Pojasnila o izjavah Zdenke Čebašek-Travnik v soočenju na POP-tv

Na FB od protikandidata prim. Andreja Možine sta se pojavila dva iz konteksta iztrgana stavka, ki ju moram pojasniti.

Vprašanje novinarke je bilo:

Najprej korupcija v zdravstvu. Konec leta 2013 največja, … afera pri nas. Dobavitelji oprme naj bi zdravnikom ponujali tudi po vrtoglavih 100 tisoč eurov. Ali je prav, da takšni zdravniki še delajo?

Moj odgovor se je nanašal na novinarkino vprašanje, ki ni bilo usmerjeno na pravnomočno obsojene zdravnike zaradi koruptivnih ravnanj (npr. kaznivo dejanje jemanja podkupnine). Žal za ustrezno poglobljen odgovor nisem imela priložnosti. Sicer pa sem že večkrat pojasnila, da bi moral biti suspendiran s funkcije vsak, pri katerem obstaja utemeljen sum na korupcijo. Kot zdravnik (torej ne v vodstveni funkciji) pa naj zaenkrat dela, če ima veljavno licenco in, če delavcu prejema podkupnine in s tem kršitve delovne obveznosti ni mogoče dokazati v postopku pri delodajalcu. Saj tudi delovnopravna zakonodaja delavce (torej tudi zdravnike) ščiti, da se jim lahko odpove delovno razmerje zgolj, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da sodni postopki pri nas trajajo leta dolgo, lahko – zaradi odpovedi, če ni utemeljena v skladu z zakonodajo – v tem času, ko zdravnik ne more delati, nastane škoda, tako za zdravnika, kot za paciente, ki jih v tem času ne bi mogel zdraviti in tudi za sistem kot celoto.

Če bi novinarka vprašala za mnenje o zdravnikih, ki so pravnomočno obsojeni za korupcijo (torej kaznivo dejanje jemanje podkupnine na svojem delovnem mestu), pa je moj odgovor jasen. Takšen zdravnik ne more več opravljati svojega poklica, ker je v pravnomočnem postopku bilo ugotovljeno, da je kršil svoje obveznosti in je to razlog za redno odpoved v skladu z zakonodajo.

Prim. Možina je svoj odgovor podal iz drugačnega vprašanja, čeprav je bil govor o isti temi. Zato je primerjava najinih odgovorov na FB nekorektna.

Drugo vprašanje se nanaša na t.i. dvoživke.

 

Ali zdravnik, zaposlen v javnem zavodu, lahko opravlja tudi zdravniško delo v zasebni ustanovi?  

Tudi tukaj je za moje širše pojasnilo “zmanjkalo” časa. Še vedno menim, da je uveljavitev evropske direktive po 48-urnem delavniku tudi za zdravnike prava pot tudi za rešitev tega problema. Iz prakse vidimo, da je naša zakonodaja omogočila, da je prišlo do “dvoživk”. Problem je v tem, da različne pogodbe o delu omogočajo zlorabe, vodstva ustanov pa jih dopuščajo, vsaj nekaterim posameznikom. Hkrati pa vemo, da v nekaterih državah tudi takšna kombinacija deluje, če so vloge jasno (do)ločene in se nad tem izvaja nadzor. In tu bi ta časovni okvir 48 ur na teden zelo pomagal, če bi ga bili sposobni nadzirati. Potem bi lahko zdravnik v enem tednu  delal 24 ur na kliniki, pa 4 ure v kraju Z, pa 8 ur v kraju N, do skupnih 48 ur. Seveda ob predpostavki, da si pacientov iz javnega zavoda ne bo naročal v zasebni zavod, da bo tam zaslužil več, ker se bodo čakalne vrste s tem zgolj še podaljšale. Takšne zlorabe je treba preprečiti z ustreznimi nadzornimi mehanizmi in transparentnostjo. Vzpostavitev takšnih mehanizmov pa zna biti velik problem, zato bi bilo verjetno najbolje povsem ločiti javno in zasebno sfero: torej, da nekdo zaposlen v javnem zdravstvu dela zgolj znotraj javnega zavoda. Oziroma, da koncesijske ordinacije niso še hkrati samoplačniške.

Odgovor prim. Andreja Možine je bil, da bi uvedba te direktive v letu 2020 zlomila naš zdravstveni sistem, ki mu primanjkuje 1000 zdravnikov.

Sama dodajam, da še nihče ni pokazal izračunov, kaj bi se v Sloveniji zgodilo ob uvedbi 48 urnega tedenskega delovnika za zdravnike, katerih število iz leta v leto narašča. Če bi do leta 2020 postopoma vsi zaposleni prešli na ta 48-urni delovni teden, bi se “sprostilo” precej sredstev, ki se zdaj porabljajo za nadure in dežurstva in s tem denarjem bi se dalo zaposliti precej mladih zdravnikov.

 

 

 

Osebni pogled mlade zdravnice na specializacije – preprosto morate prebrati

Pišejo mi mladi zdravniki in zdravnice in vse bolj jasno postaja, da se moramo lotiti sprememb, če hočemo, da nas bodo zdravili zdravniki z dušo. Zdravniki, ki vidijo bolnika kot človeka, zdravniki, ki tudi sami želijo ostati ljudje.
Mladi zdravniki, hvala za vašo odkritost, iskrenost in pogum. Hvala tudi tistim, ki razmišljate podobno, a se iz različnih razlogov ne morete izpostaviti. Razumem vas in pozitivne spremembe v zbornici pod mojim vodstvom boste lahko občutili vsi.
“Predvsem si želim, da bi Zdravniška zbornica postala prijateljica tudi mladih zdravnikov,  specializantov in mladih specialistov. Kajti do sedaj nas je veliko vse prevečkrat ugotovilo, da smo imeli s strani ZZS same težave in finančni strošek, od ZZS smo prejeli malo ali nič razumevanja za svoje težave, kaj šele kakšno pomoč. Tudi mi smo zdravniki in člani ZZS, ne pa le blato, ki se zalepi na podplat, ta občutek imamo prevečkrat. Želim si, da bi se to spremenilo.”
Na temo “kje vas čevelj žuli” imam še kaj dodati: Predvsem je tu rigiden, premalo učinkovit, predolg sistem specializacij, kjer si kot specializant v podrejenem položaju, skoraj brez pravic in če želiš (itak moraš) dokončati specializacijo, moraš brez ugovorov vse postoriti, kar ti naložijo nadrejeni (razen če imaš starše na položajih, potem je lahko drugače).
Ko končno končaš specializacijo, si nesvoboden, moraš oddelati svoj finančni dolg tej regiji, ustanovi, javnem sektorju, seveda spet brez ugovorov. In potem boš morda končno “svoboden”, ampak takrat žal ugotoviš, da si že star. Kot da med specializacijo nisi nič delal, celo garal, ampak si se milostno le izobraževal. Bog ne daj, če si iz takšnega ali drugačnega razloga zamenjal specializacijo, saj potem res nimaš nobene druge možnosti, kot da to obstoječo dokončaš in oddelaš dolg, pa tudi če vmes ugotoviš, da to ni to. Ni problema, saj bomo itak vsi živeli 90 let, no mogoče zdravnice ravno ne.
Zakaj si sami ne plačamo želene specializacije?
Morda si kdo to lahko privošči, večina pa nas je bila vesela prve plače (kakršnakoli je že bila), smo mladi starši, imamo dolgoletne kredite za svoje (kakšen pregrešen luksuz) stanovanje ali hišo. Morda po 50. letu, če bom še vedno srečno poročena, saj me bo moral ta leta v celoti financirati partner, ki ima na srečo dvakrat večjo plačo od mene, opravljeno enoletno specializacijo in ne, ni zdravnik. Kaj ni to tako, kot da bi ljudem prepovedali, da se ločijo v svojem drugem zakonu in se (kakšna neresnost!) želijo kar tretjič poročiti! Čeprav so vzeli prvo (kar eno) specializacijo samo zato, da so imeli službo in plačo, sistem jih je v to prisilil. In če imaš smolo z regijo, mentorjem, področjem, naravo dela, še v drugo?
Pa zakaj za vraga ne dokončajo tiste svoje kar ene specializacije in potem celo življenje opravljajo to delo, ki ga ne želijo in dajo zbornici mir, ampak se kar naprej nekaj izmišljujejo?
Poznam kar nekaj kolegov, ki bi z veseljem vrnili do zadnjega centa stroškov za specializacijo, če bi lahko vpisali drugo. Ampak v Sloveniji radi omejujemo, svoboda misli in duha ter telesa je za druge. Saj si vendar vsi normalni zdravniki želimo čimprej dokončati specializacijo, da tudi v poklicu postanemo cel človek, ne le pol, kot do tedaj. Ampak ne, pri nas se raje odločimo za sistem prisile. To bo učinkovito, pa bo tudi uspešno? Zadovoljen človek na delovnem mestu, tudi zdravnik, kaj je že to?

Verjamem, da boste drugačni kot so bili vaši predhodniki, predvsem bolj človeški in miselno dostopni, v bistvu le to potrebujemo mi z dna piramide članov ZZS, ki imamo svoj poklicni naziv v tem visokoletečem poklicu večinoma le zadaj.

Eldar Gadžijev se predstavi

Eldar Gadžijev je Zdravnik, torej zdravnik z veliko začetnico. Vsi, ki ga poznamo in ki nam je dano biti z njim v osebnih stikih, se zavedamo, kakšno srečo imamo. Njegovo je poglavje v naši knjigi: Pripravljamo pogoje, da zbornica zaživi s skupnimi močmi in tudi trditev, da potrebujemo močno zbornico, ki jo bodo vsi člani imeli “za svojo”. 

Takole pa, skromen kot je, pravi o sebi:

Sem Eldar M. Gadžijev star 71 let in živim v Preddvoru.

Bil sem kirurg, profesor in še kaj, pa sem sedaj upokojen. In zato lahko gledam “od zunaj” na dogajanje ne le v kirurgiji, ampak v medicini nasploh.

Ker me je malo strah da našemu zdravstvu ne gre dobro, sem pristal v skupini ZZP, star, a z mlado željo, da bi ob prenovljeni Zbornici prišlo do boljšega stanja v naši medicini, v kateri naj bi končno zaživel profesionalizem!

Ker nimam nobenih osebnih pričakovanj do drugačne Zbornice, je moj motiv povsem čist in pošten: iskrena želja, da pride Zbornica in z njo naš stan končno iz težkega obdobja, ki ga je bremenila splošna kriza, kriza vrednot, razdeljenost, etični problemi, nerazumevanje mladih, slabi odnosi pa mešanje strankarske politike in v politiko, težnja po komercializaciji medicine ter nenaklonjenost javnosti.

 

Rad slikam, smučam, plavam in jaham po Altaju. Pri slikanju izgubim občutek za čas in uživam pri mešanju barv. Plavanje v mrzli vodi je nekaj posebnega in na srečo ne more  trajati dolgo pa grem lahko hitro ven. Konji na Altaju pa so pametni, varni in še hodijo namesto mene. Moja mota:  “Dan brez smeha je zgubljen dan!” in “Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi storili tebi!”

 

Zakaj podpiram Zdenko

Zato, ker je Zdenka Čebašek-Travnik zdravnica, psihiatrinja in nekdanja varuhinja človekovih pravic z izkušnjami na izpostavljeni državni funkciji.  S svojim uspešnim družbenim delovanjem tudi na drugih področjih in s poznavanjem razmer v našem stanu, pa s svojo žensko intuicijo in tudi modrostjo je prava oseba, ki bo znala združevati vse sile našega stanu. Na drugi strani pa bo zelo primeren, pošten, pronicljiv in odločen sogovornik tako državnim inštitucijam kot tudi javnosti in medijem. Z njo bi dobili Zbornico po meri članstva!

 

 

Danes o mladih zdravnikih na okrogli mizi – o zobozdravnikih pa nič

Danes se nas je v modri dvorani  Zdravniške zbornice Slovenije zbralo kakšnih 150 – da bi poslušali o tem, kako zdravniška zbornica skrbi za mlade zdravnike in njihovo izobraževanje. Poslušalci smo bili vseh starosti – od mladih do ne več mladih, od študentov medicinske fakultete do profesorjev in vse vmes. Seveda so bili prisotni tudi nekateri koordinatorji specializacij, pa glavni mentorji, pa še kdo – vsak od nas z določenim motivom.

Sledi subjektivni zapis o dogodku, zapisala sem kar sama. 

Prva govorka je bila prof. dr. Bojana Beović, ki je pojasnila, da prim. Možina ne bo govoril – da ne bi prišlo do kakšnega nesporazuma, da gre za volilni zbor. Torej ne gre za volilni zbor, temveč za delovno srečanje z mladimi zdravniki, kakršnega ni bilo že kakšni dve leti ali dlje. Zakaj ravno ta (volilni) teden, pa ni pojasnila. Navedla je številke – več kot 1800 specializantov, katerih specializacije organizira in vodi zdravniška zbornica. Gospa Tina Šapec, ki pri ZZS vodi oddelek za specializacije, je predstavila primerjalno (anketno) študijo nekaterih evropskih držav in Slovenije. Iz predstavitve sem dojela predvsem to, da so sistemi podeljevanja in izvajanja tako različni, da jih ni mogoče dati niti na skupni imenovalec.

Prof. dr. Zlatko Fras je povedal nekaj o kompetenčnih modelih, ki naj bi bili strukturno ogrodje vseh specializacij. V njegovi predstavitvi je bilo opaziti tudi besedo profesionalizem in potrebo, da se poleg strokovnega znanja zdravnike nauči tudi ustreznih odnosov in vodenja.

Končno smo dočakali predstavitev mlade zdravnice Tine Bregant, ki je prva opozorila na težave mladih zdravnikov, zaradi katerih smo se pravzaprav zbrali. Jasno je povedala, da je treba prenoviti tako vsebine specializacij, kot e-list specializanta. Glavni poudarek njene predstavitve je bil na odnosu med mentorjem in specializantom. Ta dvosmerni proces ne zaživi; prav bi bilo, da bi bili mentorji ustrezno nagrajeni ali tudi kaznovani, če svojega dela ne opravljajo ali opravljajo neustrezno. Predlagala je, da bi se ustanovil nekakšen zaupnik za specializante, kateremu bi specializanti lahko zaupali težave  iz odnosov z mentorji – saj se zdaj ocenjevanju mentorjev izogibajo tako, da vsem podelijo dobre ocene.

Sledila je razprava, nekateri razpravljalci so se predstavili, drugi ne. Vse se je vrtelo okrog treh tem:

  • nujno je treba prenoviti specializacije, kar se za večino že dolgo ni zgodilo; skupaj s specializacijami pa je treba posodobiti e-list specializanta,
  • pri prenovi vsebine specializacij je nujno sodelovanje Slovenskega zdravniškega društva, a na okrogli mizi predstavnikov SZD ni bilo (so bili povabljeni?),
  • problematiziralo se je delovanje glavnih mentorjev, čeprav so nekateri mentorji zelo dobri; vprašanje o tem, kako in komu sporočiti, da je nek mentor neustrezen, pa je ostalo neodgovorjeno.

Mladi zdravniki so pričakovali konkretne odgovore, kaj se na odpravljanju teh težavah že dela v okviru ZZS, kaj in kdaj se bo spremenilo. Pa s(m)o slišali, da bodo mladi imeli “še več možnosti za sodelovanje” pri programih in izvedbi specializacij, “čeprav jih imajo že zdaj dovolj”. Pa da pri zbornici obstaja skupina mladih zdravnikov … (hitri pogled na spletno stran ZZS je ni odkril).

In izkupiček?

Zame je bil to zanimiv vpogled v obsežno problematiko podpiplomskega izobraževanja, ki  mi to omogoča primerjavo s sporočili, ki jih dobivam od mladih zdravnikov neposredno na moj naslov.

  • Ugotovim lahko, da so zgodbe zelo, zelo podobne.
  • Da so spremembe v pripravništvu in specializacijah nujne in z njimi ne gre odlašati.
  • Da do mladih zdravnikov ni pošteno, da se jih toliko časa ni povabilo na podoben dogodek.

In še nekaj sem opazila. Kljub mnogim izrečenim besedam o avtonomiji zobozdravnikov v predvolilnem času, pa o njih na danšnji “okrogli mizi” ni bilo rečeno prav nič. Kot da so že samostojni v neki svoji zbornici, ki z našo skupno Zdravniško zbornico Slovenije nima nič skupnega.

 

Okrogla miza danes – mladi zdravniki, postavite se zase in za nas vse

Danes bo v prostorih Zdravniške zbornice Slovenije zelo živahno. Poleg problemske konference, ki jo v pismu mladim napoveduje aktualni predsednik prim. Andrej Možina (točna lokacija in čas nista objavljena), bo tudi okogla miza, o kateri smo lahko prebrali več različnih obvestil. Če jih združim za namen tega zapisa, se bo danes dogajalo naslednje:

V Modri dvorani Domus medica ob 16. uri bodo najprej eno uro govorili tisti, ki so bili doslej nosilci programov izobraževanja v ZZS (Možina, Beović, Šapec, Fras), potem pa še ena mlada zdravnca. Vse to do 16.55. Sledi ena ura razprave.

Iz zapisanega lahko razumem, da bodo najprej govorili tisti, ki so soodgovorni za sedanje težave, potem pa pridete na vrsto mladi zdravniki.

Dragi “mladi zdravniki” (v narekovaju zato, ker ne najdem drugega formalnega izraza za vašo skupino), zakaj niste zahtevali – če je ta okrogla miza res namenjena vam (in nikakor ni predvolilni zbor, kot piše prof. dr. Beovićeva):

Zakaj torej niste zahtevali, da najprej govorite vi in predstavite svoje probleme in predloge rešitev, potem pa naj se odgovorni za sedanje stanje izjasnijo o vaših kritikah in predlogih. 

Takšen bo način dela moje ekipe, če bomo izvoljeni. V dvorani bom tudi jaz z nekaterimi člani ekipe ZZP. Bomo samo opazovalci, nimamo namena – razen s svojo prisotnostjo – vplivati na potek tega dogodka.

Vračanje stroškov specializacije – samo za slovenske specializante?

Objava prispevka o nepravični zahtevi po vračanju stroškov za slovenske specializante, ki se ne zaposlijo v regiji, za katero so podpisali pogodbo o specializaciji, je spodbudila precej odziva. Objavljam enega, ki ponazarja absurdnost sedanje situacije.

Sledi primer, povzet po resničnih dogodkih. Iz tujine (iz države, ki ni v EU) je prišel zdravnik in pri nas dobil specializacijo. Po končani specializaciji je dobil delovno mesto za nedoločen čas (stalno zaposlen). Delo je opravljal okoli pol leta in nato odšel v tujino (znotraj EU).

Slovenija mu je plačala specializacijo (tuj državljan, ki ni iz EU!), ki je ni “odplačal” s svojim delom v naši državi. Ali tudi v takih primerih iz ZZZS zahtevajo vračilo stroškov specializacije in koliko so pri tem uspešni? Ali pa pogodba za specializacijo za tujce takšne zahteve niti ne predvideva? In lahko ZZZS terja in izterja te stroške samo od slovenskih specializantov.

Kdo pozna odgovor?

 

Vračanje zdravnikov iz tujine – kdo in zakaj ga zavira?

V zadnjih dneh sem dobila nekaj sporočil kolegov iz tujine, v katerih me sprašujejo, kakšna bo moja “politka do diaspore”, z drugimi besedami, kako bi jim zbornica pod mojim vodstvom lahko pomagala.

Tistim, ki sledite mojemu programu je znano, da sem od vsega začetka v točki 5 zapisala tudi  Pripravili bomo pogoje za lažje vračanje kolegov iz tujine.

 

Mladi kolega iz tujine me sprašuje:

 

Torej kakšno je vaše stališče do tega. Absurdno in sramotno se mi zdi plačevati karkoli za ta dokaj slab tretma, ki sem ga v Sloveniji imel. 
Kaksna bo vaša politika do diaspore? 
Objavljam svoj odgovor, seveda brez vseh osebnih podatkov

Spoštovani in dragi kolega,

vaše sporočilo se me je globoko dotaknilo. Poosebljate vse mlade zdravnike, ki ste odšli v tujino in o katerih tudi govorim in pišem. V svojem programu imam že od vsega začetka napisano, da bomo ustvarili pogoje za lažje vračanje kolegov iz tujine.  Kaj to pomeni? Več stvari:
  • prva je formalnost – vračanje sredstev iz časa specializacije. To je problem tudi za tiste v Sloveniji, ki se niso zaposlili v “pravi regiji”, za katero so podpisali pogodbo. Zbornica jih noče zastopati v sporu z ZZZS, kar je sramotno in uperjeno proti mladim zdravnikom. Saj so vsi specializanti opravljali delo in za to delo jim pripada plačilo, ne pa vračanje – s svojim delom zasluženega denarja – ZZZS. Kot predsednica ZZS bom takoj šla v pravni spor z ZZZS – vse do Ustavnega sodišča, če bo treba. A mislim, da bo prej prevladal razum – saj gre za to, da mladim zdravnikom omogočimo, da zdravijo NAŠE ljudi, torej te, ki živimo v Sloveniji in ne le “naših” v določeni regiji,
  • drugo je iskanje delovnega mesta v Sloveniji – to ob razrešitvi spora z ZZZS najbrž ni tak problem, posebej za deficitarne specializacije,
  • tretje je uporaba prinešenega znanja iz tujine – to zna biti celo najtrši oreh (sklepam tudi iz lastne izkušnje po vrntivi iz ZDA),
  • četrto je vprašanje akademske kariere, za katero so možnosti v kliničnem delu stroke precej omejene, a so tudi odprte nekatere opcije.
Toliko o mojih pogledih na vračanje (mladih) zdravnikov iz tujine.
Če vas zanima še kaj, kar vprašajte. Če ne bom znala odgovoriti sama, bom poiskala odgovor s pomočjo članov svoje ekipe.
Lep pozdrav iz zamrznjenega Kamnika,
Zdenka

450 oz. 344 eurov sejnine za poslance skupščine – moj odgovor kolegici

Med številnimi maili, ki prihajajo na moj naslov, je več takih, ki si zaslužijo odgovor tudi na moji spletni strani. Kot že veste, je tu mogoče prebrati moja stališča in stališča članov moje ekipe o pomembnih temah, povezanih z zbornico. Na eno od vprašanj kolegice  odgovarjam v tem blogu.

Spoštovana,
Verjetno že veste, da naj bi člani skupščine ZZS v prihodnje prejemali 450 e sejnine. Mislim, da je ta sklep nezaslišan. Kakšno je vaše mnenje? Res Lep pozdrav, saj navijam za vas,

sledi ime kolegice

 

 

Spoštovana kolegica,

hvala za vaše vprašanje, ki se tiče pereče teme in ob tem še opravičilo, ker na njega odgovarjam pozno. Volilna kampanja je v polnem teku in mediji ter posamezniki me vlečejo na vse strani.

Že na začetku moram povedati, da sploh nisem vedela kakšno denarno nadomestilo prejemajo poslanci (ne člani) skupščine za udeležbo na sejah. Pravzaprav je informacija bila, da je udeležba na sejah tako majhna zato, ker prejemajo le nadomestilo za potne stroške (ne pa sejnine). Kakšna so ta nadomestila v konkretnih zneskih, iz spletnih strani ZZS ni mogoče izvedeti. To skrivanje tudi veliko pove o transparentnosti poslovanja naše zbornice.

 

Po mojem mnenju namen nadomestila za udeležbo na sejah (sejnino) leži v naslednjih dejstvih:

  • poslanci izgubijo kar nekaj svojega časa, včasih žrtvujejo svoje proste ure ali celo dopust; namreč delodajalci njihovega časa na ZZS ne plačajo;
  • samozaposleni ali privatniki, medtem ko so na sejah, ne opravljajo svoje prakse – kar pomeni, da imajo določen izpad dohodka;
  • ni odveč omeniti, da se sejnine ravno tako obdavčujejo; po kakšni meri in na kakšni osnovi ne vem;
  • poslanci naj bi izgubili nekaj svojega prostega časa tudi s pregledovanjem in študiranjem materiala doma (v svojem prostem času), ki ga dobijo nekaj dni pred vsako sejo;
  • navsezadnje, tudi seje trajajo po navadi kar nekaj ur;

Domnevam, da skuša zbornica z (visokimi?) sejninami zagotoviti dovolj poslancev na vsaki seji, saj naj bi nekatere odpadle zaradi nedosežene sklepčnosti. Pravim – domnevam – ker doslej nisem videla oz. prebrala nobenega dokumenta, ki bi obravnaval to vprašanje. 

Najbrž ste pričakovali nedvoumen odgovor v smeri, da so sejnine previsoke in da jih bom skušala znižati. Če ta konkretni podatek (o 450 eur sejnine) drži, bo treba res razmisliti v tej smeri. Najprej pa dobiti utemeljitev za takšno odločitev in jo skrbno pretehtati. Če spremljate moje delo, ste lahko opazili, da se izogibam populizmu in vse kar vam lahko obljubim, da bom kot predsednica zbornice predvsem ukrepala glede na to, kakšno vrednost dobimo člani zbornice iz naslova dela poslancev in zaposlenih na zbornici. Odločitev o tem je v rokah skupščine, torej poslancev samih – o njihovem delu pa na spletni strani ne najdemo nobenega poročila, niti ni zapisnikov sej.

Lep pozdrav,

Zdenka Čebašek-Travnik

 

Kolegica mi je danes, 8.1.2017, sporočila, da naj bi bile predlagane sejnine 344 eurov. Dokumenta o tem predlogu še nisem videla. Vsebina mojega pojasnila ostaja enaka. 

 

Načrt mladega zdravnika za spremembo specializacij

S pomočjo mladih sodelavcev moje ekipe smo spoznali zanimive sogovornike. Eden od njih je gotovo tudi Gregor Prosen (as, spec. urg.med, FEBEM; OE NMP ZD Maribor). Prepričana sem, da ga mnogi tudi osebno poznate ter cenite in spoštujete njegov način dela in razmišljanja. Z njegovim dovoljenjem objavljam pismo, ki mi ga je poslal.

 

Maribor, 5.jan.2017

Spoštovana Dr. Čebašek-Travnikova!

Od mladega kolega sem nocoj prejel prijazen mail, kjer mlade zdravnike vabite da Vam poved(m)o, kaj si v prihodnje želimo od ZZS.

Zatorej dovolite, da Vam predstavim svoja videnja in  svoje “želje”.

Moje pismo ima dva dela.

Prvi del je namenjen prihodnosti  slovenske medicine in se zavzema za korenito izboljšanje izobraževanja mladih.

Drugi del govori o gašenju požara iz preteklosti …

 

1a. Specializacije

Od ZZS si želim neskončno boljše vodenje izobraževanja mladih zdravnikov, predvsem specializantov kot tudi pripravnikov.

Beseda neskončno je zanalašč pobarvana in odebeljena, kajti za kakršen koli napredek SLO medicine si moramo najprej priznati, da strukturiranega izobraževanja oz. izpeljevanja programa specializacij, generalno gledano, sploh ni!

Takoj bom dodal, da seveda obstajajo redke izjeme, a so  na žalost točno to – redki in izjemni mentorji.

Skratka, specializacije kot takšne so večinoma, po vrstah in po regijah, posmeh in žalitev koncepta kliničnega poučevanja, so same sebi namen in specializantov aktivno ne naučijo (skoraj) ničesar!

Potek specializacij danes je uzakonjeno diskriminiranje mlajših kolegov, ki pod pretvezo “kroženja in dežuranj” zavodom zagotavljajo zastonj/poceni delovno silo, s katero se ukvarjajo le redki – pa so mentorji za to povrhu še plačani!

Upam si trditi, da se specializanti v veliki večini tekom specializacij ne naučijo veliko (če sploh kaj) zaradi učenja, ki bi ga prejeli v tem “učnem” obdobju – temveč slepo in ne-varno (za vse vpletene) opravljajo redno delo, tam “nabirajo izkušnje (in napake)” in se učijo “po izkustvu” – ne morem se otresti občutka, da za varnost pacientov ali mladih kolegov v tem “učnem” procesu nikomur od odgovornih ni prav veliko mar.

Ob-posteljno učenje v Sloveniji defacto ne obstaja. Na nobenem nivoju.

Spet posplošujem, k sreči obstajajo svetle izjeme.

A teh izjem je premalo, zato je ta neučinkovit sistem “poučevanja” potrebno korenito spremeniti!

Mislim, da se oba strinjava, da je že opaziti počasno, a vztrajno strokovno nazadovanje slovenske medicine…

In oba veva, če naj se sliši še tako klišejsko, da so mladi naše edino upanje!

Zato predlogi za izboljšanje poteka in izpeljave specializacij:

– prenoviti je potrebno programe specializacij

– začeti je potrebno udejanjati programe, učne cilje in redne evaluacije specializantov

– prenoviti je potrebno E-list, ga narediti življenskega (in da ne “crash-a”)

– v Slovenijo je potrebno ponovno pripeljati obposteljno učenje!

– vse specializacije morajo jasno opredeliti edukacijske mejnike za napredovanje specializanta – obenem pa jasno definirati zadolžitve specializantov in mentorjev in jih začeti udejanjati!

  • specialistični izpiit morajo (spet- če so to kdaj bili) postati objektivna in realna meritev znanja in sposobnosti bodočega zdravnika specialista.

Ker so vse to dolgoročni, sistemski ukrepi, ki bodo povrhu sprožili ogromno upora, Vam svetujem da nemudoma ukrepate najbolj pragmatično; svetujem vam, da nemudoma omogočite, da dobi specializant po vsakem mesecu kroženja možnost, da sam sporoči/odloči (elektronsko, seveda), kateremu (max. dvema)  mentorjema namenja svoja mentorska sredstva za tekoči mesec!

Zagotavljam Vam, da se bo parazitski sistem, kjer so razni šefi oddelkov mentorji petim krožečim ali večim specializantom, pa jih v mesecu dni niti videli niso, takoj porušil – tisti redki, ki pa se trudijo učiti, pa bi za svoj trud dobili neko nagrado, predvsem pa priznanje in vzpodbudo!

Najpomembneje – takoj bi začeli pridobivati najbolj kritične gradnike za izvedbo specializacij – resnične mentorje edukatorje!

 

1b. Pripravniki

  1. Njihova prepuščenost samim sebi je drugi madež na ramenih slovenske medicine in ZZS.

Anonimno pismo mladih zdravnikov ste prebrali.Osebno vam zagotavljam, da je vse napisano – v nekem spremenjen kontekstu – resnično!

 

Nažalost – oz. je samo delček sramote našega ceha.

 

Pripravniki so trenutno najbolj zavržena skupina naših kolegov; kakor s specializanti se seveda tudi  z njimi strokovno ne ukvarja skoraj nihče – a za razliko od specializantov niso uporabni niti kot cenena delovna sila – zato se svaljkajo po kotih, kafičih, se pretvarjajo, da se učijo – a v resnici sebi in državi kradejo čas in denar.

 

K sreči ta neproduktivna laž od “priprav” traja samo pol leta.

Tudi pripravništvo je potrebno nemudoma spremeniti:

  1. Potrebno je uvesti pred-kolokvij iz osnov urgentne med., ki ga morajo mladi kolegi opraviti najkasneje prvi mesec pripravništva. Pripravniki morajo na svoje prvo delo in službo biti dejansko pripravljeni!

Medicinske fakultete jih na pripravništvo (še manj resnično medicino) enostavno ne pripravijo dovolj (uporabno). Tudi to pilulo grenke resnice bomo morali požreti.

  1. Z novoustanovljenimi urgentnimi centri (UC) je kroženje potrebno (skoraj) v celoti prenesti v UC in delno na pediatrične sprejemne oddelke
  2. Prevetriti je potrebno List pripravnika ter jasno, a pragmatično in realistično opredeliti/zreducirati nabor potrebnih znanj. V tem sklopu je potrebno tudi jasno opredeliti način dela/delovne zadolžitve pripravnikov.
  3. Tudi pripravniki potrebujejo “glavnega mentorja in koordinatorja” na ZZS, ki bo skrbel za izvajanje zgoraj navedenega – obenem pa advociral za mlade kolege, ki so večinoma prepuščeni milosti in ne-interesu “mentorjev” v ustanovah.
  4. Popolnoma je potrebno spremeniti način in vsebino strokovnega izpita!

 

 

 

DRUGI del

Če je prvi del mojega orisa stanja in predlogov dolgoročno vseeno optimističen – pa za drugi del tega nažalost ne morem trditi.

Svoje razočaranje in žalost bom najlažje ponazoril z, na žalost resnično anekdoto.

Nekje v zadnjih letih mojih/naših prizadevanj za prenovo sistema (NMP) sem seveda (kot ničkolikokrat) trčil ob interese svojih (starejših) kolegov.

In navrženo mi je bilo: “Prosen, daj nehaj, pa ti ja moraš najprej branit svoj ceh!

Šokiran nad izjavo, predvsem pa razočaran, sem takrat ostal nem.

A danes vem, kaj bi moral takrat odgovoriti:

Da, najprej moram braniti svoj ceh. A svoj ceh se brani tako, da se brani Stroko, Kvaliteto in Resnico!”

 

Spoštovana kolegica!

Slovensko zdravništvo si mora naliti čistega vina!

Slovensko zdravništvo se mora ponosno in brez sramu postaviti za ideale Resnice, Pravičnosti in Stroke!

Ob vseh lažeh, pretvarjanjih in potvarjanjih, celo kriminalnih dejanjih, da o zanemarjanju stroke sploh ne izgubljam besed, ki so jih in jih še vedno nekateri naši kolegi grešijo, ZZS ne more in ne sme ostati tiho!

Kakor je ostajala do sedaj.

Zato je naš ceh v družbi upravičeno izgubil težo, predvsem pa legitimnost!

Srčno upam, da si bo slovensko zdravništvo kmalu spet povrnilo ugled!

Svoje pismo bom zaključil z razglednico iz Dunaja.

Morda se spomnite, kaj piše na notranji strani Cesarskih vrat pred Hofburg-om;

 

Justitia. Regnorum. Fundamentum.

Srečno!

  1.            Gregor Prosen, spec. urg.med, FEBEM; OE NMP ZD Maribor

(vsi zapisani pogledi so izključno osebni in v ničemer povezani z mojim delodajalcem ali katerokoli strokovno organizacijo kateri pripadam)

Dejstva o licencah

Trditev

Prim. Andrej Možina: slovenski zdravstveni sistem je z vidka podeljevanja in podaljševanja licenc eden najbolj dodelanih in najstrožjih v Evropi. S tega vidika bi težko še kaj izboljšali. (izjava na Planet TV, 3.1.2017)

Dejstvo

Ne poznam nobene študije, ki bi dokazovala obstoj kakšne pozitivne korelacije med licencami in kakovostjo zdravniškega ali zobozdravniškega dela. Sistem podeljevanja in podaljševanja licenc v okviru zdravniške zbornice je do absurda zbirokratiziran in je s tega vidika res “najbolj dodelan v Evropi”. Namesto birokratskih podeljevanj licenc bi morali preverjati kakovost dela, le tako bi se izboljšala vsakodnevna praksa. Redni nadzori morajo biti v funkciji svetovanja za izboljšanja dela, ne pa “lova na čarovnice”. Napačno je gledanje v smislu, da je “licenca podeljena na bolj ali manj strog način”, temveč ji je treba – če jo že hočemo imeti – dati pravi pomen: zdravnik ali zobozdravnik si jo, če je dober. Torej licenca mora biti garancija, da je dober. To pomeni, da je način njegovega dela varen za bolnike. “Strogost” v odločanju o licencah pa o tem, kako dober je zdravnik, ne pove nič.

O merilih za dobre zdravnike in zobozdravnike bom pisala drugič. V svetu so dobro preučena in uporabljana, pri nas pa – kot da se jih bojimo. A v resnici bi se jih vsi dobri zdravniki morali veseliti.