Pojasnila o izjavah Zdenke Čebašek-Travnik v soočenju na POP-tv

Na FB od protikandidata prim. Andreja Možine sta se pojavila dva iz konteksta iztrgana stavka, ki ju moram pojasniti.

Vprašanje novinarke je bilo:

Najprej korupcija v zdravstvu. Konec leta 2013 največja, … afera pri nas. Dobavitelji oprme naj bi zdravnikom ponujali tudi po vrtoglavih 100 tisoč eurov. Ali je prav, da takšni zdravniki še delajo?

Moj odgovor se je nanašal na novinarkino vprašanje, ki ni bilo usmerjeno na pravnomočno obsojene zdravnike zaradi koruptivnih ravnanj (npr. kaznivo dejanje jemanja podkupnine). Žal za ustrezno poglobljen odgovor nisem imela priložnosti. Sicer pa sem že večkrat pojasnila, da bi moral biti suspendiran s funkcije vsak, pri katerem obstaja utemeljen sum na korupcijo. Kot zdravnik (torej ne v vodstveni funkciji) pa naj zaenkrat dela, če ima veljavno licenco in, če delavcu prejema podkupnine in s tem kršitve delovne obveznosti ni mogoče dokazati v postopku pri delodajalcu. Saj tudi delovnopravna zakonodaja delavce (torej tudi zdravnike) ščiti, da se jim lahko odpove delovno razmerje zgolj, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da sodni postopki pri nas trajajo leta dolgo, lahko – zaradi odpovedi, če ni utemeljena v skladu z zakonodajo – v tem času, ko zdravnik ne more delati, nastane škoda, tako za zdravnika, kot za paciente, ki jih v tem času ne bi mogel zdraviti in tudi za sistem kot celoto.

Če bi novinarka vprašala za mnenje o zdravnikih, ki so pravnomočno obsojeni za korupcijo (torej kaznivo dejanje jemanje podkupnine na svojem delovnem mestu), pa je moj odgovor jasen. Takšen zdravnik ne more več opravljati svojega poklica, ker je v pravnomočnem postopku bilo ugotovljeno, da je kršil svoje obveznosti in je to razlog za redno odpoved v skladu z zakonodajo.

Prim. Možina je svoj odgovor podal iz drugačnega vprašanja, čeprav je bil govor o isti temi. Zato je primerjava najinih odgovorov na FB nekorektna.

Drugo vprašanje se nanaša na t.i. dvoživke.

 

Ali zdravnik, zaposlen v javnem zavodu, lahko opravlja tudi zdravniško delo v zasebni ustanovi?  

Tudi tukaj je za moje širše pojasnilo “zmanjkalo” časa. Še vedno menim, da je uveljavitev evropske direktive po 48-urnem delavniku tudi za zdravnike prava pot tudi za rešitev tega problema. Iz prakse vidimo, da je naša zakonodaja omogočila, da je prišlo do “dvoživk”. Problem je v tem, da različne pogodbe o delu omogočajo zlorabe, vodstva ustanov pa jih dopuščajo, vsaj nekaterim posameznikom. Hkrati pa vemo, da v nekaterih državah tudi takšna kombinacija deluje, če so vloge jasno (do)ločene in se nad tem izvaja nadzor. In tu bi ta časovni okvir 48 ur na teden zelo pomagal, če bi ga bili sposobni nadzirati. Potem bi lahko zdravnik v enem tednu  delal 24 ur na kliniki, pa 4 ure v kraju Z, pa 8 ur v kraju N, do skupnih 48 ur. Seveda ob predpostavki, da si pacientov iz javnega zavoda ne bo naročal v zasebni zavod, da bo tam zaslužil več, ker se bodo čakalne vrste s tem zgolj še podaljšale. Takšne zlorabe je treba preprečiti z ustreznimi nadzornimi mehanizmi in transparentnostjo. Vzpostavitev takšnih mehanizmov pa zna biti velik problem, zato bi bilo verjetno najbolje povsem ločiti javno in zasebno sfero: torej, da nekdo zaposlen v javnem zdravstvu dela zgolj znotraj javnega zavoda. Oziroma, da koncesijske ordinacije niso še hkrati samoplačniške.

Odgovor prim. Andreja Možine je bil, da bi uvedba te direktive v letu 2020 zlomila naš zdravstveni sistem, ki mu primanjkuje 1000 zdravnikov.

Sama dodajam, da še nihče ni pokazal izračunov, kaj bi se v Sloveniji zgodilo ob uvedbi 48 urnega tedenskega delovnika za zdravnike, katerih število iz leta v leto narašča. Če bi do leta 2020 postopoma vsi zaposleni prešli na ta 48-urni delovni teden, bi se “sprostilo” precej sredstev, ki se zdaj porabljajo za nadure in dežurstva in s tem denarjem bi se dalo zaposliti precej mladih zdravnikov.

 

 

 

Bistvo je očem skrito – za Človeka gre

In Mali Princ je pripomnil: “Toda oči so slepe. Iskati moraš s srcem.”

Antoine de Saint-Exupery

 

Včerajšnji Bilten ZZS je prinesel zanimiva sporočila. Najprej izjemen uvodnik prof. dr. Aljoza Ihana o tem, da imamo zdravniki srečo – da na volitvah izbiramo med dvema pozitivnima in potrebnima konceptoma. In zaključuje: “Da čim več kolegov po svojem občutku oceni, kaj je v tem trenutku bolj pomemben prvi korak, izboriti svoj prostor navzven ali poskrbeti za čvrstost navznoter.”

V nadaljevanju pa beremo:

Odziv na zavajajoče zapise kandidatke za predsednico zbornice

“Podpisana” Zdravniška zbornica navaja, da kandidatka na svoji spletni strani in ostalih družbenih omrežjih redno objavljam zavajajoče zapise o delovanju zbornice. Sledijo pojasnila za dva takšna primera, ki ju lahko preberete v originalu na moji spletni strani,  Zdravniška zbornica pa poudarja, da je vse narejeno po pravilih oz. veljavni zakonodaji. Da so torej moji očitki neutemeljeni.

Pojasnilo zbornice je točno to, kar v svojih prispevkih kritiziram – Zdravniška zbornica v sedanji sestavi ravna v odnosu do svojih članov preveč birokratsko in zanemarja osebne stike s člani. V teh osebnih stikih bi se dalo marsikaj urediti, pa se ni. Prim. Lovše je več mesecev čakal na pogovor pri predsedniku zbornice, da bi mu pojasnil svoje zahteve – na računu, ki ga je dobil od ZZS, naj bo specifikacija storitev za njegovega specializanta. Bil je torej izdan račun, ki je podlaga za izterjavo na podlagi verodostojne listine, v tem računu pa ni bilo razvidno, katere storitve naj prim. Lovše kot zasebni plačnik specializacije, plača zbornici. Neplačilo računa je bil upor proti ravnanju zbornice, saj drugih poti več ni imel na razpolago.

 

Kar se tiče prof. Žive Novak Antolič, dodajam njen odziv na včerajšnji zapis Zdravniške zbornice:

Zdenka, vse, kar ste vi napisali je res.

Vse, kar je napisala “Zdravniška zbornica”, je v bistvu res: ravnali so po pravilih in zakonih. Ker sem od 1.7.2013 upokojenka in nimam dokazil, da bi od takrat delala s pacienti, bi morala za podaljšanje licence opraviti preskus znanja (specialistični izpit), ki stane mislim da enako, kot takrat, ko ste ga ponovno delali vi (nekaj čez 1600 evr). Res je, da kljub opozorilom dokazil nisem poslala, ker jih nimam, res je, da na preskus znanja nisem šla, ker ne nameravam več delati s pacienti kot specialistka porodništva in ginekologije. Res je, da sem jih vprašala, kaj lahko delam kot zdravnica brez licence, in so mi poslali 4 strani dolgo navodilo MZ iz leta 2014. V naslednjih poštah vam bom poslala sliko samo tistega dela, ki se tiče zdravnikov brez licenc in njihov dopis.

Referentka za licence in Vodja službe za pravne in splošne zadeve, univ. dipl. prav., po pooblastilu predsednika ZZ sta mi na 3 tipkanih straneh z naštevanjem vseh členov zakonov napisali, da nimam več licence. (če vas bo zanimalo, dobite tudi to).

Vse kar bi si želela jaz, pa najbrž tudi vi, ko se boste upokojevali, da bi vam kolega zdravnik napisal: hvala za tvoje delo, od sedaj naprej kaj povej ta mladim, da jim bo lepše in lažje kot zdravnikom, pa pridi kdaj na kavo.

Lahko noč Živa

 

 

 

Osebni pogled mlade zdravnice na specializacije – preprosto morate prebrati

Pišejo mi mladi zdravniki in zdravnice in vse bolj jasno postaja, da se moramo lotiti sprememb, če hočemo, da nas bodo zdravili zdravniki z dušo. Zdravniki, ki vidijo bolnika kot človeka, zdravniki, ki tudi sami želijo ostati ljudje.
Mladi zdravniki, hvala za vašo odkritost, iskrenost in pogum. Hvala tudi tistim, ki razmišljate podobno, a se iz različnih razlogov ne morete izpostaviti. Razumem vas in pozitivne spremembe v zbornici pod mojim vodstvom boste lahko občutili vsi.
“Predvsem si želim, da bi Zdravniška zbornica postala prijateljica tudi mladih zdravnikov,  specializantov in mladih specialistov. Kajti do sedaj nas je veliko vse prevečkrat ugotovilo, da smo imeli s strani ZZS same težave in finančni strošek, od ZZS smo prejeli malo ali nič razumevanja za svoje težave, kaj šele kakšno pomoč. Tudi mi smo zdravniki in člani ZZS, ne pa le blato, ki se zalepi na podplat, ta občutek imamo prevečkrat. Želim si, da bi se to spremenilo.”
Na temo “kje vas čevelj žuli” imam še kaj dodati: Predvsem je tu rigiden, premalo učinkovit, predolg sistem specializacij, kjer si kot specializant v podrejenem položaju, skoraj brez pravic in če želiš (itak moraš) dokončati specializacijo, moraš brez ugovorov vse postoriti, kar ti naložijo nadrejeni (razen če imaš starše na položajih, potem je lahko drugače).
Ko končno končaš specializacijo, si nesvoboden, moraš oddelati svoj finančni dolg tej regiji, ustanovi, javnem sektorju, seveda spet brez ugovorov. In potem boš morda končno “svoboden”, ampak takrat žal ugotoviš, da si že star. Kot da med specializacijo nisi nič delal, celo garal, ampak si se milostno le izobraževal. Bog ne daj, če si iz takšnega ali drugačnega razloga zamenjal specializacijo, saj potem res nimaš nobene druge možnosti, kot da to obstoječo dokončaš in oddelaš dolg, pa tudi če vmes ugotoviš, da to ni to. Ni problema, saj bomo itak vsi živeli 90 let, no mogoče zdravnice ravno ne.
Zakaj si sami ne plačamo želene specializacije?
Morda si kdo to lahko privošči, večina pa nas je bila vesela prve plače (kakršnakoli je že bila), smo mladi starši, imamo dolgoletne kredite za svoje (kakšen pregrešen luksuz) stanovanje ali hišo. Morda po 50. letu, če bom še vedno srečno poročena, saj me bo moral ta leta v celoti financirati partner, ki ima na srečo dvakrat večjo plačo od mene, opravljeno enoletno specializacijo in ne, ni zdravnik. Kaj ni to tako, kot da bi ljudem prepovedali, da se ločijo v svojem drugem zakonu in se (kakšna neresnost!) želijo kar tretjič poročiti! Čeprav so vzeli prvo (kar eno) specializacijo samo zato, da so imeli službo in plačo, sistem jih je v to prisilil. In če imaš smolo z regijo, mentorjem, področjem, naravo dela, še v drugo?
Pa zakaj za vraga ne dokončajo tiste svoje kar ene specializacije in potem celo življenje opravljajo to delo, ki ga ne želijo in dajo zbornici mir, ampak se kar naprej nekaj izmišljujejo?
Poznam kar nekaj kolegov, ki bi z veseljem vrnili do zadnjega centa stroškov za specializacijo, če bi lahko vpisali drugo. Ampak v Sloveniji radi omejujemo, svoboda misli in duha ter telesa je za druge. Saj si vendar vsi normalni zdravniki želimo čimprej dokončati specializacijo, da tudi v poklicu postanemo cel človek, ne le pol, kot do tedaj. Ampak ne, pri nas se raje odločimo za sistem prisile. To bo učinkovito, pa bo tudi uspešno? Zadovoljen človek na delovnem mestu, tudi zdravnik, kaj je že to?

Verjamem, da boste drugačni kot so bili vaši predhodniki, predvsem bolj človeški in miselno dostopni, v bistvu le to potrebujemo mi z dna piramide članov ZZS, ki imamo svoj poklicni naziv v tem visokoletečem poklicu večinoma le zadaj.

Pravno mnenje – današnja okrogla miza je volilni shod, ki ga volilna komisija ne bi smela dovoliti

Objavljam pismo univ. dipl. pravnice, ki opozarja:
Draga Zdenka,
na tej konferenci sestanku/shodu (kakorkoli to poimenujejo) 10. 1. moraš tudi ti biti prisotna, ker predsednik zdravniške zbornice “nagovarja” volilno bazo (zadnji odstavek dopisa: “Moja kandidatura temelji na prepirčanju …”) in daje neke predvolilne objube.
Neodvisno od tega, kdo je plačal ta vabila, je to v volilnem obdobju reklama oz. “zastonj?” kampanja za zgolj enega kandidata in volilna komisija oz. predsednik skupščine tega ne bi smel dopustiti v času volitev brez prisotnosti drugega kandidata – glede na pravila, ki so jih postavili (eno el. obvestilo, eno poštno obvestilo idr.). Oni niso predvideli “volilne konference oz. shoda” – neodvisno kako poimenujejo to konferenco je očitno, da gre za volilno kampanjo.
To ni v skladu s pravili, ki jih je volilna komisija, ki je pristojna za volitve, postavila. Imaš možnost pritožbe na volilno komisijo – glede na Statut (5. tč. 1. odst. 40. člena). Volilna komisija ni predvidela za oba kanidata volilnega shoda z mladimi zdravniki, kar pa to očitno bo. To je neenakopravno obravnavanje.

Kaj pa mladi zobozdravniki – sporoča Matej Praprotnik

Za razmislek o današnji okrogli mizi ekipa ZZP dodaja svoj prispevek o mladih zobozdravnikih. Matej Praprotnik, član ekipe ZZP, posreduje sporočilo mladih zobozdravnikov.

Seznam problemov v sklopu urejanja pripravništva za mesto doktorja dentalne medicine

Zobozdravnike diplomante po končanem študiju dentalne medicine moti in prizadene sedanji  način iskanja zaposlitve oziroma delodajalca.

Kolegi s splošne medicine se po končanem študiju prijavijo v register zdravnikov na Zdravniški zbornici in se ob tem že lahko odločijo, kje bi opravljali pripravništvo – glede na prosta mesta. Nas, mlade doktorje dentalne medicine,  pa čaka samostojno iskanje delodajalca ter pisanje prošenj. Čakanje na prosta mesta za zaposlitev traja po več mesecev in se je v zadnjih letih le še podaljševalo, saj se večina zdravstvenih zavodov ne želi ukvarjati z zaposlovanjem zobozdravnikov pripravnikov, ker je to zanje to le dodatna obremenitev. Posledično so zobozdravniki diplomanti primorani iskati zaposlitev pri zobozdravnikih koncesionarjih. Njihova pripravljenost na zaposlovanje mladih pa variira in so dostikrat zaradi dodatnega dela z organiziranjem zaposlovanja pripravnika temu manj naklonjeni.

Sledi usklajevanje letnega razpisanega programa pripravništva, ki traja 49 tednov in ga je potrebno opraviti v 12 mesecih.

Pripravniki navajajo, da se tu pojavi problem z iskanjem pooblaščenega izvajalca za določeno področje oziroma da je le teh premalo (seznam izvajalcev se je v zadnjih letih močno skrčil). Posledično je organizacija izvedbe programa velikokrat izjemno zahtevna, včasih celo nemogoča. Zato se študentje tik pred končanim študijem poslužujejo tudi tega, da si mesta v naprej ”rezervirajo” pri določenih izvajalcih, glede na predviden čas zaključenega študija, posledično pride do zasedenosti mest pri določenih izvajalcih za skoraj dve leti vnaprej. Smiselno bi bilo uvesti določilo, da se na program pri izvajalcu lahko prijavi le zobozdravnik z diplomo. To je pri nekaterih izvajalcih že urejeno, saj je potrebno ob prijavi na mesto za izvajanje programa prinesti potrdilo o končanem študiju. Poleg tega pa so vsi pripravniki navedli, da bi moralo biti število pooblaščenih izvajalcev programa večje (predvsem za protetiko – najobsežnejši del programa), saj so generacije, ki so končale študij v letih 2014 – 2016 številčno največje do sedaj, število izvajalcev programa pa se je zmanjšalo. Razumljivo je da sta organizacija in opravljanje programa zdaj zelo težko izvedljiva.

Del problema z zasedenostjo mest in organizacijo je  Zdravniška zbornica želela urediti tudi z vzpostavitvijo seznamov prostih mest po delovnih tednih za opravljanje programa pri posameznih pooblaščenih izvajalcih na internetni strani Zdravniške zbornice.

Ti seznami pa niso ažurni in se ne ujemajo s tistimi, ki jih vodijo izvajalci programa sami, zaradi česar prihaja do dodatne zmede in nezadovoljstva.

Pojavilo se je tudi zaračunavanje stroškov mentorstva pri pooblaščenih izvajalcih za opravljanje pripravništva (v nadaljevanju mentor).

Stroške so sprva zaračunavali le redki mentorji, sedaj pa se je njihovo število že krepko povečalo, a natančnega podatka o vseh nimamo. Stroški mentorstva so po navedbah pripravnikov različno visoki in se gibljejo med 100€ in 800€ na mesec ter so v povprečju visoki približno 280€. Stroški sami po sebi niso problem, če jih krije delodajalec, žal pa jih mora v večini primerov kriti pripravnik sam, kar pri neto plači približno 890€ predstavlja skoraj tretjino. Pripravnike moti tudi to, da se te mentorske stroške zaračunava kljub temu, da na nekaterih delovnih mestih ne delamo nič drugega kot le gledamo delo mentorja.

Lep pozdrav

Zobozdravniki pripravniki

Okrogla miza danes – mladi zdravniki, postavite se zase in za nas vse

Danes bo v prostorih Zdravniške zbornice Slovenije zelo živahno. Poleg problemske konference, ki jo v pismu mladim napoveduje aktualni predsednik prim. Andrej Možina (točna lokacija in čas nista objavljena), bo tudi okogla miza, o kateri smo lahko prebrali več različnih obvestil. Če jih združim za namen tega zapisa, se bo danes dogajalo naslednje:

V Modri dvorani Domus medica ob 16. uri bodo najprej eno uro govorili tisti, ki so bili doslej nosilci programov izobraževanja v ZZS (Možina, Beović, Šapec, Fras), potem pa še ena mlada zdravnca. Vse to do 16.55. Sledi ena ura razprave.

Iz zapisanega lahko razumem, da bodo najprej govorili tisti, ki so soodgovorni za sedanje težave, potem pa pridete na vrsto mladi zdravniki.

Dragi “mladi zdravniki” (v narekovaju zato, ker ne najdem drugega formalnega izraza za vašo skupino), zakaj niste zahtevali – če je ta okrogla miza res namenjena vam (in nikakor ni predvolilni zbor, kot piše prof. dr. Beovićeva):

Zakaj torej niste zahtevali, da najprej govorite vi in predstavite svoje probleme in predloge rešitev, potem pa naj se odgovorni za sedanje stanje izjasnijo o vaših kritikah in predlogih. 

Takšen bo način dela moje ekipe, če bomo izvoljeni. V dvorani bom tudi jaz z nekaterimi člani ekipe ZZP. Bomo samo opazovalci, nimamo namena – razen s svojo prisotnostjo – vplivati na potek tega dogodka.

Zbornica aktivno deluje proti zasebniku. Ne verjamete? Preberite!

Zbornica deluje tudi PROTI svojim članom, če je treba, gre tudi na sodišče. Namesto pravne pomoči član dobi “izvršbo”.

 

Kandidat za predsednika zbornice rad govori o tem, kako se zavzema za privatno zdravstvo in kako je politika nastrojena proti privatništvu. Tudi tokrat ima v programu (citat): Aktualna politika ni naklonjena zasebnim pobudam na področju zdravniškega dela.

Izkušnje nekaterih kolegov govorijo, da kot predsednik zbornice dela drugače. Po njihovih besedah je ravno zbornica pod njegovim vodstvom do privatnikov nekorektna oziroma včasih kar njihova nasprotnica. Iz dokumentov, ki mi jih je poslal kolega primarij Lovše in dovolil objavo primera, je to povsem jasno. Iz poslanega gradiva je razvidno, da tudi v tem primeru predsednik zbornice ni mogel iz svoje kože. V pogovoru, na katerega je prim. Lovše čakal več mesecev, je predsednik umirjal zadevo in obljubljal ureditev, naredil pa nič od obljubljenega. Celo več.

Zbornica je od prim. Lovšeta zahtevala plačilo storitev za njegovega specializanta in sicer za storitve, ki jih ni opravila. Prim. Lovše je zahteval specifikacijo računa, plačilo računa brez specifikacije o (ne)opravljenih zborničnih storitvah pa je zavrnil. ZZS je šla v izvršbo proti njemu. Na sklep o izvršbi se je pritožil in s pritožbo uspel. Okrajno sodišče v Ljubljani – centralni oddelek za verodostojno listino – je sklenilo, da se sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba. O zahtevkih in stroških bo sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Sledila je sodna poravnava na Okrožnem sodišču v Mariboru. 

Koliko nepotrebnih skrbi in stroškov je imel kolega Lovšin zaradi opisanega ravnanja zbornice, v tem opisu ni bistvenega pomena. Pač pa dejstvo, da je zbornica uveljavljala “pravico močnejšega” in poskušala nezaslužena sredstva pridobiti z izvršbo. Od kolega, člana zbornice, ki je tudi aktivno deloval v enem od odborov.

 

 

O zadevi je bila v času dogajanja obveščena tudi predsednica odbora za zasebno dejavnost.

Torej, ali še kdo po proučitvi tega primera misli, da si ZZS prizadeva za privatništvo? Je res vsa krivda na strani uradne politike? Česa ni naredila ZZS, pa bi morala?

 

Vračanje stroškov specializacije – samo za slovenske specializante?

Objava prispevka o nepravični zahtevi po vračanju stroškov za slovenske specializante, ki se ne zaposlijo v regiji, za katero so podpisali pogodbo o specializaciji, je spodbudila precej odziva. Objavljam enega, ki ponazarja absurdnost sedanje situacije.

Sledi primer, povzet po resničnih dogodkih. Iz tujine (iz države, ki ni v EU) je prišel zdravnik in pri nas dobil specializacijo. Po končani specializaciji je dobil delovno mesto za nedoločen čas (stalno zaposlen). Delo je opravljal okoli pol leta in nato odšel v tujino (znotraj EU).

Slovenija mu je plačala specializacijo (tuj državljan, ki ni iz EU!), ki je ni “odplačal” s svojim delom v naši državi. Ali tudi v takih primerih iz ZZZS zahtevajo vračilo stroškov specializacije in koliko so pri tem uspešni? Ali pa pogodba za specializacijo za tujce takšne zahteve niti ne predvideva? In lahko ZZZS terja in izterja te stroške samo od slovenskih specializantov.

Kdo pozna odgovor?

 

Vračanje zdravnikov iz tujine – kdo in zakaj ga zavira?

V zadnjih dneh sem dobila nekaj sporočil kolegov iz tujine, v katerih me sprašujejo, kakšna bo moja “politka do diaspore”, z drugimi besedami, kako bi jim zbornica pod mojim vodstvom lahko pomagala.

Tistim, ki sledite mojemu programu je znano, da sem od vsega začetka v točki 5 zapisala tudi  Pripravili bomo pogoje za lažje vračanje kolegov iz tujine.

 

Mladi kolega iz tujine me sprašuje:

 

Torej kakšno je vaše stališče do tega. Absurdno in sramotno se mi zdi plačevati karkoli za ta dokaj slab tretma, ki sem ga v Sloveniji imel. 
Kaksna bo vaša politika do diaspore? 
Objavljam svoj odgovor, seveda brez vseh osebnih podatkov

Spoštovani in dragi kolega,

vaše sporočilo se me je globoko dotaknilo. Poosebljate vse mlade zdravnike, ki ste odšli v tujino in o katerih tudi govorim in pišem. V svojem programu imam že od vsega začetka napisano, da bomo ustvarili pogoje za lažje vračanje kolegov iz tujine.  Kaj to pomeni? Več stvari:
  • prva je formalnost – vračanje sredstev iz časa specializacije. To je problem tudi za tiste v Sloveniji, ki se niso zaposlili v “pravi regiji”, za katero so podpisali pogodbo. Zbornica jih noče zastopati v sporu z ZZZS, kar je sramotno in uperjeno proti mladim zdravnikom. Saj so vsi specializanti opravljali delo in za to delo jim pripada plačilo, ne pa vračanje – s svojim delom zasluženega denarja – ZZZS. Kot predsednica ZZS bom takoj šla v pravni spor z ZZZS – vse do Ustavnega sodišča, če bo treba. A mislim, da bo prej prevladal razum – saj gre za to, da mladim zdravnikom omogočimo, da zdravijo NAŠE ljudi, torej te, ki živimo v Sloveniji in ne le “naših” v določeni regiji,
  • drugo je iskanje delovnega mesta v Sloveniji – to ob razrešitvi spora z ZZZS najbrž ni tak problem, posebej za deficitarne specializacije,
  • tretje je uporaba prinešenega znanja iz tujine – to zna biti celo najtrši oreh (sklepam tudi iz lastne izkušnje po vrntivi iz ZDA),
  • četrto je vprašanje akademske kariere, za katero so možnosti v kliničnem delu stroke precej omejene, a so tudi odprte nekatere opcije.
Toliko o mojih pogledih na vračanje (mladih) zdravnikov iz tujine.
Če vas zanima še kaj, kar vprašajte. Če ne bom znala odgovoriti sama, bom poiskala odgovor s pomočjo članov svoje ekipe.
Lep pozdrav iz zamrznjenega Kamnika,
Zdenka

450 oz. 344 eurov sejnine za poslance skupščine – moj odgovor kolegici

Med številnimi maili, ki prihajajo na moj naslov, je več takih, ki si zaslužijo odgovor tudi na moji spletni strani. Kot že veste, je tu mogoče prebrati moja stališča in stališča članov moje ekipe o pomembnih temah, povezanih z zbornico. Na eno od vprašanj kolegice  odgovarjam v tem blogu.

Spoštovana,
Verjetno že veste, da naj bi člani skupščine ZZS v prihodnje prejemali 450 e sejnine. Mislim, da je ta sklep nezaslišan. Kakšno je vaše mnenje? Res Lep pozdrav, saj navijam za vas,

sledi ime kolegice

 

 

Spoštovana kolegica,

hvala za vaše vprašanje, ki se tiče pereče teme in ob tem še opravičilo, ker na njega odgovarjam pozno. Volilna kampanja je v polnem teku in mediji ter posamezniki me vlečejo na vse strani.

Že na začetku moram povedati, da sploh nisem vedela kakšno denarno nadomestilo prejemajo poslanci (ne člani) skupščine za udeležbo na sejah. Pravzaprav je informacija bila, da je udeležba na sejah tako majhna zato, ker prejemajo le nadomestilo za potne stroške (ne pa sejnine). Kakšna so ta nadomestila v konkretnih zneskih, iz spletnih strani ZZS ni mogoče izvedeti. To skrivanje tudi veliko pove o transparentnosti poslovanja naše zbornice.

 

Po mojem mnenju namen nadomestila za udeležbo na sejah (sejnino) leži v naslednjih dejstvih:

  • poslanci izgubijo kar nekaj svojega časa, včasih žrtvujejo svoje proste ure ali celo dopust; namreč delodajalci njihovega časa na ZZS ne plačajo;
  • samozaposleni ali privatniki, medtem ko so na sejah, ne opravljajo svoje prakse – kar pomeni, da imajo določen izpad dohodka;
  • ni odveč omeniti, da se sejnine ravno tako obdavčujejo; po kakšni meri in na kakšni osnovi ne vem;
  • poslanci naj bi izgubili nekaj svojega prostega časa tudi s pregledovanjem in študiranjem materiala doma (v svojem prostem času), ki ga dobijo nekaj dni pred vsako sejo;
  • navsezadnje, tudi seje trajajo po navadi kar nekaj ur;

Domnevam, da skuša zbornica z (visokimi?) sejninami zagotoviti dovolj poslancev na vsaki seji, saj naj bi nekatere odpadle zaradi nedosežene sklepčnosti. Pravim – domnevam – ker doslej nisem videla oz. prebrala nobenega dokumenta, ki bi obravnaval to vprašanje. 

Najbrž ste pričakovali nedvoumen odgovor v smeri, da so sejnine previsoke in da jih bom skušala znižati. Če ta konkretni podatek (o 450 eur sejnine) drži, bo treba res razmisliti v tej smeri. Najprej pa dobiti utemeljitev za takšno odločitev in jo skrbno pretehtati. Če spremljate moje delo, ste lahko opazili, da se izogibam populizmu in vse kar vam lahko obljubim, da bom kot predsednica zbornice predvsem ukrepala glede na to, kakšno vrednost dobimo člani zbornice iz naslova dela poslancev in zaposlenih na zbornici. Odločitev o tem je v rokah skupščine, torej poslancev samih – o njihovem delu pa na spletni strani ne najdemo nobenega poročila, niti ni zapisnikov sej.

Lep pozdrav,

Zdenka Čebašek-Travnik

 

Kolegica mi je danes, 8.1.2017, sporočila, da naj bi bile predlagane sejnine 344 eurov. Dokumenta o tem predlogu še nisem videla. Vsebina mojega pojasnila ostaja enaka.