Bistvo je očem skrito – za Človeka gre

In Mali Princ je pripomnil: “Toda oči so slepe. Iskati moraš s srcem.”

Antoine de Saint-Exupery

 

Včerajšnji Bilten ZZS je prinesel zanimiva sporočila. Najprej izjemen uvodnik prof. dr. Aljoza Ihana o tem, da imamo zdravniki srečo – da na volitvah izbiramo med dvema pozitivnima in potrebnima konceptoma. In zaključuje: “Da čim več kolegov po svojem občutku oceni, kaj je v tem trenutku bolj pomemben prvi korak, izboriti svoj prostor navzven ali poskrbeti za čvrstost navznoter.”

V nadaljevanju pa beremo:

Odziv na zavajajoče zapise kandidatke za predsednico zbornice

“Podpisana” Zdravniška zbornica navaja, da kandidatka na svoji spletni strani in ostalih družbenih omrežjih redno objavljam zavajajoče zapise o delovanju zbornice. Sledijo pojasnila za dva takšna primera, ki ju lahko preberete v originalu na moji spletni strani,  Zdravniška zbornica pa poudarja, da je vse narejeno po pravilih oz. veljavni zakonodaji. Da so torej moji očitki neutemeljeni.

Pojasnilo zbornice je točno to, kar v svojih prispevkih kritiziram – Zdravniška zbornica v sedanji sestavi ravna v odnosu do svojih članov preveč birokratsko in zanemarja osebne stike s člani. V teh osebnih stikih bi se dalo marsikaj urediti, pa se ni. Prim. Lovše je več mesecev čakal na pogovor pri predsedniku zbornice, da bi mu pojasnil svoje zahteve – na računu, ki ga je dobil od ZZS, naj bo specifikacija storitev za njegovega specializanta. Bil je torej izdan račun, ki je podlaga za izterjavo na podlagi verodostojne listine, v tem računu pa ni bilo razvidno, katere storitve naj prim. Lovše kot zasebni plačnik specializacije, plača zbornici. Neplačilo računa je bil upor proti ravnanju zbornice, saj drugih poti več ni imel na razpolago.

 

Kar se tiče prof. Žive Novak Antolič, dodajam njen odziv na včerajšnji zapis Zdravniške zbornice:

Zdenka, vse, kar ste vi napisali je res.

Vse, kar je napisala “Zdravniška zbornica”, je v bistvu res: ravnali so po pravilih in zakonih. Ker sem od 1.7.2013 upokojenka in nimam dokazil, da bi od takrat delala s pacienti, bi morala za podaljšanje licence opraviti preskus znanja (specialistični izpit), ki stane mislim da enako, kot takrat, ko ste ga ponovno delali vi (nekaj čez 1600 evr). Res je, da kljub opozorilom dokazil nisem poslala, ker jih nimam, res je, da na preskus znanja nisem šla, ker ne nameravam več delati s pacienti kot specialistka porodništva in ginekologije. Res je, da sem jih vprašala, kaj lahko delam kot zdravnica brez licence, in so mi poslali 4 strani dolgo navodilo MZ iz leta 2014. V naslednjih poštah vam bom poslala sliko samo tistega dela, ki se tiče zdravnikov brez licenc in njihov dopis.

Referentka za licence in Vodja službe za pravne in splošne zadeve, univ. dipl. prav., po pooblastilu predsednika ZZ sta mi na 3 tipkanih straneh z naštevanjem vseh členov zakonov napisali, da nimam več licence. (če vas bo zanimalo, dobite tudi to).

Vse kar bi si želela jaz, pa najbrž tudi vi, ko se boste upokojevali, da bi vam kolega zdravnik napisal: hvala za tvoje delo, od sedaj naprej kaj povej ta mladim, da jim bo lepše in lažje kot zdravnikom, pa pridi kdaj na kavo.

Lahko noč Živa

 

 

 

Zbornica aktivno deluje proti zasebniku. Ne verjamete? Preberite!

Zbornica deluje tudi PROTI svojim članom, če je treba, gre tudi na sodišče. Namesto pravne pomoči član dobi “izvršbo”.

 

Kandidat za predsednika zbornice rad govori o tem, kako se zavzema za privatno zdravstvo in kako je politika nastrojena proti privatništvu. Tudi tokrat ima v programu (citat): Aktualna politika ni naklonjena zasebnim pobudam na področju zdravniškega dela.

Izkušnje nekaterih kolegov govorijo, da kot predsednik zbornice dela drugače. Po njihovih besedah je ravno zbornica pod njegovim vodstvom do privatnikov nekorektna oziroma včasih kar njihova nasprotnica. Iz dokumentov, ki mi jih je poslal kolega primarij Lovše in dovolil objavo primera, je to povsem jasno. Iz poslanega gradiva je razvidno, da tudi v tem primeru predsednik zbornice ni mogel iz svoje kože. V pogovoru, na katerega je prim. Lovše čakal več mesecev, je predsednik umirjal zadevo in obljubljal ureditev, naredil pa nič od obljubljenega. Celo več.

Zbornica je od prim. Lovšeta zahtevala plačilo storitev za njegovega specializanta in sicer za storitve, ki jih ni opravila. Prim. Lovše je zahteval specifikacijo računa, plačilo računa brez specifikacije o (ne)opravljenih zborničnih storitvah pa je zavrnil. ZZS je šla v izvršbo proti njemu. Na sklep o izvršbi se je pritožil in s pritožbo uspel. Okrajno sodišče v Ljubljani – centralni oddelek za verodostojno listino – je sklenilo, da se sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba. O zahtevkih in stroških bo sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Sledila je sodna poravnava na Okrožnem sodišču v Mariboru. 

Koliko nepotrebnih skrbi in stroškov je imel kolega Lovšin zaradi opisanega ravnanja zbornice, v tem opisu ni bistvenega pomena. Pač pa dejstvo, da je zbornica uveljavljala “pravico močnejšega” in poskušala nezaslužena sredstva pridobiti z izvršbo. Od kolega, člana zbornice, ki je tudi aktivno deloval v enem od odborov.

 

 

O zadevi je bila v času dogajanja obveščena tudi predsednica odbora za zasebno dejavnost.

Torej, ali še kdo po proučitvi tega primera misli, da si ZZS prizadeva za privatništvo? Je res vsa krivda na strani uradne politike? Česa ni naredila ZZS, pa bi morala?

 

Vračanje stroškov specializacije – samo za slovenske specializante?

Objava prispevka o nepravični zahtevi po vračanju stroškov za slovenske specializante, ki se ne zaposlijo v regiji, za katero so podpisali pogodbo o specializaciji, je spodbudila precej odziva. Objavljam enega, ki ponazarja absurdnost sedanje situacije.

Sledi primer, povzet po resničnih dogodkih. Iz tujine (iz države, ki ni v EU) je prišel zdravnik in pri nas dobil specializacijo. Po končani specializaciji je dobil delovno mesto za nedoločen čas (stalno zaposlen). Delo je opravljal okoli pol leta in nato odšel v tujino (znotraj EU).

Slovenija mu je plačala specializacijo (tuj državljan, ki ni iz EU!), ki je ni “odplačal” s svojim delom v naši državi. Ali tudi v takih primerih iz ZZZS zahtevajo vračilo stroškov specializacije in koliko so pri tem uspešni? Ali pa pogodba za specializacijo za tujce takšne zahteve niti ne predvideva? In lahko ZZZS terja in izterja te stroške samo od slovenskih specializantov.

Kdo pozna odgovor?

 

450 oz. 344 eurov sejnine za poslance skupščine – moj odgovor kolegici

Med številnimi maili, ki prihajajo na moj naslov, je več takih, ki si zaslužijo odgovor tudi na moji spletni strani. Kot že veste, je tu mogoče prebrati moja stališča in stališča članov moje ekipe o pomembnih temah, povezanih z zbornico. Na eno od vprašanj kolegice  odgovarjam v tem blogu.

Spoštovana,
Verjetno že veste, da naj bi člani skupščine ZZS v prihodnje prejemali 450 e sejnine. Mislim, da je ta sklep nezaslišan. Kakšno je vaše mnenje? Res Lep pozdrav, saj navijam za vas,

sledi ime kolegice

 

 

Spoštovana kolegica,

hvala za vaše vprašanje, ki se tiče pereče teme in ob tem še opravičilo, ker na njega odgovarjam pozno. Volilna kampanja je v polnem teku in mediji ter posamezniki me vlečejo na vse strani.

Že na začetku moram povedati, da sploh nisem vedela kakšno denarno nadomestilo prejemajo poslanci (ne člani) skupščine za udeležbo na sejah. Pravzaprav je informacija bila, da je udeležba na sejah tako majhna zato, ker prejemajo le nadomestilo za potne stroške (ne pa sejnine). Kakšna so ta nadomestila v konkretnih zneskih, iz spletnih strani ZZS ni mogoče izvedeti. To skrivanje tudi veliko pove o transparentnosti poslovanja naše zbornice.

 

Po mojem mnenju namen nadomestila za udeležbo na sejah (sejnino) leži v naslednjih dejstvih:

  • poslanci izgubijo kar nekaj svojega časa, včasih žrtvujejo svoje proste ure ali celo dopust; namreč delodajalci njihovega časa na ZZS ne plačajo;
  • samozaposleni ali privatniki, medtem ko so na sejah, ne opravljajo svoje prakse – kar pomeni, da imajo določen izpad dohodka;
  • ni odveč omeniti, da se sejnine ravno tako obdavčujejo; po kakšni meri in na kakšni osnovi ne vem;
  • poslanci naj bi izgubili nekaj svojega prostega časa tudi s pregledovanjem in študiranjem materiala doma (v svojem prostem času), ki ga dobijo nekaj dni pred vsako sejo;
  • navsezadnje, tudi seje trajajo po navadi kar nekaj ur;

Domnevam, da skuša zbornica z (visokimi?) sejninami zagotoviti dovolj poslancev na vsaki seji, saj naj bi nekatere odpadle zaradi nedosežene sklepčnosti. Pravim – domnevam – ker doslej nisem videla oz. prebrala nobenega dokumenta, ki bi obravnaval to vprašanje. 

Najbrž ste pričakovali nedvoumen odgovor v smeri, da so sejnine previsoke in da jih bom skušala znižati. Če ta konkretni podatek (o 450 eur sejnine) drži, bo treba res razmisliti v tej smeri. Najprej pa dobiti utemeljitev za takšno odločitev in jo skrbno pretehtati. Če spremljate moje delo, ste lahko opazili, da se izogibam populizmu in vse kar vam lahko obljubim, da bom kot predsednica zbornice predvsem ukrepala glede na to, kakšno vrednost dobimo člani zbornice iz naslova dela poslancev in zaposlenih na zbornici. Odločitev o tem je v rokah skupščine, torej poslancev samih – o njihovem delu pa na spletni strani ne najdemo nobenega poročila, niti ni zapisnikov sej.

Lep pozdrav,

Zdenka Čebašek-Travnik

 

Kolegica mi je danes, 8.1.2017, sporočila, da naj bi bile predlagane sejnine 344 eurov. Dokumenta o tem predlogu še nisem videla. Vsebina mojega pojasnila ostaja enaka. 

 

Načrt mladega zdravnika za spremembo specializacij

S pomočjo mladih sodelavcev moje ekipe smo spoznali zanimive sogovornike. Eden od njih je gotovo tudi Gregor Prosen (as, spec. urg.med, FEBEM; OE NMP ZD Maribor). Prepričana sem, da ga mnogi tudi osebno poznate ter cenite in spoštujete njegov način dela in razmišljanja. Z njegovim dovoljenjem objavljam pismo, ki mi ga je poslal.

 

Maribor, 5.jan.2017

Spoštovana Dr. Čebašek-Travnikova!

Od mladega kolega sem nocoj prejel prijazen mail, kjer mlade zdravnike vabite da Vam poved(m)o, kaj si v prihodnje želimo od ZZS.

Zatorej dovolite, da Vam predstavim svoja videnja in  svoje “želje”.

Moje pismo ima dva dela.

Prvi del je namenjen prihodnosti  slovenske medicine in se zavzema za korenito izboljšanje izobraževanja mladih.

Drugi del govori o gašenju požara iz preteklosti …

 

1a. Specializacije

Od ZZS si želim neskončno boljše vodenje izobraževanja mladih zdravnikov, predvsem specializantov kot tudi pripravnikov.

Beseda neskončno je zanalašč pobarvana in odebeljena, kajti za kakršen koli napredek SLO medicine si moramo najprej priznati, da strukturiranega izobraževanja oz. izpeljevanja programa specializacij, generalno gledano, sploh ni!

Takoj bom dodal, da seveda obstajajo redke izjeme, a so  na žalost točno to – redki in izjemni mentorji.

Skratka, specializacije kot takšne so večinoma, po vrstah in po regijah, posmeh in žalitev koncepta kliničnega poučevanja, so same sebi namen in specializantov aktivno ne naučijo (skoraj) ničesar!

Potek specializacij danes je uzakonjeno diskriminiranje mlajših kolegov, ki pod pretvezo “kroženja in dežuranj” zavodom zagotavljajo zastonj/poceni delovno silo, s katero se ukvarjajo le redki – pa so mentorji za to povrhu še plačani!

Upam si trditi, da se specializanti v veliki večini tekom specializacij ne naučijo veliko (če sploh kaj) zaradi učenja, ki bi ga prejeli v tem “učnem” obdobju – temveč slepo in ne-varno (za vse vpletene) opravljajo redno delo, tam “nabirajo izkušnje (in napake)” in se učijo “po izkustvu” – ne morem se otresti občutka, da za varnost pacientov ali mladih kolegov v tem “učnem” procesu nikomur od odgovornih ni prav veliko mar.

Ob-posteljno učenje v Sloveniji defacto ne obstaja. Na nobenem nivoju.

Spet posplošujem, k sreči obstajajo svetle izjeme.

A teh izjem je premalo, zato je ta neučinkovit sistem “poučevanja” potrebno korenito spremeniti!

Mislim, da se oba strinjava, da je že opaziti počasno, a vztrajno strokovno nazadovanje slovenske medicine…

In oba veva, če naj se sliši še tako klišejsko, da so mladi naše edino upanje!

Zato predlogi za izboljšanje poteka in izpeljave specializacij:

– prenoviti je potrebno programe specializacij

– začeti je potrebno udejanjati programe, učne cilje in redne evaluacije specializantov

– prenoviti je potrebno E-list, ga narediti življenskega (in da ne “crash-a”)

– v Slovenijo je potrebno ponovno pripeljati obposteljno učenje!

– vse specializacije morajo jasno opredeliti edukacijske mejnike za napredovanje specializanta – obenem pa jasno definirati zadolžitve specializantov in mentorjev in jih začeti udejanjati!

  • specialistični izpiit morajo (spet- če so to kdaj bili) postati objektivna in realna meritev znanja in sposobnosti bodočega zdravnika specialista.

Ker so vse to dolgoročni, sistemski ukrepi, ki bodo povrhu sprožili ogromno upora, Vam svetujem da nemudoma ukrepate najbolj pragmatično; svetujem vam, da nemudoma omogočite, da dobi specializant po vsakem mesecu kroženja možnost, da sam sporoči/odloči (elektronsko, seveda), kateremu (max. dvema)  mentorjema namenja svoja mentorska sredstva za tekoči mesec!

Zagotavljam Vam, da se bo parazitski sistem, kjer so razni šefi oddelkov mentorji petim krožečim ali večim specializantom, pa jih v mesecu dni niti videli niso, takoj porušil – tisti redki, ki pa se trudijo učiti, pa bi za svoj trud dobili neko nagrado, predvsem pa priznanje in vzpodbudo!

Najpomembneje – takoj bi začeli pridobivati najbolj kritične gradnike za izvedbo specializacij – resnične mentorje edukatorje!

 

1b. Pripravniki

  1. Njihova prepuščenost samim sebi je drugi madež na ramenih slovenske medicine in ZZS.

Anonimno pismo mladih zdravnikov ste prebrali.Osebno vam zagotavljam, da je vse napisano – v nekem spremenjen kontekstu – resnično!

 

Nažalost – oz. je samo delček sramote našega ceha.

 

Pripravniki so trenutno najbolj zavržena skupina naših kolegov; kakor s specializanti se seveda tudi  z njimi strokovno ne ukvarja skoraj nihče – a za razliko od specializantov niso uporabni niti kot cenena delovna sila – zato se svaljkajo po kotih, kafičih, se pretvarjajo, da se učijo – a v resnici sebi in državi kradejo čas in denar.

 

K sreči ta neproduktivna laž od “priprav” traja samo pol leta.

Tudi pripravništvo je potrebno nemudoma spremeniti:

  1. Potrebno je uvesti pred-kolokvij iz osnov urgentne med., ki ga morajo mladi kolegi opraviti najkasneje prvi mesec pripravništva. Pripravniki morajo na svoje prvo delo in službo biti dejansko pripravljeni!

Medicinske fakultete jih na pripravništvo (še manj resnično medicino) enostavno ne pripravijo dovolj (uporabno). Tudi to pilulo grenke resnice bomo morali požreti.

  1. Z novoustanovljenimi urgentnimi centri (UC) je kroženje potrebno (skoraj) v celoti prenesti v UC in delno na pediatrične sprejemne oddelke
  2. Prevetriti je potrebno List pripravnika ter jasno, a pragmatično in realistično opredeliti/zreducirati nabor potrebnih znanj. V tem sklopu je potrebno tudi jasno opredeliti način dela/delovne zadolžitve pripravnikov.
  3. Tudi pripravniki potrebujejo “glavnega mentorja in koordinatorja” na ZZS, ki bo skrbel za izvajanje zgoraj navedenega – obenem pa advociral za mlade kolege, ki so večinoma prepuščeni milosti in ne-interesu “mentorjev” v ustanovah.
  4. Popolnoma je potrebno spremeniti način in vsebino strokovnega izpita!

 

 

 

DRUGI del

Če je prvi del mojega orisa stanja in predlogov dolgoročno vseeno optimističen – pa za drugi del tega nažalost ne morem trditi.

Svoje razočaranje in žalost bom najlažje ponazoril z, na žalost resnično anekdoto.

Nekje v zadnjih letih mojih/naših prizadevanj za prenovo sistema (NMP) sem seveda (kot ničkolikokrat) trčil ob interese svojih (starejših) kolegov.

In navrženo mi je bilo: “Prosen, daj nehaj, pa ti ja moraš najprej branit svoj ceh!

Šokiran nad izjavo, predvsem pa razočaran, sem takrat ostal nem.

A danes vem, kaj bi moral takrat odgovoriti:

Da, najprej moram braniti svoj ceh. A svoj ceh se brani tako, da se brani Stroko, Kvaliteto in Resnico!”

 

Spoštovana kolegica!

Slovensko zdravništvo si mora naliti čistega vina!

Slovensko zdravništvo se mora ponosno in brez sramu postaviti za ideale Resnice, Pravičnosti in Stroke!

Ob vseh lažeh, pretvarjanjih in potvarjanjih, celo kriminalnih dejanjih, da o zanemarjanju stroke sploh ne izgubljam besed, ki so jih in jih še vedno nekateri naši kolegi grešijo, ZZS ne more in ne sme ostati tiho!

Kakor je ostajala do sedaj.

Zato je naš ceh v družbi upravičeno izgubil težo, predvsem pa legitimnost!

Srčno upam, da si bo slovensko zdravništvo kmalu spet povrnilo ugled!

Svoje pismo bom zaključil z razglednico iz Dunaja.

Morda se spomnite, kaj piše na notranji strani Cesarskih vrat pred Hofburg-om;

 

Justitia. Regnorum. Fundamentum.

Srečno!

  1.            Gregor Prosen, spec. urg.med, FEBEM; OE NMP ZD Maribor

(vsi zapisani pogledi so izključno osebni in v ničemer povezani z mojim delodajalcem ali katerokoli strokovno organizacijo kateri pripadam)

Predvolilne misli iz naše ekipe

Prazniki so za nami in čaka nas naporno obdobje do 17. januarja, ko bodo znani rezultati drugega kroga volitev. Čeprav je kandidatura individualna odločitev, pa je brez ekipe, ki mi trdno stoji ob strani, ne bi mogla izpeljati. Celotna ekipa se tudi zaveda, da prihaja tudi čas “potem”, ko bo treba obljube izpolnjevati.

Sledi nekaj razmišljanj:

  • Včasih se vprašam, kdaj bi oddala volilni listek v primeru, ko ne bi poznala kandidata (v tem primeru Zdenke) in bi bila izpostavljena naključnim informacijam. Pritegnila bi me samo vsebina, vse kar bi dišalo po borbi za oblast, bi me odbijalo, ker bi imela asociacijo “vsi so isti”. Blizu bi mi bilo, če bi prebrala nekaj v stilu: “Kolegi, če ste zadovoljni s sedanjim stanjem, imate vso pravico, da se odločite za isto, a če še verjamete v spremembe, dajmo možnost nekomu, ki stoji za tem. Zbornico bi radi naredili dostopno, takšno, kjer bo vsako mnenje, pripomba, ideja našla svoj odgovor, konstruktiven, prijazen.” V glavnem deluje, če se ne počutimo rinjene v nekaj, prepričevane. Ko se nam pusti pravica do izbire dovolj na široko, kar kaže na spostovanje naših sposobnosti, postane (ne)izbira naša odgovornost. In zdravniki smo zelo odgovorna bitja. Vse kar ima pridih napadalnosti, je temu nasprotno. Skratka, zdravniki (večina) želimo delati strokovno in učinkovito, zato potrebujemo pogoje in nekoga (= ZZS), ki nam bo pri teh prizadevanjih pomagal. Ekipa ZZP ima vizijo, kako to uresničiti.
  • Ker nimam nobenih osebnih pričakovanj do zbornice, je moj motiv povsem čist in pošten: iskrena želja, da pride zbornica in z njo naš stan končno iz težkega obdobja, ki ga je bremenila splošna kriza, kriza vrednot, razdeljenost, etični problemi, nerazumevanje mladih, slabi odnosi pa mešanje strankarske politike in v politiko, težnja po komercializaciji medicine ter nenaklonjenost javnosti.  Menim, da je Zdenka Čebašek-Travnik, psihiatrinja in nekdanja varuhinja človekovih pravic, z izkušnjami na tej dokaj izpostavljeni funkciji, s svojim uspešnim družbenim delovanjem tudi na drugih področjih in s poznavanjem razmer v našem stanu, pa s svojo žensko intuicijo in tudi modrostjo najprimernejši kandidat za predsednika Zbornice. Ona bi znala na eni strani združevati vse sile našega stanu, na drugi strani pa bi bila zelo primeren, pošten, pronicljiv in odločen sogovornik tako državnim inštitucijam kot tudi javnosti in novinarski srenji. Z njo bi dobili zbornico po meri članstva!

Zobozdravniki v akciji za dobro malih pacientov

Sanda Lah Kravanja, zobozdravnica, specialistka čeljustne in zobne ortopedije, mi je poslala povezavo na medijski prispevek, v katerem je zelo nazorno prikazano, kaj bi bilo treba narediti za to, da bi tudi otroci na tolminskem (pa ne le tam) imeli dostop do ortodonta. Nič tendecioznega, temveč prikaz resničnih dejstev. Na prijazen, razumljiv in spoštljv način. Kdor ima otroka, ki potrebuje ortodontsko strokovno pomoč, zelo dobro razume bistvo problema.

Na moj zapis oziroma vprašanje, kaj je doslej naredila Zdravniška zbornica Slovenije (ZZS), mi je odgovorila Sanda Lah Kravanja:

Pri tem moram jasno poudariti, da se zatika izključno na resornem ministrstvu! Prosim dodajte v pojasnilo, da mi je naša Zbornica s strokovnimi službami do sedaj veliko in učinkovito pomagala (g. Renčel in ga. Sokolič), prav tako tudi odbor za zobozdravstvo pod vodstvom kolegice Sabine Markoli. Tudi v bodoče si želim takega sodelovanja!

Lahko dodam le, da bi bilo dobro objaviti tudi odgovor Ministrstva za zdravje – kako pojasnjuje ta zastoj, predvsem pa, kakšni so razlogi zanj. 

Dopolnitve programa – predlogi članic in članov

Med številnimi sporočili, ki sem jih v zadnjih dneh dobila na svoj e-naslov, je nekaj tehtnih predlogov za dopolnitev našega programa. Ideje bom predstavila že zdaj, po volitvah pa jih bomo skupaj z avtorji natančneje opredelili in vnesli v naš skupni program. Ker gre za predloge, katerih ozadja sama nisem preverjala, jih je treba razumeti kot izzive za preučitev določene problematike.

Licence

Licence so očitno vroča tema, na katero je bilo največ odzivov, tale je precej tipičen:

“in rutinski birokratski stres ob rutinski pridobitvi licence… Nič hujšega, a nezaželjeno, neprijetno, nepotrebno.”

Sedanji sistem bi bil potreben temeljite prevetritve. Narediti moramo mednarodno primerjavo, kje se licence zahtevajo in kakšni so pogoji za to. Še posebej ob prehodih iz ene države v drugo. Pa si oglejmo primer:

Evropska Direktiva o priznanju kvalifikacij 2005/36/ES namreč omogoča nemškemu zdravniku, ki pride z v Nemčiji pridobljeno kvalifikacijo v Slovenijo, da pridobi na njeni podlagi licenco. Slovenski zdravnik, ki je s slovensko licenco nekaj časa delal v Nemčiji, pa na tej podlagi  (kvalifikacije) ob vrnitvi v Slovenijo ne more nazaj pridobiti slovenske licence, ki mu je v času bivanja v tujini potekla, kajti Direktiva in naša zakonodaja to omogočata le v tujini pridobljenim kvalifikacijam. Nastane položaj, ko v Sloveniji pridobljena kvalifikacija v tujini na podlagi Direktive velja, v Sloveniji pa v Sloveniji pridobljena kvalifikacija (zaradi poteka licence) ni uprabna, saj je ni mogoče izvajati. Kako je to mogoče?

Še en pogled na licence

Pravzaprav bi morali podeljevati licence delodajalcem, ki zaposlujejo zdravnike in od njih zahtevati, da zdravnikom omogočijo in od njih zahtevajo izobraževanje. Če zdravnik ne doseže 30 dni izobraževanja v dveh letih (Kolektivna pogodba ZZ), bi morala biti na razpolago učinkovita sankcija za delodajalce. Zdaj pa je breme “neizobraževanja” naloženo le zdravniku. Zbornica bi morala imeti moč, da izvajalcem odvzame ‘licenco’ (pooblastila) za usposabljanje specializantov, če jim ne omogoči izobraževanja po v programu specializacije predpisanem obsegu in to znotraj rednega delovnega časa. Ni težko dokazati, da sedanja sredstva, dodeljena za izobraževanja specializantov ne zadoščajo niti za stroške izobraževanja, ki so obvezna po programih specializacij. Ta finančna sredstva postanejo “zgornja meja” pravice do izobraževanja, ne glede na določila kolektivne pogodbe. 

Si znamo predstavljati, kako drugačno bi postalo delo specializantov, če bi se licence za izobraževanje podeljevale delodajalcem? 

Kaj je diskurz: na primeru sovražnega govora Vesne V. Godina

Za tiste, ki vas zanima, kaj pomeni beseda oz. pojem diskurz, prilagam pojasnilo, ki ga je pripravila Maja Rus Makovec:

V našem študiju sistemske psihoterapije, v katerem smo se skupaj izobraževali, so nas učili tudi, kaj je diskurz. To znanje smo potrebovali, da bi se znali bolje povezati z najbolj stigmatiziranimi in de-priviligiranimi pacienti.  Takrat se mi je zdelo – kot zdravnici, nevajeni tovrstnega izražanja, to le igranje z besedami. Rečeno nam je bilo, da diskurz pomeni “govorjene in pisne oblike jezikovne rabe kot družbenega dejanja. Jezik je razumljen kot družbena praksa, način, kako se stvari delajo. Analiza diskurza je analiza tega, kar ljudje počnejo. Ne gre za razliko med govorom in dejanjem, ampak se na sam govor gleda kot na dejanje, na primer sovražni govor.” –  V zapiskih, ki sem jih šla pogledat, se mi je ob predavanju zapisalo tudi, da so “procesi družbenih sprememb v sodobni družbi pogosto spodbujeni s spremembami v diskurzu (kako npr. poročamo o zdravnikih, pacientih, …).” Iz te situacije si lahko ponovno prikličemo pomembnost striktno spoštljive komunikacije, tako med seboj kot z javnostjo, tudi ali prav še posebej takrat, ko imamo kakšne različne poglede.  Morda – zakaj pa ne? – bomo lahko kdaj model drugim izobražencem.

Zdenka, ker poznam tvoje delo in zadržanje skozi dolga leta, sem te volila ne samo z upanjem, ampak tudi s polnim zaupanjem, da se bo o konstruktivnosti v odnosih govorilo in izpeljevalo – ne nazadnje tudi s tvojim predlogom glede zdravniškega ombudsmana.

To smo mi – kako deluje ekipa

V včerajšnjem blogu sem predstavila sporočilo Irene Manfredo. Irena je zdravnica, specialistka medicine dela, prometa in šorta in dobra poznavalka pozitivne psihologije. Je ena tistih, ki so me spodbudili h kandidaturi. V današnjem blogu objavljam nekaj misli kolegice Maje Rus Makovec, s katero skupaj gradiva doktrino zdravljenja odvisnosti že dolgo vrsto let. Razvijava pa tudi kolegialnost in v zadnjih letih tudi profesionalizem.  Poudarke v njenem pismu sem naredila jaz. Takole se bere:

Draga Zdenka, v številnih pogovorih, ki so se pletli o tem, kakšna naj bo zbornica in kakšni naj bodo odnosi med zdravniki, se je oblikovalo veliko pomembnih tem. Ti pogovori niso bili prav nič salonski, ampak povezani z realnimi življenjskimi in delovnimi situacijami kolegov. Razpravljalo se je predvsem o tem, kdaj kateri kolega/kolegica potrebuje zaščito in kakšno, ni pa se dalo izogniti razmisleku o manjšini zdravnikov, ki porabljajo svojo moč tako, da drugim – večinskim – kolegom jemljejo delovni in življenjski zagon. To ni nič novega, tako zlorabo moči opazujemo v vseh sistemih. Ko prebiram izjave kandidatov za predsednika/predsednico zbornice, so videti dobronamerni v želji, da bi bolj konstruktivno urejali odnose med zdravniki in med zdravniki in javnostjo, kar pa verjetno ni dovolj. Lotiti se izboljševanja teh odnosov zahteva namreč tudi posebno osebnostno držo, izobrazbo in veščino, kako prepoznati in nasloviti teme odgovornosti in medsebojnega spoštovanja.

Posebej pomembno vidim tvoje razmišljanje glede mladih zdravnikov. Ne samo glede tega, kako ravnamo z njimi starejši kolegi, ampak glede sporočil Vesne V. Godine (Pohlepnim asocialnim pošastim nismo nič dolžni, oni so dolžni nam). Avtorice ne poznam in zato ne poznam njenih motivov, da se je izrazila  na tak način. Razumem pa, da je avtorica izobraženka s humanistično-družboslovnega področja. Njen način in vsebina izražanja ima zato posebno odgovornost. Zato vidim kot tako zelo pomembno, da si opozorila in se odzvala na avtoričin zapis, v katerem razen nerazložene jeze ni nobene resne analize ali refleksije glede položaja mladih zdravnikov.