Gremo v drugi krog volitev

Zadnja novica: v drugi krog sva se uvrstila kandidata Zdenka Čebašek-Travnik in Andrej Možina.

Najprej bi se rada zahvalila vsem, ki ste sodelovali na teh volitvah, da smo dosegli kvorum. Še posebej hvala tistim, ki ste glasovali zame – od vseh kandidatov sem dobila največ glasov, a ne dovolj za zmago v prvem krogu.

In še prošnja za vaše sodelovanje v drugem krogu volitev:

  • sporočite mi predloge in ideje za program, s katerim bi spodbudili čim več kolegov in kolegic za bolj aktivno delovanje v zbornici in
  • udeležite se  tudi drugega kroga volitev, kjer se bomo spet morali potruditi, da dosežemo kvorum.

Zdaj smo na poti, da uresničimo svoje ideje o drugačni, sodobni zbornici, ki bo svojim članom zagotavljala učinkovito vsestransko pomoč in bo delovala pregledno in v skladu s poslanstvom našega poklica.  

Razkritje (disclosure)

Kolega me je pred dnevi vprašal,

kakšne interese imam pri volitvah za predsednika zbornice in katero »mesto« na zbornici sem si izbrala, če zmaga Zdenka Čebašek-Travnik?

Vprašanji nista bili prijazni, zato je bila prva reakcija presenečenje. Kolega je po mojem odzivu ocenil, da mora vprašanje razložiti. »V zdajšnjih časih nič ne deluje brez ozadja, lobijev, skritih namenov!«  A res?!

Najprej smo bile Zdenka, Živa in Irena. Dve leti nazaj. Vsaka s svojo izkušnjo pomoči kolegom-zdravnikom in védenjem, da obstoječa združenja zdravnikom ne nudijo učinkovite podpore in pomoči. Skozi naša druženja se je oblikovala predstava o nekakšnem skupinskem zdravniškem ombudsmanu, ki bi deloval na etični pogon (razumem vaše nasmehe!). Potem sta se nam pridružila Eldar in Darja in eno naših srečanj v mesecu maju je padlo na dan, ko smo izvedeli, da spomladanske volitve za predsednika zbornice niso uspele. Predlog, da Zdenka kandidira za predsednico, je bil hipen, spontan. Naša ideja je dobila formalen okvir = željo po spremembi opredeliti s programom za spremembe. Razmislek o programu je širil skupino: prišli so Bojana in Iztok, pa Matej,  Rade in  Maja. Nastala je skupina ZZP – zdravniki za profesionalizem. Širjenje sporočila preko spleta je prineslo potrebo po spletni  in FB strani, ki jo urejata Tilen in Goran. Toliko o ozadju. Tako preprosto.

Zdaj pa težje vprašanje. Kakšen je moj osebni interes?

Kot specialistka medicine dela se že nekaj let ukvarjam s stresom. Opažam, da psihosocialni dejavniki postajajo odločujoči dejavniki tveganja na delovnem mestu. K meni prihajajo izgoreli zdravniki po nasvet, kako naprej. Bolniška za premostitev? Psihiater? («Predlagaj mi nekoga, ki je dober in ki me bo obravnaval inkognito«) Invalidska? (»Nekako bi šlo, če ne bi delala ponoči.« ali »4 ure bi zmogel«). Kako preživeti mobing s strani šefa, ki je tudi zdravnik? Kako opozoriti kolega na napako in mu stati ob strani, da jo »prizna«?

In potem študentje medicine. Kot mentorica s področja medicine dela vsako leto dobim na vaje nekaj  študentov. Ker medicina dela ni bila moja prva izbira, pravzaprav niti med »top 10«, popolnoma razumem, da so jim vaje na terenu iz predmeta, ki jih niti malo ne zanima, odveč. Poskušam jim olajšati muko, kolikor se da. Se pa z njimi pogovorim. Upoštevaje potencialni bias (= neatraktivnost medicine) opažam pri njih  pomanjkanje empatije in primanjkljaj »občutka« za avtonomijo bolnika, sodelujoč odnos med zdravnikom in bolnikom, socialno pravičnost. Gotovo niso pokvarjeni, le učenja z zgledom srčnosti verjetno niso bili pogosto deležni.

Izhajam iz okolja, kjer v zadnjih 10 letih zdravnice niso šle v pokoj, ker so prej umrle. Kakšen etični pogon za rešitev, boste rekli, problem je sistemski. Vendar je treba nekje začeti. Volitve predsednika zbornice so prinesle možnost vpliva na sistem. Tu je moj »živi« interes. Skozi skoraj 30 let dela v zdravstvu sem  nekajkrat sodelovala v različnih skupinah zdravnikov, ki so se izven službenega časa in »oddelčne« hierarhije povezovali v skupine in združenja. Sodelovala, pravim, čeprav sodelovanje zdravnikom ni pisano na kožo. Ker nisem (in nisem nikoli bila) članica nobene politične stranke, me vedno znova preseneti vzpostavitev neke vrste demokratičnega socializma v skupini. Ko eni postanejo bolj enaki od drugih in začnejo zastopati interese ljudi iz ozadja. To je najboljši način, da skupina razpade. Senzibilizirana s tovrstnimi izkušnjami sem opazovala širjenje naše, ZZP skupine. Širjenje je potekalo s soglasjem vseh članov, rast je bila organska. Različni, da bolj ne bi mogli biti, smo se povezali v harmonično družbo zdravnikov in zobozdravnikov, ki jim ni vseeno. Komunikacija med nami je spoštljiva, okolje za razpravo varno. Ni neumnih vprašanja in nesmiselnih pripomb. Upamo si.

Strici iz ozadja pa v jok …

Fides in človekove pravice

Človekove pravice sem preučevala šest let v času mandata varuhinje človekovih pravic in s tem področjem se ukvarjam tudi po vrnitvi v zdravniški poklic. O človekovih pravicah v medicini, še posebej v psihiatriji, predavam študentom medicine in zdravstvene nege. Poznam tudi delovanje komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope. Zato me je presenetilo pismo, ki mu ga je poslal Fides, še bolj pa njegova vsebina, v katerem predsednik Fidesa, Konrad Kuštrin, obtožuje druge sindikate javnega sektorja, da delajo iz zdravnikov “razrednega sovražnika” (class enemy), in kot bistveni dokaz za takšno trditev navaja umor zdravnika v bolnišnici.

Nikoli nisem bila članica Fidesa, ne kateregakoli drugega sindikata v samostojni Sloveniji. Zato delovanja sindikatov ne poznam “od znotraj”, temveč le skozi medije in predstavitvene spletne strani. Tako razberem, da je v Konfederaciji sindikatov javnega sektorja (http://www.konfederacija-sjs.si/) zbranih več sindikatov, med katerimi pa ni Fidesa. Eden od javnosti  bolj znanih sindikatov SVIZ na svoji spletni strani sporoča, da predstavlja 38.000 zaposlenih v vzgoji izobraževanju, znanosti in kulturi.

FIDES je reprezentativni sindikat za poklic zdravnik in zobozdravnik. Včlanitev je prostovoljna. Član je lahko vsak zdravnik (-ca) oziroma zobozdravnik (-ca), ki je v delovnem razmerju. Naši člani so tudi zdravniki in zobozdravniki, ki samostojno opravljajo zdravstveno dejavnost, brezposelni zdravniki in tudi upokojeni zdravniki.

Za razliko od Zdravniške zbornice Slovenije, v katero moramo po zakonu biti včlanjeni vsi zdravniki in zobozdravniki, ki delamo s pacienti, je Fides sindikat, v katerem je članstvo prostovoljno. Podobno kot v sindikatu Praktikum (sindikat zdravnikov družinske medicine) in v Densu (sindikat zobozdravnikov). Po mojem prepričanju le Zdravniška zbornica Slovenije predstavlja “vse zdravnike in zobozdravnike” in bi se morala na Fidesove trditve in tudi na pismo komisarju Nilsu Muižinieksu takoj odzvati.

Kakšen je bil namen pisanja komisarju, se iz pisma ne da razbrati. Prošnja “za pomoč in kakšen nasvet za ravnanje v dani situaciji”, ne da bi bilo vsaj omenjeno področje, na katerega se nanaša pismo (diskriminacija in nestrpnost?) nima nobene praktične vrednosti. Res je, da se tudi sindikati pritožujejo komisarju, na primer Matica hrvaških sindikatov proti državi Hrvaški, vendar je v tem primeru jasno pokazano, da gre za razmerje med sindikatom in državo. Pritožba enega sindikata nad ravnanjem drugih ne more biti predmet obravnave komisarja za človekove pravice, razen če bi dokazoval, da je država v odnosu do (določenega) sindikata ravnala diskriminatorno. To pa v našem primeru “borbe med sindikati” nakazujejo drugi sindikati, ki menijo, da jih država diskriminira v primerjavi s Fidesom. Saj se je s Fidesom že dogovorila, z drugimi pa (še) ne.

Koliko oseb, torej zdravnikov in zobozdravnikov, predstavlja Fides iz spletne strani ne izvemo. Zdi se, kot da je to dobro varovana (poslovna) skrivnost? Zakaj je ta podatek pomemben? Zato, ker je v javnosti razumeti, da Fides predstavlja vse zdravnike, tudi v današnjem Delu lahko preberemo naslov:

Zdravniki pisali komisarju za človekove pravice

Vendar to ne drži. Niso vsi zdravniki člani Fidesa, niti vsi ne odobravamo vseh Fidesovih aktivnosti, nekateri jm celo nasprotujejo. A teh glasov ni slišati. Le zakaj?

Enaki in “bolj enaki” kandidati

Volilno obdobje se izteka. Zdaj je že jasno, da se moramo prav vsi kandidati do zadnjega dne (ponedeljek 12.12.2016 –  dopoldan) truditi, da čim več volivcev prepričamo, da oddajo svoj glas. Glede na danes objavljene številke manjka še točno 1408 glasov, da bi bile volitve veljavne in bi volilna komisija lahko začela preštevati glasove. Številka ni nedosegljiva, pri čemer bo pomembna tudi pomoč javnih medijev.

Nekateri mediji so se odločili, da bodo kandidatom dali enake možnosti za predstavitev, drugi dajejo prednost enemu, morda dvema kandidatoma, tretjim se ta zgodba okrog volitev predsednika Zdravniške zbornice Slovenije ne zdi dovolj zanimiva, da bi poročali o njej. A je postalo zelo zanimivo, vsaj za tiste, ki dogajanje spremljamo z očmi “zainteresirane” javnosti, se pravi za kandidate in ekipe, ki jim (nam) pomagajo. No, kolega Lasbarher pravi, da so njegova ekipa vsi člani ZZS.

Kot ugotavlja prof. dr. Ihan v zadnjem Biltenu ZZS, smo kandidati “komunikacijsko talentirani”. Posrečen izraz, ki me bo še dolgo spremljal. Ni pa omenil, da so eni kandidati “bolj enaki” od drugih in imajo očitno pomoč pri odpiranju medijskih in drugih vrat. Mislim tistih po zdravstvenih ustanovah, različnih bolj ali manj formalnih združenjih in podobno. Vedno bolj jasno je čutiti vpliv lobijev, ki poskušajo “usmerjati” potek in izid volitev. Nekateri mediji odpovedo že dogovorjene prispevke “zaradi pomanjkanja prostora”, drugi zato, ker “ne najdejo pravih sogovornikov”.  Ali pa jih najdejo po kriteriju “najbolj znan” in “najmanj znan” kandidat, ki bosta nastopila v dnevniku nacionalne TV v nedeljo zvečer, drugim pa bo urednik omogočil vnaprej posnete izjave. S pomočjo Googla sem poskušala ugotoviti, kdo med nami je najbolj “znan” kandidat.

Rezultati so sledeči: Andrej Možina približno 74.300 zadetkov, Gordana Živčec Kalan približno 9.180 oz. približno 9.460 zadetkov ob uporabi zveze Gordana Kalan Živčec, Miro Lasbaher približno 3.960 zadetkov, Boštjan Kersnič Približno 2.920 zadetkov in Zdenka Čebašek-Travnik približno približno 23.300 zadetkov ter ugotovila, da je izbor po danem kriteriju (u)pravičen.

Manj jasna so bila “pravila” o tem, ali se kandidati lahko predstavljamo na strokovnih srečanjih. Moja izkušnje o tem so bile mešane. Ponekod sem “dovoljenje” organizatorjev dobila brez težav, drugje so mojo prošnjo odkrito odklonili z obrazložitvijo, da to ne bi bilo fer do drugih kandidatov. Takšno razlago sem sicer sprejela in upoštevala, nisem pa je razumela in je še vedno ne razumem. Še posebej, ker so nekateri kandidati dovoljenja za samopredstavitve na določenih lokacijah (tudi znotraj zdravstvenih ustanov) dobili brez pogoja “enakih možnosti” za vse kandidate, drugim pa ta možnost ni bila dana.

Ne morem se znebiti občutka, da so bile te odklonitve bolj povezane z naklonjenostjo drugemu oz. drugim kandidatom kot z enakimi možnostmi za vse. Končno predstavitve, za katere smo porabljali svoj prosti čas in sredstva, niso bile povezane s prodajo kakšnih izdelkov ali storitev, temveč razmisleku o tem, kdo in kako naj vodi našo zbornico. Vse skupaj močno spominja na volitve v kakšni lokalni skupnosti, kjer bi eni stranki odobrili postavitev stojnice, drugi pa iz nekega abstraktnega razloga ne.

Res je, da pravila “predvolilnega boja” niso bila določena, saj doslej za to ni bilo potrebe. Kot ni bilo potrebe za pojasitev “časovne luknje” med potekom štiriletnega mandata sedanjega predsednika in izvolitvijo oziroma verifikacijo novega.

Pa še to: sredi volilnega obdobja je vodstvo ZZS zamenjalo staro – delujočo – spletno stran z novo.  In to ravno na dan, ko se je na volivce obrnil kandidat Andrej Možina. On ima edini od kandidatov dostop do upravljanja spletne strani in tudi do servisa skupnih služb ter PR. Zato je za nas “zunanje” kandidate pomembno to, da nam je z novo spletno stranjo onemogočena uporaba klipingov (medijskih objav).

Nekomu se je zelo mudilo

V teh časih iz razumljivih razlogov vsak dan večkrat pogledam na spletno stran Zdravniške zbornice Slovenije. Tudi danes sem. In opazim, da znane spletne strani, na kateri sem se kar dobro znašla, ni več. V Biltenu najdem komajda opazno novičko

Nova spletna stran

Svoje članstvo z zadovoljstvom obveščamo, da je z današnjim dnem zaživela nova spletna stran, ki jo lahko obiščete na starem naslovu http://www.zdravniskazbornica.si/

Vljudno vabljeni k ogledu,

Zdravniška zbornica Slovenije

Prof. dr. Ihan je za kandidate za predsednika zbornice lepo napisal

Kandidati imajo talent! Zato glasujmo!

Všeč mi je misel, da je profesor pri vseh kandidatih ugotovil talent, tudi pri meni. Talent naj bi bil povezan z našimi komunikacijskimi sposobnostmi. Te sem šla takoj preskusit na novi spletni strani naše zbornice. Poskušala sem najti podatke o sebi, članici zbornice. Kliknem svoje ime, a ga ne morem aktivirati, podatki so napačni, večinoma tudi nedosegljivi, prekriva jih siva megla.

Pa si rečem, da bom pogledala medijske objave (klipinge), ki so mi res olajšali spremljanje medijev v tem predvolilnem času. Iščem in iščem, toda ne najdem. Oziroma najdem le nekaj objav, izbranih po neznanem kriteriju, celotnega kliping paketa pa ne (več).

Vprašam nekoga, ki se spozna. Rezultat je isti. Iščem informacije naprej ter najdem napis Aktualni bilten in kliknem – čisto prazno je.

Nato se zapodim v strokovne vsebine, ki jih slučajno odkrijem na strani Informacije, publikacije in analize, kjer bi res pričakovala kaj več kot številčni prikaz članstva. Zavihek Stroka stroki obeta – a spet nič. Moj talent za komuniciranje, ki ga je tako lepo opisal prof. Ihan, mi ne pomaga. Ali talenta nimam in se je profesor zmotil, ali pa je našo zbornico nekdo lepo “potegnil za nos” in nam dal sicer sodobno (na mobilcih vsebine, ki delajo, delajo dobro) spletno stran z izredno površno preneseno vsebino.

No, obstaja še ena možnost – da se je nekomu zelo mudilo takšno spletno stran aktivirati prav danes (?), čeprav je tudi manj talentiranemu uporabniku jasno, da bo z njo še veliko, veliko dela, preden bo dosegla uporabnost stare, na hitro umaknjene, spletne strani.

Če je to znak sprememb, ki naj bi jih prinesle volitve za predsednika, sem žalostna. In bojim se, da bo članov, ki bi jih zanimalo delovanje zbornice, še manj. Sprašujem se, kdo je odgovoren za to “šlamastiko”. Štela bom dneve do takrat, ko bo znan odgovor.

Ali veste, kaj nas čaka, če volitve predsednika ne bodo veljavne?

Vsak dan čakam na objavo podatkov o prispelih glasovnicah na spletni strani ZZS. Današnji podatki kažejo, da smo dosegli polovico potrebnega kvoruma. Nekateri že sprejemajo stave – ali bomo kvorum 50% udeležbe dosegli, drugi ostajajo nezainteresirani, tretji pa se sprašujejo, kaj se bo zgodilo, če bodo tudi tokratne volitve neuspešne zaradi premajhnega števila glasov.

Štiriletni mandat predsednika prim. Andreja Možine je potekel v oktobru. Na straneh ZZS ne najdemo pojasnila o tem, ali je prim. Možina še predsednik zbornice in na kakšni pravni osnovi. Morda se to vprašanje zdi nepotrebno, vendar bi morali biti pozorni na to – kajti 8. člen statuta govori o pristojnostih predsednika zbornice:


8. člen (zastopanje, pooblastila v pravnem prometu in odgovornost za pravne posle)

(1) Zbornico zastopa in predstavlja njen predsednik, po pooblastilu predsednika in na podlagi določil tega statuta in drugih aktov pa tudi druge osebe skladno z določili teh aktov. (2) Zbornica je pravna oseba z vsemi pooblastili za nastopanje v pravnem prometu. Pravne posle izvaja v svojem imenu in na svoj račun. Za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. (3) Posamezni organi in organizacijske enote zbornice so pooblaščeni, da nastopajo v pravnem prometu v skladu s tem statutom in drugimi akti zbornice. Ta pooblastila izvajajo v imenu in na račun zbornice.

Poglejmo še, kaj pravi statut ZZS glede mandata predsednika. To je napisano v členu 45.

45. člen (mandat predsednika zbornice)
(1) Mandat predsednika traja štiri leta z enkratno možnostjo ponovne izvolitve. Ponovna izvolitev lahko sledi prvemu mandatu ali pa po mandatu drugega ali drugih predsednikov. V primeru predčasnega prenehanja mandata predsedniku pred potekom štirih let, se ta mandat šteje za en mandat. (2) Mandat predsednika zbornice se začne z dnem verifikacije v skupščini. Mandat preneha z dnem verifikacije naslednjega predsednika.  

Iz zapisanega bi lahko razumeli, da je/bo mandat določenega (sedanjega) predsednika časovno neomejen, če (oz. dokler) volitve naslednika ne bi bile uspešne. Ali pa se motim?

Upam, da strokovne službe ZZS še berejo moj blog in bomo kmalu dobili pojasnilo v Biltenu. Prepričana sem, da bo odgovor zanimiv za večino članstva.

Nevarna razmerja – kdo ogroža avtonomijo zdravnikov

Bližamo se datumu, ko bo ministrica za zdravje predstavila svoj predlog zdravstvene reforme. Novinarji predstavljajo “doslej znane obrise” in z njimi seznanjajo javnost. Tako sem v dnevnem časopisu opazila naslov “Bodo o čiščenju zobnega kamna odločali poslanci?”  in se posvetila branju.

Po novem naj bi pravice precej bolj podrobno kot danes določal zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, večja pa bo tudi vloga ministrstva za zdravje, saj naj bi še natančneje o pravicah odločali tudi podzakonski akti.

Ob teh besedah me je močno zaskrbelo. Zakon – torej poslanci – bodo odločali o tem, kaj bo izvajal zdravnik in zobozdravnik v okviru plačnika ZZZS. Razumela bi, če bi poslanci odločali o razporejanju tistega deleža denarja, ki v zdravstvo priteka neposredno iz proračuna in bi takoj in z veseljem podprla, da čiščenje zobnega kamna plača država, vsakemu odraslemu prebivalcu enkrat na določeno časovno obdobje (tega naj določi stroka). Ali pa da bi končno namenili proračunski denar za bolj množično opuščanje kajenja, ki gotovo naredi več škode prebivalstvu kot zobni kamen.

Moja skrb je namenjena denarju, ki ga vsi prispevamo v skupno zdravstveno blagajno (le kdaj bo nehala uporabljati neustrezni izraz “zavarovanje”?). O tem, kako bo porabljen, se odloča po zelo zapletenih poteh, ki jih večina zdravnikov in zobozdravnikov ne razume, tisti, ki ga razumejo, pa ga ne odobravajo. Torej ZZZS nam določa, kaj bomo v okviru svojega dela, ki ga “plača” ZZZS lahko delali in česa ne. Kot opozarja direktor Združenja zdravstvenih zavodov Metod Mezek, je treba čiščenje zobnega kamna pri odraslih vrniti v javno zdravstvo, izločitev te pravice v preteklosti pa je bilo kratkovidno. Takšno razmišljanje podpiram.

Hkrati pa zaznavam, da politika skozi spremembe zakonodaje medicinski stroki jemlje avtonomijo. Zdaj odločajo o tem, kdo bo plačal čiščenje zobnega kamna, jutri bodo odločali o tem, komu še pripada uporaba določenega (dragega) zdravila ali pa o tem, ali imajo osebe, odvisne od psihoaktivnih snovi pravico do zdravljenja na stroške ZZZS. Morda bodo to pravico časovno in/ali finančno omejile, po vzoru zavarovalnic v ZDA, kjer imajo zdravstvene ustanove posebne referente, ki se z (različnimi) zavarovalnicami dogovarjajo o tem, koliko dni (ali ur) zdravljenja bodo “plačale” za posameznega zavarovanca. Si želimo iti po tej poti?

Zavedam se, da je v našem zdravstvu, pa tudi znotraj zdravniških vrst veliko stvari, ki jih je treba spremeniti, izboljšati. Pogrešam pa jasno vizijo o tem, kako se tega lotiti. Praksa aktualne vlade ni prav spodbudna, saj ne glede na podpisani dogovor o zamrznitvi zdravniške stavke, tudi sama ugotavljam, da ministrica ni izkoristila možnosti za temeljite pogovore z zdravniško stroko. Veliko hudih besed bi bilo prihranjenih, če bi naredili “simulacijo” stavke in hitro ugotovili, kje so šibke točke sistema. Prav tako, če bi ministrstvo (iz te ali preteklih vlad) naredilo mrežo potrebnih specializacij in časovnico, po kateri bi aktivno nadomeščali manjkajoče zdravnike v osnovnem zdravstvu (poleg zdravnikov družinske medicine tudi pediatre in druge).

Nevarna razmerja so vedno prepletena z grožnjami, takšnimi, ki so izrečene in onimi, ki jih zaznavamo brez besed. V našem primeru zdravniki grozijo s stavkami, politiki pa z zakoni. Ja, z zakoni lahko zdravnikom in zobozdravnikom dajejo ali jemljejo moč. Na žalost pogosteje to slednje. 

 

 

 

Zobozdravniki v akciji za dobro malih pacientov

Sanda Lah Kravanja, zobozdravnica, specialistka čeljustne in zobne ortopedije, mi je poslala povezavo na medijski prispevek, v katerem je zelo nazorno prikazano, kaj bi bilo treba narediti za to, da bi tudi otroci na tolminskem (pa ne le tam) imeli dostop do ortodonta. Nič tendecioznega, temveč prikaz resničnih dejstev. Na prijazen, razumljiv in spoštljv način. Kdor ima otroka, ki potrebuje ortodontsko strokovno pomoč, zelo dobro razume bistvo problema.

Na moj zapis oziroma vprašanje, kaj je doslej naredila Zdravniška zbornica Slovenije (ZZS), mi je odgovorila Sanda Lah Kravanja:

Pri tem moram jasno poudariti, da se zatika izključno na resornem ministrstvu! Prosim dodajte v pojasnilo, da mi je naša Zbornica s strokovnimi službami do sedaj veliko in učinkovito pomagala (g. Renčel in ga. Sokolič), prav tako tudi odbor za zobozdravstvo pod vodstvom kolegice Sabine Markoli. Tudi v bodoče si želim takega sodelovanja!

Lahko dodam le, da bi bilo dobro objaviti tudi odgovor Ministrstva za zdravje – kako pojasnjuje ta zastoj, predvsem pa, kakšni so razlogi zanj. 

Dopolnitve programa – predlogi članic in članov

Med številnimi sporočili, ki sem jih v zadnjih dneh dobila na svoj e-naslov, je nekaj tehtnih predlogov za dopolnitev našega programa. Ideje bom predstavila že zdaj, po volitvah pa jih bomo skupaj z avtorji natančneje opredelili in vnesli v naš skupni program. Ker gre za predloge, katerih ozadja sama nisem preverjala, jih je treba razumeti kot izzive za preučitev določene problematike.

Licence

Licence so očitno vroča tema, na katero je bilo največ odzivov, tale je precej tipičen:

“in rutinski birokratski stres ob rutinski pridobitvi licence… Nič hujšega, a nezaželjeno, neprijetno, nepotrebno.”

Sedanji sistem bi bil potreben temeljite prevetritve. Narediti moramo mednarodno primerjavo, kje se licence zahtevajo in kakšni so pogoji za to. Še posebej ob prehodih iz ene države v drugo. Pa si oglejmo primer:

Evropska Direktiva o priznanju kvalifikacij 2005/36/ES namreč omogoča nemškemu zdravniku, ki pride z v Nemčiji pridobljeno kvalifikacijo v Slovenijo, da pridobi na njeni podlagi licenco. Slovenski zdravnik, ki je s slovensko licenco nekaj časa delal v Nemčiji, pa na tej podlagi  (kvalifikacije) ob vrnitvi v Slovenijo ne more nazaj pridobiti slovenske licence, ki mu je v času bivanja v tujini potekla, kajti Direktiva in naša zakonodaja to omogočata le v tujini pridobljenim kvalifikacijam. Nastane položaj, ko v Sloveniji pridobljena kvalifikacija v tujini na podlagi Direktive velja, v Sloveniji pa v Sloveniji pridobljena kvalifikacija (zaradi poteka licence) ni uprabna, saj je ni mogoče izvajati. Kako je to mogoče?

Še en pogled na licence

Pravzaprav bi morali podeljevati licence delodajalcem, ki zaposlujejo zdravnike in od njih zahtevati, da zdravnikom omogočijo in od njih zahtevajo izobraževanje. Če zdravnik ne doseže 30 dni izobraževanja v dveh letih (Kolektivna pogodba ZZ), bi morala biti na razpolago učinkovita sankcija za delodajalce. Zdaj pa je breme “neizobraževanja” naloženo le zdravniku. Zbornica bi morala imeti moč, da izvajalcem odvzame ‘licenco’ (pooblastila) za usposabljanje specializantov, če jim ne omogoči izobraževanja po v programu specializacije predpisanem obsegu in to znotraj rednega delovnega časa. Ni težko dokazati, da sedanja sredstva, dodeljena za izobraževanja specializantov ne zadoščajo niti za stroške izobraževanja, ki so obvezna po programih specializacij. Ta finančna sredstva postanejo “zgornja meja” pravice do izobraževanja, ne glede na določila kolektivne pogodbe. 

Si znamo predstavljati, kako drugačno bi postalo delo specializantov, če bi se licence za izobraževanje podeljevale delodajalcem? 

Kaj je diskurz: na primeru sovražnega govora Vesne V. Godina

Za tiste, ki vas zanima, kaj pomeni beseda oz. pojem diskurz, prilagam pojasnilo, ki ga je pripravila Maja Rus Makovec:

V našem študiju sistemske psihoterapije, v katerem smo se skupaj izobraževali, so nas učili tudi, kaj je diskurz. To znanje smo potrebovali, da bi se znali bolje povezati z najbolj stigmatiziranimi in de-priviligiranimi pacienti.  Takrat se mi je zdelo – kot zdravnici, nevajeni tovrstnega izražanja, to le igranje z besedami. Rečeno nam je bilo, da diskurz pomeni “govorjene in pisne oblike jezikovne rabe kot družbenega dejanja. Jezik je razumljen kot družbena praksa, način, kako se stvari delajo. Analiza diskurza je analiza tega, kar ljudje počnejo. Ne gre za razliko med govorom in dejanjem, ampak se na sam govor gleda kot na dejanje, na primer sovražni govor.” –  V zapiskih, ki sem jih šla pogledat, se mi je ob predavanju zapisalo tudi, da so “procesi družbenih sprememb v sodobni družbi pogosto spodbujeni s spremembami v diskurzu (kako npr. poročamo o zdravnikih, pacientih, …).” Iz te situacije si lahko ponovno prikličemo pomembnost striktno spoštljive komunikacije, tako med seboj kot z javnostjo, tudi ali prav še posebej takrat, ko imamo kakšne različne poglede.  Morda – zakaj pa ne? – bomo lahko kdaj model drugim izobražencem.

Zdenka, ker poznam tvoje delo in zadržanje skozi dolga leta, sem te volila ne samo z upanjem, ampak tudi s polnim zaupanjem, da se bo o konstruktivnosti v odnosih govorilo in izpeljevalo – ne nazadnje tudi s tvojim predlogom glede zdravniškega ombudsmana.