Kako naj ravna zdravnik: Zaupanje

*Z besedo  “zdravnik” imam v misih vse zdravnike in zobozdravnike, ki delajo s pacienti,  ne glede na njihov spol, specializacijo ali delovno okolje. 

Prihajajo pisma kolegov, ki me podpirajo v kandidaturi. Med njimi so tudi sporočila, ki jih bom – seveda z dovoljenjem piscev – objavljala v blogu. Današnjo vsebino je prispevala kolegica internistka kardiologinja  Ana Veternik Debeljak in govori o zaupanju.

Nimam znanj s področja psihologije in psihiatrije. S svojimi izkušnjami pa lahko rečem, da je zaupanje temeljna vrednota pri odnosu tako v zasebnem kot tudi profesionalnem svetu. Razmišljala sem o komunikaciji med nami zdravniki. Največkrat komuniciramo preko napotnic, odpustnic in ambulantnih izvidov. Komunikacija pa poteka tudi preko bolnikov, včasih zavedno, večkrat tudi nezavedno.

Poglejmo primer: 80-letnega bolnika sem več let spremljala zaradi aortne stenoze. V letu 2015 sem glede na UZ srca ocenila, da je kandidat za kirurško zdravljenje. Kot večina 80-letnikov je bil do kirurškega posega zadržan, vendar se je po daljšem pogovoru s predlogom strinjal. Opravil je vse  predoperativne preiskave, dokumentacijo smo poslali v center, ki ga je izbral. Med čakanjem se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Po dogovoru s hčerko, ki je tudi zdravnica, smo želeli postopek pospešiti, saj je gospod postal simptomatski. Kmalu je bil sprejet v bolnišnico za potrebno diagnostiko in zdravljenje. Na dan sprejema je bil v stiski. Zaposleni so mu dali vedeti, da je bil sprejet predčasno zaradi družinske povezave. Hkrati je bil jezen na hčerko – zdravnico, ki je po njegovi oceni pretiravala z oceno njegovih simptomov in izsilila predčasno obravnavo. Popoldne je na oddelku kratkotrajno izgubil zavest. Odnos do njega se je v trenutku spremenil. Postal je ogrožen bolnik. Naslednji dan so s preiskavami potrdili hudo aortno stenozo, ki je zahtevala kirurško zdravljenje. Predlagali so, da ostane v bolnišnici zaradi ogroženosti. Vse se mu je zdelo čudno, včeraj je bil oseba, ki izsiljuje, danes pa je tako hudo bolan, da mora na  operacijo počakati v bolnišnici. Spet je bil v hudi stiski, saj ni verjel da je res tako hudo bolan. V nadaljevanju je bil operiran, z nekaj manjšimi zapleti. Trenutno je v redu, hvaležen za zdravljenje.

Oglejmo si, kako je potekala komunikacija v tem primeru. Preko bolnika smo komunicirali o primernosti kirurškega posega. Največ obsojanja je bila deležna hči zdravnica, seveda tudi jaz, ki naj bi bila orodje za dosego cilja. Gospod je razmišljal o naši zdravniški komunikaciji. Bil je razočaran, saj je ocenil, da ne zaupamo drug drugemu.

Na svoji strokovni poti sem delala najprej v ambulanti splošne medicine, v nadaljevanju kot specialist na sekundarnem in tudi terciarnem nivoju. S kolegi zdravniki sem komunicirala v različnih vlogah. V trenutni vlogi zdravnice na sekundarnem nivoju uživam v zaupanju pacientov, ki mi povedo, kako me dojemajo in ocenjujejo kolegi na terciarnem nivoju. Te ocene so zelo različne, od “zelo vas cenijo” do “vredni ste manj kot študent medicine”. Takšne komentarje pacienti doživljajo zelo različno, a se vedno nanašajo na zaupanje. Razmišljajo: “ali je prav, da sem ji zaupal?” in “komu naj zaupam?” Ker odgovorov ne poznam, jim svetujem da se odločijo po lastni presoji.

Vprašajmo se, ali z izjavami kot so “Ja kdo pa vas je poslal?” ali  “Kje pa ste hodili do sedaj?”…. res koristimo pacientu ali ga zgolj izrabimo kot prenašalca sporočila napotnemu zdravniku? Prepričana sem, da pacientu s tem ne koristimo in da več kot o njegovem stanju povemo o nas samih. Ali res zaupamo kolegu? Ali lastno kariero gradimo na tem, da očrnimo kolega?

Vprašajmo se torej: Ali zaupamo kolegom? Ali z nepremišljenimi izjavami morda sami rušimo ugled zdravništva? Se dovolj zavedamo, da s svojimi neprimernimi izjavama lahko vplivamo na (ne)zaupanje pacientov?

 

 

Številke razkrivajo: Tarča

Ekipa Tarče je tokrat razkrila podatke, ki bodo gotovo spodbudili k razmisleku tudi številne zdravnike. Medtem ko si zdravniki prizadevamo za boljše delovne pogoje, ki omogočili bolj učinkovito zdravljenje in krajšanje čakalnih dob, prepotrebni denar odteka drugam. Velika večina zdravnikov na to odtekanje nima nobenega vpliva, niti ne pozna poti izbire in odločanja o nakupih v zdravstvu. Kdo so tiste osebe (po položaju in imenu), ki znotraj zdravstvenih institucij odločajo o tem? Poznavanje organizacijske kulture med zdravniki je šibko, o tem ni izobraževanj, ki bi jih organizirala na primer zdravniška zbornica. To vrzel smo poskušali zapolniti avtorji knjige Stebri zdravništva v poglavjih Zagotavljanje finančnih sredstev za zdravstvo in Organizacijska kultura v zdravstvu.

Veliko slišimo o postopkih javnih naročil, hkrati pa ne vemo, kakšni so učinki takšnega načina kupovanja, kaj smo z njimi dejansko privarčevali. Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko ljudi je zaposlenih za izvajanje teh postopkov, kako so bili izbrani za to delo in kako se preverja tveganja za koruptivna dejanja na vsakem koraku javnih naročil.

Ekipi Tarče bi predlagala, da jasno in odkrito predstavijo tudi postopke odločanja o nabavah zdravil in medicinskih pripomočkov, tudi o tem vemo zdravniki zelo malo.  Prepričana sem, da je Tarča odkrila javnosti dosti več in bolj uporabnih podatkov kot drage analize, narejene znotraj državnih institucij.

Kakšen naj bo zdravnik*

*Z besedo  “zdravnik” imam v misih vse zdravnike in zobozdravnike, ki delajo s pacienti,  ne glede na njihov spol, specializacijo ali delovno okolje. 

Kot kandidatka za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije se odzivam tako na sporočila iz zdravniških vrst, kot tudi na tista iz širše javnosti. Veseli me, da je moja spletna stran dobro obiskana in brana in to razumem, da nam ni vseeno, v kakšni družbi in kako živimo. Del te družbe je tudi zdravstveni sistem, do katega dostopamo praktično vsi prebivalci.

Delo vseh zaposlenih v zdravstvu je stalno na očeh javnosti. Nekateri mediji to dejstvo uporabljajo tudi v pozitivni  smeri in izbirajo “najboljše” zdravnike, zobozdravnike, medicinske sestre in podobno. Izbrani zasijejo ob razglasitvi rezultatov, potem pa spet poniknejo v povprečje vsakodnevne rutine. Drugi mediji poročajo o pomanjkljivostih in napakah sistema, tretji izpostavljajo posamezne primere. V vseh pa smo “udeleženi” zdravniki. Kakšna je predstava ljudi (ne medijev) o našem delu, pa le redkokdaj izvemo.

Na volilnem zboru v Mariboru je bilo postavljeno vprašanje o podobi zdravnika v javnosti in kaj bo zbornica naredila, da bi ta podoba dejansko odražala poslanstvo zdravnika. Ko sem na poti domov premišljevala o tej razpravi, sem ugotovila, da je zelo malo odzivov javnosti o tem, kakšnega zdravnika si ljudje želijo in kaj od njega pričakujejo. Takšni odzivi bodo pomembno vodilo za moje delo v prihodnosti in upam, da bodo koristili tudi drugim zdravnikom.

 

 

 

 

Stavka razkriva številke: plače zdravnikov

Stavka zdravnikov je v polnem teku in če se jutri ne bo zgodil pomemben premik, se bo še zaostrovala.

Dobila sem več spodbud, da napišem nekaj o plačah zdravnikov, nekaj, kar bo bolj realno prikazalo dejansko stanje. V NeDelu 13. novembra lahko bralci preberejo že ničkolikokrat ponovljeno tezo, da smo zdravniki zaslužkarji. Kot dokaz se uporabi pogled na najvišje plače v javnem sektorju, kjer prednjačijo zdravniki. Navedene so številke, zneski bruto plač – seveda brez pojasnila, koliko delovnih ur in drugih obveznosti je »skritih« v teh zneskih. Prepričana sem, da bi marsikateri med »petdesetimi najbolje plačanimi javnimi uslužbenci«, med katerimi so vsi zdravniki, bil pripravljen razkriti svojo plačno listo. Ne z imenom, zgolj s številkami, ki bi pokazale opravljeno delo in obdobje, za katerega je bilo narejeno izplačilo. Kot sem že zapisala pred kratkim, je naš zdravstveni sistem »vzdržal« vse doslej zaradi izkoriščanja delovne sile, ne le zdravnikov, temveč tudi drugih zdravstvenih delavcev. Zato menim, da ni pošteno primerjati plač zdravnikov v končnih zneskih prejemkov in ne v plačilih za redno delovno obveznost.

Zanimivo bi bilo videti tudi “rep” tega seznama plač v javnem sektorju, na primer plače mladih zdravnikov, torej tistih, ki so po šestih letih zahtevnega študija in po še kakšnem letu negotovosti (čakanje na pripravništvo, pripravništvo) dobili redno službo in začeli novo učno obdobje specializacije.

Pred kratkim sem dobila pismo mladega zdravnika, ki je med drugim zapisal:

 »Zaradi pomanjkanja zdravnikov v Sloveniji mladi zdravniki velikokrat ostajajo v službi še po končanem 8-urnem delavniku, in ker so “mlajši v piramidi”, morajo dežurati več kot ostali. Veliko jih zaradi takšnih neživljenjskih razmer, kjer nimajo dovolj časa za paciente, še manj zase in svoje bližnje, niso cenjeni s strani pacientov in javnosti, niti niso dovolj dobro plačani, raje odidejo v tujino, menjajo poklic ali pa se zaradi preutrujenosti sesedajo sami vase.«

Najdaljši študij (medicine) in nadaljnje obvezno usposabljanje (specializacija) trajata skupno približno 12 let. Samostojno lahko začnejo zdravniki delati šele v starosti preko 30 let, kolegice, ki so v tem času postale mame, še kasneje. To je obdobje, ko si mladi ustvarjajo svojo družino, ko bi morali imeti tudi čas zase, za svojega partnerja in otroke. A mladi zdravniki in zdravnice so pogosto zgarani že na začetku svoje poklicne poti, dostikrat zbolevajo oni sami ali njihovi otroci. Pred kratkim so ravno ti mladi zdravniki svoje plače javno prikazali,  z vsemi dodatki v večini primerov ne presegajo 1.600 evrov neto. Tudi ponekod v tujini so imeli podobne probleme, zato so se odločili, da so vsem zdravnikom povišali plače. Izseljevanje zdravnikov se je zmanjšalo, motivacija za delo je postala večja, s tem pa tudi uspešnost zdravljenja. Ker to pri nas ni bilo mogoče drugače, se zdravniki za boljše delovne razmere in tudi višje plače borijo s stavko.

 

 

 

Stavka razkriva številke: delovna obremenitev zdravnikov

Pozorno spremljam dogajanje povezano s stavko zdravnikov. Informacije o tem dobivam v glavnem po dveh poteh – skozi javna občila in v osebnih stikih z zdravniki in pacienti. Pohvalno je, da ZZS na intranetnih straneh objavlja klipinge (poročila o objavah v medijih), ki jih najdete v razdelku Aktualno na zbornici: Novosti: Pregled medijev. Za vstop na intranetne strani se morate registrirati, ni težko. V klipingih za 21.10.2016 je tudi moj sestavek v Delovi rubriki Gostujoče pero, Šušljanje, deklaracije in pogum.

V medijskih objavah o stavki te dni spremljam tudi številke o tem, koliko zdravnikov primanjkuje v posameznih ustanovah, če ti delajo 180 ur na mesec oziroma 40 ur na teden, kolikor jih naredimo vsi zaposleni za redno plačo.  Zdaj se je dokočno in jasno razkrilo, da je naš zdravstveni sistem deloval le zaradi prekomenih obremenitev vseh zdravstvenih delavcev in še posebej zdravnikov. Potrebe po zdravnikih so se “izračunavale” na podlagi predpostavke, da bo vsak zdravnik delal več kot teh 180 ur. In tako tudi je, saj ga k temu zavezujejo delovna pogodba in zakonodaja – kot nekakšna norma, ki da je sestavni del zdravniškega poklica. Poklica, v katerem po mnenju načrtovalcev zdravstvenega sistema delajo “nadljudje”, ki zmorejo trajne prekomerne obremenitve. Kljub številnim, tudi znanstveno podprtim raziskavam, da temu ni tako, sistem vztraja pri izkoriščanju zdravniške delovne sile. Ne slepimo se: zaslužki iz obveznega prekomernega dela, ki se tako radi prikazujejo v javnosti, ne morejo nadomestiti niti počitka, niti družinskega življenja zdravnikov (tudi drugih zdravstvenih delavcev). Zato podpiram zahteve stavkovnih pogajalcev po sprejetju normativov in posledično izračunov ter časovnic za optimalno število zdravnikov.

 

Zgodba o ferarijih

Pismo Irene Manfredo s predlogom dekanu Medicinske fakultete v Ljubljani:

“Spoštovani gospod dekan,

pred nekaj dnevi je bila na predhodnem pregledu za javna dela 36-letna gimnazijska maturantka, brez delovne dobe. Na pregledu nisem opazila nič posebnega in tudi sama ni navajala nobenih zdravstvenih težav. Kasneje sem pregledala še kurativni karton in osupnila: poleti 2008 je osebna zdravnica zapisala opombo »absolventka medicine, še 2 izpita do konca«. Kaj se je z njo dogajalo teh 8 let, ne vem.  Ko sem kolegom pri kavi omenila »primer«, se je nekdo spomnil še malo starejšega absolventa, ki mu baje manjka samo en izpit …

Stvar se me je dotaknila osebno in kot zdravnice. Seveda je tu še zgodba o ferarijih, ki naj bi bili finančna primerjava za ceno študija medicine; tokrat o ferarijih brez 1 ali dveh koles. Morda bi bil pri takih absolventih medicine potreben samo motivacijski pogovor in ne kakšna resna intervencija. Morda bi bilo smiselno, da nekdo na dekanatu sledi, kako daleč so absolventi s študijem /v e-dobi to gotovo ni tak problem/ in jih pri daljših razmakih med izpiti pokliče na pogovor. Morda bi bil to nekakšen »študentski ombudsman«.

Za to moje pismo ni nikakršnih ozadij, samo zgodba kot taka.

Lepo vas pozdravljam, Irena Manfredo”

Poslano dekanu Medicinske fakultete v Ljubljani  6. 9. 2016.

Odgovora do 7. 11. 2016 še ni.

 

 

Vaje iz spoštljivosti

Hodnik na polikliniki. Več kot 30 let nazaj, globoko v t.i. socializmu. Vaje iz interne medicine. Ambulanta. Pridem malo prej in ga zagledam na hodniku. Starca na vozičku. Neobritega,  nepočesanega, z modrikastimi ustnicami. V ambulanti nas je šest. Asistent in pet študentov. Sestra pripelje starca in ga napove z imenom in priimkom. Saša Cvahte. Začnejo mi zvoniti »varovalni« zvonci. To ime sem večkrat slišala, ko je mama pripovedovala o svojih profesorjih. Za izpit sem se učila iz njegove knjige. Asistent, nekoč zagotovo profesorjev  študent,  pregleda bolnika in nas opozarja na simptome in znake srčnega popuščanja. Bolnik, brez prof.dr., dr.med., dobi recepte in v čakalnici na vozičku čaka spremljevalca.

… da bom moža, ki me je izučil v zdravniški vedi, spoštoval kakor lastne starše …

»Operirati bo treba. Se je malo razširilo«, mi pove kolega po pregledu. Odreagiram kot ženska in šele potem kot zdravnica. Najprej me je strah, potem vem, da me bo kirurg  evidence-based »ločil od bolezni«.  »Ali boš šla na kliniko ali v Celje«?  Kjer bom prej doma. In izberem Celje. Točno ob uri me administratorka pokliče: »Gospa doktor, izvolite«. Ginekologinja Urška Salobir-Gajšek me sprejme, kot bi se poznali že od nekdaj. Me pregleda, razloži potek operacije in naroči sestri, da me pospremi do oddelka. Pred operacijo mi predstavi anesteziologinjo in je ob meni, ko se zbujam iz narkoze. Ko odhajam iz bolnice, mi da številko svojega mobilnega telefona. Pokliče me takoj po  prejemu histološkega izvida.

… da bom njegove sinove cenil kakor rodne brate /ali sestre –opomba avtorice/ …

Obvestilo Zdravniške zbornice Slovenije o uvedbi postopka za podaljšanje licence po uradni dolžnosti. Pošiljatelj »moja« zbornica, naslovnik upokojena profesorica na medicinski fakulteti, podpisnica referentka »moje« zbornice. Po uradni dolžnosti mora biti upokojena profesorica seznanjena s postopkom. OK. Profesorica 7,72 – krat  prekoračuje zahtevano število kreditnih točk, vendar mora v 15 dneh od prejema obvestila Zbornici poslati opis svojega strokovnega dela v iztekajočem 7-letnem licenčnem obdobju. Seznanitev opravi za to plačana uradnica. Dopis je formalen. Slovnično /skoraj/ pravilen, členi citirani. Nekaj manjka. Nečesa ni.

… da bom strokovna navodila in predavanja in sploh vso učno snov preoddajal samo svojim sinovom, sinovom svojega učitelja in učencem, ki so po pogodbi zavezani in zapriseženi na zdravniški zakon, drugemu pa nikomur …

 

Ne, ne bom se delala, da sem natančno pregledala svoj indeks in da – začudena – nisem našla vaj iz spoštljivosti. Praksa iz tega /ne/selektivnega predmeta je bila prepuščena naključju in osebnostnim lastnostim učitelja. In ni imela imena. Zdaj »to«  spada med značilnosti profesionalizma.

Morda na prvi pogled zbornični primer ne sodi k prvima dvema, ki se neposredno dotikata odnosa med zdravniki. Dikcija in duh, ki vejeta iz njega, sta simbolična. Pomembnejša od vsebine. Sopuh moči, ki jo ima zbornična birokracija. Ki opravlja svoje delo in upravlja z materialom, imenovanim zdravništvo.

Zaključek. Če bomo hoteli upravičiti zaupanje, ki ga imamo med zdravniki, bomo morali začeti od začetka. Pri tako temeljnih stvareh kot je komunikacija Zbornice z zdravniki. Na začetku je bila beseda. Ki naj bo izgovorjena ali zapisana med zdravnikoma, potem pa naj aparat – na novo naučen, usposobljen, spoštljiv -deluje v imenu moje, naše Zbornice.

Licence »bolijo«

V zadnjih nekaj mesecih se beseda »licenca« nenavadno dostikrat pojavlja v pogovorih med kolegi.

»Si slišala za NN, ki je izgubil licenco in mora delati pod mentorstvom kot začetnik? Pa izpit bo moral delati še enkrat …«

»Si lahko predstavljaš, da je zobozdravnik ZZ izgubil licenco, ker nima dovolj točk, čeprav se ves čas redno izobražuje, pa tega v kratkem času ne more dokazati?«

Pokliče me kolega in prosi za stare programe strokovnih srečanj, na katerih je sodeloval kot organizator in predavatelj, pa papirjev ni predložil zbornici. Žal jih tudi doma ne najde več. Brez teh papirjev bo izgubil licenco, mi še pojasni. Seveda mu pomagam, saj imam vse papirje zbrane, na srečo jih »zbiram« že od nekdaj, ko to še ni bilo tako pomembno. Kolega bo kopije bo predložil, ali bo obdržal licenco, pa ne vem, saj …

Ena od kolegic mi je pokazala dopis iz Zdravniške zbornice, ki nosi naslov Obvestilo Zdravniške zbornice Slovenije o uvedbi postopka za podaljšanje licence po uradni dolžnosti. Tri mesece pred iztekom licence so ji poslali suhoparni uradniški dopis, v katerem »prosijo«, da »v 15 dneh predložite opis vašega strokovnega dela v iztekajočem 7-letnem licenčnem obdobju (CV)«. Za dodatna pojasnila so ji na voljo na telefonski številki tej in tej. Kolegica je krajši čas upokojena, dopis jo je zbegal in prizadel hkrati. Kaj zdaj to pomeni, saj vendar ima dovolj »točk«? Sprašuje kolege, saj ji je težko spraševati uradnico, ki ji je sicer napisala svojo telefonsko številko in dala možnost, da jo pokliče. Nerodno ji je, ker gre za stvari, ki bi jih menda morala vedeti.

Poskušam ji pojasniti … in začnem brati.

Branje takšnega uradniškega besedila je muka posebne vrste, še posebej v primeru, ko se nanaša nate. Besedilo je formalno gledano neoporečno, saj temelji na veljavni zakonodaji in opozarja na posledice, če ne slediš navodilom. Brrrrrr …

Izvedela sem, da je podobna brezosebna obvestila dobilo več zdravnikov. Nekaterim manjkajo točke oz. dokazila o opravljenem izobraževanju. Ti se bodo morali dodatno usposabljati, delati pod mentorstvom (pogosto mlajših) zdravnikov, ki imajo licenco in potem iti ponovno na »izpit«. Drugim kolegom manjka delo v praksi in ga morajo »dokazovati s CV«.  Naša zbornica očitno ve, da je kolegica upokojena, ne pa, ali še opravlja zdravniško delo, zato bi lahko »rešila« licenco s CV. Podobnega postopka sem bila deležna tudi sama ob vrnitvi v psihiatrijo po zaključenem mandatu varuhinje človekovih pravic. Bila sem prizadeta, nisem mogla dojeti, kaj se dogaja. Skozi to težko obdobje sem prišla s pomočjo kolegov, ki so prepoznali mojo stisko, pa tudi skrajno neosebno izpeljan postopek.

To, kar je skupno vsem tem zgodbam in kar najbolj boli, je, da so odločanje o licencah (postopek po uradni dolžnosti) prevzeli uradniki, ki jim je zdravniški poklic le “podlaga” za njihovo delo. Pa njim ne zamerim, saj drugače ne znajo. Zamerim pa vodstvu ZZS, da je dovoli takšen način komuniciranja s svojimi člani. Ali pa morda pa ne vedo za takšne dopise? Podpisana je res le uradnica, ki obvestilo pripravila.

Ko bomo zbornico vodili člani ZZP in naši sodelavci, se to ne bo zgodilo več. Takoj bomo uvedli takšen postopek, ki bo pokazal, da zbornica ceni in spoštuje svoje člane in zna temu primerno ravnati. Vsakega člana, ki mu grozi izguba licence, bomo pol leta pred iztekom licenčnega obdobja prijazno povabili na osebni pogovor, na katerem bo prisoten nekdo iz izvršilnega odbora (torej zdravnik ali zobozdravnik) in en pravnik, ki postopek obvlada s pravnega vidika. Skupaj bodo pregledali obstoječe možnosti in naredili individualni načrt.

Če je zdravnik ali zobozdravnik zainteresiran za podaljšanje licence, je pot »takšna in takšna« – v pol leta se da marsikaj nadoknaditi (v treh mesecih pa zelo težko). Če ni zainteresiran, mu je treba pojasniti, kaj kot zdravnik lahko še vedno dela (piše osebne recepte, je mentor, učitelj ali svetovalec – senior).

V primeru, da se zdravnik ne odzove povabilu na pogovor, se ga pokliče po telefonu in povabi še ustno (saj v zbornici imajo naše telefonske številke). Takrat se lahko tudi odloči, da na pogovor ne bo prišel in v tem primeru se lahko nadaljuje postopek po uradni dolžnosti. Morda pa bo marsikdo zadovoljen z obvestilom v smsilu: “poteče vam licenca; to pomeni to in to; lahko pa še pišete recepte; svetujete mlajšim kolegom, sodelujete pri izobraževalnih dogokih in podobno.”

Borimo se za zbornico, ki bo prijazna do svojih članov.

Moj pogled na profesionalizem nekoč in danes

V nekih prejšnjih časih nismo razmišljali o profesionalizmu in tudi sam izraz ni bil kaj dosti v rabi v zvezi z našim delom. Pa vendar, ko se oziram nazaj vidim, da smo večinoma ravnali profesionalistično, ali če hočete v skladu s profesionalizmom. Ravnali in delovali smo tako, kot smo vedeli in včasih le čutili, da je prav, da je v skladu z našim poklicem. Smo pa večinoma poklic jemali za poklicanost, za poslanstvo in se v skladu s tem tudi vedli. Morda je bila takrat bolnikova avtonomija manj izražena in manj poudarjena, saj je še veliko bolnikov imelo neomajno zaupanje v zdravnike. Tudi socialna pravičnost je bila nekako sama po sebi razumljiva in vsaj načelno vklopljena v sistem. Tistim, ki smo se odločali za ta poklic, je bi altruizem  neredko sam po sebi nekaj normalnega in pogosto, vsaj pri nekaterih, izražen tudi izven samega poklica. Profesionalno kompetentnost smo se trudili dosegati v skladu z ambicijami in željo uvajati in izvajati obravnavo bolnikov čim boljše in primerljivo z razvitim svetom na eni strani, ter možnostmi diagnostične obdelave, odvisne od posedovanja aparatur in pripomočkov, na drugi strani. In na mnogih področjih smo bili vsaj za takratne razmere in možnosti dobro kompetentni. To se je izkazovalo tudi s tem, da so se k nam v klinični center prihajali zdravit bolniki iz ostalega dela bivše skupne države, pa celo iz tujine. Uspešno profesionalno organiziranost smo nekoč v preteklosti uspeli ubraniti pred grozečo uvedbo “krute” oblike samoupravljanja, ko naj bi ne le o nabavah medicinske opreme, ampak celo o strokovnem delovanju, odločale tudi snažilke in ostali nemedicinski delavci – pač v skladu s slepim in slabo premišljenim zagonom “absolutnega” delavskega samoupravljanja. Stvar se je umirila, ko smo odločno izpostavili potrebo po hierarhiji v kirurgiji, ki smo jo pri tem primerjali z vojsko. Tudi prenašanje znanja je bilo povsem odprto in ne zavedajoč se sicer, »da je to to«, smo profesionalizem prenašali na mlade največkrat kar s svojim zgledom.

Ko se je spremenil družbeni sistem, so se stvari začele počasi spreminjati. “Prebudil” se je individualizem in ob občutku ali kar prepričanju, da naše delo ni bilo dovolj dobro ovrednoteno v prejšnjem sistemu, se je začelo iskati dodate možnosti zaslužka. Zasebništvo se je omogočilo in tako se je začelo novo obdobje tudi s  počasi spreminjajočimi vrednotami, ne le v družbi, ampak tudi pri posameznikih. Eni so se bolj, drugi pač manj dobro znašli v novih razmerah in možnostih. Prišle so tudi prve kirurške koncesije in nekateri so pač zapustili državne ustanove in hrabro šli na svoje. Ti so seveda potrebovali še dodatno specialistično “delovno silo” in ponudili dostojen dodatni zaslužek tistim, ki bi jim prišli pomagat oziroma delat v njihove ambulante in operacijske dvorane. Še danes sem mnenja, da dajanje dovoljenj posameznikom, ki so iz javnih ustanov odhajali na dodatno delo k zasebnikom, ni bilo uravnavano dovolj premišljeno in usklajeno s potrebami in situacijami v državnih ustanovah. Menim, da je bilo, ne sicer “divje” ampak zelo” lahkotno” in brez dovolj razmisleka o možnih posledicah.

Razumljivo je, da je prihajalo do sprememb, vendar bi morala ostati prioriteta splošna dostopnost in enakost glede možnosti kakovostne oskrbe bolnikov, kar pa se ni zgodilo. Takrat praktično še nismo imeli čakalnih dob, čeprav in ni bilo večjega števila zdravnikov na število prebivalcev, kot je to danes. Je pa res, da smo delali več, da smo po dežurstvih ostajali v službah in da smo večkrat “potegnili” operacije v pozno popoldanski čas. In logično je bilo, da se bo začelo ob odhajanju nekaterih kolegov na dodatno delo drugam “lomiti” v ambulantah in pri dežuranju v državnih ustanovah. Potem so svoje dosegli še sindikati, ki so skrbeli, da v državnih ustanovah kolegi ne bi bili nenormalno obremenjeni, se pa seveda niso vmešavali v obremenjenost tistih, ki so vsaj deloma v prostem času, nemalokrat pa sicer še v delovnem času, delali pri zasebnikih. In profesionalizem je nujno, vsaj v nekaterih segmentih, začel pešati. Začele so se dogajati v začetku “nedolžne” stvari,  povezane na eni strani z “dvoživkarstvom” kolegov, na drugi pa zaradi nastalega manjka kolegov, ki so ostajali v državni ustanovi s spremenjenimi, pretežno popoldanskimi obremenitvami. Tako je prišlo tudi do anomalij, ki so najprej prizadele pravičnost in enakost pri dostopnosti do oskrbe bolnikov, ter v nekaterih posameznih, tudi inkriminiranih primerih, celo do zelo grdih reči… Vse izrazitejši individualizem in neoliberalni duh  sta na nek način oslabila altruizem, poslabšala medosebne odnose in pripeljala v nekaterih primerih tudi do mobinga.

Javnost je spremljala te spremembe, a so si ljudje želeli ohraniti enako dostopnost in kakovost oskrbe, kot so jo imeli včasih. Skupaj z novimi situacijami, drugačnim vzdušjem in z upadom profesionalizma, so se pojavljali neželeni dogodki, tudi napake. Ob agresivnejšem novinarstvu so mediji pogosto ponujali javnosti poudarjeno slabo podobo zdravništva. Res je, da so se zapleti in napake dogajale tudi prej, a neredko je s takimi primeri “primerno opravil” posamezni šef, v javnost pa praktično niso prišli. Skupaj s slabšo podobo zdravništva je prišlo do vse hujšega upada zaupanja, najprej v zdravnike s strani bolnikov, potem pa čez čas še v sistem s strani zdravnikov. Pa je treba pošteno povedati, da smo bili zdravniki vendarle del tega sistema, ki je omogočil zgoraj opisane spremembe in dogajanja, ki so pripeljale tudi do vse več neprofesionalizma v državnih ustanovah, medtem ko je bilo stanje v zasebnih ustanovah boljše.

Tako, kot smo v gospodarstvu in končno tudi v družbi nasploh zelo slabo peljali tranzicijo, v glavnem vodeno od tistih, ki so hoteli in tudi znali ter vedeli, kako praktično vse prikrojiti svojim osebnim interesom in včasih interesom političnih somišljenikov, je tudi v medicini prišlo do nekega nereda, anomalij in krize tudi zato, ker se je očitno preveč mudilo spremeniti sistem, ne glede na posledice. Te se sedaj med drugim kažeju tudi v pomanjkanju profesionalizma, ki se ga bo treba sedaj učiti in ga na novo uvajati! Žal pa smo hkrati s tem začeli tudi strokovno zaostajati za naprednim delom Evrope.

Košarica zavarovanja ali košarica dobička?

Že dolgo časa je znano, da družbena neenakost vodi k večji obolevnosti manj premožnih prebivalcev in nasploh k večji smrtnosti med njimi. To si raziskovalci razlagajo z učinki dolgotrajnega kroničnega stresa, ki so mu bolj izpostavljeni revni. Pred kratkim so objavili izsledke dveh ameriških študij, ki se ukvarjata z vprašanjem, kako različna oblika zavarovanj vpliva na preživetje pri dveh malignih obolenjih: glioblastomu in tumorjih testisa. Rezultati so zelo pomenljivi. Pri ljudeh, ki nimajo zavarovanja ali pa imajo nacionalno socialno zavarovanje Medicaid, odkrijejo tumor kasneje, se pravi, ko je večji, kot pri tistih pacientih, ki imajo urejeno privatno zavarovanje. Z večjim tumorjem je seveda povezano tudi slabše preživetje. Pri glioblastomu so tudi odkrili, da se je trend preživetja od leta 2007 do leta 2011 izboljšal le pri privatno zavarovanih, pri Medicaid zavarovancih in pri nezavarovanih pa se preživetje v teh petih letih praktično ni izboljšalo.

V razmisleku, ki je sledil tema dvema študijama so strokovnjaki zaključili, da strogo omejevanje problematike raka na biološko, biokemično in farmacevtsko znanost ni dovolj za uspešen boj proti raku. Prepričani so (Američani!), da bi morala biti adekvatna zdravstvena oskrba neodtujljiva človekova pravica. Zapisano je pomembno vedeti v luči poplav novih predlogov zdravstvene reforme, ki jih piše poleg desnih političnih strank tudi Zdravniška zbornica Slovenije skupaj z »eminentnimi« slovenskimi ekonomisti.

Tisti, ki je spremljal predloge reform, je lahko zapazil kar nekaj stičnih točk v teh »samostojnih« in »neodvisno« pripravljenih reformnih programih.

Omenil bom le eno in sicer to, da vsi ponujajo različne košarice zdravstvenih storitev. Prva oziroma splošna je »bolj zdravstveno vredna”, druga, oziroma več njih pa je “manj zdravstveno vrednih”. V prvi, glavni košarici so tudi storitve povezane z malignimi boleznimi. Ampak… Glavna poanta košaric, ki je dobro prikrita, ni njihova vsebina oziroma določitev katere zdravstvene storitve bodo vsebovale. Poanta košaric je, da bodo za te košarice »tekmovale« različne privatne zavarovalnice. To bo njihovo lovišče, lovile bodo pa profite. Tu lahko samo pritrdim razmišljanju Dušana  Kebra, ki pravi, da so v manjvrednih košaricah priložnosti za ustvarjanje dobička. Te košarice bodo nekaj stale in nikar se ne slepimo sami: v primeru uveljavitve različnih košaric bomo zavarovanci prej ali slej začeli izbirati med tistim, kar bi v imenu zdravja zares potrebovali in tistim, kar si bomo v imenu denarja lahko privoščili. Revnejši med nami bodo skozi čas neizogibno dobili slabšo in zakasnelo zdravstveno oskrbo. Manj premožnim bodo tudi pri nas odkrili tumorje kasneje. Spremembe bodo sprva neopazne, kasneje pa se teh stvari zakonsko več ne bo dalo popraviti. Takoj ko spustiš v igro nekoga, ki zasleduje dobiček, se ga ne boš več znebil. Kajti, hudič te prepriča, da dela vse to le v tvojo korist.

Američani vedo, da imajo predrag in neučinkovit zdravstveni sistem, nekateri ekonomisti celo odkrito govorijo, da jim konkurenca med ponudniki zdravstvenih storitev in ponudniki zdravstvenih zavarovanj ni prinesla nič dobrega. Obstoječ neučinkovit sistem bi radi spremenili, a jim to zaradi močnih lobijev ne uspeva najbolje.

Slovenci pa rinemo iz relativno dobrega zdravstvenega ustroja, ki si ga Američani samo želijo, v slabšo obliko, kakršne se hočejo Američani znebiti.

Ali drugače. Winston Churchilla, ki je svoj čas povedal o Američanih, da izberejo najboljšo rešitev potem, ko so poskusili vse ostale, bi o Slovencih in o sprevrženih težnjah na področju zdravstvene politike najbrž rekel: Slovenci in zdravstvo…ah, nima smisla.

In da ne pozabim. V družbi, kjer je večja neenakost, so slabšega zdravja tudi bogati.