim, da se oba strinjava, da je že opaziti počasno, a vztrajno strokovno nazadovanje slovenske medicine…

In oba veva, če naj se sliši še tako klišejsko, da so mladi naše edino upanje!

Zato predlogi za izboljšanje poteka in izpeljave specializacij:

– prenoviti je potrebno programe specializacij

– začeti je potrebno udejanjati programe, učne cilje in redne evaluacije specializantov

– prenoviti je potrebno E-list, ga narediti življenskega (in da ne “crash-a”)

– v Slovenijo je potrebno ponovno pripeljati obposteljno učenje!

– vse specializacije morajo jasno opredeliti edukacijske mejnike za napredovanje specializanta – obenem pa jasno definirati zadolžitve specializantov in mentorjev in jih začeti udejanjati!

  • specialistični izpiit morajo (spet- če so to kdaj bili) postati objektivna in realna meritev znanja in sposobnosti bodočega zdravnika specialista.

Ker so vse to dolgoročni, sistemski ukrepi, ki bodo povrhu sprožili ogromno upora, Vam svetujem da nemudoma ukrepate najbolj pragmatično; svetujem vam, da nemudoma omogočite, da dobi specializant po vsakem mesecu kroženja možnost, da sam sporoči/odloči (elektronsko, seveda), kateremu (max. dvema)  mentorjema namenja svoja mentorska sredstva za tekoči mesec!

Zagotavljam Vam, da se bo parazitski sistem, kjer so razni šefi oddelkov mentorji petim krožečim ali večim specializantom, pa jih v mesecu dni niti videli niso, takoj porušil – tisti redki, ki pa se trudijo učiti, pa bi za svoj trud dobili neko nagrado, predvsem pa priznanje in vzpodbudo!

Najpomembneje – takoj bi začeli pridobivati najbolj kritične gradnike za izvedbo specializacij – resnične mentorje edukatorje!

 

1b. Pripravniki

  1. Njihova prepuščenost samim sebi je drugi madež na ramenih slovenske medicine in ZZS.

Anonimno pismo mladih zdravnikov ste prebrali.Osebno vam zagotavljam, da je vse napisano – v nekem spremenjen kontekstu – resnično!

 

Nažalost – oz. je samo delček sramote našega ceha.

 

Pripravniki so trenutno najbolj zavržena skupina naših kolegov; kakor s specializanti se seveda tudi  z njimi strokovno ne ukvarja skoraj nihče – a za razliko od specializantov niso uporabni niti kot cenena delovna sila – zato se svaljkajo po kotih, kafičih, se pretvarjajo, da se učijo – a v resnici sebi in državi kradejo čas in denar.

 

K sreči ta neproduktivna laž od “priprav” traja samo pol leta.

Tudi pripravništvo je potrebno nemudoma spremeniti:

  1. Potrebno je uvesti pred-kolokvij iz osnov urgentne med., ki ga morajo mladi kolegi opraviti najkasneje prvi mesec pripravništva. Pripravniki morajo na svoje prvo delo in službo biti dejansko pripravljeni!

Medicinske fakultete jih na pripravništvo (še manj resnično medicino) enostavno ne pripravijo dovolj (uporabno). Tudi to pilulo grenke resnice bomo morali požreti.

  1. Z novoustanovljenimi urgentnimi centri (UC) je kroženje potrebno (skoraj) v celoti prenesti v UC in delno na pediatrične sprejemne oddelke
  2. Prevetriti je potrebno List pripravnika ter jasno, a pragmatično in realistično opredeliti/zreducirati nabor potrebnih znanj. V tem sklopu je potrebno tudi jasno opredeliti način dela/delovne zadolžitve pripravnikov.
  3. Tudi pripravniki potrebujejo “glavnega mentorja in koordinatorja” na ZZS, ki bo skrbel za izvajanje zgoraj navedenega – obenem pa advociral za mlade kolege, ki so večinoma prepuščeni milosti in ne-interesu “mentorjev” v ustanovah.
  4. Popolnoma je potrebno spremeniti način in vsebino strokovnega izpita!

 

 

 

DRUGI del

Če je prvi del mojega orisa stanja in predlogov dolgoročno vseeno optimističen – pa za drugi del tega nažalost ne morem trditi.

Svoje razočaranje in žalost bom najlažje ponazoril z, na žalost resnično anekdoto.

Nekje v zadnjih letih mojih/naših prizadevanj za prenovo sistema (NMP) sem seveda (kot ničkolikokrat) trčil ob interese svojih (starejših) kolegov.

In navrženo mi je bilo: “Prosen, daj nehaj, pa ti ja moraš najprej branit svoj ceh!

Šokiran nad izjavo, predvsem pa razočaran, sem takrat ostal nem.

A danes vem, kaj bi moral takrat odgovoriti:

Da, najprej moram braniti svoj ceh. A svoj ceh se brani tako, da se brani Stroko, Kvaliteto in Resnico!”

 

Spoštovana kolegica!

Slovensko zdravništvo si mora naliti čistega vina!

Slovensko zdravništvo se mora ponosno in brez sramu postaviti za ideale Resnice, Pravičnosti in Stroke!

Ob vseh lažeh, pretvarjanjih in potvarjanjih, celo kriminalnih dejanjih, da o zanemarjanju stroke sploh ne izgubljam besed, ki so jih in jih še vedno nekateri naši kolegi grešijo, ZZS ne more in ne sme ostati tiho!

Kakor je ostajala do sedaj.

Zato je naš ceh v družbi upravičeno izgubil težo, predvsem pa legitimnost!

Srčno upam, da si bo slovensko zdravništvo kmalu spet povrnilo ugled!

Svoje pismo bom zaključil z razglednico iz Dunaja.

Morda se spomnite, kaj piše na notranji strani Cesarskih vrat pred Hofburg-om;

 

Justitia. Regnorum. Fundamentum.

Srečno!

  1.            Gregor Prosen, spec. urg.med, FEBEM; OE NMP ZD Maribor

(vsi zapisani pogledi so izključno osebni in v ničemer povezani z mojim delodajalcem ali katerokoli strokovno organizacijo kateri pripadam)

Dejstva o licencah

Trditev

Prim. Andrej Možina: slovenski zdravstveni sistem je z vidka podeljevanja in podaljševanja licenc eden najbolj dodelanih in najstrožjih v Evropi. S tega vidika bi težko še kaj izboljšali. (izjava na Planet TV, 3.1.2017)

Dejstvo

Ne poznam nobene študije, ki bi dokazovala obstoj kakšne pozitivne korelacije med licencami in kakovostjo zdravniškega ali zobozdravniškega dela. Sistem podeljevanja in podaljševanja licenc v okviru zdravniške zbornice je do absurda zbirokratiziran in je s tega vidika res “najbolj dodelan v Evropi”. Namesto birokratskih podeljevanj licenc bi morali preverjati kakovost dela, le tako bi se izboljšala vsakodnevna praksa. Redni nadzori morajo biti v funkciji svetovanja za izboljšanja dela, ne pa “lova na čarovnice”. Napačno je gledanje v smislu, da je “licenca podeljena na bolj ali manj strog način”, temveč ji je treba – če jo že hočemo imeti – dati pravi pomen: zdravnik ali zobozdravnik si jo, če je dober. Torej licenca mora biti garancija, da je dober. To pomeni, da je način njegovega dela varen za bolnike. “Strogost” v odločanju o licencah pa o tem, kako dober je zdravnik, ne pove nič.

O merilih za dobre zdravnike in zobozdravnike bom pisala drugič. V svetu so dobro preučena in uporabljana, pri nas pa – kot da se jih bojimo. A v resnici bi se jih vsi dobri zdravniki morali veseliti.