Karte so razdeljene – soočenja ne bo

Volitve so …  postale zanimive

Če spomladanske (majske) volitve za predsednika Zdravniške zbornice Slovenije niso bile uspešne zaradi premajhnega odziva članov – volivcev, smo 13. decembra pokazali, da to ne drži. Z doseženim kvorumom in izvolitvijo kandidatov za drugi krog, se je zanimanje za volitve še povečalo. Zgodilo pa se je tudi nekaj zanimivih preobratov.

Združitve in prelomljene obljube?

Dva, v drugi krog neuvrščena, kandidata iz prvega kroga volitev sta na spletni strani Andreja Možine že danes predstavljena kot podpornika in člana “nove ekipe ZZS” (ki sicer še ni izvoljena). Razlike v programih in stališčih med kandidati v prvem krogu in sedanjo ekipo so očitno pozabljene, nastajo nove kombinacije ekip, kaj pa se je zgodilo s program kandidata  iz prvega kroga, Boštjana Kersniča, iz njegove spletne strani ni razvidno. Kako naj to razumemo volivci?

Posnetek spletne strani kandidata Kersniča, 29. 12. 2016

Volitve po meri?

Kot kandidatka za mesto predsednice Zdravniške zbornice Slovenije sem se pri vodstvu ZZS oz. volilni komisiji pozanimala za pravila drugega kroga volitev (ki niso bila v naprej jasno določena). Sporočili so mi, da se kandidatoma v drugem krogu volitev omogoči naslednje oblike predstavitve kandidatur:

  • eno novo elektronsko sporočilo na e-naslove članov,
  • ponovna objava programa v reviji Isis,
  • objava programa v vseh tedenskih biltenih do dneva volitev,
  • stalna objava programa na spletni strani zbornice,
  • po presoji oziroma želji kandidatov: eno poštno pošiljanje nagovora po redni pošti na stalne naslove članov  – NA LASTNE STROŠKE KANDIDATOV

 

Kaj pa soočenje kandidatov?

Iz ZZS so mi sporočili, da volilnih zborov v drugem krogu volitev ne bo. Zato smo z mojo ekipo iskali možnosti, da bi volivcem lahko predstavili nove – torej z novimi idejami in člani ekipe dopolnjene programe obeh kandidatov. Sama sem volilno komisijo prosila za minimalno spremembo programa (prenos kontaktnih podatkov iz konca besedila bolj na začetek), kar mi je volilna komisija po tehtnem premisleku in res izjemoma, tudi omogočila. A le na spletni strani ZZS, kajti za ISIS sem bila prepozna.

Ker sem prepričana, da je volivcem treba dati možnost, da spoznajo oba kandidata, njuni (novi) ekipi in (dopolnjene) programe, sem prim. Andreju Možini napisala predlog za skupno predstavitev oziroma soočenje. 

Iz njegovega odgovora, ki je sicer precej daljši, izhaja, da mojega predloga ni sprejel. Citiram:

“Prepričan sem, da imajo kolegice in kolegi več kot dovolj informacij in jasno predstavo, komu bodo zaupali vodenje ZZS v naslednjem mandatu.”

Sama menim, da imajo predvolilna soočenja vsaj dva namena:

  • da spodbudijo volivce h glasovanju in
  • da pomagajo razrešiti kognitivno disonanco, ki se ob dveh različnih programih in kandidatih nujno pojavi

… zato sem pripravljena sodelovati v soočenju, če bi takšno ponudbo dobila s strani drugega kandidata ali medijev. 

Odločanje: kako razrešimo kognitivno disonanco

Nadaljevanje včerajšnjega bloga.

Obstaja več možnosti razreševanja te razdvojenosti med dvema različnima informacijama. Na prvi pogled je kakšna videti skregana z logiko, ampak ima lahko veliko težo pri odločanju.

Poglejmo si možnosti:

  • Preberem oba programa. Iz nekega razloga sem zelo zagreta zagovornica programa 1. Nato ugotovim, da ima program 2 zelo dobre argumente in rešitve. Kaj se zgodi: želim ostati zavzeta zagovornica programa 1, vendar začutim, da so argumenti programa 2 boljši in da imajo večjo težo. Doživim neskladnost med svojim doživljanjem programa 1 in programa 2. Pomagam si tako, da še močneje verjamem, da je program 1 boljši in na tak način sama sebi dokažem, da ni nobenega razkoraka med obema ocenama.
  • Ljudje se na neko novo informacijo lahko odzovemo tudi tako, da se še bolj trmasto oprimemo stare. Tako damo svoji prvi informaciji toliko večjo težo, da postane enako »težka« kot protiargument. Pri tem načinu razreševanja neskladja med različnimi informacijami praviloma nič ne pomaga, če se pojavijo še tako dobri protiargumenti. Nasprotno, videti je, da tak tip razreševanja kognitivne disonance pomeni, da vedno boljši argumenti samo še utrjujejo ljudi v svojem prvotnem prepričanju.

Možna razrešitev take razdvojenosti je, da pretehtamo argumente ene in druge strani; verjetno pretehtamo še osebne lastnosti in vedenje kandidatov ter kolegov, ki enega ali drugega podpirajo. Glede na to, da je povsem naravno, da vsak svojo malho hvali, moramo upoštevati tudi to. Zato je pomembno tudi odločanje po individualnih lastnostih nosilca programa (kandidata) in to, da njegov oziroma njen način delovanja zares poznamo. Če se ne moremo odločiti na podlagi individualnih lastnosti, ker oseb ne poznamo dovolj, je najboljše merilo za odločanje program.

Kje so moje simpatije in zavzemanje?

Nedvomno se je dalo prepoznati, da vsakemu najbolj priporočam zadnji način, ker poveže tako našo racionalno odločanje, kot tudi osebni vtis, saj kaže našo samostojnost in hkrati povezanost z drugimi ljudmi.

Priporočam, da smo proaktivni. Toliko pomembnih delov našega življenja se dogaja po naključju ali zaradi odločanja drugih ljudi. Škoda je, če se odrečemo tistemu delu odločanja, kjer lahko aktivno vplivamo. Torej je dobro, da zdravniki volimo.

Moje osebno prepričanje in vodilo pri opravljanju zdravniškega dela je, da je naš poklic nekaj tako zelo dragocenega, da presega vse druge osebne zadeve in življenjske stile. Zdravniki smo zelo različni, vendar nas naša kolegialnost, poklic – naš profesionalizem, lahko navdihujoče povezuje.

Raziskave kažejo, da smo ljudje najbolj  srečni, če lahko skupaj delamo nekaj smiselnega in se pri tem razumemo med seboj.

Verjamem v solidarnost med generacijami zdravnikov, da smo  kolegi posebej odgovorni za  odpiranje poti mladim  zdravnikom in do spoštovanja izkušenj ter ranljivosti starejših kolegov. Verjamem tudi, da morajo imeti vsi kolegi možnost zasebne iniciative, če si to želijo in da se jih ne sme ovirati v njihovem kakovostnem delu.

Ne verjamem, da ni mogoče javnega zdravstvenega sistema urediti tako, da bi dobro deloval, se je pač treba bolj potruditi pri kakovosti odnosov in vodenja. Ne pozabimo, da zdravniki trdo delamo, zbolevamo, slabo skrbimo zase in tudi drugi slabo skrbijo za nas. Naša življenjska doba, posebej zdravnic, je krajša kot je povprečje. Zato znotraj našega poklica potrebujemo  poseben poudarek na varovanju našega zdravja, na vseh ravneh.

Program in seveda kandidatko Zdenko Čebašek-Travnik z veseljem podpiram ravno zato, ker daje poudarek profesionalizmu, solidarnosti in skrbi za zdravnikovo zdravje. Poznam njen način delovanja, njene osebne kvalitete in veščine ter tudi kvaliteto drugih članov skupine, zato je jamstvo za izvedbo programa veliko in sprememba na bolje zelo varna.

Predlog Zdenke Čebašek-Travnik: predstavitev programov in soočenje kandidatov

Spoštovane kolegice in kolegi, glede na to, da so mi iz ZZS odgovorili, da volilni zbor v drugem krogu volitev za predsednika Zdravniške zbornice ni predviden, sem z ekipo iskala alternative. Menim, da je predstavitev programov in kandidatov način, da kolegom in kolegicam damo vse potrebne informacije, da se bodo lahko odločili, za koga bodo oddali svoj glas.

Zato sem prim. Andreju Možini poslala mail z naslednjo vsebino:

Andrej pozdravljen,

glede na vsa dogajanja in poročila s terena ti predlagam, da pripraviva predvolilno “soočenje” v času od 10. do 12. januarja, ob 17. uri – da bodo kolegi lahko prišli po službi.
Soočenje naj bo:
– na nevtralnem terenu (ne v ZZS),
– nekje sredi Slovenije (npr. Celje),
– najameva dvorano in voditelja (dva) in si deliva stroške,
– vabilo gre iz mailing liste ZZS in se 
– objavi tudi na spletni strani ZZS – Volitve.
Tvoj odgovor pričakujem še danes,
lep pozdrav,
Zdenka

Zdravniki smo ljudje in ljudje se bojimo sprememb, čeprav bi nam prišle prav

Nekaj misli o tem strahu, kako ga razrešujemo in o pogumu za spremembo.

Preden se lotim razmišljanja o vprašanju iz naslova, se mi zdi pomembno, da kolegi drug drugemu pokažemo spoštovanje do vsega dobrega, kar je bilo storjeno. Tako je za čestitati vsem številnim kolegom, ki so ustvarili in razvijali našo zbornico, na mestu je tudi hvaležnost. Zgraditi tako velik sistem ni malo in ni lahko. Zato je treba ob načrtovanih spremembah najprej pogledati, kaj dobro deluje in to obdržati, šele nato dodati izboljšave.

Zanimivo misel o spremembah je podal slavni filozof (tudi matematik in nasprotnik vojn) B. Russel. Menil je, da smo vajeni človeške sisteme razumeti kot nedostopne vplivanju, enako kot to velja za naravne sisteme (slabo vreme, potresi, …)  in da se je treba takega načina razumevanja odvaditi. Človeški sistemi so naše delo, lahko vplivamo na njih in jih izboljšujemo. Pravzaprav naj bi to ves čas počeli, če hočemo, da sistem ne postane povsem tog.

Zbornica je torej marsikaj dosegla; je pa živ sistem in za kakovostni razvoj potrebuje tudi vnose sprememb.

Po dolgih letih dela v psihiatriji sem ugotovila, da se ukvarjam z dvema problemoma. Prvi je določena duševna motnja, ki jo je treba zdraviti. To je lažji del mojega dela, saj  se imam za izkušenega klinika.

Drugi problem pa predstavlja dejstvo, da se ljudje tako bojijo sprememb, da se veliko energije paradoksno porablja za to, da do te spremembe ne bi prišlo. Ali pa ne verjamejo, da so spremembe zmožni narediti in jih prenesti – tudi tiste, ki si jih želijo ali bi jim očitno koristile. V takih zadregah glede sprememb smo si ljudje podobni, ne glede ali gre za paciente ali zdravnike.

Pred kakršnokoli spremembo, tudi na bolje, smo praviloma razdvojeni (ambivalentni) – spremembe si lahko želimo, hkrati pa nas skrbi, kakšen bo izhod. V obstoječem stanju vsaj vemo, za kaj gre. Možnost sprememb, čeprav na bolje, pa lahko vnese negotovost, kako se bodo te spremembe odražale na nas. To razdvojenost – ki je sama po sebi za nas neprijetna – razrešujemo na različne načine. Pravimo, da poskušamo razrešiti kognitivno disonanco. Primer: imamo dve (kognitivni) informaciji, ki si med seboj nasprotujeta. Na primer dva kandidata, ki govorita podobno: da je njun program odličen in najbolje naslovi pričakovanja zdravništva. A programa in osebi, ki ju predstavljata, se zelo razlikujeta.

Opazimo in zaznamo  nasprotja med programoma 1 in 2 (tudi med kandidatoma) – smo torej v kognitivni disonanci.

V takšni situaciji (ali voliti za kandidata s programom 1 ali za kandidata s programom 2) doživljamo notranji konflikt, neskladnost v doživljanju, kar nam praviloma ni prijetno. Pojavijo se lahko različne reakcije na tako neprijetnost, saj želimo ti dve različni doživljanji med seboj »izravnati« in tako razrešiti kognitivno disonanco.

Lahko npr. preprosto nehamo razmišljati o tem (določenem) vprašanju. Tako je eden od možnih načinov, da se znebimo te razdvojenosti v sebi, da se ne ukvarjamo z volitvami za predsednika zbornice.

Lahko eno od informacij, ki prispeva k naši razdvojenosti, enostavno zavržemo. Izberemo en program in o drugem sploh ne razmišljamo.

Lahko sledimo določenemu človeku, ki nam predstavlja avtoriteto in sledimo njegovemu ali njenemu mnenju ter se odločimo v skladu s tem.

Obstaja zelo zanimiva možnost razreševanja te razdvojenosti med dvema različnima informacijama.

Nadaljevanje Majinega prispevka …

Še je upanje

Sporočam vam dobro novico: ŠE JE UPANJE.

Tako sklepam na podlagi dejstva, da je moj zapis na blogu z naslovom Sporočilo mladim zdravnikom – na božiči večer do danes zabeležil več tisoč ogledov. Kar pomeni, da prinaša pomembno in močno sporočilo: najavlja spremembo in upanje. Upanje, da bomo v drugem krogu dosegli kvorum potrebnih glasov. Upanje, da nam je mar, kako volimo svojega predsednika ali predsednico Zdravniške zbornice.  In upanje, da zdravniki znamo zbrati informacije,  jih preučiti z vseh plati in o njih razmisliti. Da znamo in hočemo biti aktivni ter prevzemati odgovornosti za svoje odločitve.

Zdaj je že jasno, da bo drugi krog volitev zanimiv in do zadnjega dne napet. Kandidata predstavljava dva različna koncepta vodenja zbornice: na eni strani kontinuiteta in preverjeni način delovanja z obljubljeno nadgradnjo, na drugi kombinacija svežine, novih idej in modrosti, a tudi izkušenj iz drugih področij delovanja, s katerimi želimo zbornico narediti privlačno za vse člane.

V naslednjih dneh se bodo predstavili člani moje ekipe, ki so mi pomagali pri pripravi kandidature in me podpirajo tudi zdaj. Da smo delali dobro, je bilo videti v prvem krogu volitev – čeprav nismo imeli lastne mreže podpornikov in čeprav so marsikatera vrata zdravstvenih ustanov in strokovnih srečanj ostala zame zaprta, sem dosegla najboljši rezultat. Volivce smo dosegli po drugih poteh, tako bomo delali tudi v času do volitev.

Naši ekipi se pridružujejo novi kolegi in kolegice, ki jih bomo predstavili po volitvah. Spremembe v ekipi so dobrodošle, od vseh nas terjajo stalno razmišljanje, iskanje novih rešitev za identificirane težave. Delamo na tem, da ostajamo zanimivo spletno mesto, na katerem tudi tisti z malo časa najdejo uporabno informacijo.

Prva je svoje besedilo objavila naša članica Maja Rus Makovec, ki je profesorica psihiatrije, družinska terapevtka in sodna izvedenka in, ki jo mnogi poznate kot odlično strokovnjakinjo, mentorico in učiteljico. Razmišljala je na temo odločanja.

Odgovor mladim zdravnikom – na božični večer

Spoštovane kolegice in kolegi, mladi zdravniki in zdravnice,

do mene so prišle govorice, ki so me prizadele, saj si vse življenje in skozi vso poklicno pot prizadevam za spoštovanje med vsemi ljudmi.

Res je, da nikoli nisem bila članica Fidesa, niti nobenega drugega sindikata, prav tako ne članica ali simpatizerka kakšne politične stranke. Zato se pri delovanju Fidesa nisem mogla izkazati in to je za nekatere očitno dovolj, da me diskvalificirajo kot osebo, kot zdravnico in strokovnjakinjo. Svoje znanje in sposobnosti sem doslej posvečala strokovnemu delu – in svoji družini. O strokovnem delu govori moja bibilografija, ki je dosegljiva na cobissu. V prostem času rada vrtnarim in od otroških let sem tabornica. Šest let sem bila varuhinja človekovih pravic, v tem obdobju sem veliko delala tudi na področju zdravstvenega sistema in še posebej psihiatrije. O tem pričajo letna poročila (varuh-rs.si) in tudi priznanje vitezinje legije časti. V času mandata varuhinje sem izstopila iz ZZS (in zato izgubila licenco), ker sem le tako lahko delovala resnično neodvisno – v obdobju, ko se je dogajalo precej grdih stvari z družino Nekrep in tudi kasneje.

Ne vem, kdo vam je poročal o moji vrnitvi v zdravništvo na tak način, kot je to predstavljeno v zapisu na forumu mladih zdravnikov? Rada bi vedela, kdo je ocenil, da sem “nekompetentna”?  Ne vem sicer, na kaj naj bi se nanašala moja “nekompetentnost”. Prepričana sem, da se na moje strokovno delo ne more, saj doslej nanj nisem dobila nobenih krititik ali opozoril. Če se nanaša na moje vodstvene sposobnosti, bi mi to bilo treba dokazati – a ne z govoricami, temveč z dokumenti oz. na drug verodostojen način. O mojih sposobnostih za vodenje tako zdravstvenih kot drugih ustanov obstajajo dokazi, ki jih z veseljem in ponosom predstavim.

Če se ocena moje kompetentnosti nanaša na ponovno pridobivanje licence po vrnitvi v medicino, bom to pojasnila. To, da nisem imela dovolj točk, je čista laž. Imela sem jih več kot dovolj, saj sem se ves čas mandata varuhinje izobraževala, pa tudi predavala na strokovnih srečanjih in napisala poglavja za učbenik psihiatrije. Ves mandat sem tudi vodila vaje za študente medicinske fakultete v Ljubljani in predavala študentom medicine v Mariboru. Res pa je, da nisem imela kliničnega dela v zdravstvenem sistemu. Vendar sem se s psihiatričnimi pacienti srečevala zelo pogosto – tako v svojem uradu, kot na številnih obiskih in nadzorih psihiatričnih ustanov – saj sem kot varuhinja vzpostavila Državni preventivni mehanizem, ki je še danes vzor drugim državam v EU in drugod. Ko sem se vrnila v psihiatrijo, to moje delo mnogim ni bilo všeč, saj so poročila o nadzorih odkrivala nepravilnosti.

To, da sem prišla do prim. Možine in zahtevala licenco nazaj na lepe oči, je natolcevanje. Žal nimam zvočnega zapisa pogovora z njim, hranim pa vso dokumentacijo, ki je v zvezi s tem nastala in jo brez zadrege dam v javnost. Končalo se je tako, da sem morala opravljati preskus znanja, ki je bil na las podoben specialističnemu izpitu in za katerega sem tudi sama plačala iz svojih sredstev. “Izpit” sem ponovno naredila pri svojih 58 letih, licenco sem dobila nazaj in od takrat dalje spet vsakodnevno delam s pacienti kot psihiatrinja, objavljam strokovne članke in sodelujem pri pisanju knjig.

Prepričana sem, da bi vsakogar od vas prizadelo, če bi se o vaših osebnih podatkih (št. točk, nekompetentnost) govori ljudem, ki vas ne poznajo. Meni se to dogaja – in to z očitnim namenom, da se me očrni v situaciji, ko sem resna protikandidatka na volitvah za predsednika ZZS. Očitno sem nekatere presenetila z uvrstitvijo v drugi krog  (z največjim številom glasov med vsemi kandidati).

Kar se tiče Vesne V. Godina, in mojega odnosa z njo, si je spet nekdo privoščil grdo laž. Nikoli nisem sodelovala z njo, kaj šele da bi napisala poglavje v njeni knjigi. Tisti, ki to govori, naj citira njeno knjigo, v kateri sem napisala poglavje ali pa vpraša kar njo osebno. Resnica je, da se v javnosti pojavljava z diametralno nasprotnimi mnenji glede telesnega kaznovanja otrok: ona ga zagovarja, jaz mu nasprotujem. Tisti, ki ste dovolj vešči iskanja po spletu, boste to brez težav odkrili, za druge pa pogled v revijo Viva. Moj zapis na blogu, v katerem zelo jasno izrazim svoj protest na njeno blatenje mladih zdravnikov, ima naslov Sovražni govor Vesne V. Godina proti mladim zdravnikom in je doslej imel več kot 3000 ogledov. Takrat se ni oglasila ne zdravniška zbornica, ne Fides, da bi se javno uprli blatenju in poniževanju mladih zdravnikov, le jaz sem se izpostavila za vse nas. 

Dragi mladi zdravniki, želim si, da nihče od vas ne bi doživel takega blatenja in diskreditacij, kot sem jih deležna jaz – in to samo zato, ker si prizadevam izpostaviti nepravilnosti iz preteklosti in pokazati, da je mogoče v zbornici delati tudi drugače. 

Vsem, ki berete sporočila na forumu mladi zdravniki, sporočam, da si skupaj s kolegi iz moje ekipe ZZP prizadevam za to, da bi zbornica postala sodobna in prijazna do vseh zdravnikov in zobozdravnikov – saj moramo biti njeni člani.

Svoje poglede odkrito in pošteno predstavljam tako v medijih, kot na svoji spletni strani zdenkacebasektravnik.si. Tako spletno stran, kot knjigo Stebri zdravništva – profesionalizem nas povezuje, financiram sama, brez sponzorjev. Knjiga je brezplačno dostopna na moji spletni strani.

Nikomur nisem nič dolžna in nikomur nisem nič obljubila v zameno za podporo na volitvah. 

Volitve so spet pred nami, vabim vas, da oddate svoj glas – za tistega, ki mu zaupate in ste prepričani, da bo vodil zbornico tako, da boste do izraza in moči prišli tudi vi, mladi zdravniki. Kajti to je za prihodnost zdravništva v Sloveniji še kako pomembno.

Z mislijo na vse, ki se borite vsak na svoj način,

Zdenka Čebašek-Travnik

Karte so razdeljene – igra se začenja

Danes sem dobila od volilne komisije odgovore in pojasnila na vprašanja, ki sem jih ji postavila.

  1. Kandidatoma se v drugem krogu volitev omogoči naslednje oblike predstavitve kandidatur:
  • eno novo elektronsko sporočilo na e-naslove članov – dovoljen je nagovor v obsegu A4 formata (3000 znakov brez presledkov), z vsebino, ki je v skladu z določili razpisa (na način, ki spoštuje kodeks medicinske deontologije ter dostojanstvo zdravnika in zdravniškega poklica),
  • po presoji oziroma želji kandidatov: eno poštno pošiljanje nagovora po redni pošti na stalne naslove članov  – NA LASTNE STROŠKE KANDIDATOV (nagovor v obsegu A4 formata (3000 znakov brez presledkov), z vsebino, ki je v skladu z določili razpisa),
  • ponovna objava programa v reviji Isis,
  • objava programa v vseh tedenskih biltenih do dneva volitev,
  • stalna objava programa na spletni strani zbornice.
  1. Volilnih zborov v drugem krogu volitev ne bo; volilni zbori so namenjeni določitvi kandidatur, v drugem krogu volitev pa sta kandidata že znana. Soočenji kandidatov in njuni snemanji v prvem krogu smo izvedli na podlagi odločitve skupščinskega sveta z dne 27. 10. 2016.
  1. Statistična analiza udeležbe na volitvah je bila dne 16. 12. 2016 v skladu s sklepom volilne komisije z dne 13. 12. 2016 objavljena na spletni strani zbornice.

Sama ne najdem posnetka volilnih zborov na spletni strani ZZS. Kot kratki nadomestek je lahko tudi izsek iz Studia city z dne 19.12.2016, v 23. minuti.

Iz komunikacij s kolegi zdravniki in zobozdravniki je bilo razumeti, da je ekipa tretjevurščenega kandidata v prvem krogu volitev, Boštjana Kersniča (brez M. Gorenška), dala podporo Andreju Možini, podobno tudi Igor Muževič, ki je predsednik sindikata Praktikum.

Moja ekipa ZZP je sprejela odločitev, da za morebitno podporo v drugem krogu volitev nikomur ne ponuja nobenega položaja ali funkcije v ZZS. Sprejemamo pa sodelovanje v programskem smislu uresničitve sprememb, ki jih naša zbornica nujno potrebuje in so zajete v sloganu Vrnimo zbornico zdravnikom in zobozdravnikom. 

Prvo javno soočenje kandidatov – Studio city

Medtem ko se na različnih forumih dogaja razprava o legitimnosti prvega kroga volitev, se sama pripravljam na drugi krog.

Od medijev so prvi pokazali zanimanje v Studiu city, kjer sva sodelovala oba kandidata. Oglejte si posnetek.

Slovensko zdravniško društvo sporoča stališča o temeljnih pogojih

Z dovoljenjem predsednika Slovenskega zdravniškega društva prof. dr. Radka Komadine objavljam povezavo na Stališča za zagotavljanje strokovnega razvoja slovenskega zdravstva.

Vsem bralcem mojega bloga priporočam, da si vzamejo toliko časa, da si zapisana stališča počasi preberejo in njihovo vsebino prenašajo v svoja delovna okolja. Sama se ves čas svojega dela v zdravniškem poklicu zavzemam za skupne vrednote našega poklica, zato z zadovoljstvom posredujem besedilo, ki tem vrednotam pritrjuje.

Bodimo aktivni – komentirajmo Zakon o pacientovih pravicah

Drage kolegice in kolegi,

Ministrstvo za zdravje je dalo 12.12.2016 v javno razpravo novelo Zakona o pacientovih pravicah. Točen naziv zakona je Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pacientovih pravicah in ga najdete na tej spletni povezavi.

Ne dovolimo, da spremembe sprejmejo brez naše aktivne kritike tistih delov zakona, ki so za nas zdravnike nesprejemljive ali pa bi pomenile resno motnjo v našem delu s pacienti. Ker ravno za to gre – da nam zakon ne bi otežil dela, predvsem pa odnosa do pacientov.

Ne zadovoljimo se le s poročanjem medijev o tej noveli, temveč se tudi sami lotimo branja in predvsem pisanja komentarjev. Pokažimo ministrstvu in ministrici, da nam je mar.

Res da je Zdravniška zbornica že podala svoje mnenje, vendar je to le eno mnenje, čeprav naj bi predstavljalo mnenje celotnega članstva. Dodajmo svojo, osebno kritiko, tudi če je vsebinsko enaka tisti iz ZZS.

Spoštujem paciente in njihove pravice v zdravstvenem sistemu, vendar menim, da je treba zakon uravnotežiti tudi s pacientovimi dolžnostmi. Ena takih je, da pride na pregled ali pravočasno sporoči izostanek. Po obstoječem Pravilniku o najdaljših dopustnih čakalnih dobah za posamezne zdravstvene storitve in o načinu vodenja čakalnih seznamov so obveznosti le na strani izvajalcev. Če pacienta ni, zdravnik v času, ki je bil rezerviran za tega pacienta, ne more opraviti storitve in ne more prikazati svojega dela. Pacient pa se mirno lahko naroči za drugi termin.

A to je le en primer neuravnoteženosti zdravstvene zakonodaje, ki se neposredno odraža na našem delu. Na drugega – določitev časa čakanja pred ordinacijo, me je spomnila kolegica in opozorila:

“Med drugim novela opredeljuje tudi čas čakanja v čakalnici zdravnika , ki je omejen na 30 minut. Verjamem, da se vsi trudimo, da je čakalnica prazna. Vrsta se podaljša zaradi nepredvidenih zapletov pri pacientu in ne zaradi naše malomarnosti , zavlačevanja, ali osebnih razlogov ekipe.

Do sedaj smo bili časovno omejeni predvsem zaradi predvidenega doseganja točk s strani ZZZS. Ali bomo sedaj omejeni še zaradi zakona o pacientovih pravicah?

Zanima me, če ima zveza potrošnikov  opredeljen čas za čakanje v vrsti pred blagajno trgovca, ali imamo opredeljen čas čakanja pred okencem na upravni enoti?

Zakaj razlike? Ali smo zdravstveni timi res največji problem naše družbe?”

Seveda bi nam naša zbornica lahko olajšala delo, odprla razpravo ali forum na spletni strani, naredila branje zakona zanimivo in pokazala, da zakonodaja – predvsem njeno sprejemanje in spreminjanje – ne sme iti mimo nas. Kar bi jaz v vlogi predsednice zbornice gotovo naredila.