Bodimo aktivni – komentirajmo Zakon o pacientovih pravicah

Drage kolegice in kolegi,

Ministrstvo za zdravje je dalo 12.12.2016 v javno razpravo novelo Zakona o pacientovih pravicah. Točen naziv zakona je Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pacientovih pravicah in ga najdete na tej spletni povezavi.

Ne dovolimo, da spremembe sprejmejo brez naše aktivne kritike tistih delov zakona, ki so za nas zdravnike nesprejemljive ali pa bi pomenile resno motnjo v našem delu s pacienti. Ker ravno za to gre – da nam zakon ne bi otežil dela, predvsem pa odnosa do pacientov.

Ne zadovoljimo se le s poročanjem medijev o tej noveli, temveč se tudi sami lotimo branja in predvsem pisanja komentarjev. Pokažimo ministrstvu in ministrici, da nam je mar.

Res da je Zdravniška zbornica že podala svoje mnenje, vendar je to le eno mnenje, čeprav naj bi predstavljalo mnenje celotnega članstva. Dodajmo svojo, osebno kritiko, tudi če je vsebinsko enaka tisti iz ZZS.

Spoštujem paciente in njihove pravice v zdravstvenem sistemu, vendar menim, da je treba zakon uravnotežiti tudi s pacientovimi dolžnostmi. Ena takih je, da pride na pregled ali pravočasno sporoči izostanek. Po obstoječem Pravilniku o najdaljših dopustnih čakalnih dobah za posamezne zdravstvene storitve in o načinu vodenja čakalnih seznamov so obveznosti le na strani izvajalcev. Če pacienta ni, zdravnik v času, ki je bil rezerviran za tega pacienta, ne more opraviti storitve in ne more prikazati svojega dela. Pacient pa se mirno lahko naroči za drugi termin.

A to je le en primer neuravnoteženosti zdravstvene zakonodaje, ki se neposredno odraža na našem delu. Na drugega – določitev časa čakanja pred ordinacijo, me je spomnila kolegica in opozorila:

“Med drugim novela opredeljuje tudi čas čakanja v čakalnici zdravnika , ki je omejen na 30 minut. Verjamem, da se vsi trudimo, da je čakalnica prazna. Vrsta se podaljša zaradi nepredvidenih zapletov pri pacientu in ne zaradi naše malomarnosti , zavlačevanja, ali osebnih razlogov ekipe.

Do sedaj smo bili časovno omejeni predvsem zaradi predvidenega doseganja točk s strani ZZZS. Ali bomo sedaj omejeni še zaradi zakona o pacientovih pravicah?

Zanima me, če ima zveza potrošnikov  opredeljen čas za čakanje v vrsti pred blagajno trgovca, ali imamo opredeljen čas čakanja pred okencem na upravni enoti?

Zakaj razlike? Ali smo zdravstveni timi res največji problem naše družbe?”

Seveda bi nam naša zbornica lahko olajšala delo, odprla razpravo ali forum na spletni strani, naredila branje zakona zanimivo in pokazala, da zakonodaja – predvsem njeno sprejemanje in spreminjanje – ne sme iti mimo nas. Kar bi jaz v vlogi predsednice zbornice gotovo naredila. 

 

Razkritje (disclosure)

Kolega me je pred dnevi vprašal,

kakšne interese imam pri volitvah za predsednika zbornice in katero »mesto« na zbornici sem si izbrala, če zmaga Zdenka Čebašek-Travnik?

Vprašanji nista bili prijazni, zato je bila prva reakcija presenečenje. Kolega je po mojem odzivu ocenil, da mora vprašanje razložiti. »V zdajšnjih časih nič ne deluje brez ozadja, lobijev, skritih namenov!«  A res?!

Najprej smo bile Zdenka, Živa in Irena. Dve leti nazaj. Vsaka s svojo izkušnjo pomoči kolegom-zdravnikom in védenjem, da obstoječa združenja zdravnikom ne nudijo učinkovite podpore in pomoči. Skozi naša druženja se je oblikovala predstava o nekakšnem skupinskem zdravniškem ombudsmanu, ki bi deloval na etični pogon (razumem vaše nasmehe!). Potem sta se nam pridružila Eldar in Darja in eno naših srečanj v mesecu maju je padlo na dan, ko smo izvedeli, da spomladanske volitve za predsednika zbornice niso uspele. Predlog, da Zdenka kandidira za predsednico, je bil hipen, spontan. Naša ideja je dobila formalen okvir = željo po spremembi opredeliti s programom za spremembe. Razmislek o programu je širil skupino: prišli so Bojana in Iztok, pa Matej,  Rade in  Maja. Nastala je skupina ZZP – zdravniki za profesionalizem. Širjenje sporočila preko spleta je prineslo potrebo po spletni  in FB strani, ki jo urejata Tilen in Goran. Toliko o ozadju. Tako preprosto.

Zdaj pa težje vprašanje. Kakšen je moj osebni interes?

Kot specialistka medicine dela se že nekaj let ukvarjam s stresom. Opažam, da psihosocialni dejavniki postajajo odločujoči dejavniki tveganja na delovnem mestu. K meni prihajajo izgoreli zdravniki po nasvet, kako naprej. Bolniška za premostitev? Psihiater? («Predlagaj mi nekoga, ki je dober in ki me bo obravnaval inkognito«) Invalidska? (»Nekako bi šlo, če ne bi delala ponoči.« ali »4 ure bi zmogel«). Kako preživeti mobing s strani šefa, ki je tudi zdravnik? Kako opozoriti kolega na napako in mu stati ob strani, da jo »prizna«?

In potem študentje medicine. Kot mentorica s področja medicine dela vsako leto dobim na vaje nekaj  študentov. Ker medicina dela ni bila moja prva izbira, pravzaprav niti med »top 10«, popolnoma razumem, da so jim vaje na terenu iz predmeta, ki jih niti malo ne zanima, odveč. Poskušam jim olajšati muko, kolikor se da. Se pa z njimi pogovorim. Upoštevaje potencialni bias (= neatraktivnost medicine) opažam pri njih  pomanjkanje empatije in primanjkljaj »občutka« za avtonomijo bolnika, sodelujoč odnos med zdravnikom in bolnikom, socialno pravičnost. Gotovo niso pokvarjeni, le učenja z zgledom srčnosti verjetno niso bili pogosto deležni.

Izhajam iz okolja, kjer v zadnjih 10 letih zdravnice niso šle v pokoj, ker so prej umrle. Kakšen etični pogon za rešitev, boste rekli, problem je sistemski. Vendar je treba nekje začeti. Volitve predsednika zbornice so prinesle možnost vpliva na sistem. Tu je moj »živi« interes. Skozi skoraj 30 let dela v zdravstvu sem  nekajkrat sodelovala v različnih skupinah zdravnikov, ki so se izven službenega časa in »oddelčne« hierarhije povezovali v skupine in združenja. Sodelovala, pravim, čeprav sodelovanje zdravnikom ni pisano na kožo. Ker nisem (in nisem nikoli bila) članica nobene politične stranke, me vedno znova preseneti vzpostavitev neke vrste demokratičnega socializma v skupini. Ko eni postanejo bolj enaki od drugih in začnejo zastopati interese ljudi iz ozadja. To je najboljši način, da skupina razpade. Senzibilizirana s tovrstnimi izkušnjami sem opazovala širjenje naše, ZZP skupine. Širjenje je potekalo s soglasjem vseh članov, rast je bila organska. Različni, da bolj ne bi mogli biti, smo se povezali v harmonično družbo zdravnikov in zobozdravnikov, ki jim ni vseeno. Komunikacija med nami je spoštljiva, okolje za razpravo varno. Ni neumnih vprašanja in nesmiselnih pripomb. Upamo si.

Strici iz ozadja pa v jok …

Nevarna razmerja – kdo ogroža avtonomijo zdravnikov

Bližamo se datumu, ko bo ministrica za zdravje predstavila svoj predlog zdravstvene reforme. Novinarji predstavljajo “doslej znane obrise” in z njimi seznanjajo javnost. Tako sem v dnevnem časopisu opazila naslov “Bodo o čiščenju zobnega kamna odločali poslanci?”  in se posvetila branju.

Po novem naj bi pravice precej bolj podrobno kot danes določal zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, večja pa bo tudi vloga ministrstva za zdravje, saj naj bi še natančneje o pravicah odločali tudi podzakonski akti.

Ob teh besedah me je močno zaskrbelo. Zakon – torej poslanci – bodo odločali o tem, kaj bo izvajal zdravnik in zobozdravnik v okviru plačnika ZZZS. Razumela bi, če bi poslanci odločali o razporejanju tistega deleža denarja, ki v zdravstvo priteka neposredno iz proračuna in bi takoj in z veseljem podprla, da čiščenje zobnega kamna plača država, vsakemu odraslemu prebivalcu enkrat na določeno časovno obdobje (tega naj določi stroka). Ali pa da bi končno namenili proračunski denar za bolj množično opuščanje kajenja, ki gotovo naredi več škode prebivalstvu kot zobni kamen.

Moja skrb je namenjena denarju, ki ga vsi prispevamo v skupno zdravstveno blagajno (le kdaj bo nehala uporabljati neustrezni izraz “zavarovanje”?). O tem, kako bo porabljen, se odloča po zelo zapletenih poteh, ki jih večina zdravnikov in zobozdravnikov ne razume, tisti, ki ga razumejo, pa ga ne odobravajo. Torej ZZZS nam določa, kaj bomo v okviru svojega dela, ki ga “plača” ZZZS lahko delali in česa ne. Kot opozarja direktor Združenja zdravstvenih zavodov Metod Mezek, je treba čiščenje zobnega kamna pri odraslih vrniti v javno zdravstvo, izločitev te pravice v preteklosti pa je bilo kratkovidno. Takšno razmišljanje podpiram.

Hkrati pa zaznavam, da politika skozi spremembe zakonodaje medicinski stroki jemlje avtonomijo. Zdaj odločajo o tem, kdo bo plačal čiščenje zobnega kamna, jutri bodo odločali o tem, komu še pripada uporaba določenega (dragega) zdravila ali pa o tem, ali imajo osebe, odvisne od psihoaktivnih snovi pravico do zdravljenja na stroške ZZZS. Morda bodo to pravico časovno in/ali finančno omejile, po vzoru zavarovalnic v ZDA, kjer imajo zdravstvene ustanove posebne referente, ki se z (različnimi) zavarovalnicami dogovarjajo o tem, koliko dni (ali ur) zdravljenja bodo “plačale” za posameznega zavarovanca. Si želimo iti po tej poti?

Zavedam se, da je v našem zdravstvu, pa tudi znotraj zdravniških vrst veliko stvari, ki jih je treba spremeniti, izboljšati. Pogrešam pa jasno vizijo o tem, kako se tega lotiti. Praksa aktualne vlade ni prav spodbudna, saj ne glede na podpisani dogovor o zamrznitvi zdravniške stavke, tudi sama ugotavljam, da ministrica ni izkoristila možnosti za temeljite pogovore z zdravniško stroko. Veliko hudih besed bi bilo prihranjenih, če bi naredili “simulacijo” stavke in hitro ugotovili, kje so šibke točke sistema. Prav tako, če bi ministrstvo (iz te ali preteklih vlad) naredilo mrežo potrebnih specializacij in časovnico, po kateri bi aktivno nadomeščali manjkajoče zdravnike v osnovnem zdravstvu (poleg zdravnikov družinske medicine tudi pediatre in druge).

Nevarna razmerja so vedno prepletena z grožnjami, takšnimi, ki so izrečene in onimi, ki jih zaznavamo brez besed. V našem primeru zdravniki grozijo s stavkami, politiki pa z zakoni. Ja, z zakoni lahko zdravnikom in zobozdravnikom dajejo ali jemljejo moč. Na žalost pogosteje to slednje. 

 

 

 

Licence bolijo – tretjič

Ko smo se v mesecu maju začeli pripravljati na mojo kandidaturo za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije, smo se seznanili s različnimi zgodbami kolegov in kolegic. Te zgodbe so se nas dotaknile in nas spodbudile k razmisleku, kako izboljšati odnos “zbornice” (zbornica so dejansko ljudje) do članov in tudi odnos članov do zbornice. Razmišljali smo o tem, kaj vsak od nas lahko stori, da bi se čimveč članov v zbornici počutilo dobro. Kolega Eldar Gadžijev je te misli strnil v poglavju Pripravljamo možnosti, da zbornica zaživi z združenimi močmi in zapisal, “da bi bilo pomembno, da se “politika” zbornice najprej usmeri v izpolnjevanje pričakovanj in potreb zdravnikov in zobozdravnikov. Potrebna je nova pozitivna energija, s pomočjo katere bi, ob združevanju moči članstva, lahko uspešno delovala v prid stanu, pa tudi v odnosu do ostalih dejavnikov v zdravstvu ter v odnosu do javnosti.

V blogu o licencah (6.11.2016) sem nekaj zgodb o tem, kaj bi se dalo izboljšati, zbrala pod naslovom Licence “bolijo”. Nobenega razloga nisem imela, da kolegom ne bi verjela. Tudi dopise, ki so jih dobili iz ZZS, sem videla. Njihova prizadetost me je spodbudila k razmisleku o tem, kaj bi se dalo izboljšati. In to sem tudi napisala:

Ko bomo zbornico vodili člani ZZP in naši sodelavci, se to ne bo zgodilo več. Takoj bomo uvedli takšen postopek, ki bo pokazal, da zbornica ceni in spoštuje svoje člane in zna temu primerno ravnati. Vsakega člana, ki mu grozi izguba licence, bomo pol leta pred iztekom licenčnega obdobja prijazno povabili na osebni pogovor, na katerem bo prisoten nekdo iz izvršilnega odbora (torej zdravnik ali zobozdravnik) in en pravnik, ki postopek obvlada s pravnega vidika. Skupaj bodo pregledali obstoječe možnosti in naredili individualni načrt.

Odzivi na včerajšnjo kritiko mojega bloga v 410. Biltenu ZZS so bili različni. Nekateri kolegi so mi sporočili, da so imeli dobre izkušnje z zbornico, spet drugi, da je vse napisano “čisto res” in ne razumejo, kaj je v zapisanem neresnično in neetično. Na podlagi vseh odzivov sem prišla na misel, da se zaposleni na zbornici morda teh neprijetnih izkušenj članov sploh ne zavedajo oziroma ne vedo zanje. Če to drži, se preprosto vprašajmo, zakaj ne bi tega odnosa izboljšali? Zakaj se bojimo prisluhniti kritikam, ki praviloma niso prijetne, a vodijo do pozitivnih sprememb?

Kot predsednica zbornice bi znala spodbuditi izboljšave pri delu zaposlenih v odnosu do članstva in tako prispevati k temu, da bomo sčasoma vsi člani in tudi zaposleni zbornico imeli “za svojo”.

Licence bolijo – drugič

V včerajšnji, 410. številki Biltena ZZS, ki je sicer pretežno namenjena volitvam predsednika/predsednice, je objavljena tudi kritika na moj blog z naslovom Licence bolijo, ki sem ga sicer objavila že 6. novembra. V tej kritiki “Oddelek za podiplomsko usposabljanje, licence in register zdravnikov” v uvodu piše, da je prispevek je po mnenju ZZS zavajajoč, neresničen, pa tudi etično sporen.

Zapisali so: “Zaposleni na zbornici smo z začudenjem prebrali zapis na spletni strani dr. Zdenke Čebašek – Travnik, ki se nas je osebno dotaknil in nas prizadel, saj so javno navedene neresnične informacije o našem načinu dela in delovanju zbornice v postopkih, ki jih zaposleni vodimo skladno z določili veljavne zakonodaje.

Žal v nadaljevanju ne precizirajo, v čem so navedene informacije zavajajoče in neresnične, niti ne navajo resničnih. Moj blog govori o zgodbah zdravnikov in sem to jasno napisala. Hranim tudi kopije dopisov ZZS, o katerih pišem.

Kolegi me po mailu sprašujejo, kdo je “ta oddelek”. Takšnega “oddelka” ne najdem med organi zbornice, tam je le svet za izobraževanje in usposabljanje zdravnikov. Vodi ga prof. dr. B. Beović, druge člane lahko preberete na tej povezavi.

Na odprtem delu spletne strani je razdelek Strokovne službe, iz katerega ni videti Oddelka za podiplomsko usposabljanje, licence in register zdravnikov. Tudi na intranetnih straneh zbornice takega oddelka ne najdem. Če bi ZZS imela organigram, bi lahko odkrili, kdo dela v tem oddelku, tako pa …

Očitki “Oddelka” kandidatki za predsednico ZZS, dr. Zdenki Čebašek-Travnik, so hudi: prispevek je po mnenju ZZS zavajajoč, neresničen, pa tudi etično sporen.

V nadaljevanju “Oddelek” sicer ne pojasni, v čem je moj blog zavajajoč, neresničen in etično sporen. Pričakovala bi konkretizacijo teh obtožb, pa tudi pojasnilo, kdo predstavlja “mnenje ZZS”. Končno sem članica ZZS tudi jaz in kolegi, ki so mi že včeraj in danes sporočili svojo podporo. Zanimivo bi bilo izvedeti, kdo stoji za tokratnim mnenjem, enako tudi v drugih primerih, ko se uporablja ta izraz. Ker zbornico predstavlja njen predsednik, bi bilo pošteno, če bi se pod takšno mnenje podpisal, če to ni njegovo mnenje, pa da bi ga podpisal tisti, ki ga je podal.

Nikoli se nisem bala argumentirane razprave o čemerkoli, tudi če sem si s svojim neposredno povedanim mnenjem nakopala zamero in da – tudi sovražnike. Vedno sem in bom sledila svoji viziji po odkritih medosebnih odnosih in preglednemu delovanju v vsakršnem okolju. Vem, da to v današnjih časih ni ravno v čislih kot osebna vrednota, a verjamem, da bo marsikoga spodbudila k razmisleku.

Zdravstveni turizem po slovensko

Vsakdo lahko opazi ponudbe različnih zdravstvenih storitev, ki jih izvajalci sami ali od njih najete agencije ponujajo na našem trgu. Videti je, da smo sprejeli dejstvo, da so tudi zdravstvene storitve postale kot vsake druge – stvar ponudbe in povpraševanja. Takorekoč gospodarska dejavnost, v kateri s(m)o pacienti postali uporabniki storitev, ki se znamo odločiti za najboljšo storitev za svoj denar.

Pa se res znamo? Kdo nas je naučil, kako si izberemo najbolj ustreznega psihoterapevta ali zobozdravnika? Komu bomo zaupali, da opravi izbor v našem imenu, če tega sami ne znamo? Ali bo ta, ki nam bo pomagal izbrati izvajalca, za svojo odločitev prevzel kakšno odgovornost, ali le pokasiral provizijo za posredovanje? To so vprašanja, o katerih so mediji presenetljivo skopi, hkrati pa polni različnih “akcij” tudi na področju prodaje zdravstvenih storitev.

Kot kaže, so pri nas predvsem zobozdravniki tisti, ki jih različne oblike zdravstvenega turizma najbolj prizadenejo. Seveda tiste vrste turizma, ki naše oziroma njihove potencialne paciente vodi v tujino, njim pa ostaja manj dela. Motivi, ki paciente vodijo v tujino, so predvsem obljube, da bodo za svoj denar pri tujem izvajalcu dobili več kot pri domačem. Pa so te obljube resnične ali gre za zavajanje?

Podobno se sprašujem glede posebne ponudbe ene od naših zdravstvenih zavarovalnic. Zavarovalni produkt, ki ga je dala na naše tržišče, je težko razumljiv povprečnemu uporabniku, ki zelo verjetno nikoli ne bo zbolel za rakom ustne votline. Bo pa videl, da mu v okviru tega zavarovalnega produkta ponujajo različne ugodnosti in popuste – seveda le pri določenem izbranem izvajalcu. In to v tujini … kamor bo moral potovati na svoje stroške.

Razumljivo je, da zobozdravniki protestirajo, kar smo lahko izvedeli tudi v današnjem prispevku komercialne TV. Zavarovalnica se hvali, da gre za dober produkt, kar “dokazujejo” s tem, da se je zanj v le nekaj dneh odločilo rekordno število ljudi. Kot da bi bila količina v nekaj dneh prodanega produkta dokaz za njegovo kakovost in ne posledica spretnega marketinga.

Žal predstavnica zavarovalnice v tem prispevku ne pove, zakaj se niso odločili za sodelovanje s slovenskimi zobozdravniki. Če bi mediji v naslednjih dneh vzeli pod drobnogled cene tega “izbranega” ponudnika in naredili primerjalne izračune storitev s cenami slovenskih zobozdravnikov ter jih opremili s pojasnili, bi veliko naredili tudi za informiranost potencialnih uporabnikov. Ti potem ne bi več slepo zaupali raznim posrednikom, temveč tudi od njih zahtevali odgovornost.

 

 

 

 

Ihanova kolumna: izhodišče za zdravstveno reformo

Prof. dr. Alojz Ihan nam je v svoji kolumni  nazorno razkril bistvene anomalije našega zdravstvenega sistema. Zato ne čudi, da je to eno najbolj branih besedil te dni. Upam, da ga berejo tudi na ministrstvu za zdravje in v vladi. Pravzaprav je to besedilo odlično izhodišče za zdravstveno reformo. Brez dragih analiz in zapletenih finančnih akrobacij, ki naj bi zdravnikom dale več denarja za enako količino opravljenega dela, daje Ihanova kolumna odgovor na skoraj vsa glavna vprašanja, ki naj bi jih uredila zdravstvena reforma:

  • ne potrebujemo ZZZS, ki nam birokratsko določa, koliko ljudi lahko pregledamo in zdravimo, ker ne upošteva zdravstvenega stanja prebivalstva,
  • ne potrebujemo zdravnikov, ki ne bi želeli sprejeti 48-urnega delovnika, v katerem bi lahko delali strokovno in varno v najboljšem interesu naših pacientov,
  • ne potrebujemo direktorjev, ki se uklanjajo politiki in diktatu ZZZS na škodo zdravnikov, zdravstvenega osebja in pacientov,
  • ne potrebujemo nabavnih služb, ki skrbijo predvsem zase.

Stavki zdravnikov se moramo zahvaliti, da smo se začeli lotevati pravih problemov in iskati prave odgovore za reformo zdravstvenega sistema.

Odtekanje denarja v zdravstvu – tudi “pri nas doma”

Po oddaji Tarča sem v svojem blogu dne 18.11.2016 zapisala: Velika večina zdravnikov na odtekanje denarja nima nobenega vpliva, niti ne pozna poti izbire in odločanja o nakupih v zdravstvu. Kdo so tiste osebe (po položaju in imenu), ki znotraj zdravstvenih institucij odločajo o tem?

Kot svojevrsten odgovor na to vprašanje sem danes dobila več e-mailov s povezavo na novo zgodbo, v kateri je udeležena tudi ustanova, v kateri sem zaposlena. Ker delam s pacienti, odvisnimi od različnih psihoaktivnih snovi, pri svojem delu uporabljam urinske teste za določanje le-teh. Učinkovitega zdravljenja odvisnosti si brez takšnih testov ne znamo več predstavljati, pri svojem delu jih uporabljamo vsak dan.

Naj pojasnim, da zadnja tri leta in pol delam kot psihiatrinja na najnižji stopnji hierarhije v zdravstvenem sistemu. Tako nimam nobenega vpliva na kakršnekoli nabave, niti dostopa do dokumentov, ki se nanašajo na to. Zato sem si z zanimanjem ogledala posnetek zgodbe o nakupih teh testov. Nato sem šla pogledat teste, ki jih uporabljamo v naši ustanovi. Ugotovila sem, da so testi zapakirani v škatle, na katerih ni podatkov o uvozniku, niti nimajo navodil v slovenskem jeziku (so pa v hrvaščini). Zatem sem si iz spletne strani natisnila še sklep Državne revizijske komisije z dne 13.3.2015. Tako sem izvedela, kako so stvari potekale leta 2015. Kako potekajo danes, seveda ne vem.

Z zanimanjem pričakujem nadaljevanje zgodbe, tako v naši ustanovi, kot pri tistih, ki bi se o takšnih povezavah morali izreči. Upam le, da bomo teste lahko uporabljali tudi v prihodnje in da ta moj zapis ne bo povzročil “zastoja” pri njihovi nabavi.

 

 

Zavozili smo na vseh ravneh

Zavozili smo na vseh ravneh je naslov intervjuja, ki je bil 30. oktobra letos objavljen v Nedeljskih novicah. Za tiste, ki nimate povezave do celotnega članka, ga dodajam v skenirani obliki. Poudarjam svojo takrat izraženo oceno, da smo naš zdravstveni sistem preccej zavozili, in to na finančni, organizacijski in medosebni, to je odnosni ravni. Znašli smo se v precej kaotičnih razmerah, ki so posledica nejasnih pristojnosti in odgovornosti deležnikov v zdravstvu.

zct-intervju-ned-novice pdf

Izhod iz sedanje situacije ni in ne sme biti odvisen le od politike in politikov, temveč predvsem od nas, zdravnikov. Mediji nas vsak dan znova seznanjajo z nepravilnostmi v zdravstvenem sistemu in tudi pri našem delu, hkrati pa nakazujejo, da smo takšne nepravilnosti dostikrat tolerirali in se do njih nismo opredelili. Razloge za našo neodzivnost in apatijo bi bilo treba raziskati, med domnevami se mi zdi kot najbolj verjetna strah prijaviteljev pred reakcijo odgovornih in s tem povezano odsotnost učinkovite zaščite pred ravnanjem nadrejenih. Zelo nazorno je ta strah opisan v uvodniku Sabine Obolnar v včerajšnji Oni. Citirali so izpoved dr. Erika Breclja, ki je razkril enega od mehanizmov za utišanje tistih, ki opozarjajo.

V svojem programu načrtujem načrtujem ustanovitev zdravniškega ombudsmana (neodvisna oseba ali ustanova, ki preiskuje pritožbe in mediira za pošteno uredeitev zadev), ki bo v svoji nedvisni poziciji (tudi do zdravniške zbornice) lahko zastopal zdravnike, ki se pri svojem delu počutijo ogrožene s starni delodajalca ali države. Preberite več o tem v Stebrih zdravništva.

 

Verjamem mladim zdravnikom

Ob branju novice na  24ur.com sem obstala brez besed. Mladi zdravniki so napisali pismo, v katerem opisujejo odnos starejših kolegov do njih. Preberite njihove pretresljive izpovedi, ki so močno podobne tistim iz ZDA, kjer se Pamela Wible (pamela@idealmedicalcare.org) bori za njihove pravice in ki je razkrila epidemijo samomorov med mladimi zdravniki.

Prispevek je sporočilo, ki bi se moralo dotakniti vseh, ki nismo več “mladi zdravniki” in si pošteno odgovoriti, ali smo jih – kolege mlade zdravnike – pripravljeni videti v njihovih strokovnih in človeških stiskah.

Zdravniška zbornica pa stoji ob strani. Kot mi je napisala ena od mladih zdravnic, je njena izkušnja takšna:

… že v tem kratkem času nad inštitucijo, oz. hišo zdravništva, razočarana. Ob podpisu pristopne izjave mi nihče ni pojasnil, kaj ta organizacija sploh je, čemu služi, kako si z njo lahko pomagam in kaj vanjo/zanjo morebiti lahko prispevam. Čez tri mesece, ko je nastopila moja prva pogodba o zaposlitvi (in en mesec pred prvo plačo), pa dobim domov položnico za članarino, brez kakršnega koli pojasnila kaj zdaj to pomeni in kakšna so pravila. Krasno. Le kaj naj si človek misli?

V svojem programu za predsednico Zdraviške zbornice Slovenije sem v točkah 5 in 6 jasno napisala, kako si predstavljam sodelovanje z mladimi in kako bi jim lahko pomagali zdravniki “seniorji”. Prizadevam si, da bi zbornica postala tudi mesto, kjer zdravniki, ne glede na starost ali vrsto težave v poklicni karieri, lahko dobijo kakovostno kolegialno pomoč.