Fides in človekove pravice

Človekove pravice sem preučevala šest let v času mandata varuhinje človekovih pravic in s tem področjem se ukvarjam tudi po vrnitvi v zdravniški poklic. O človekovih pravicah v medicini, še posebej v psihiatriji, predavam študentom medicine in zdravstvene nege. Poznam tudi delovanje komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope. Zato me je presenetilo pismo, ki mu ga je poslal Fides, še bolj pa njegova vsebina, v katerem predsednik Fidesa, Konrad Kuštrin, obtožuje druge sindikate javnega sektorja, da delajo iz zdravnikov “razrednega sovražnika” (class enemy), in kot bistveni dokaz za takšno trditev navaja umor zdravnika v bolnišnici.

Nikoli nisem bila članica Fidesa, ne kateregakoli drugega sindikata v samostojni Sloveniji. Zato delovanja sindikatov ne poznam “od znotraj”, temveč le skozi medije in predstavitvene spletne strani. Tako razberem, da je v Konfederaciji sindikatov javnega sektorja (http://www.konfederacija-sjs.si/) zbranih več sindikatov, med katerimi pa ni Fidesa. Eden od javnosti  bolj znanih sindikatov SVIZ na svoji spletni strani sporoča, da predstavlja 38.000 zaposlenih v vzgoji izobraževanju, znanosti in kulturi.

FIDES je reprezentativni sindikat za poklic zdravnik in zobozdravnik. Včlanitev je prostovoljna. Član je lahko vsak zdravnik (-ca) oziroma zobozdravnik (-ca), ki je v delovnem razmerju. Naši člani so tudi zdravniki in zobozdravniki, ki samostojno opravljajo zdravstveno dejavnost, brezposelni zdravniki in tudi upokojeni zdravniki.

Za razliko od Zdravniške zbornice Slovenije, v katero moramo po zakonu biti včlanjeni vsi zdravniki in zobozdravniki, ki delamo s pacienti, je Fides sindikat, v katerem je članstvo prostovoljno. Podobno kot v sindikatu Praktikum (sindikat zdravnikov družinske medicine) in v Densu (sindikat zobozdravnikov). Po mojem prepričanju le Zdravniška zbornica Slovenije predstavlja “vse zdravnike in zobozdravnike” in bi se morala na Fidesove trditve in tudi na pismo komisarju Nilsu Muižinieksu takoj odzvati.

Kakšen je bil namen pisanja komisarju, se iz pisma ne da razbrati. Prošnja “za pomoč in kakšen nasvet za ravnanje v dani situaciji”, ne da bi bilo vsaj omenjeno področje, na katerega se nanaša pismo (diskriminacija in nestrpnost?) nima nobene praktične vrednosti. Res je, da se tudi sindikati pritožujejo komisarju, na primer Matica hrvaških sindikatov proti državi Hrvaški, vendar je v tem primeru jasno pokazano, da gre za razmerje med sindikatom in državo. Pritožba enega sindikata nad ravnanjem drugih ne more biti predmet obravnave komisarja za človekove pravice, razen če bi dokazoval, da je država v odnosu do (določenega) sindikata ravnala diskriminatorno. To pa v našem primeru “borbe med sindikati” nakazujejo drugi sindikati, ki menijo, da jih država diskriminira v primerjavi s Fidesom. Saj se je s Fidesom že dogovorila, z drugimi pa (še) ne.

Koliko oseb, torej zdravnikov in zobozdravnikov, predstavlja Fides iz spletne strani ne izvemo. Zdi se, kot da je to dobro varovana (poslovna) skrivnost? Zakaj je ta podatek pomemben? Zato, ker je v javnosti razumeti, da Fides predstavlja vse zdravnike, tudi v današnjem Delu lahko preberemo naslov:

Zdravniki pisali komisarju za človekove pravice

Vendar to ne drži. Niso vsi zdravniki člani Fidesa, niti vsi ne odobravamo vseh Fidesovih aktivnosti, nekateri jm celo nasprotujejo. A teh glasov ni slišati. Le zakaj?

Dopolnitve programa – predlogi članic in članov

Med številnimi sporočili, ki sem jih v zadnjih dneh dobila na svoj e-naslov, je nekaj tehtnih predlogov za dopolnitev našega programa. Ideje bom predstavila že zdaj, po volitvah pa jih bomo skupaj z avtorji natančneje opredelili in vnesli v naš skupni program. Ker gre za predloge, katerih ozadja sama nisem preverjala, jih je treba razumeti kot izzive za preučitev določene problematike.

Licence

Licence so očitno vroča tema, na katero je bilo največ odzivov, tale je precej tipičen:

“in rutinski birokratski stres ob rutinski pridobitvi licence… Nič hujšega, a nezaželjeno, neprijetno, nepotrebno.”

Sedanji sistem bi bil potreben temeljite prevetritve. Narediti moramo mednarodno primerjavo, kje se licence zahtevajo in kakšni so pogoji za to. Še posebej ob prehodih iz ene države v drugo. Pa si oglejmo primer:

Evropska Direktiva o priznanju kvalifikacij 2005/36/ES namreč omogoča nemškemu zdravniku, ki pride z v Nemčiji pridobljeno kvalifikacijo v Slovenijo, da pridobi na njeni podlagi licenco. Slovenski zdravnik, ki je s slovensko licenco nekaj časa delal v Nemčiji, pa na tej podlagi  (kvalifikacije) ob vrnitvi v Slovenijo ne more nazaj pridobiti slovenske licence, ki mu je v času bivanja v tujini potekla, kajti Direktiva in naša zakonodaja to omogočata le v tujini pridobljenim kvalifikacijam. Nastane položaj, ko v Sloveniji pridobljena kvalifikacija v tujini na podlagi Direktive velja, v Sloveniji pa v Sloveniji pridobljena kvalifikacija (zaradi poteka licence) ni uprabna, saj je ni mogoče izvajati. Kako je to mogoče?

Še en pogled na licence

Pravzaprav bi morali podeljevati licence delodajalcem, ki zaposlujejo zdravnike in od njih zahtevati, da zdravnikom omogočijo in od njih zahtevajo izobraževanje. Če zdravnik ne doseže 30 dni izobraževanja v dveh letih (Kolektivna pogodba ZZ), bi morala biti na razpolago učinkovita sankcija za delodajalce. Zdaj pa je breme “neizobraževanja” naloženo le zdravniku. Zbornica bi morala imeti moč, da izvajalcem odvzame ‘licenco’ (pooblastila) za usposabljanje specializantov, če jim ne omogoči izobraževanja po v programu specializacije predpisanem obsegu in to znotraj rednega delovnega časa. Ni težko dokazati, da sedanja sredstva, dodeljena za izobraževanja specializantov ne zadoščajo niti za stroške izobraževanja, ki so obvezna po programih specializacij. Ta finančna sredstva postanejo “zgornja meja” pravice do izobraževanja, ne glede na določila kolektivne pogodbe. 

Si znamo predstavljati, kako drugačno bi postalo delo specializantov, če bi se licence za izobraževanje podeljevale delodajalcem? 

Sovražni govor Vesne V. Godina proti mladim zdravnikom

Včeraj mi je nekdo posredoval povezavo na spletno stran, kjer objavlja Vesna V. Godina. Ne bom vam navedla linka, ker ne želim širiti sovražnega govora, ki se skriva za naslovom Pohlepnim asocialnim pošastim nismo nič dolžni, oni so dolžni namTe “pohlepne asocialne pošasti” so po njenem prepričanju mladi zdravniki v Sloveniji. Ker doslej nisem zasledila, da bi se na ta sovražni govor odzvala katera od zdravniških organizacij, bom to naredila jaz – ne le kot kandidatka za predsednico zdravniške zbornice, temveč kot zdravnica, ki sem vsaj delno odgovorna tudi za izobraževanje mladih zdravnikov.

Zaradi moje osebne zavezanosti objektivnim dejstvom, lahko skozi pisanje Vesne V. Godina opazim tudi kakšno resnično misel. Gotovo bi se dalo marsikaj narediti z drugačno selekcijo ob vpisu na medicinsko fakulteto in s spremembo kurikuluma, v katerega bi se sistematično vnašalo tudi profesionalizem (Stebri zdravništva). Prvi koraki v tej smeri so že bili narejeni. Nikakor pa ne morem mimo nesramnega in zlobnega opisovanja zahtevnosti študija na medicinski fakulteti, kot si ga je privoščila Vesna V. Godina. Glede na to, da je tudi sama univerzitetna učiteljica, bi vsaj glede tega od nje pričakovala bolj objektivne besede.

Vendar je diskrurz Vesne V. Godina drugačen: ne povzema objektivnih resnic, temveč seje sovraštvo. In na mlade zdravnike stresa daleč več, kot si zaslužijo. Res so med njimi tudi takšni, kot jih opisuje, na srečo pa so tudi drugačni, bliže podobi zdravnika, kot si ga predstavljamo v ZZP.

V nadaljevanju svoje kritike mladih (in tudi starih) zdravnikov Vesna V. Godina piše, da jim (nam)  je študij plačala država. Res je, a plačala ga je vsem redno vpisanim študentom in tudi diplomanti drugih strok odhajajo v tujino. Vendar mladi zdravniki ne odhajajo v tujino le zaradi denarja. Za tistih nekaj, ki jih osebno poznam, denar ni bil glavni motiv, temveč želja po znanju – kakršnega v Sloveniji niso mogli dobiti, iskanje boljših delovnih pogojev v kliničnem ali raziskovalnem delu ter tudi dejstvo, da niso dobili redne službe niti po končani specializaciji. (Kdo je odgovoren za desetine nezaposlenih mladih zdravnikov ni tema tega sestavka. Gotovo pa to niso mladi zdravniki sami.)

Ob stavki in Fidesu, ki sta očitno bila povod za slabo kontroliran izbruh jeze Vesne V. Godina, pa je moj razmislek šel v drugi smeri. Če bi tokratna stavka zdravnikov bila usmerjena predvsem v odpravo slabih delovnih pogojev in bi plačevanje zdravniškega dela (tokrat) postavili ob stran, bi bilo mnenje javnosti bolj na strani zdravnikov. Včeraj mi je ena kolegica dala zanimivo primerjavo s stavko v izobraževanju. Tam so si izborili jasne normative in če število otrok preseže določeno število, morajo ustanoviti novo skupino ali razred ter zaposliti nove vzgojitelje ter vzgojiteljice. Tako preprosto je to, ker jih je dovolj “na trgu” in ker njihove zaposlitve država tudi plača. Zdravniki pa smo stisnjeni v sistem točk in glavarin. Če jih naredimo preveč (glede na plan ZZZS), jih ne dobimo plačanih. Hodimo v službo in delamo “za božji lon” ali pa delamo bolj “počasi” in  “po planu ZZZS” ter daljšamo čakalne vrste.

Verjamem, da so nekateri zdravniki (mladi in stari – kot pravi Vesna V. Godina)  indoktrinirani s tem, da morajo dobro zaslužiti, da jim dobra plača pripada le zato, ker so zdravniki. Ti so tudi najbolj glasni. A obstajajo tudi drugi, ki delajo tiho, garajo preko razumnih meja in s tem izpostaljajo nevarnostim paciente ter ogrožajo svoje zdravje. Izkoriščanje mladih zdravnikov je postal svetovni fenomen, ne le naša slovenska posebnost. A drugod se tega že zavedajo, potekajo akcije za spremembe. Tudi zato, da bi se zaustavila epidemija samomorov med zdravniki, ki jo je javnosti doživeto predstavila Pamela Wible.

Zdravniki se moramo boriti za boljše delovne pogoje, manjše obremenitve in bolj spoštljive medsebojne odnose – vse to bo dvignilo naš ugled, predvsem pa povečalo zaupanje pacientov v naše delo.

Zdravniki – obremenitve in preživetje

Včeraj sem si z zanimanjem ogledala oddajo Preverjeno, v kateri je bilo prikazanih več zanimivih primerjav med zdravniki. Mojo pozornost je pritegnil mladi zdravnik v Zdravstvenem domu Ljutomer, njegove obremenitve v splošni ambulanti in urgenci hkrati. Ob tem pa grožnje, ki jih je deležen s strani nezadovoljnih pacientov. Videti je bilo, da je za vse sam. Za preglede, vožnje, terapevtske postopke, varovanje … Nikjer direktorja, ki bi pojasnil, koliko časa je ta zdravnik tako obremenjen. Zgovorna plačilna lista, zgovoren utrujen obraz mladega zdravnika, ki resignirano pove, da bo vesel, če bo čez 20 let še živ.

To me je spomnilo na začetke moje poklicne kariere v Prekmurju. Takrat smo diplomanti medicinske fakultete takoj po diplomi morali “na teren”. Preden smo sploh lahko kandidirali za specializacijo, smo morali vsaj dve leti delati v splošnih ambulantah. Spomnim se svojega prvega zdravniške poletja, ko sem v enem mesecu dežurala dvanajstkrat. Da sem tak tempo vzdržala, sem si pomagala s kavo – vse dokler se z njo nisem zastrupila. Ponosna sem bila nase, da sem v enem dnevu dosegla “stotko”, se pravi pregledala sto pacientov in opravila še nekaj hišnih obiskov in kakšen mrliški ogled. In ni bilo nikogar, ki bi mi rekel “Zdenka, ustavi se in ne lomi ga!” Na srečo nas pacienti takrat niso zmerjali in nam niso grozili. Bili so nam hvaležni in to hvaležnost izkazovali z jajci in klobasami, ki jih nismo smeli odkloniti, saj bi jih z zavrnitvijo prizadeli. Še dobro, da takrat ni bilo KPK.

Za trenutek sem pogledala v komentarje včerajšnjega prispevka, preko 900 se jih je nabralo. Običajno jih ne berem, tokrat pa me je zanimalo, ali je sploh kdo opazil tega mladega zdravnika in njegovo stisko. Res nisem prebrala vseh komentarjev, a med tistimi, ki sem jih, so bili v večini tisti o “zaslužkarjih”. Kot da je na zgodbo o mladem zdravniku padel mrak in ga nihče ni niti opazil. Iz tega lahko vidimo enega od načinov za ustvarjanje  “javnega mnenja” o zdravnikih. V očeh “komentatorske javnosti” požrtvovalnost mladega zdravnika sploh ni bila zaznana, tudi njegova preobremenjenost ne. A zdravnikov s podobnimi obremenitvami je pri nas vsaj tisoč. Ob zasičenosti z inforamcijami o škandalih in aferah ostajajo praktično neopaženi. Le enkrat letno se spomni nanje znana revija, ki izvaja akcijo Moj zdravnik.

Ob razmišljanju o obremenitvah zdravnikov sem se spomnila bežno omenjenih številk opravljenih zdravniških storitev v drugih vejah medicine. Na primer o razlikah  (večkratnikih) v številu operacij, ki jih opravi posamezni zdravnik v UKC in tisti v lokalni bolnišnici, na primer v Murski Soboti. Ali bo tudi te razlike uredil sporazum med Fidesom in vlado?

Kako si naj ustvarimo podobo zdravnika, ki bo ustrezala dejanskemu stanju? Ki bo na prvo mesto spet postavila tiste zdravnike, ki si prizadevamo za dobrobit naših pacientov, ki se trudimo, da jim s svojim znanjem in delom pomagamo znova pridobiti zdravje ali olajšati življenje? Ki se zavedamo, kako pomembna je tudi medsebojna kolegialna pomoč v trenutkih dvoma, preutrujenosti ali drugačne stiske? Kdo nam bo pomagal pri tem, da bomo postali vidni in prispevali k drugačni javni podobi zdravništva?

Verjamem mladim zdravnikom

Ob branju novice na  24ur.com sem obstala brez besed. Mladi zdravniki so napisali pismo, v katerem opisujejo odnos starejših kolegov do njih. Preberite njihove pretresljive izpovedi, ki so močno podobne tistim iz ZDA, kjer se Pamela Wible (pamela@idealmedicalcare.org) bori za njihove pravice in ki je razkrila epidemijo samomorov med mladimi zdravniki.

Prispevek je sporočilo, ki bi se moralo dotakniti vseh, ki nismo več “mladi zdravniki” in si pošteno odgovoriti, ali smo jih – kolege mlade zdravnike – pripravljeni videti v njihovih strokovnih in človeških stiskah.

Zdravniška zbornica pa stoji ob strani. Kot mi je napisala ena od mladih zdravnic, je njena izkušnja takšna:

… že v tem kratkem času nad inštitucijo, oz. hišo zdravništva, razočarana. Ob podpisu pristopne izjave mi nihče ni pojasnil, kaj ta organizacija sploh je, čemu služi, kako si z njo lahko pomagam in kaj vanjo/zanjo morebiti lahko prispevam. Čez tri mesece, ko je nastopila moja prva pogodba o zaposlitvi (in en mesec pred prvo plačo), pa dobim domov položnico za članarino, brez kakršnega koli pojasnila kaj zdaj to pomeni in kakšna so pravila. Krasno. Le kaj naj si človek misli?

V svojem programu za predsednico Zdraviške zbornice Slovenije sem v točkah 5 in 6 jasno napisala, kako si predstavljam sodelovanje z mladimi in kako bi jim lahko pomagali zdravniki “seniorji”. Prizadevam si, da bi zbornica postala tudi mesto, kjer zdravniki, ne glede na starost ali vrsto težave v poklicni karieri, lahko dobijo kakovostno kolegialno pomoč.

Stavka razkriva številke: plače zdravnikov

Stavka zdravnikov je v polnem teku in če se jutri ne bo zgodil pomemben premik, se bo še zaostrovala.

Dobila sem več spodbud, da napišem nekaj o plačah zdravnikov, nekaj, kar bo bolj realno prikazalo dejansko stanje. V NeDelu 13. novembra lahko bralci preberejo že ničkolikokrat ponovljeno tezo, da smo zdravniki zaslužkarji. Kot dokaz se uporabi pogled na najvišje plače v javnem sektorju, kjer prednjačijo zdravniki. Navedene so številke, zneski bruto plač – seveda brez pojasnila, koliko delovnih ur in drugih obveznosti je »skritih« v teh zneskih. Prepričana sem, da bi marsikateri med »petdesetimi najbolje plačanimi javnimi uslužbenci«, med katerimi so vsi zdravniki, bil pripravljen razkriti svojo plačno listo. Ne z imenom, zgolj s številkami, ki bi pokazale opravljeno delo in obdobje, za katerega je bilo narejeno izplačilo. Kot sem že zapisala pred kratkim, je naš zdravstveni sistem »vzdržal« vse doslej zaradi izkoriščanja delovne sile, ne le zdravnikov, temveč tudi drugih zdravstvenih delavcev. Zato menim, da ni pošteno primerjati plač zdravnikov v končnih zneskih prejemkov in ne v plačilih za redno delovno obveznost.

Zanimivo bi bilo videti tudi “rep” tega seznama plač v javnem sektorju, na primer plače mladih zdravnikov, torej tistih, ki so po šestih letih zahtevnega študija in po še kakšnem letu negotovosti (čakanje na pripravništvo, pripravništvo) dobili redno službo in začeli novo učno obdobje specializacije.

Pred kratkim sem dobila pismo mladega zdravnika, ki je med drugim zapisal:

 »Zaradi pomanjkanja zdravnikov v Sloveniji mladi zdravniki velikokrat ostajajo v službi še po končanem 8-urnem delavniku, in ker so “mlajši v piramidi”, morajo dežurati več kot ostali. Veliko jih zaradi takšnih neživljenjskih razmer, kjer nimajo dovolj časa za paciente, še manj zase in svoje bližnje, niso cenjeni s strani pacientov in javnosti, niti niso dovolj dobro plačani, raje odidejo v tujino, menjajo poklic ali pa se zaradi preutrujenosti sesedajo sami vase.«

Najdaljši študij (medicine) in nadaljnje obvezno usposabljanje (specializacija) trajata skupno približno 12 let. Samostojno lahko začnejo zdravniki delati šele v starosti preko 30 let, kolegice, ki so v tem času postale mame, še kasneje. To je obdobje, ko si mladi ustvarjajo svojo družino, ko bi morali imeti tudi čas zase, za svojega partnerja in otroke. A mladi zdravniki in zdravnice so pogosto zgarani že na začetku svoje poklicne poti, dostikrat zbolevajo oni sami ali njihovi otroci. Pred kratkim so ravno ti mladi zdravniki svoje plače javno prikazali,  z vsemi dodatki v večini primerov ne presegajo 1.600 evrov neto. Tudi ponekod v tujini so imeli podobne probleme, zato so se odločili, da so vsem zdravnikom povišali plače. Izseljevanje zdravnikov se je zmanjšalo, motivacija za delo je postala večja, s tem pa tudi uspešnost zdravljenja. Ker to pri nas ni bilo mogoče drugače, se zdravniki za boljše delovne razmere in tudi višje plače borijo s stavko.