Dejstva o Zdenki

Izrečeno

Zdenka je “politično nastavljena kandidatka”

Dejstva

Nikoli nisem bila članica, niti simpatizerka nobene politične stranke ali sindikata. Edina organizirana skupina, ki ji pripadam vse od otroških let, so taborniki.

S ponosom zapišem, da sem bila šest let varuhinja človekovih pravic. Za to funkcijo me je predlagal žal že pokojni prim. Jože Felc, ki je bil nedvomno največja moralna avtoriteta med psihiatri, s svojim strokovnim in pisateljskim delom pa je dokazal, da spada med velikane slovenskega zdravništva.

Poudarjam, da varuh človekovih pravic ni politična funkcija in da jo lahko dobro opravlja le oseba z visoko stopnjo osebne integritete.Kot varuhinja sem se pogosto soočala s pobudami glede zdravstvenih in zdravniških napak oziroma z zadevami, povezanimi s člani zdravniške zbornice. Svoje članstvo v zbornici sem želela zamrzniti, a to ni bilo mogoče, saj statut tega ne predvideva. Narava dela varuhinje pa je zahtevala mojo neodvisnost, tudi od zbornice, sicer ne bi mogla odločati o primerih, povezanih z zdravniki in zbornico oziroma bi se morala iz teh postopkov izločiti – že zaradi videza neodvisnosti oziroma konflikta interesov. Ni si težko predstavljati, kako bi javnost sprejela moje “opravičilo”, da v teh zadevah kot varuhinja človekovih pravic vseh prebivalcev Slovenije “ne morem” odločati.

Pa še to. Ker nisem delala kot zdravnica in nisem mogla koristiti nobenih storitev zbornice, se mi je zdelo nesmiselno plačevanje visoke članarine za dobo šestih let, kolikor traja mandat varuha. Menim, da so vsi očitki glede moje politične angažiranosti laž oziroma nekorektno zavajanje volivcev.

http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/portret-tedna-zdenka-cebasek-travnik.html

https://www.dnevnik.si/1042567768/ljudje/intervjuji/zdenka-cebasek-travnik

Odločanje: kako razrešimo kognitivno disonanco

Nadaljevanje včerajšnjega bloga.

Obstaja več možnosti razreševanja te razdvojenosti med dvema različnima informacijama. Na prvi pogled je kakšna videti skregana z logiko, ampak ima lahko veliko težo pri odločanju.

Poglejmo si možnosti:

  • Preberem oba programa. Iz nekega razloga sem zelo zagreta zagovornica programa 1. Nato ugotovim, da ima program 2 zelo dobre argumente in rešitve. Kaj se zgodi: želim ostati zavzeta zagovornica programa 1, vendar začutim, da so argumenti programa 2 boljši in da imajo večjo težo. Doživim neskladnost med svojim doživljanjem programa 1 in programa 2. Pomagam si tako, da še močneje verjamem, da je program 1 boljši in na tak način sama sebi dokažem, da ni nobenega razkoraka med obema ocenama.
  • Ljudje se na neko novo informacijo lahko odzovemo tudi tako, da se še bolj trmasto oprimemo stare. Tako damo svoji prvi informaciji toliko večjo težo, da postane enako »težka« kot protiargument. Pri tem načinu razreševanja neskladja med različnimi informacijami praviloma nič ne pomaga, če se pojavijo še tako dobri protiargumenti. Nasprotno, videti je, da tak tip razreševanja kognitivne disonance pomeni, da vedno boljši argumenti samo še utrjujejo ljudi v svojem prvotnem prepričanju.

Možna razrešitev take razdvojenosti je, da pretehtamo argumente ene in druge strani; verjetno pretehtamo še osebne lastnosti in vedenje kandidatov ter kolegov, ki enega ali drugega podpirajo. Glede na to, da je povsem naravno, da vsak svojo malho hvali, moramo upoštevati tudi to. Zato je pomembno tudi odločanje po individualnih lastnostih nosilca programa (kandidata) in to, da njegov oziroma njen način delovanja zares poznamo. Če se ne moremo odločiti na podlagi individualnih lastnosti, ker oseb ne poznamo dovolj, je najboljše merilo za odločanje program.

Kje so moje simpatije in zavzemanje?

Nedvomno se je dalo prepoznati, da vsakemu najbolj priporočam zadnji način, ker poveže tako našo racionalno odločanje, kot tudi osebni vtis, saj kaže našo samostojnost in hkrati povezanost z drugimi ljudmi.

Priporočam, da smo proaktivni. Toliko pomembnih delov našega življenja se dogaja po naključju ali zaradi odločanja drugih ljudi. Škoda je, če se odrečemo tistemu delu odločanja, kjer lahko aktivno vplivamo. Torej je dobro, da zdravniki volimo.

Moje osebno prepričanje in vodilo pri opravljanju zdravniškega dela je, da je naš poklic nekaj tako zelo dragocenega, da presega vse druge osebne zadeve in življenjske stile. Zdravniki smo zelo različni, vendar nas naša kolegialnost, poklic – naš profesionalizem, lahko navdihujoče povezuje.

Raziskave kažejo, da smo ljudje najbolj  srečni, če lahko skupaj delamo nekaj smiselnega in se pri tem razumemo med seboj.

Verjamem v solidarnost med generacijami zdravnikov, da smo  kolegi posebej odgovorni za  odpiranje poti mladim  zdravnikom in do spoštovanja izkušenj ter ranljivosti starejših kolegov. Verjamem tudi, da morajo imeti vsi kolegi možnost zasebne iniciative, če si to želijo in da se jih ne sme ovirati v njihovem kakovostnem delu.

Ne verjamem, da ni mogoče javnega zdravstvenega sistema urediti tako, da bi dobro deloval, se je pač treba bolj potruditi pri kakovosti odnosov in vodenja. Ne pozabimo, da zdravniki trdo delamo, zbolevamo, slabo skrbimo zase in tudi drugi slabo skrbijo za nas. Naša življenjska doba, posebej zdravnic, je krajša kot je povprečje. Zato znotraj našega poklica potrebujemo  poseben poudarek na varovanju našega zdravja, na vseh ravneh.

Program in seveda kandidatko Zdenko Čebašek-Travnik z veseljem podpiram ravno zato, ker daje poudarek profesionalizmu, solidarnosti in skrbi za zdravnikovo zdravje. Poznam njen način delovanja, njene osebne kvalitete in veščine ter tudi kvaliteto drugih članov skupine, zato je jamstvo za izvedbo programa veliko in sprememba na bolje zelo varna.

Zdravniki smo ljudje in ljudje se bojimo sprememb, čeprav bi nam prišle prav

Nekaj misli o tem strahu, kako ga razrešujemo in o pogumu za spremembo.

Preden se lotim razmišljanja o vprašanju iz naslova, se mi zdi pomembno, da kolegi drug drugemu pokažemo spoštovanje do vsega dobrega, kar je bilo storjeno. Tako je za čestitati vsem številnim kolegom, ki so ustvarili in razvijali našo zbornico, na mestu je tudi hvaležnost. Zgraditi tako velik sistem ni malo in ni lahko. Zato je treba ob načrtovanih spremembah najprej pogledati, kaj dobro deluje in to obdržati, šele nato dodati izboljšave.

Zanimivo misel o spremembah je podal slavni filozof (tudi matematik in nasprotnik vojn) B. Russel. Menil je, da smo vajeni človeške sisteme razumeti kot nedostopne vplivanju, enako kot to velja za naravne sisteme (slabo vreme, potresi, …)  in da se je treba takega načina razumevanja odvaditi. Človeški sistemi so naše delo, lahko vplivamo na njih in jih izboljšujemo. Pravzaprav naj bi to ves čas počeli, če hočemo, da sistem ne postane povsem tog.

Zbornica je torej marsikaj dosegla; je pa živ sistem in za kakovostni razvoj potrebuje tudi vnose sprememb.

Po dolgih letih dela v psihiatriji sem ugotovila, da se ukvarjam z dvema problemoma. Prvi je določena duševna motnja, ki jo je treba zdraviti. To je lažji del mojega dela, saj  se imam za izkušenega klinika.

Drugi problem pa predstavlja dejstvo, da se ljudje tako bojijo sprememb, da se veliko energije paradoksno porablja za to, da do te spremembe ne bi prišlo. Ali pa ne verjamejo, da so spremembe zmožni narediti in jih prenesti – tudi tiste, ki si jih želijo ali bi jim očitno koristile. V takih zadregah glede sprememb smo si ljudje podobni, ne glede ali gre za paciente ali zdravnike.

Pred kakršnokoli spremembo, tudi na bolje, smo praviloma razdvojeni (ambivalentni) – spremembe si lahko želimo, hkrati pa nas skrbi, kakšen bo izhod. V obstoječem stanju vsaj vemo, za kaj gre. Možnost sprememb, čeprav na bolje, pa lahko vnese negotovost, kako se bodo te spremembe odražale na nas. To razdvojenost – ki je sama po sebi za nas neprijetna – razrešujemo na različne načine. Pravimo, da poskušamo razrešiti kognitivno disonanco. Primer: imamo dve (kognitivni) informaciji, ki si med seboj nasprotujeta. Na primer dva kandidata, ki govorita podobno: da je njun program odličen in najbolje naslovi pričakovanja zdravništva. A programa in osebi, ki ju predstavljata, se zelo razlikujeta.

Opazimo in zaznamo  nasprotja med programoma 1 in 2 (tudi med kandidatoma) – smo torej v kognitivni disonanci.

V takšni situaciji (ali voliti za kandidata s programom 1 ali za kandidata s programom 2) doživljamo notranji konflikt, neskladnost v doživljanju, kar nam praviloma ni prijetno. Pojavijo se lahko različne reakcije na tako neprijetnost, saj želimo ti dve različni doživljanji med seboj »izravnati« in tako razrešiti kognitivno disonanco.

Lahko npr. preprosto nehamo razmišljati o tem (določenem) vprašanju. Tako je eden od možnih načinov, da se znebimo te razdvojenosti v sebi, da se ne ukvarjamo z volitvami za predsednika zbornice.

Lahko eno od informacij, ki prispeva k naši razdvojenosti, enostavno zavržemo. Izberemo en program in o drugem sploh ne razmišljamo.

Lahko sledimo določenemu človeku, ki nam predstavlja avtoriteto in sledimo njegovemu ali njenemu mnenju ter se odločimo v skladu s tem.

Obstaja zelo zanimiva možnost razreševanja te razdvojenosti med dvema različnima informacijama.

Nadaljevanje Majinega prispevka …

Komunikacija med zdravniki in zobozdravniki

KOMUNIKACIJA DRUŽINSKEGA ZDRAVNIKA S SPECIALISTI NA SEKUNDARNI IN TERCIARNI RAVNI, Andreja Krt Lah dr. med. ISIS DECEMBER 2016

Odziv na prispevek v ISIS je za našo spletno stran pripravila Ana Veternik Debeljak

Z veseljem sem prebrala prispevek. Več let se že ukvarjam z vprašanjem komunikacije med kolegi zdravniki tako na primarnem, kot tudi sekundarnem in terciarnem nivoju. Doslej nisem imela poguma, da bi svoja razmišljanja delila z drugimi, tokrat pa se oglašam.
Z večino trditev iz prispevka kolegice Krt Lah se strinjam. V svoji karieri zdravnika sem bila v različnih položajih. V času, ko sem zaključila študij na MF, je bilo obvezno za dve leti delati kot zdravnik splošne medicine. V nadaljevanju sem bila zaposlena v bolnišnici kot zdravnik na sekundarnem in terciarnem nivoju. Sedaj delam kot zdravnik specialist na sekundarnem nivoju.

Ves ta čas iščem izvide.

Kot zdravnik splošne medicine sem iskala izvide specialistov, ki so obtičali v žepih pacientov. Kot bolnišnični specialist sem iskala stare izvide specialističnih obravnav, tudi izvide družinskega zdravnika. Sedaj pa najpogosteje iščem izvide specialistov drugih strok in izvide specialistov z mojega področja, ki so bili predhodno že opravljeni v drugih ustanovah.

Zdravniki najpogosteje komuniciramo preko napotnice, tudi preko odpustnice in ambulantnega pregleda. Napotnice, ki jih prejemam, so lahko zelo skrbno izpisane, lahko pa povsem prazne. Vse napotnice s stopnjo nujnosti «hitro« pregledam in se glede na diagnozo in priložene izvide odločim o čakalni dobi. Težave nastopijo pri pridobivanju izvidov, ki so bili vzrok za napotitev. Večkrat zdravnik na napotnici napiše kateri izvidi so priloženi, vendar jih v priloženi dokumentaciji ni. Izvidi so lahko obtičali v kartonu izbranega zdravnika, lahko pa v domačem arhivu bolnika.

Pridobivanje dokumentacije zahteva veliko telefonskih klicev,

saj odzivnost ni najboljša. Pogosta težava na primarnem nivoju je zelo omejen čas dostopnosti, ki je v delovnem času namenjen naročanju pacientov. Ker ne poznam drugih telefonskih številk, kličem seveda v tem času, kar pa zahteva veliko potrpežljivosti in seveda tudi izgubo dragocenega časa. Nekateri receptorji v zdravstvenih domovih so prijazni in poskušajo s prevezovanjem klica, vendar to ni pravilo.
Sama sem opremljena s sodobno tehnologijo. Žal pa so zelo redki zdravniki na primarnem nivoju opremljeni s faksom, skenerjem, nekateri ne uporabljajo elektronske pošte. Na vsa vprašanja po e-pošti odgovorim v 48 urah, tudi na vprašanja pacientov.

Mislim, da bi se lahko število napotitev zmanjšalo, če bi uporabljali sodobno tehnologijo in namesto napotnice napisali vprašanje ustreznemu specialistu. Klici, ki jih prejemam, so največkrat prošnje za čimprejšnji pregled in ne vprašanje, ki se nanaša na nadaljevanje zdravljenja in diagnostiko.

Smo v času volitev predsednika naše zbornice. Prepričana sem, da bi z izvolitvijo dr. Zdenke Čebašek Travnik dobili možnost izobraževanja, okroglih miz in drugih oblik izpopolnjevanja s področja medsebojne komunikacije. Vsi smo v določenem delu razočarani nad medsebojno komunikacijo. Verjetno potrebujemo več možnosti za srečanja, ki niso namenjena le strokovnemu izobraževanju.

Licence bolijo – tretjič

Ko smo se v mesecu maju začeli pripravljati na mojo kandidaturo za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije, smo se seznanili s različnimi zgodbami kolegov in kolegic. Te zgodbe so se nas dotaknile in nas spodbudile k razmisleku, kako izboljšati odnos “zbornice” (zbornica so dejansko ljudje) do članov in tudi odnos članov do zbornice. Razmišljali smo o tem, kaj vsak od nas lahko stori, da bi se čimveč članov v zbornici počutilo dobro. Kolega Eldar Gadžijev je te misli strnil v poglavju Pripravljamo možnosti, da zbornica zaživi z združenimi močmi in zapisal, “da bi bilo pomembno, da se “politika” zbornice najprej usmeri v izpolnjevanje pričakovanj in potreb zdravnikov in zobozdravnikov. Potrebna je nova pozitivna energija, s pomočjo katere bi, ob združevanju moči članstva, lahko uspešno delovala v prid stanu, pa tudi v odnosu do ostalih dejavnikov v zdravstvu ter v odnosu do javnosti.

V blogu o licencah (6.11.2016) sem nekaj zgodb o tem, kaj bi se dalo izboljšati, zbrala pod naslovom Licence “bolijo”. Nobenega razloga nisem imela, da kolegom ne bi verjela. Tudi dopise, ki so jih dobili iz ZZS, sem videla. Njihova prizadetost me je spodbudila k razmisleku o tem, kaj bi se dalo izboljšati. In to sem tudi napisala:

Ko bomo zbornico vodili člani ZZP in naši sodelavci, se to ne bo zgodilo več. Takoj bomo uvedli takšen postopek, ki bo pokazal, da zbornica ceni in spoštuje svoje člane in zna temu primerno ravnati. Vsakega člana, ki mu grozi izguba licence, bomo pol leta pred iztekom licenčnega obdobja prijazno povabili na osebni pogovor, na katerem bo prisoten nekdo iz izvršilnega odbora (torej zdravnik ali zobozdravnik) in en pravnik, ki postopek obvlada s pravnega vidika. Skupaj bodo pregledali obstoječe možnosti in naredili individualni načrt.

Odzivi na včerajšnjo kritiko mojega bloga v 410. Biltenu ZZS so bili različni. Nekateri kolegi so mi sporočili, da so imeli dobre izkušnje z zbornico, spet drugi, da je vse napisano “čisto res” in ne razumejo, kaj je v zapisanem neresnično in neetično. Na podlagi vseh odzivov sem prišla na misel, da se zaposleni na zbornici morda teh neprijetnih izkušenj članov sploh ne zavedajo oziroma ne vedo zanje. Če to drži, se preprosto vprašajmo, zakaj ne bi tega odnosa izboljšali? Zakaj se bojimo prisluhniti kritikam, ki praviloma niso prijetne, a vodijo do pozitivnih sprememb?

Kot predsednica zbornice bi znala spodbuditi izboljšave pri delu zaposlenih v odnosu do članstva in tako prispevati k temu, da bomo sčasoma vsi člani in tudi zaposleni zbornico imeli “za svojo”.

Licence bolijo – drugič

V včerajšnji, 410. številki Biltena ZZS, ki je sicer pretežno namenjena volitvam predsednika/predsednice, je objavljena tudi kritika na moj blog z naslovom Licence bolijo, ki sem ga sicer objavila že 6. novembra. V tej kritiki “Oddelek za podiplomsko usposabljanje, licence in register zdravnikov” v uvodu piše, da je prispevek je po mnenju ZZS zavajajoč, neresničen, pa tudi etično sporen.

Zapisali so: “Zaposleni na zbornici smo z začudenjem prebrali zapis na spletni strani dr. Zdenke Čebašek – Travnik, ki se nas je osebno dotaknil in nas prizadel, saj so javno navedene neresnične informacije o našem načinu dela in delovanju zbornice v postopkih, ki jih zaposleni vodimo skladno z določili veljavne zakonodaje.

Žal v nadaljevanju ne precizirajo, v čem so navedene informacije zavajajoče in neresnične, niti ne navajo resničnih. Moj blog govori o zgodbah zdravnikov in sem to jasno napisala. Hranim tudi kopije dopisov ZZS, o katerih pišem.

Kolegi me po mailu sprašujejo, kdo je “ta oddelek”. Takšnega “oddelka” ne najdem med organi zbornice, tam je le svet za izobraževanje in usposabljanje zdravnikov. Vodi ga prof. dr. B. Beović, druge člane lahko preberete na tej povezavi.

Na odprtem delu spletne strani je razdelek Strokovne službe, iz katerega ni videti Oddelka za podiplomsko usposabljanje, licence in register zdravnikov. Tudi na intranetnih straneh zbornice takega oddelka ne najdem. Če bi ZZS imela organigram, bi lahko odkrili, kdo dela v tem oddelku, tako pa …

Očitki “Oddelka” kandidatki za predsednico ZZS, dr. Zdenki Čebašek-Travnik, so hudi: prispevek je po mnenju ZZS zavajajoč, neresničen, pa tudi etično sporen.

V nadaljevanju “Oddelek” sicer ne pojasni, v čem je moj blog zavajajoč, neresničen in etično sporen. Pričakovala bi konkretizacijo teh obtožb, pa tudi pojasnilo, kdo predstavlja “mnenje ZZS”. Končno sem članica ZZS tudi jaz in kolegi, ki so mi že včeraj in danes sporočili svojo podporo. Zanimivo bi bilo izvedeti, kdo stoji za tokratnim mnenjem, enako tudi v drugih primerih, ko se uporablja ta izraz. Ker zbornico predstavlja njen predsednik, bi bilo pošteno, če bi se pod takšno mnenje podpisal, če to ni njegovo mnenje, pa da bi ga podpisal tisti, ki ga je podal.

Nikoli se nisem bala argumentirane razprave o čemerkoli, tudi če sem si s svojim neposredno povedanim mnenjem nakopala zamero in da – tudi sovražnike. Vedno sem in bom sledila svoji viziji po odkritih medosebnih odnosih in preglednemu delovanju v vsakršnem okolju. Vem, da to v današnjih časih ni ravno v čislih kot osebna vrednota, a verjamem, da bo marsikoga spodbudila k razmisleku.

Stavka zdravnikov – etična vprašanja

V odnosu do stavke nimam nobenega konflikta interesov. (I declare no competing interests.)

 

Za pisanje tega prispevka o zdravniški stavki se bom namenoma postavila v metapozicijo. (Izraz metapozicija se uporablja tudi v psihoterapiji in označuje položaj opazovalca, ki določeno situacijo opazuje od zunaj in jo tako lahko vidi na bolj objektiven način.)

Pogled iz metapozicije mi omogoča sedanji status, saj se moja poklicna pot počasi izteka, nisem članica nobenega sindikata, niti nobene politične stranke, nikomur mi ni treba pojasnjevati svojega osebnega odnosa do stavke. Poznam pravice zaposlenih, med katere spada tudi stavka.

V času stavke se je zelo povečalo medijsko poročanje o zdravnikih in zdravstvenem sistemu. Novinarji so bolj ali manj objektivno poročali o poteku stavke v posameznih ustanovah, o številu odpadlih pregledov in operacij ter o tem, koliko časa lahko vzdrži naš zdravstveni sistem brez nadurnega dela zdravnikov. Kritično je bilo predvsem v manjših zdravstvenih ustanovah, kjer je zdravnikov hitro “zmanjkalo”. Nastajal je vtis, da se bo sistem res zrušil. Pa se ni, saj je stavka bila zamrznjena in o tem, kako bi se lahko nadaljevala, lahko samo ugibamo. Tokrat me ne bodo zanimali razlogi stavke, niti njeni učinki, temveč odnos zdravnikov do samega akta stavke.

Rada bi verjela, da nas v odnosu do stavke razdvajajo samo mediji, čeprav ti radi poudarjajo informacije, s katerimi povečujeo napetosti med zdravniki (in s tem branost oz. gledanost medija). A se zavedam, da temu ni tako. 

Zdravniki nikakor nismo homogena populacija, ki bi o skupnih temah vedno razmišljala enako ali enotno. Tudi stavka nas je razdelila. Najprej na tiste, ki so člani Fidesa in one, ki to niso. Potem na tiste, ki jim ni bilo treba (ali niso smeli) stavkati zaradi specializacije (pediatri, onkologi, urgentni …) in druge, ki so oziroma bi “morali”, saj je bila stavka napovedana. V medijih so se oglašali (v glavnem starejši) zdravniki, ki so stavko obsojali in drugi, ki so skušali pojasniti, kako so rešili svoje etične dileme glede stavkanja. Te so pri mnogih kolegih bile hude in so jih poskušali reševati na različne načine – najpogosteje tako, da so “uradno” stavkali, v resnici pa delali, kot da stavke ne bi bilo.

Poskušala sem preveriti, ali so se zdravniške organizacije že izrekle o vprašanju etičnosti stavke. Na spletni strani ZZS nisem našla odgovora, s strani Fidesa je etičnost stavke argumentiral Konrad Kuštrin, Slovensko zdravniško društvo pa je pred začetkom stavke dalo izjavo, iz katere povzemam:

Ko zdravniki tehtamo odločitev za ali proti stavki, doživljamo notranji etični konflikt. Na eni strani ne želimo izdati zaupanja pacientov, po drugi strani pa želimo opozoriti na neurejene razmere v zdravstvu. 

Poslanstvo Slovenskega zdravniškega društva je ohranjanje visoke kakovosti in etike zdravniškega dela, zato je v primeru splošne stavke zdravnikov in zobozdravnikov podprlo Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije (Fides) v upanju, da bo s tem dosežena dolgoročna večja strokovna varnost bolnikov in zdravnikov. 

Tako lahko le ugotavljam, da vprašanje o etičnosti stavke zaenkrat  ostaja neodgovorjeno, za razrešitev notranjega etičnega konflikta se mora potruditi vsak zdravnik sam. Kako naj se tega loti? Ali lahko vpraša kakšno nesporno avtoriteto, ki bi nam zdravnikom znala pojasniti, kako naj se odločamo (ne odločimo) glede stavke?

Ker takšenega odgovora še nimam, skušam poiskati informacije sama. Na Googlu sem poskušala najti smernice, po katerih bi si takšno odločanje lahko olajšali. Februarja letos je nekaj misli o etičnosti stavke objavil The Lancet (www.thelancet.com Vol 387 February 6, 2016). Tega vprašanja so se pred dobrim letom dni lotili tudi pri BMJ, ustvarili tudi blog na temo. Medtem ko so članki, objavljeni v Journal of Medical Ethics plačljivi, je prosto dostopno besedilo iz Bangladesh Journal of Bioethics. Zanimivo besedilo o tem, kaj vse se lahko (tam) zgodi stavkajočim zdravnikom. Razmislek o tem, ali je kaj podobnega možno pri nas, ne bo odveč.  Pred 10 leti so o etičnosti zdravniške stavke ponovno pisali v New Zealand Medical Journal.

Mnenja v zgoraj navedenih virih so večkrat diametralno nasprotna. Nekatera označujejo zdravniške stavke za neetične, druga jih označujejo za dejanja poguma, s katerimi so si zdravniki prizadevali za izboljšanje delovnih razmer in s tem boljše pogoje zdravljenja za paciente.

Prav mogoče se mi zdi, da nas bo osebni odnos do zdravniške stavke razdvajal tudi v prihodnje, zato si želim, da se tega vprašanja preudarno lotijo tudi slovenske zdravniške organizacije.

 

Učimo se od novinarjev

Zdravstveni sistem v zadnjem mesecu ni zatresla le zdravniška stavka, temveč tudi mediji, ki jih je stavka očitno motivirala za pospešeno razkrivanje nepravilnosti, ki na različne načine uničujejo naše zdravstvo. Prepričana sem, da večina zdravnikov zdaj ve o poslovanju v zdravstvu veliko več kot pred zadnjimi medijskimi razkritji. Vemo za preplačane materiale, za razlike med bolnišnicami, za način določanja cen zdravil in še mnogo drugega, kar nam je bilo skrito. Ja, dobesedno skrito in zavito v nekakšno “poslovno” skrivnost, ki je ni smel videti niti prejšnji direktor ZZZS Samo Fakin.

Bi bilo kaj drugače, če bi zdravniki (vsaj tisti, ki jih to zanima), imeli dostop do takšnih podatkov? Bi z “izdajo poslovnih skrivnosti” lahko komu škodovali? Komu neki? Kaj bi lahko naredili zaposleni, da bi bilo takšnega skrivanja manj? To so vprašanja, na katera še nismo slišali odgovorov, morda pa jih bo razkrila katera od naslednjih “Tarč”. Ne gre za to, da bi vsakdo brskal po podatkih o nabavah, temveč za možnost, da pridemo do podatkov, kadar želimo izvedeti za določene stroške, ki nastajajo v zvezi z našim delom. Mene recimo bi zanimalo, na podlagi kakšnih kriterijev in kdo se odloča za nakup ploščic za testiranje urina na prisotnost psihoaktivnih snovi. Niti sanjalo se mi ni, da je to tako velik strošek, kot je bil prikazan v informativni oddaji. In če za trenutek zaustavimo posnetek, lahko preberemo tudi druge naročnike, večinoma iz javnega sektorja. So ti izvedli javna naročila v skladu z zakonodajo?

Zanimivo je spremljati delo novinarjev, ki znajo odkrivati nepravilnosti z uporabo javno dostopnih podatkov. Bi morali takšne veščine obvladati tudi zdravniki in drugi zaposleni v zdravstvu? Morda pa bi lahko izobraževanje na to temo pripravile zdravniške organizacije. Zanimanje za takšno znanje bi bilo gotovo veliko.

Kaj pa če bi javne ustanove na svojih (intranetnih) spletnih straneh morale objavljati na primer sklepe Državne revizijske komisije, Komisije za preprečevanje korupcije in Računskega sodišča? Kaj bi to pomenilo za vodstva zdravstvenih ustanov? Kaj za ministrstvo?

Dokler se to ne bo zgodilo, se bomo odkrivanja podatkov o poslovanju lastnih ustavnov učili od novinarjev. 

 

Zavozili smo na vseh ravneh

Zavozili smo na vseh ravneh je naslov intervjuja, ki je bil 30. oktobra letos objavljen v Nedeljskih novicah. Za tiste, ki nimate povezave do celotnega članka, ga dodajam v skenirani obliki. Poudarjam svojo takrat izraženo oceno, da smo naš zdravstveni sistem preccej zavozili, in to na finančni, organizacijski in medosebni, to je odnosni ravni. Znašli smo se v precej kaotičnih razmerah, ki so posledica nejasnih pristojnosti in odgovornosti deležnikov v zdravstvu.

zct-intervju-ned-novice pdf

Izhod iz sedanje situacije ni in ne sme biti odvisen le od politike in politikov, temveč predvsem od nas, zdravnikov. Mediji nas vsak dan znova seznanjajo z nepravilnostmi v zdravstvenem sistemu in tudi pri našem delu, hkrati pa nakazujejo, da smo takšne nepravilnosti dostikrat tolerirali in se do njih nismo opredelili. Razloge za našo neodzivnost in apatijo bi bilo treba raziskati, med domnevami se mi zdi kot najbolj verjetna strah prijaviteljev pred reakcijo odgovornih in s tem povezano odsotnost učinkovite zaščite pred ravnanjem nadrejenih. Zelo nazorno je ta strah opisan v uvodniku Sabine Obolnar v včerajšnji Oni. Citirali so izpoved dr. Erika Breclja, ki je razkril enega od mehanizmov za utišanje tistih, ki opozarjajo.

V svojem programu načrtujem načrtujem ustanovitev zdravniškega ombudsmana (neodvisna oseba ali ustanova, ki preiskuje pritožbe in mediira za pošteno uredeitev zadev), ki bo v svoji nedvisni poziciji (tudi do zdravniške zbornice) lahko zastopal zdravnike, ki se pri svojem delu počutijo ogrožene s starni delodajalca ali države. Preberite več o tem v Stebrih zdravništva.

 

Zdravi sistem, ne pa zdravniki z nadnaravnimi sposobnostmi

Pred časom sem prispeval nekaj misli o slovenskem zdravstvu, ki so bile objavljene v prilogi enega izmed slovenskih dnevnikov. Govora je bilo o učinkovitosti zdravstva in bolj ali manj se je vse vrtelo okoli primerjave kakovosti slovenskega zdravstvenega sistema s preostalimi v Evropi. Slovenska, predvsem gostilniška javnost, zelo rada da za primerjavo boljše, uspešnejše sisteme in kaže s prstom na slovenske zdravnike, češ, drugje delajo bolje. Pa res drugje delajo bolje? Rezultati v drugih državah so na posameznih področjih res boljši, še zdaleč pa ne na vseh. Zavedati se je treba, da na področjih kjer so boljši, niso boljši zato, ker namenjajo več denarja. Boljši so predvsem, ker so bolje sistemsko organizirani in po besedah gospoda Krambergerja, analitika na ZZZS, je skrivnost dobrih sistemov v tem, da imajo dobro definirane javnozdravstvene prioritete.

Marsikdo, ne samo jaz, ve, da zdravi sistem, ne pa odlično izobraženi zdravniki z izjemnimi sposobnostmi.

Da to dokažemo, si poglejmo primer izbrane države, kjer imajo zelo nizko smrtnost v občutljivi starostni strukturi. Že na primarni ravni ima ta družba urejeno mrežo specialistov, ki skrbi za slabo polovico prebivalstva. Ne samo da skušajo odkriti bolezni iz tega anatomskega področja v zgodnji fazi, ampak celo na vsake tri mesece pokličejo izbrane osebe in jim naredijo UZ pregled in pogledajo kako je z razvojem ploda. Na teh pregledih, ki jim rečemo sicer sekundarna preventiva, prepoznajo bolezni v zgodnji fazi in po potrebi napotijo nosečnice v izbrane ustanove na sekundarni ali celo terciarni ravni.  Seveda, gre za Slovenijo in za njen uspeh pri izjemno nizki smrtnosti dojenčkov. Zakaj se ne zavedamo, da bi lahko ta izjemno uspešni sistem kopirali še na kakšno drugo dejavnost v slovenskem zdravstvu?

Bo Zdravniška zbornica Slovenije skupaj z razširjenimi strokovnimi kolegiji v prihodnjem mandatu zmogla kakovosten preskok in v sodelovanju s politiko ter ZZZS uredila stvari na marsikaterem sistemskem področju, kjer šepamo v primerjavi z ostalimi?

PS: Če že imate možnost vzeti v roke izbrano prilogo, potem res ne morete mimo članka docenta Rudija Klanjška, ki dela na mariborski filozofski fakulteti. V sestavku z naslovom »Koliko liberalizacije še lahko preneseta človek in svet« zelo jasno pove, da smo na napačni poti in da ima ta pot številne negativne učinke tudi na zdravje posameznika in družbe. Upam le, da nismo že na toboganu smrti.