Goran Berghaus se predstavi

Goran mlajši član ekipe ZZP, ki je z nami že od začetka volilne tekme. V ekipo je ves čas vnašal svežo energijo in ideje, poznavalec družabnih omrežiji in glasnik mladih.

 

O sebi pravi:

 

sem specializant javnega zdravja, star sem 28 let in živim s čudovito ženo v štajerski  prestolnici. Vendar naj vas moja mladost ne moti, saj me vodita velika želja in odločnost spremeniti slovenski zdravstveni sistem na bolje!

 

Ekipi ZZP sem se pridružil, ker v njej delujejo pošteni ljudje, z dobrim srcem in želijo premakniti zadeve v pravo smer.

 

Dejstvo je, da zdravniki nimajo dovolj časa za optimalen pregled pacienta in da tako dolge čakalne dobe sploh ne bi smele obstajati.

Dejstvo je, da so pacienti zato nezadovoljni.

In dejstvo je, da s(m)o zato tudi zdravniki nezadovoljni.

Na koncu nihče ni srečen in to je za družbo slabo.

 

Že v času študija sem se začel zavedati obširnega problema, ki mi ni dal miru.

Spraševal sem se, kako naj v takšnih razmerah zdravnik dela kakovostno in dostojanstveno. Na mariborski medicinski fakulteti so nas o tem sicer dobro poučili, vendar je v praksi to težko izvedljivo. Ne predstavljam si, da bi frizer hotel ostati frizer, če bi vedel, da ima v povprečju zgolj 7 minut časa za svojo stranko. Zame naš zdravstveni sistem ni dober zdravstveni sistem, zato sem se po študiju odločil, da bom zaplaval v te razburkane vode. Konec koncev sem dober plavalec. 🙂

 

Nujno je, da stopimo skupaj vsi, ki imamo voljo in znanje in gremo po poti potrebnih sprememb v zdravstvu – za dobro nas vseh. Zato pa moramo reči bobu bob in poiskati drugačne rešitve, saj trenutni modeli več kot očitno ne delujejo dobro. Podobno kot desetine mladih zdravnikov želim tudi sam sodelovati pri pozitivnih spremembah, za katere sem pripravljen prispevati svoje znanje, delo in tudi prosti čas.

 

Oddajte svoj glas – za močno zbornico, ki jo bomo vsi člani imeli “za svojo”

Kolegice in kolegi,

v naslednjih dveh dneh in nekaj urah se izteče drugi krog volitev za predsednico ali predsednika naše zbornice. Kdor je spremljal naše spletne strani, je dobil dober vpogled v to, kaj žuli zdravnike in zobozdravnike v Sloveniji (*).

A pravo stanje je še slabše.

Poleg objavljenih dopisov z opisi mnogoterih težav, obstajajo tudi neredka pisma, ki pa niso bila izpostavljena na naših straneh. Sami avtorji so prosili, da naj se jih ne objavlja – zaradi strahu pred šikaniranjem. Kako se je to sploh lahko zgodilo, da smo prišli v stanje kulture strahu? Vsi po vrsti so tudi na tak ali drugačen način izražali grenak priokus, ker zbornica ni naredila ničesar za odpravo njihovih težav. Birokracije pa toliko, da te boli glava.

Poglejmo zdaj te najbolj izpostavljene probleme:

  • Mladi zdravniki imajo težave bodisi zaradi zaposlitve, bodisi zaradi zastarelih oblik specializacij, pa tudi zaradi neprimernega odnosa starejših kolegov do njih.
  • Zobozdravniki plačujejo mentorstvo (!) za pripravništvo, ob tem ko se slabša splošno zobozdravstveno stanje prebivalstva.
  • Večina nas, ki delamo v javnih zdravstvenih ustanovah, še preveč dobro pozna aroganco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in večkrat tudi osebja z Ministrstva za zdravje.

Želimo, da veste tudi naslednje: opozarjanje na nerodnosti in pomanjkljivosti v delovanju zbornice ni napad na nikogar.

Je le poziv, da se stvari izboljšajo. Izboljšati jih moramo pa skupaj. Drugače ne gre. Navsezadnje, samo zbornica je tista, ki lahko v polni in pristni meri poskrbi za interese zdravništva. To ni niti politika, niti sindikalno gibanje, kaj šele zavarovalništvo. Zbornica prihodnosti ni neaktivna, delujoča z glavo v pesku; je proaktivna v skrbi za splošne in posamezne interese zobozdravnikov in zdravnikov.

Res je, težav je dandanes ogromno in  človek počasi postane apatičen in se posveča samo še svojemu profesionalnemu delu. Ampak …

Zdravniki nismo osamljeni otoki v oceanu zdravstva.

Mi smo povezani z nevidnimi mostovi in naše delo vpliva na kolega, njegovo na drugega in prej ali slej se krog zaključi pri nas samih. Primer je slabo zobovje, ki vpliva na gastrointestinalne težave in na kardiovaskularni sistem. In rane v ustih se slabše celijo, če ni sladkorna bolezen dobro zdravljena. Primerov je nešteto. Ergo, katera profesionalna stroka je pravzaprav najbolj pomembna?

Kolegice, kolegi, v ZZP smo povezani raznoliki posamezniki po značaju, duši in znanju. Skupni smo v tem, da nam je mar, da hočemo spremeniti stvari na bolje, da si upamo in tudi vemo kako. Kdor je že do zdaj kadarkoli sodeloval z Zdenko Čebašek-Travnik, je najbrž hitro ugotovil, kako izjemna oseba je to. Mi v ZZP to tudi vemo. Mi jo spoštujemo in ji zaupamo.

Zato smo trdno prepričani, da je Zdenka pravi izbor na volitvah za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije.

Oddajte svoj glas. Ne moremo dovolj poudariti, da je vsak glas dragocen. Še posebej, če je to vaš.

* Med drugim spletno stran kandidatke redno spremljajo tudi ljudje zaposleni v zbornici. Poglejte v najnovejši Bilten! Marsikdo od vas je že doživel, kako s citiranjem raznih pravilnikov in zakonov izničijo zdravnika kot osebnost. Po drugi strani pa niso našli zakona, ki bi zaustavil šušmarskega žilnega kirurga in so ga zaznali šele, ko je izbruhnil v javnosti. Kaj naj si človek sploh misli? To je tipična pomanjkljivost. Po drugi strani pa se je tudi na teh naših straneh znašlo kaj, kar je bilo nerodno zapisano in za kar nam je iskreno žal. Prizadetim se tukaj in sedaj opravičujemo, vendar je bilo naše pisanje daleč od kakršnikoli slabih misli in namenov. Prosimo, da to tudi tako razumete.

Ekipa ZZP

Osebni pogled mlade zdravnice na specializacije – preprosto morate prebrati

Pišejo mi mladi zdravniki in zdravnice in vse bolj jasno postaja, da se moramo lotiti sprememb, če hočemo, da nas bodo zdravili zdravniki z dušo. Zdravniki, ki vidijo bolnika kot človeka, zdravniki, ki tudi sami želijo ostati ljudje.
Mladi zdravniki, hvala za vašo odkritost, iskrenost in pogum. Hvala tudi tistim, ki razmišljate podobno, a se iz različnih razlogov ne morete izpostaviti. Razumem vas in pozitivne spremembe v zbornici pod mojim vodstvom boste lahko občutili vsi.
“Predvsem si želim, da bi Zdravniška zbornica postala prijateljica tudi mladih zdravnikov,  specializantov in mladih specialistov. Kajti do sedaj nas je veliko vse prevečkrat ugotovilo, da smo imeli s strani ZZS same težave in finančni strošek, od ZZS smo prejeli malo ali nič razumevanja za svoje težave, kaj šele kakšno pomoč. Tudi mi smo zdravniki in člani ZZS, ne pa le blato, ki se zalepi na podplat, ta občutek imamo prevečkrat. Želim si, da bi se to spremenilo.”
Na temo “kje vas čevelj žuli” imam še kaj dodati: Predvsem je tu rigiden, premalo učinkovit, predolg sistem specializacij, kjer si kot specializant v podrejenem položaju, skoraj brez pravic in če želiš (itak moraš) dokončati specializacijo, moraš brez ugovorov vse postoriti, kar ti naložijo nadrejeni (razen če imaš starše na položajih, potem je lahko drugače).
Ko končno končaš specializacijo, si nesvoboden, moraš oddelati svoj finančni dolg tej regiji, ustanovi, javnem sektorju, seveda spet brez ugovorov. In potem boš morda končno “svoboden”, ampak takrat žal ugotoviš, da si že star. Kot da med specializacijo nisi nič delal, celo garal, ampak si se milostno le izobraževal. Bog ne daj, če si iz takšnega ali drugačnega razloga zamenjal specializacijo, saj potem res nimaš nobene druge možnosti, kot da to obstoječo dokončaš in oddelaš dolg, pa tudi če vmes ugotoviš, da to ni to. Ni problema, saj bomo itak vsi živeli 90 let, no mogoče zdravnice ravno ne.
Zakaj si sami ne plačamo želene specializacije?
Morda si kdo to lahko privošči, večina pa nas je bila vesela prve plače (kakršnakoli je že bila), smo mladi starši, imamo dolgoletne kredite za svoje (kakšen pregrešen luksuz) stanovanje ali hišo. Morda po 50. letu, če bom še vedno srečno poročena, saj me bo moral ta leta v celoti financirati partner, ki ima na srečo dvakrat večjo plačo od mene, opravljeno enoletno specializacijo in ne, ni zdravnik. Kaj ni to tako, kot da bi ljudem prepovedali, da se ločijo v svojem drugem zakonu in se (kakšna neresnost!) želijo kar tretjič poročiti! Čeprav so vzeli prvo (kar eno) specializacijo samo zato, da so imeli službo in plačo, sistem jih je v to prisilil. In če imaš smolo z regijo, mentorjem, področjem, naravo dela, še v drugo?
Pa zakaj za vraga ne dokončajo tiste svoje kar ene specializacije in potem celo življenje opravljajo to delo, ki ga ne želijo in dajo zbornici mir, ampak se kar naprej nekaj izmišljujejo?
Poznam kar nekaj kolegov, ki bi z veseljem vrnili do zadnjega centa stroškov za specializacijo, če bi lahko vpisali drugo. Ampak v Sloveniji radi omejujemo, svoboda misli in duha ter telesa je za druge. Saj si vendar vsi normalni zdravniki želimo čimprej dokončati specializacijo, da tudi v poklicu postanemo cel človek, ne le pol, kot do tedaj. Ampak ne, pri nas se raje odločimo za sistem prisile. To bo učinkovito, pa bo tudi uspešno? Zadovoljen človek na delovnem mestu, tudi zdravnik, kaj je že to?

Verjamem, da boste drugačni kot so bili vaši predhodniki, predvsem bolj človeški in miselno dostopni, v bistvu le to potrebujemo mi z dna piramide članov ZZS, ki imamo svoj poklicni naziv v tem visokoletečem poklicu večinoma le zadaj.

Danes o mladih zdravnikih na okrogli mizi – o zobozdravnikih pa nič

Danes se nas je v modri dvorani  Zdravniške zbornice Slovenije zbralo kakšnih 150 – da bi poslušali o tem, kako zdravniška zbornica skrbi za mlade zdravnike in njihovo izobraževanje. Poslušalci smo bili vseh starosti – od mladih do ne več mladih, od študentov medicinske fakultete do profesorjev in vse vmes. Seveda so bili prisotni tudi nekateri koordinatorji specializacij, pa glavni mentorji, pa še kdo – vsak od nas z določenim motivom.

Sledi subjektivni zapis o dogodku, zapisala sem kar sama. 

Prva govorka je bila prof. dr. Bojana Beović, ki je pojasnila, da prim. Možina ne bo govoril – da ne bi prišlo do kakšnega nesporazuma, da gre za volilni zbor. Torej ne gre za volilni zbor, temveč za delovno srečanje z mladimi zdravniki, kakršnega ni bilo že kakšni dve leti ali dlje. Zakaj ravno ta (volilni) teden, pa ni pojasnila. Navedla je številke – več kot 1800 specializantov, katerih specializacije organizira in vodi zdravniška zbornica. Gospa Tina Šapec, ki pri ZZS vodi oddelek za specializacije, je predstavila primerjalno (anketno) študijo nekaterih evropskih držav in Slovenije. Iz predstavitve sem dojela predvsem to, da so sistemi podeljevanja in izvajanja tako različni, da jih ni mogoče dati niti na skupni imenovalec.

Prof. dr. Zlatko Fras je povedal nekaj o kompetenčnih modelih, ki naj bi bili strukturno ogrodje vseh specializacij. V njegovi predstavitvi je bilo opaziti tudi besedo profesionalizem in potrebo, da se poleg strokovnega znanja zdravnike nauči tudi ustreznih odnosov in vodenja.

Končno smo dočakali predstavitev mlade zdravnice Tine Bregant, ki je prva opozorila na težave mladih zdravnikov, zaradi katerih smo se pravzaprav zbrali. Jasno je povedala, da je treba prenoviti tako vsebine specializacij, kot e-list specializanta. Glavni poudarek njene predstavitve je bil na odnosu med mentorjem in specializantom. Ta dvosmerni proces ne zaživi; prav bi bilo, da bi bili mentorji ustrezno nagrajeni ali tudi kaznovani, če svojega dela ne opravljajo ali opravljajo neustrezno. Predlagala je, da bi se ustanovil nekakšen zaupnik za specializante, kateremu bi specializanti lahko zaupali težave  iz odnosov z mentorji – saj se zdaj ocenjevanju mentorjev izogibajo tako, da vsem podelijo dobre ocene.

Sledila je razprava, nekateri razpravljalci so se predstavili, drugi ne. Vse se je vrtelo okrog treh tem:

  • nujno je treba prenoviti specializacije, kar se za večino že dolgo ni zgodilo; skupaj s specializacijami pa je treba posodobiti e-list specializanta,
  • pri prenovi vsebine specializacij je nujno sodelovanje Slovenskega zdravniškega društva, a na okrogli mizi predstavnikov SZD ni bilo (so bili povabljeni?),
  • problematiziralo se je delovanje glavnih mentorjev, čeprav so nekateri mentorji zelo dobri; vprašanje o tem, kako in komu sporočiti, da je nek mentor neustrezen, pa je ostalo neodgovorjeno.

Mladi zdravniki so pričakovali konkretne odgovore, kaj se na odpravljanju teh težavah že dela v okviru ZZS, kaj in kdaj se bo spremenilo. Pa s(m)o slišali, da bodo mladi imeli “še več možnosti za sodelovanje” pri programih in izvedbi specializacij, “čeprav jih imajo že zdaj dovolj”. Pa da pri zbornici obstaja skupina mladih zdravnikov … (hitri pogled na spletno stran ZZS je ni odkril).

In izkupiček?

Zame je bil to zanimiv vpogled v obsežno problematiko podpiplomskega izobraževanja, ki  mi to omogoča primerjavo s sporočili, ki jih dobivam od mladih zdravnikov neposredno na moj naslov.

  • Ugotovim lahko, da so zgodbe zelo, zelo podobne.
  • Da so spremembe v pripravništvu in specializacijah nujne in z njimi ne gre odlašati.
  • Da do mladih zdravnikov ni pošteno, da se jih toliko časa ni povabilo na podoben dogodek.

In še nekaj sem opazila. Kljub mnogim izrečenim besedam o avtonomiji zobozdravnikov v predvolilnem času, pa o njih na danšnji “okrogli mizi” ni bilo rečeno prav nič. Kot da so že samostojni v neki svoji zbornici, ki z našo skupno Zdravniško zbornico Slovenije nima nič skupnega.

 

Kaj pa mladi zobozdravniki – sporoča Matej Praprotnik

Za razmislek o današnji okrogli mizi ekipa ZZP dodaja svoj prispevek o mladih zobozdravnikih. Matej Praprotnik, član ekipe ZZP, posreduje sporočilo mladih zobozdravnikov.

Seznam problemov v sklopu urejanja pripravništva za mesto doktorja dentalne medicine

Zobozdravnike diplomante po končanem študiju dentalne medicine moti in prizadene sedanji  način iskanja zaposlitve oziroma delodajalca.

Kolegi s splošne medicine se po končanem študiju prijavijo v register zdravnikov na Zdravniški zbornici in se ob tem že lahko odločijo, kje bi opravljali pripravništvo – glede na prosta mesta. Nas, mlade doktorje dentalne medicine,  pa čaka samostojno iskanje delodajalca ter pisanje prošenj. Čakanje na prosta mesta za zaposlitev traja po več mesecev in se je v zadnjih letih le še podaljševalo, saj se večina zdravstvenih zavodov ne želi ukvarjati z zaposlovanjem zobozdravnikov pripravnikov, ker je to zanje to le dodatna obremenitev. Posledično so zobozdravniki diplomanti primorani iskati zaposlitev pri zobozdravnikih koncesionarjih. Njihova pripravljenost na zaposlovanje mladih pa variira in so dostikrat zaradi dodatnega dela z organiziranjem zaposlovanja pripravnika temu manj naklonjeni.

Sledi usklajevanje letnega razpisanega programa pripravništva, ki traja 49 tednov in ga je potrebno opraviti v 12 mesecih.

Pripravniki navajajo, da se tu pojavi problem z iskanjem pooblaščenega izvajalca za določeno področje oziroma da je le teh premalo (seznam izvajalcev se je v zadnjih letih močno skrčil). Posledično je organizacija izvedbe programa velikokrat izjemno zahtevna, včasih celo nemogoča. Zato se študentje tik pred končanim študijem poslužujejo tudi tega, da si mesta v naprej ”rezervirajo” pri določenih izvajalcih, glede na predviden čas zaključenega študija, posledično pride do zasedenosti mest pri določenih izvajalcih za skoraj dve leti vnaprej. Smiselno bi bilo uvesti določilo, da se na program pri izvajalcu lahko prijavi le zobozdravnik z diplomo. To je pri nekaterih izvajalcih že urejeno, saj je potrebno ob prijavi na mesto za izvajanje programa prinesti potrdilo o končanem študiju. Poleg tega pa so vsi pripravniki navedli, da bi moralo biti število pooblaščenih izvajalcev programa večje (predvsem za protetiko – najobsežnejši del programa), saj so generacije, ki so končale študij v letih 2014 – 2016 številčno največje do sedaj, število izvajalcev programa pa se je zmanjšalo. Razumljivo je da sta organizacija in opravljanje programa zdaj zelo težko izvedljiva.

Del problema z zasedenostjo mest in organizacijo je  Zdravniška zbornica želela urediti tudi z vzpostavitvijo seznamov prostih mest po delovnih tednih za opravljanje programa pri posameznih pooblaščenih izvajalcih na internetni strani Zdravniške zbornice.

Ti seznami pa niso ažurni in se ne ujemajo s tistimi, ki jih vodijo izvajalci programa sami, zaradi česar prihaja do dodatne zmede in nezadovoljstva.

Pojavilo se je tudi zaračunavanje stroškov mentorstva pri pooblaščenih izvajalcih za opravljanje pripravništva (v nadaljevanju mentor).

Stroške so sprva zaračunavali le redki mentorji, sedaj pa se je njihovo število že krepko povečalo, a natančnega podatka o vseh nimamo. Stroški mentorstva so po navedbah pripravnikov različno visoki in se gibljejo med 100€ in 800€ na mesec ter so v povprečju visoki približno 280€. Stroški sami po sebi niso problem, če jih krije delodajalec, žal pa jih mora v večini primerov kriti pripravnik sam, kar pri neto plači približno 890€ predstavlja skoraj tretjino. Pripravnike moti tudi to, da se te mentorske stroške zaračunava kljub temu, da na nekaterih delovnih mestih ne delamo nič drugega kot le gledamo delo mentorja.

Lep pozdrav

Zobozdravniki pripravniki

Okrogla miza danes – mladi zdravniki, postavite se zase in za nas vse

Danes bo v prostorih Zdravniške zbornice Slovenije zelo živahno. Poleg problemske konference, ki jo v pismu mladim napoveduje aktualni predsednik prim. Andrej Možina (točna lokacija in čas nista objavljena), bo tudi okogla miza, o kateri smo lahko prebrali več različnih obvestil. Če jih združim za namen tega zapisa, se bo danes dogajalo naslednje:

V Modri dvorani Domus medica ob 16. uri bodo najprej eno uro govorili tisti, ki so bili doslej nosilci programov izobraževanja v ZZS (Možina, Beović, Šapec, Fras), potem pa še ena mlada zdravnca. Vse to do 16.55. Sledi ena ura razprave.

Iz zapisanega lahko razumem, da bodo najprej govorili tisti, ki so soodgovorni za sedanje težave, potem pa pridete na vrsto mladi zdravniki.

Dragi “mladi zdravniki” (v narekovaju zato, ker ne najdem drugega formalnega izraza za vašo skupino), zakaj niste zahtevali – če je ta okrogla miza res namenjena vam (in nikakor ni predvolilni zbor, kot piše prof. dr. Beovićeva):

Zakaj torej niste zahtevali, da najprej govorite vi in predstavite svoje probleme in predloge rešitev, potem pa naj se odgovorni za sedanje stanje izjasnijo o vaših kritikah in predlogih. 

Takšen bo način dela moje ekipe, če bomo izvoljeni. V dvorani bom tudi jaz z nekaterimi člani ekipe ZZP. Bomo samo opazovalci, nimamo namena – razen s svojo prisotnostjo – vplivati na potek tega dogodka.

Vračanje zdravnikov iz tujine – kdo in zakaj ga zavira?

V zadnjih dneh sem dobila nekaj sporočil kolegov iz tujine, v katerih me sprašujejo, kakšna bo moja “politka do diaspore”, z drugimi besedami, kako bi jim zbornica pod mojim vodstvom lahko pomagala.

Tistim, ki sledite mojemu programu je znano, da sem od vsega začetka v točki 5 zapisala tudi  Pripravili bomo pogoje za lažje vračanje kolegov iz tujine.

 

Mladi kolega iz tujine me sprašuje:

 

Torej kakšno je vaše stališče do tega. Absurdno in sramotno se mi zdi plačevati karkoli za ta dokaj slab tretma, ki sem ga v Sloveniji imel. 
Kaksna bo vaša politika do diaspore? 
Objavljam svoj odgovor, seveda brez vseh osebnih podatkov

Spoštovani in dragi kolega,

vaše sporočilo se me je globoko dotaknilo. Poosebljate vse mlade zdravnike, ki ste odšli v tujino in o katerih tudi govorim in pišem. V svojem programu imam že od vsega začetka napisano, da bomo ustvarili pogoje za lažje vračanje kolegov iz tujine.  Kaj to pomeni? Več stvari:
  • prva je formalnost – vračanje sredstev iz časa specializacije. To je problem tudi za tiste v Sloveniji, ki se niso zaposlili v “pravi regiji”, za katero so podpisali pogodbo. Zbornica jih noče zastopati v sporu z ZZZS, kar je sramotno in uperjeno proti mladim zdravnikom. Saj so vsi specializanti opravljali delo in za to delo jim pripada plačilo, ne pa vračanje – s svojim delom zasluženega denarja – ZZZS. Kot predsednica ZZS bom takoj šla v pravni spor z ZZZS – vse do Ustavnega sodišča, če bo treba. A mislim, da bo prej prevladal razum – saj gre za to, da mladim zdravnikom omogočimo, da zdravijo NAŠE ljudi, torej te, ki živimo v Sloveniji in ne le “naših” v določeni regiji,
  • drugo je iskanje delovnega mesta v Sloveniji – to ob razrešitvi spora z ZZZS najbrž ni tak problem, posebej za deficitarne specializacije,
  • tretje je uporaba prinešenega znanja iz tujine – to zna biti celo najtrši oreh (sklepam tudi iz lastne izkušnje po vrntivi iz ZDA),
  • četrto je vprašanje akademske kariere, za katero so možnosti v kliničnem delu stroke precej omejene, a so tudi odprte nekatere opcije.
Toliko o mojih pogledih na vračanje (mladih) zdravnikov iz tujine.
Če vas zanima še kaj, kar vprašajte. Če ne bom znala odgovoriti sama, bom poiskala odgovor s pomočjo članov svoje ekipe.
Lep pozdrav iz zamrznjenega Kamnika,
Zdenka

Načrt mladega zdravnika za spremembo specializacij

S pomočjo mladih sodelavcev moje ekipe smo spoznali zanimive sogovornike. Eden od njih je gotovo tudi Gregor Prosen (as, spec. urg.med, FEBEM; OE NMP ZD Maribor). Prepričana sem, da ga mnogi tudi osebno poznate ter cenite in spoštujete njegov način dela in razmišljanja. Z njegovim dovoljenjem objavljam pismo, ki mi ga je poslal.

 

Maribor, 5.jan.2017

Spoštovana Dr. Čebašek-Travnikova!

Od mladega kolega sem nocoj prejel prijazen mail, kjer mlade zdravnike vabite da Vam poved(m)o, kaj si v prihodnje želimo od ZZS.

Zatorej dovolite, da Vam predstavim svoja videnja in  svoje “želje”.

Moje pismo ima dva dela.

Prvi del je namenjen prihodnosti  slovenske medicine in se zavzema za korenito izboljšanje izobraževanja mladih.

Drugi del govori o gašenju požara iz preteklosti …

 

1a. Specializacije

Od ZZS si želim neskončno boljše vodenje izobraževanja mladih zdravnikov, predvsem specializantov kot tudi pripravnikov.

Beseda neskončno je zanalašč pobarvana in odebeljena, kajti za kakršen koli napredek SLO medicine si moramo najprej priznati, da strukturiranega izobraževanja oz. izpeljevanja programa specializacij, generalno gledano, sploh ni!

Takoj bom dodal, da seveda obstajajo redke izjeme, a so  na žalost točno to – redki in izjemni mentorji.

Skratka, specializacije kot takšne so večinoma, po vrstah in po regijah, posmeh in žalitev koncepta kliničnega poučevanja, so same sebi namen in specializantov aktivno ne naučijo (skoraj) ničesar!

Potek specializacij danes je uzakonjeno diskriminiranje mlajših kolegov, ki pod pretvezo “kroženja in dežuranj” zavodom zagotavljajo zastonj/poceni delovno silo, s katero se ukvarjajo le redki – pa so mentorji za to povrhu še plačani!

Upam si trditi, da se specializanti v veliki večini tekom specializacij ne naučijo veliko (če sploh kaj) zaradi učenja, ki bi ga prejeli v tem “učnem” obdobju – temveč slepo in ne-varno (za vse vpletene) opravljajo redno delo, tam “nabirajo izkušnje (in napake)” in se učijo “po izkustvu” – ne morem se otresti občutka, da za varnost pacientov ali mladih kolegov v tem “učnem” procesu nikomur od odgovornih ni prav veliko mar.

Ob-posteljno učenje v Sloveniji defacto ne obstaja. Na nobenem nivoju.

Spet posplošujem, k sreči obstajajo svetle izjeme.

A teh izjem je premalo, zato je ta neučinkovit sistem “poučevanja” potrebno korenito spremeniti!

Mislim, da se oba strinjava, da je že opaziti počasno, a vztrajno strokovno nazadovanje slovenske medicine…

In oba veva, če naj se sliši še tako klišejsko, da so mladi naše edino upanje!

Zato predlogi za izboljšanje poteka in izpeljave specializacij:

– prenoviti je potrebno programe specializacij

– začeti je potrebno udejanjati programe, učne cilje in redne evaluacije specializantov

– prenoviti je potrebno E-list, ga narediti življenskega (in da ne “crash-a”)

– v Slovenijo je potrebno ponovno pripeljati obposteljno učenje!

– vse specializacije morajo jasno opredeliti edukacijske mejnike za napredovanje specializanta – obenem pa jasno definirati zadolžitve specializantov in mentorjev in jih začeti udejanjati!

  • specialistični izpiit morajo (spet- če so to kdaj bili) postati objektivna in realna meritev znanja in sposobnosti bodočega zdravnika specialista.

Ker so vse to dolgoročni, sistemski ukrepi, ki bodo povrhu sprožili ogromno upora, Vam svetujem da nemudoma ukrepate najbolj pragmatično; svetujem vam, da nemudoma omogočite, da dobi specializant po vsakem mesecu kroženja možnost, da sam sporoči/odloči (elektronsko, seveda), kateremu (max. dvema)  mentorjema namenja svoja mentorska sredstva za tekoči mesec!

Zagotavljam Vam, da se bo parazitski sistem, kjer so razni šefi oddelkov mentorji petim krožečim ali večim specializantom, pa jih v mesecu dni niti videli niso, takoj porušil – tisti redki, ki pa se trudijo učiti, pa bi za svoj trud dobili neko nagrado, predvsem pa priznanje in vzpodbudo!

Najpomembneje – takoj bi začeli pridobivati najbolj kritične gradnike za izvedbo specializacij – resnične mentorje edukatorje!

 

1b. Pripravniki

  1. Njihova prepuščenost samim sebi je drugi madež na ramenih slovenske medicine in ZZS.

Anonimno pismo mladih zdravnikov ste prebrali.Osebno vam zagotavljam, da je vse napisano – v nekem spremenjen kontekstu – resnično!

 

Nažalost – oz. je samo delček sramote našega ceha.

 

Pripravniki so trenutno najbolj zavržena skupina naših kolegov; kakor s specializanti se seveda tudi  z njimi strokovno ne ukvarja skoraj nihče – a za razliko od specializantov niso uporabni niti kot cenena delovna sila – zato se svaljkajo po kotih, kafičih, se pretvarjajo, da se učijo – a v resnici sebi in državi kradejo čas in denar.

 

K sreči ta neproduktivna laž od “priprav” traja samo pol leta.

Tudi pripravništvo je potrebno nemudoma spremeniti:

  1. Potrebno je uvesti pred-kolokvij iz osnov urgentne med., ki ga morajo mladi kolegi opraviti najkasneje prvi mesec pripravništva. Pripravniki morajo na svoje prvo delo in službo biti dejansko pripravljeni!

Medicinske fakultete jih na pripravništvo (še manj resnično medicino) enostavno ne pripravijo dovolj (uporabno). Tudi to pilulo grenke resnice bomo morali požreti.

  1. Z novoustanovljenimi urgentnimi centri (UC) je kroženje potrebno (skoraj) v celoti prenesti v UC in delno na pediatrične sprejemne oddelke
  2. Prevetriti je potrebno List pripravnika ter jasno, a pragmatično in realistično opredeliti/zreducirati nabor potrebnih znanj. V tem sklopu je potrebno tudi jasno opredeliti način dela/delovne zadolžitve pripravnikov.
  3. Tudi pripravniki potrebujejo “glavnega mentorja in koordinatorja” na ZZS, ki bo skrbel za izvajanje zgoraj navedenega – obenem pa advociral za mlade kolege, ki so večinoma prepuščeni milosti in ne-interesu “mentorjev” v ustanovah.
  4. Popolnoma je potrebno spremeniti način in vsebino strokovnega izpita!

 

 

 

DRUGI del

Če je prvi del mojega orisa stanja in predlogov dolgoročno vseeno optimističen – pa za drugi del tega nažalost ne morem trditi.

Svoje razočaranje in žalost bom najlažje ponazoril z, na žalost resnično anekdoto.

Nekje v zadnjih letih mojih/naših prizadevanj za prenovo sistema (NMP) sem seveda (kot ničkolikokrat) trčil ob interese svojih (starejših) kolegov.

In navrženo mi je bilo: “Prosen, daj nehaj, pa ti ja moraš najprej branit svoj ceh!

Šokiran nad izjavo, predvsem pa razočaran, sem takrat ostal nem.

A danes vem, kaj bi moral takrat odgovoriti:

Da, najprej moram braniti svoj ceh. A svoj ceh se brani tako, da se brani Stroko, Kvaliteto in Resnico!”

 

Spoštovana kolegica!

Slovensko zdravništvo si mora naliti čistega vina!

Slovensko zdravništvo se mora ponosno in brez sramu postaviti za ideale Resnice, Pravičnosti in Stroke!

Ob vseh lažeh, pretvarjanjih in potvarjanjih, celo kriminalnih dejanjih, da o zanemarjanju stroke sploh ne izgubljam besed, ki so jih in jih še vedno nekateri naši kolegi grešijo, ZZS ne more in ne sme ostati tiho!

Kakor je ostajala do sedaj.

Zato je naš ceh v družbi upravičeno izgubil težo, predvsem pa legitimnost!

Srčno upam, da si bo slovensko zdravništvo kmalu spet povrnilo ugled!

Svoje pismo bom zaključil z razglednico iz Dunaja.

Morda se spomnite, kaj piše na notranji strani Cesarskih vrat pred Hofburg-om;

 

Justitia. Regnorum. Fundamentum.

Srečno!

  1.            Gregor Prosen, spec. urg.med, FEBEM; OE NMP ZD Maribor

(vsi zapisani pogledi so izključno osebni in v ničemer povezani z mojim delodajalcem ali katerokoli strokovno organizacijo kateri pripadam)

Sporočilo mladim zdravnikom – a ste ga dobro razumeli?

Danes sem od mladih zdravnikov dobila informacijo o pismu, ki ga je mladim zdravnikom pisal prim. Andrej Možina kot kandidat za predsednika Zdravniške zbornice Slovenije in v katerem najavlja problemsko konferenco 10.1. 2017 v Domus medica.

Pismo pa je tako zagonetno, da ga že nekaj časa poskušam “dešifrirati”. V bistvu sploh nikogar ne vabi, tudi ni nobenega imenovanega dogodka (omenja problemsko konferenco), nobene ure ali dnevnega reda. Le pridite tja … Še prej pa se povežite s forumom mladih zdravnikov (spet ne veš, kaj je s tem forumom in kako se povežeš z njim). Skratka ena “zdriza”, ki je ne moreš nikjer prijeti. Le sporočilo je jasno – prim. Andrej Možina kot odrešenik za vse probleme, ki jih imate mladi zdravniki v zvezi s podiplomskim izobraževanjem in socialnim položajem. Pa ne pozabite na volilne lističe, saj smo sredi volilnega obdobja, ki se konča točno 17.1.2017 in zato mora biti ta “problemska konferenca” še pred tem datumom.

No, mene bi zanimalo, kdaj v minulih štirih letih so bili podobni dogodki pripravljeni in kakšne rezultate za mlade zdravnike so prinesli. Študenti medicine so mi opisali en podoben dogodek, kjer so nastopali s svojimi predlogi glede točkovanja vlog za specializacije, a ti s strani ZZS niso bili sprejeti.

Zelo rada bi prišla v stik z mladimi, ki pripravljajo ta dogodek in jih seznanila s predlogi za rešitev sedanjega neprijaznega sistema specializacij. Enega od teh predlogov objavljam na tej spletni stran.

Ker ima pismo več elementov pozivanja na volilni zbor, me zanima, ali ga je odobrila volilna komisija, zato sem nanjo tudi naslovila takšno vprašanje.

Predvolilne misli iz naše ekipe

Prazniki so za nami in čaka nas naporno obdobje do 17. januarja, ko bodo znani rezultati drugega kroga volitev. Čeprav je kandidatura individualna odločitev, pa je brez ekipe, ki mi trdno stoji ob strani, ne bi mogla izpeljati. Celotna ekipa se tudi zaveda, da prihaja tudi čas “potem”, ko bo treba obljube izpolnjevati.

Sledi nekaj razmišljanj:

  • Včasih se vprašam, kdaj bi oddala volilni listek v primeru, ko ne bi poznala kandidata (v tem primeru Zdenke) in bi bila izpostavljena naključnim informacijam. Pritegnila bi me samo vsebina, vse kar bi dišalo po borbi za oblast, bi me odbijalo, ker bi imela asociacijo “vsi so isti”. Blizu bi mi bilo, če bi prebrala nekaj v stilu: “Kolegi, če ste zadovoljni s sedanjim stanjem, imate vso pravico, da se odločite za isto, a če še verjamete v spremembe, dajmo možnost nekomu, ki stoji za tem. Zbornico bi radi naredili dostopno, takšno, kjer bo vsako mnenje, pripomba, ideja našla svoj odgovor, konstruktiven, prijazen.” V glavnem deluje, če se ne počutimo rinjene v nekaj, prepričevane. Ko se nam pusti pravica do izbire dovolj na široko, kar kaže na spostovanje naših sposobnosti, postane (ne)izbira naša odgovornost. In zdravniki smo zelo odgovorna bitja. Vse kar ima pridih napadalnosti, je temu nasprotno. Skratka, zdravniki (večina) želimo delati strokovno in učinkovito, zato potrebujemo pogoje in nekoga (= ZZS), ki nam bo pri teh prizadevanjih pomagal. Ekipa ZZP ima vizijo, kako to uresničiti.
  • Ker nimam nobenih osebnih pričakovanj do zbornice, je moj motiv povsem čist in pošten: iskrena želja, da pride zbornica in z njo naš stan končno iz težkega obdobja, ki ga je bremenila splošna kriza, kriza vrednot, razdeljenost, etični problemi, nerazumevanje mladih, slabi odnosi pa mešanje strankarske politike in v politiko, težnja po komercializaciji medicine ter nenaklonjenost javnosti.  Menim, da je Zdenka Čebašek-Travnik, psihiatrinja in nekdanja varuhinja človekovih pravic, z izkušnjami na tej dokaj izpostavljeni funkciji, s svojim uspešnim družbenim delovanjem tudi na drugih področjih in s poznavanjem razmer v našem stanu, pa s svojo žensko intuicijo in tudi modrostjo najprimernejši kandidat za predsednika Zbornice. Ona bi znala na eni strani združevati vse sile našega stanu, na drugi strani pa bi bila zelo primeren, pošten, pronicljiv in odločen sogovornik tako državnim inštitucijam kot tudi javnosti in novinarski srenji. Z njo bi dobili zbornico po meri članstva!