Stavka razkriva številke: plače zdravnikov

Stavka zdravnikov je v polnem teku in če se jutri ne bo zgodil pomemben premik, se bo še zaostrovala.

Dobila sem več spodbud, da napišem nekaj o plačah zdravnikov, nekaj, kar bo bolj realno prikazalo dejansko stanje. V NeDelu 13. novembra lahko bralci preberejo že ničkolikokrat ponovljeno tezo, da smo zdravniki zaslužkarji. Kot dokaz se uporabi pogled na najvišje plače v javnem sektorju, kjer prednjačijo zdravniki. Navedene so številke, zneski bruto plač – seveda brez pojasnila, koliko delovnih ur in drugih obveznosti je »skritih« v teh zneskih. Prepričana sem, da bi marsikateri med »petdesetimi najbolje plačanimi javnimi uslužbenci«, med katerimi so vsi zdravniki, bil pripravljen razkriti svojo plačno listo. Ne z imenom, zgolj s številkami, ki bi pokazale opravljeno delo in obdobje, za katerega je bilo narejeno izplačilo. Kot sem že zapisala pred kratkim, je naš zdravstveni sistem »vzdržal« vse doslej zaradi izkoriščanja delovne sile, ne le zdravnikov, temveč tudi drugih zdravstvenih delavcev. Zato menim, da ni pošteno primerjati plač zdravnikov v končnih zneskih prejemkov in ne v plačilih za redno delovno obveznost.

Zanimivo bi bilo videti tudi “rep” tega seznama plač v javnem sektorju, na primer plače mladih zdravnikov, torej tistih, ki so po šestih letih zahtevnega študija in po še kakšnem letu negotovosti (čakanje na pripravništvo, pripravništvo) dobili redno službo in začeli novo učno obdobje specializacije.

Pred kratkim sem dobila pismo mladega zdravnika, ki je med drugim zapisal:

 »Zaradi pomanjkanja zdravnikov v Sloveniji mladi zdravniki velikokrat ostajajo v službi še po končanem 8-urnem delavniku, in ker so “mlajši v piramidi”, morajo dežurati več kot ostali. Veliko jih zaradi takšnih neživljenjskih razmer, kjer nimajo dovolj časa za paciente, še manj zase in svoje bližnje, niso cenjeni s strani pacientov in javnosti, niti niso dovolj dobro plačani, raje odidejo v tujino, menjajo poklic ali pa se zaradi preutrujenosti sesedajo sami vase.«

Najdaljši študij (medicine) in nadaljnje obvezno usposabljanje (specializacija) trajata skupno približno 12 let. Samostojno lahko začnejo zdravniki delati šele v starosti preko 30 let, kolegice, ki so v tem času postale mame, še kasneje. To je obdobje, ko si mladi ustvarjajo svojo družino, ko bi morali imeti tudi čas zase, za svojega partnerja in otroke. A mladi zdravniki in zdravnice so pogosto zgarani že na začetku svoje poklicne poti, dostikrat zbolevajo oni sami ali njihovi otroci. Pred kratkim so ravno ti mladi zdravniki svoje plače javno prikazali,  z vsemi dodatki v večini primerov ne presegajo 1.600 evrov neto. Tudi ponekod v tujini so imeli podobne probleme, zato so se odločili, da so vsem zdravnikom povišali plače. Izseljevanje zdravnikov se je zmanjšalo, motivacija za delo je postala večja, s tem pa tudi uspešnost zdravljenja. Ker to pri nas ni bilo mogoče drugače, se zdravniki za boljše delovne razmere in tudi višje plače borijo s stavko.

 

 

 

Stavka razkriva številke: delovna obremenitev zdravnikov

Pozorno spremljam dogajanje povezano s stavko zdravnikov. Informacije o tem dobivam v glavnem po dveh poteh – skozi javna občila in v osebnih stikih z zdravniki in pacienti. Pohvalno je, da ZZS na intranetnih straneh objavlja klipinge (poročila o objavah v medijih), ki jih najdete v razdelku Aktualno na zbornici: Novosti: Pregled medijev. Za vstop na intranetne strani se morate registrirati, ni težko. V klipingih za 21.10.2016 je tudi moj sestavek v Delovi rubriki Gostujoče pero, Šušljanje, deklaracije in pogum.

V medijskih objavah o stavki te dni spremljam tudi številke o tem, koliko zdravnikov primanjkuje v posameznih ustanovah, če ti delajo 180 ur na mesec oziroma 40 ur na teden, kolikor jih naredimo vsi zaposleni za redno plačo.  Zdaj se je dokočno in jasno razkrilo, da je naš zdravstveni sistem deloval le zaradi prekomenih obremenitev vseh zdravstvenih delavcev in še posebej zdravnikov. Potrebe po zdravnikih so se “izračunavale” na podlagi predpostavke, da bo vsak zdravnik delal več kot teh 180 ur. In tako tudi je, saj ga k temu zavezujejo delovna pogodba in zakonodaja – kot nekakšna norma, ki da je sestavni del zdravniškega poklica. Poklica, v katerem po mnenju načrtovalcev zdravstvenega sistema delajo “nadljudje”, ki zmorejo trajne prekomerne obremenitve. Kljub številnim, tudi znanstveno podprtim raziskavam, da temu ni tako, sistem vztraja pri izkoriščanju zdravniške delovne sile. Ne slepimo se: zaslužki iz obveznega prekomernega dela, ki se tako radi prikazujejo v javnosti, ne morejo nadomestiti niti počitka, niti družinskega življenja zdravnikov (tudi drugih zdravstvenih delavcev). Zato podpiram zahteve stavkovnih pogajalcev po sprejetju normativov in posledično izračunov ter časovnic za optimalno število zdravnikov.

 

Izbrisani, izgubljeni in brezpravni  – 1. del: IZBRISANI

 

To so statusi “oseb”, katerih osrednja skupna lastnost je diploma medicinske fakultete in ki z uvrstitvijo v eno od teh kategorij označujejo svoj odnos do naše zdravniške zbornice oziroma zbornice do njih. Kako je to mišljeno, se boste spraševali? So to begunci, tisti, ki so bili izbrisani od države ali oni, ki nimajo urejenega državljanstva? Ne, to so naši kolegi zdravniki in zobozdravniki. V te kategorije sem jih uvrstila sama na podlagi pogovora z nekaterimi od njih. Pa pojdimo po vrsti. Danes o izbrisanih.

Izbrisani” so kolegi, ki niso več člani Zdravniške zbornice Slovenije. Za tiste, ki ste se že poigravali z mislijo, da bi izstopili, pojasnjujem, da se “izstopiti” ne da. Prav tako članstva ne morete “zamrzniti” za določen čas. Ne glede na razlog za prenehanje članstva, je pot samo ena: “izbris”. Temeljito in za vedno. Kajti če se želite kdaj ponovno vpisati, morate predložiti vse dokumente kot ob prvem vpisu, vključno z overjeno fotokopijo diplome medicinske fakultete. Preverjeno v prvi osebi ednine. Tudi na spletni strani ZZS je to napisano. Nekdo je postavil vprašanje: “Želim se izčlaniti iz Zdravniške zbornice. Kako to storim?” Odgovor ZZS: “Na podlagi pisne zahteve za izbris z obrazložitvijo, ki jo zdravnik vloži pri ZZS.” Sicer ne vem, kaj bi se zgodilo z zahtevo za izbris, ki ne bi bila obrazložena.

Tokrat ne želim pisati o svoji izkušnji (o tem kdaj drugič), temveč o starejših zdravnikih in zobozdravnikih, ki so mi sporočili, da bi z veseljem podprli mojo kandidaturo, a niso več člani. Tisti, ki po upokojitvi ne delajo več, so pričakovali, da se bo kdo v imenu zbornice zahvalil za dolgoletno članstvo, jih povabil na srečanje, jih povprašal po zdravju in morda o tem, če bi še radi sodelovali v dejavnostih zbornice. Nič od tega se ni zgodilo, “lahko pa ostanejo člani zbornice” ob plačilu letne članarine. Ta res ni visoka (40 eurov letno) in bi jo večina upokojencev brez težav plačevala, če bi začutili, da je “zbornici mar zanje”. Tako pa imajo občutek, da so “le številke”, od katerih se pobere članarina.

V svojem programu kandidature za predsednico zbornice podrobno opisujem medgeneracijsko sodelovanje, ki ga bom še posebej spodbujala. V vsakem delovnem telesu zbornice bo zastopan po vsaj en mladi zdravnik (“junior”) in en starejši  (“senior”).  Tako bodo težave mladih postale bolj vidne in ukrepi za njihovo reševanje bliže vodstvu ZZS, starejši pa bodo s svojimi izkušnjami in modrostjo sodelovali pri reševanju zapletenih vprašanj. Starejši zdravniki “seniorji” (ne le upokojenci) bodo povabljeni, da se pridružijo klubu seniorjev, ki ga bomo ustanovili. Ti zdravniki in zobozdravniki, ki bi se želeli še naprej aktivno udejstvovati, si bodo izbrali, katero od predvidenih dejavnosti bi lahko izvajali. Nekateri bi poskrbeli za spoštljiv sprejem mladih zdravnikov, se ob vpisu v zbornico z njimi pogovorili in jim ponudili prostovoljno tutorstvo. Drugi bi lahko ponudili pomoč pri vprašanjih strokovnega razvoja, tretji dajali nasvete tistim kolegom, ki določenih vprašanj ne upajo izpostaviti v svojih delovnih okoljih. Pomembno je, da jim bo zbornica pod mojim vodstom pokazala, da jih še vedno ceni in želi imeti v svojih vrstah.