To smo mi – kako deluje ekipa

V včerajšnjem blogu sem predstavila sporočilo Irene Manfredo. Irena je zdravnica, specialistka medicine dela, prometa in šorta in dobra poznavalka pozitivne psihologije. Je ena tistih, ki so me spodbudili h kandidaturi. V današnjem blogu objavljam nekaj misli kolegice Maje Rus Makovec, s katero skupaj gradiva doktrino zdravljenja odvisnosti že dolgo vrsto let. Razvijava pa tudi kolegialnost in v zadnjih letih tudi profesionalizem.  Poudarke v njenem pismu sem naredila jaz. Takole se bere:

Draga Zdenka, v številnih pogovorih, ki so se pletli o tem, kakšna naj bo zbornica in kakšni naj bodo odnosi med zdravniki, se je oblikovalo veliko pomembnih tem. Ti pogovori niso bili prav nič salonski, ampak povezani z realnimi življenjskimi in delovnimi situacijami kolegov. Razpravljalo se je predvsem o tem, kdaj kateri kolega/kolegica potrebuje zaščito in kakšno, ni pa se dalo izogniti razmisleku o manjšini zdravnikov, ki porabljajo svojo moč tako, da drugim – večinskim – kolegom jemljejo delovni in življenjski zagon. To ni nič novega, tako zlorabo moči opazujemo v vseh sistemih. Ko prebiram izjave kandidatov za predsednika/predsednico zbornice, so videti dobronamerni v želji, da bi bolj konstruktivno urejali odnose med zdravniki in med zdravniki in javnostjo, kar pa verjetno ni dovolj. Lotiti se izboljševanja teh odnosov zahteva namreč tudi posebno osebnostno držo, izobrazbo in veščino, kako prepoznati in nasloviti teme odgovornosti in medsebojnega spoštovanja.

Posebej pomembno vidim tvoje razmišljanje glede mladih zdravnikov. Ne samo glede tega, kako ravnamo z njimi starejši kolegi, ampak glede sporočil Vesne V. Godine (Pohlepnim asocialnim pošastim nismo nič dolžni, oni so dolžni nam). Avtorice ne poznam in zato ne poznam njenih motivov, da se je izrazila  na tak način. Razumem pa, da je avtorica izobraženka s humanistično-družboslovnega področja. Njen način in vsebina izražanja ima zato posebno odgovornost. Zato vidim kot tako zelo pomembno, da si opozorila in se odzvala na avtoričin zapis, v katerem razen nerazložene jeze ni nobene resne analize ali refleksije glede položaja mladih zdravnikov.

Odzivi na moj nagovor članicam in članom

Protokol volitev za predsednika Zdravniške zbornice omogoča vsem kandidatom, da člane in članice zbornice nagovorimo tudi v obliki e-maila. Prejšnji petek je bil poslan moj nagovor. Bila sem prijetno presenečena nad odzivi (tehnično poročilo o pošiljanju nagovora članom), ki so bili zelo različni – od dobrih želja, do iskrene podpore pa do zelo tehtnih predlogov in razmislekov o bodočnosti zbornice.

Z dovoljenjem piscev bom nekatera njihova sporočila objavljala tudi na blogu.

Takole mi je napisala Irena Manfredo:

Danes sem volila …

Ustanovitve Zdravniške zbornice Slovenije sem se zelo razveselila. Ko sem bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na študentski  izmenjavi na Irskem, je name naredilo  globok  vtis mentorjevo mnenje o pomenu zbornice. Čeprav zame takrat tuje in neznano področje /chamber?, ceh?!/, sem si zapomnila gotovost v njegovem glasu in prepričanje, da zdravniki* potrebujemo svojo stanovsko organizacijo. Kot zunanja opazovalka sem z zanimanjem spremljala delovanje Zbornice. Zunanja opazovalka pravim, ker nisem bila »aktivna članica« odborov ali skupščine,  sem se pa vedno udeležila volitev, kar sem imela  za svojo dolžnost in pravico in kar mi je dajalo občutek, da vsaj malo  prispevam k delovanju »moje« Zbornice. Še bolj kot glasovanje za člana skupščine iz naše regije, se mi je vedno zdela pomembna izbira predsednika**,  saj ta zdravnica ali zdravnik predstavlja vse nas  in na nek način pooseblja Zbornico. Če bi izbirala ključno besedo, ki naj  označuje  Zbornico in njenega   predsednika, bi izbrala dostojanstvo. Statusno dostojanstvo, ki ga prinaša predsedovanje  Zbornici, bi moralo biti usklajeno tudi z osebnim dostojanstvom človeka, ki Zbornico vodi.

Pri več prejšnjih volitvah sem se  zalotila, da pravzaprav ne glasujem ZA, ampak se pri izbiri  odločam za manj slabo in da ZA v resnici pomeni PROTI slabšemu. Letos sem  po neuspelih majskih volitvah z zanimanjem spremljala dogajanje na Zbornici, prve korake novoizvoljene skupščine in pričakovala kandidature. Prvič sem udeležila  volilnega  zbora,  v Ljubljani. Pet kandidatov za funkcijo, ki naj bi bila po mnenju nekaterih »slamnata«? 7500 poslanih vabil, 50 udeležencev. Iz tega dogodka ni mogoče sklepati na  volilno udeležbo, niti na razplet volitev, celo na stanje duha v dvorani ne /zdravniki so bili v glavnem tiho, govorili so zobozdravniki/, sem pa spoznala,  kako  pomembna  je funkcija predsednika Zbornice, saj sta se zanjo pripravljena potegovati  dva že-predsednika, aktualni in bivša. Neizgovorjeno, ampak to je funkcija z ogromno /družbeno/ močjo.

Raznolikost kandidatov je boljši napovedovalec uspeha volitev – doseženega kvoruma kot udeležba na volilnih zborih.  Zaradi tajnosti ne bo mogoča “igra”, ki se jo gredo pri  volitvah za predsednika republike, ko nam postrežejo s podatki,  “ koliko kuharic, starejših od 55 let,  je volilo” in koga. Pri teh volitvah so hit mladi zdravniki. Zaradi sočasnosti predvolilnega boja in zdravniške stavke je postala zanimiva  skupina mladih zdravnikov.  Jih je dovolj, da lahko prevesijo odločitev?

Skupna značilnost predvolilnih nagovorov je obljuba spremembe. Verodostojnost obljub bo pokazal čas, imajo pa novi kandidati ravno na tej točki prednost, saj so brez zborničnega nahrbtnika.

*zdravnice in zdravniki, zobozdravnice in zobozdravniki

**predsednica/predsednik

Irena se je odločila in oddala svoj glas. Tisti, ki ga še niste, ali se še niste odločili za svojega kandidata, imate še nekaj dni časa. Naredimo tokratne volitve veljavne in oddajmo glasovnice v čim večjem številu.

Sovražni govor Vesne V. Godina proti mladim zdravnikom

Včeraj mi je nekdo posredoval povezavo na spletno stran, kjer objavlja Vesna V. Godina. Ne bom vam navedla linka, ker ne želim širiti sovražnega govora, ki se skriva za naslovom Pohlepnim asocialnim pošastim nismo nič dolžni, oni so dolžni namTe “pohlepne asocialne pošasti” so po njenem prepričanju mladi zdravniki v Sloveniji. Ker doslej nisem zasledila, da bi se na ta sovražni govor odzvala katera od zdravniških organizacij, bom to naredila jaz – ne le kot kandidatka za predsednico zdravniške zbornice, temveč kot zdravnica, ki sem vsaj delno odgovorna tudi za izobraževanje mladih zdravnikov.

Zaradi moje osebne zavezanosti objektivnim dejstvom, lahko skozi pisanje Vesne V. Godina opazim tudi kakšno resnično misel. Gotovo bi se dalo marsikaj narediti z drugačno selekcijo ob vpisu na medicinsko fakulteto in s spremembo kurikuluma, v katerega bi se sistematično vnašalo tudi profesionalizem (Stebri zdravništva). Prvi koraki v tej smeri so že bili narejeni. Nikakor pa ne morem mimo nesramnega in zlobnega opisovanja zahtevnosti študija na medicinski fakulteti, kot si ga je privoščila Vesna V. Godina. Glede na to, da je tudi sama univerzitetna učiteljica, bi vsaj glede tega od nje pričakovala bolj objektivne besede.

Vendar je diskrurz Vesne V. Godina drugačen: ne povzema objektivnih resnic, temveč seje sovraštvo. In na mlade zdravnike stresa daleč več, kot si zaslužijo. Res so med njimi tudi takšni, kot jih opisuje, na srečo pa so tudi drugačni, bliže podobi zdravnika, kot si ga predstavljamo v ZZP.

V nadaljevanju svoje kritike mladih (in tudi starih) zdravnikov Vesna V. Godina piše, da jim (nam)  je študij plačala država. Res je, a plačala ga je vsem redno vpisanim študentom in tudi diplomanti drugih strok odhajajo v tujino. Vendar mladi zdravniki ne odhajajo v tujino le zaradi denarja. Za tistih nekaj, ki jih osebno poznam, denar ni bil glavni motiv, temveč želja po znanju – kakršnega v Sloveniji niso mogli dobiti, iskanje boljših delovnih pogojev v kliničnem ali raziskovalnem delu ter tudi dejstvo, da niso dobili redne službe niti po končani specializaciji. (Kdo je odgovoren za desetine nezaposlenih mladih zdravnikov ni tema tega sestavka. Gotovo pa to niso mladi zdravniki sami.)

Ob stavki in Fidesu, ki sta očitno bila povod za slabo kontroliran izbruh jeze Vesne V. Godina, pa je moj razmislek šel v drugi smeri. Če bi tokratna stavka zdravnikov bila usmerjena predvsem v odpravo slabih delovnih pogojev in bi plačevanje zdravniškega dela (tokrat) postavili ob stran, bi bilo mnenje javnosti bolj na strani zdravnikov. Včeraj mi je ena kolegica dala zanimivo primerjavo s stavko v izobraževanju. Tam so si izborili jasne normative in če število otrok preseže določeno število, morajo ustanoviti novo skupino ali razred ter zaposliti nove vzgojitelje ter vzgojiteljice. Tako preprosto je to, ker jih je dovolj “na trgu” in ker njihove zaposlitve država tudi plača. Zdravniki pa smo stisnjeni v sistem točk in glavarin. Če jih naredimo preveč (glede na plan ZZZS), jih ne dobimo plačanih. Hodimo v službo in delamo “za božji lon” ali pa delamo bolj “počasi” in  “po planu ZZZS” ter daljšamo čakalne vrste.

Verjamem, da so nekateri zdravniki (mladi in stari – kot pravi Vesna V. Godina)  indoktrinirani s tem, da morajo dobro zaslužiti, da jim dobra plača pripada le zato, ker so zdravniki. Ti so tudi najbolj glasni. A obstajajo tudi drugi, ki delajo tiho, garajo preko razumnih meja in s tem izpostaljajo nevarnostim paciente ter ogrožajo svoje zdravje. Izkoriščanje mladih zdravnikov je postal svetovni fenomen, ne le naša slovenska posebnost. A drugod se tega že zavedajo, potekajo akcije za spremembe. Tudi zato, da bi se zaustavila epidemija samomorov med zdravniki, ki jo je javnosti doživeto predstavila Pamela Wible.

Zdravniki se moramo boriti za boljše delovne pogoje, manjše obremenitve in bolj spoštljive medsebojne odnose – vse to bo dvignilo naš ugled, predvsem pa povečalo zaupanje pacientov v naše delo.

Licence bolijo – tretjič

Ko smo se v mesecu maju začeli pripravljati na mojo kandidaturo za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije, smo se seznanili s različnimi zgodbami kolegov in kolegic. Te zgodbe so se nas dotaknile in nas spodbudile k razmisleku, kako izboljšati odnos “zbornice” (zbornica so dejansko ljudje) do članov in tudi odnos članov do zbornice. Razmišljali smo o tem, kaj vsak od nas lahko stori, da bi se čimveč članov v zbornici počutilo dobro. Kolega Eldar Gadžijev je te misli strnil v poglavju Pripravljamo možnosti, da zbornica zaživi z združenimi močmi in zapisal, “da bi bilo pomembno, da se “politika” zbornice najprej usmeri v izpolnjevanje pričakovanj in potreb zdravnikov in zobozdravnikov. Potrebna je nova pozitivna energija, s pomočjo katere bi, ob združevanju moči članstva, lahko uspešno delovala v prid stanu, pa tudi v odnosu do ostalih dejavnikov v zdravstvu ter v odnosu do javnosti.

V blogu o licencah (6.11.2016) sem nekaj zgodb o tem, kaj bi se dalo izboljšati, zbrala pod naslovom Licence “bolijo”. Nobenega razloga nisem imela, da kolegom ne bi verjela. Tudi dopise, ki so jih dobili iz ZZS, sem videla. Njihova prizadetost me je spodbudila k razmisleku o tem, kaj bi se dalo izboljšati. In to sem tudi napisala:

Ko bomo zbornico vodili člani ZZP in naši sodelavci, se to ne bo zgodilo več. Takoj bomo uvedli takšen postopek, ki bo pokazal, da zbornica ceni in spoštuje svoje člane in zna temu primerno ravnati. Vsakega člana, ki mu grozi izguba licence, bomo pol leta pred iztekom licenčnega obdobja prijazno povabili na osebni pogovor, na katerem bo prisoten nekdo iz izvršilnega odbora (torej zdravnik ali zobozdravnik) in en pravnik, ki postopek obvlada s pravnega vidika. Skupaj bodo pregledali obstoječe možnosti in naredili individualni načrt.

Odzivi na včerajšnjo kritiko mojega bloga v 410. Biltenu ZZS so bili različni. Nekateri kolegi so mi sporočili, da so imeli dobre izkušnje z zbornico, spet drugi, da je vse napisano “čisto res” in ne razumejo, kaj je v zapisanem neresnično in neetično. Na podlagi vseh odzivov sem prišla na misel, da se zaposleni na zbornici morda teh neprijetnih izkušenj članov sploh ne zavedajo oziroma ne vedo zanje. Če to drži, se preprosto vprašajmo, zakaj ne bi tega odnosa izboljšali? Zakaj se bojimo prisluhniti kritikam, ki praviloma niso prijetne, a vodijo do pozitivnih sprememb?

Kot predsednica zbornice bi znala spodbuditi izboljšave pri delu zaposlenih v odnosu do članstva in tako prispevati k temu, da bomo sčasoma vsi člani in tudi zaposleni zbornico imeli “za svojo”.

Licence bolijo – drugič

V včerajšnji, 410. številki Biltena ZZS, ki je sicer pretežno namenjena volitvam predsednika/predsednice, je objavljena tudi kritika na moj blog z naslovom Licence bolijo, ki sem ga sicer objavila že 6. novembra. V tej kritiki “Oddelek za podiplomsko usposabljanje, licence in register zdravnikov” v uvodu piše, da je prispevek je po mnenju ZZS zavajajoč, neresničen, pa tudi etično sporen.

Zapisali so: “Zaposleni na zbornici smo z začudenjem prebrali zapis na spletni strani dr. Zdenke Čebašek – Travnik, ki se nas je osebno dotaknil in nas prizadel, saj so javno navedene neresnične informacije o našem načinu dela in delovanju zbornice v postopkih, ki jih zaposleni vodimo skladno z določili veljavne zakonodaje.

Žal v nadaljevanju ne precizirajo, v čem so navedene informacije zavajajoče in neresnične, niti ne navajo resničnih. Moj blog govori o zgodbah zdravnikov in sem to jasno napisala. Hranim tudi kopije dopisov ZZS, o katerih pišem.

Kolegi me po mailu sprašujejo, kdo je “ta oddelek”. Takšnega “oddelka” ne najdem med organi zbornice, tam je le svet za izobraževanje in usposabljanje zdravnikov. Vodi ga prof. dr. B. Beović, druge člane lahko preberete na tej povezavi.

Na odprtem delu spletne strani je razdelek Strokovne službe, iz katerega ni videti Oddelka za podiplomsko usposabljanje, licence in register zdravnikov. Tudi na intranetnih straneh zbornice takega oddelka ne najdem. Če bi ZZS imela organigram, bi lahko odkrili, kdo dela v tem oddelku, tako pa …

Očitki “Oddelka” kandidatki za predsednico ZZS, dr. Zdenki Čebašek-Travnik, so hudi: prispevek je po mnenju ZZS zavajajoč, neresničen, pa tudi etično sporen.

V nadaljevanju “Oddelek” sicer ne pojasni, v čem je moj blog zavajajoč, neresničen in etično sporen. Pričakovala bi konkretizacijo teh obtožb, pa tudi pojasnilo, kdo predstavlja “mnenje ZZS”. Končno sem članica ZZS tudi jaz in kolegi, ki so mi že včeraj in danes sporočili svojo podporo. Zanimivo bi bilo izvedeti, kdo stoji za tokratnim mnenjem, enako tudi v drugih primerih, ko se uporablja ta izraz. Ker zbornico predstavlja njen predsednik, bi bilo pošteno, če bi se pod takšno mnenje podpisal, če to ni njegovo mnenje, pa da bi ga podpisal tisti, ki ga je podal.

Nikoli se nisem bala argumentirane razprave o čemerkoli, tudi če sem si s svojim neposredno povedanim mnenjem nakopala zamero in da – tudi sovražnike. Vedno sem in bom sledila svoji viziji po odkritih medosebnih odnosih in preglednemu delovanju v vsakršnem okolju. Vem, da to v današnjih časih ni ravno v čislih kot osebna vrednota, a verjamem, da bo marsikoga spodbudila k razmisleku.

Nagovor članicam in članom Zdravniške zbornice Slovenije

Sodelavci so mi predlagali, naj nagovor, ki sem ga posredovala članom in članicam ZZS preko sistema za e-obveščanje članstva, objavim tudi na svoji spletni strani. Tako bi bila bolj jasna tudi povezava med nagovorom in odzivi nanj, ki ga objavljam na blogu.

Drage kolegice in kolegi,
za vse, ki po volitvah pričakujete:

  • zbornico, ki bo postala »naš dom«, kjer bomo dobrodošli vsi člani, ne glede na starost, poklicno pripadnost, specializacijo, akademski ali delovnopravni status,
  • zbornico, ki bo delovala urejeno, učinkovito ter pregledno in
  • zbornico, katere vodstvo bo resnično zavezano svojemu članstvu ter brez političnih in/ali lobističnih povezav

je vaš glas za zame, Zdenko Čebašek-Travnik, kandidatko za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije, jamstvo za napovedane spremembe.

http://zdenkacebasektravnik.si
https://www.facebook.com/zdenkacebasektravnik/

V svoji predstavitvi bi lahko uporabila udarne stavke in besede, vendar dajem prednost vsebini in zato v ospredje postavljam program, za katerim stoji tudi moja ekipa, s katero smo se na volitve pripravljali šest mesecev. Ob meni so: Darja Boben-Bardutzky, Eldar Gadžijev, Rade Iljaž, Iztok Kos, Irena Manfredo, Živa Novak Antolič, Bojana Pinter, Matej Praprotnik in Maja Rus Makovec. Rezultati naših razmišljanj in pogovorov s številnimi kolegi so zajeti v programu in knjižici Stebri zdravništva. Želimo si, da bi naš program postal osnova za delovni načrt vseh članov in članic zbornice in ki bi ga v prihodnosti skupaj dopolnjevali in uresničevali.

Želimo si močno zbornico, ki ji moči ne bo dajalo le obvezno članstvo, temveč sodoben način delovanja, ki bo vključeval vse, ki želite sodelovati. Skupaj se bomo borili za boljše delovne pogoje in dobre medosebne odnose v naših delovnih okoljih. S prenovo sistema specializacij bomo mladim kolegom omogočili tudi učenje mehkih veščin, pomembnih pri graditvi zaupanja med pacienti in zdravniki. Za zaupanje pacientov do nas zdravnikov in zobozdravnikov, si moramo aktivno prizadevati. Bodimo pošteni tudi takrat, ko zdravljenje ne poteka tako, kot bi si želeli. Pošten in spoštljiv odnos do samih sebe, do sodelavcev in do pacientov je tista pot, na kateri se ne bomo ustavljali pod pritiski oseb in povezanih skupin, ki želijo ohranjati sedanje stanje. Nekatera vprašanja moramo reševati najprej znotraj zbornice in znotraj zdravniških organizacij (npr. medosebni odnosi, izboljšanje mentorstva specializantom), da bomo navzven lahko delovali enotno in verodostojno.

Moje vodenje bo temeljilo na zaupanju, medsebojnem spoštovanju in preglednem delovanju zbornice. Le takšna zbornica, notranje enotna in spoštovana tudi v javnosti, bo lahko odločno nastopila v pogajanjih z ZZZS ali v pogovorih s politiki, ki naše argumente prehitro zavračajo kot neutemeljene.

Če preberete naš program, boste opazili, da je v njem zasnova aktivnega vključevanja vseh zdravnikov, tudi mladih. Ti so že sodelovali z našo ekipo, ki jim verjame in zaupa, da bodo skupne vrednote zdravniškega poklica vgradili v svoje delo in jih prenašali na prihodnje generacije. V tem pa vidim tudi svoje osebno poslanstvo.

Zdenka Čebašek-Travnik

Zdravniki – obremenitve in preživetje

Včeraj sem si z zanimanjem ogledala oddajo Preverjeno, v kateri je bilo prikazanih več zanimivih primerjav med zdravniki. Mojo pozornost je pritegnil mladi zdravnik v Zdravstvenem domu Ljutomer, njegove obremenitve v splošni ambulanti in urgenci hkrati. Ob tem pa grožnje, ki jih je deležen s strani nezadovoljnih pacientov. Videti je bilo, da je za vse sam. Za preglede, vožnje, terapevtske postopke, varovanje … Nikjer direktorja, ki bi pojasnil, koliko časa je ta zdravnik tako obremenjen. Zgovorna plačilna lista, zgovoren utrujen obraz mladega zdravnika, ki resignirano pove, da bo vesel, če bo čez 20 let še živ.

To me je spomnilo na začetke moje poklicne kariere v Prekmurju. Takrat smo diplomanti medicinske fakultete takoj po diplomi morali “na teren”. Preden smo sploh lahko kandidirali za specializacijo, smo morali vsaj dve leti delati v splošnih ambulantah. Spomnim se svojega prvega zdravniške poletja, ko sem v enem mesecu dežurala dvanajstkrat. Da sem tak tempo vzdržala, sem si pomagala s kavo – vse dokler se z njo nisem zastrupila. Ponosna sem bila nase, da sem v enem dnevu dosegla “stotko”, se pravi pregledala sto pacientov in opravila še nekaj hišnih obiskov in kakšen mrliški ogled. In ni bilo nikogar, ki bi mi rekel “Zdenka, ustavi se in ne lomi ga!” Na srečo nas pacienti takrat niso zmerjali in nam niso grozili. Bili so nam hvaležni in to hvaležnost izkazovali z jajci in klobasami, ki jih nismo smeli odkloniti, saj bi jih z zavrnitvijo prizadeli. Še dobro, da takrat ni bilo KPK.

Za trenutek sem pogledala v komentarje včerajšnjega prispevka, preko 900 se jih je nabralo. Običajno jih ne berem, tokrat pa me je zanimalo, ali je sploh kdo opazil tega mladega zdravnika in njegovo stisko. Res nisem prebrala vseh komentarjev, a med tistimi, ki sem jih, so bili v večini tisti o “zaslužkarjih”. Kot da je na zgodbo o mladem zdravniku padel mrak in ga nihče ni niti opazil. Iz tega lahko vidimo enega od načinov za ustvarjanje  “javnega mnenja” o zdravnikih. V očeh “komentatorske javnosti” požrtvovalnost mladega zdravnika sploh ni bila zaznana, tudi njegova preobremenjenost ne. A zdravnikov s podobnimi obremenitvami je pri nas vsaj tisoč. Ob zasičenosti z inforamcijami o škandalih in aferah ostajajo praktično neopaženi. Le enkrat letno se spomni nanje znana revija, ki izvaja akcijo Moj zdravnik.

Ob razmišljanju o obremenitvah zdravnikov sem se spomnila bežno omenjenih številk opravljenih zdravniških storitev v drugih vejah medicine. Na primer o razlikah  (večkratnikih) v številu operacij, ki jih opravi posamezni zdravnik v UKC in tisti v lokalni bolnišnici, na primer v Murski Soboti. Ali bo tudi te razlike uredil sporazum med Fidesom in vlado?

Kako si naj ustvarimo podobo zdravnika, ki bo ustrezala dejanskemu stanju? Ki bo na prvo mesto spet postavila tiste zdravnike, ki si prizadevamo za dobrobit naših pacientov, ki se trudimo, da jim s svojim znanjem in delom pomagamo znova pridobiti zdravje ali olajšati življenje? Ki se zavedamo, kako pomembna je tudi medsebojna kolegialna pomoč v trenutkih dvoma, preutrujenosti ali drugačne stiske? Kdo nam bo pomagal pri tem, da bomo postali vidni in prispevali k drugačni javni podobi zdravništva?

Stavka zdravnikov – etična vprašanja

V odnosu do stavke nimam nobenega konflikta interesov. (I declare no competing interests.)

 

Za pisanje tega prispevka o zdravniški stavki se bom namenoma postavila v metapozicijo. (Izraz metapozicija se uporablja tudi v psihoterapiji in označuje položaj opazovalca, ki določeno situacijo opazuje od zunaj in jo tako lahko vidi na bolj objektiven način.)

Pogled iz metapozicije mi omogoča sedanji status, saj se moja poklicna pot počasi izteka, nisem članica nobenega sindikata, niti nobene politične stranke, nikomur mi ni treba pojasnjevati svojega osebnega odnosa do stavke. Poznam pravice zaposlenih, med katere spada tudi stavka.

V času stavke se je zelo povečalo medijsko poročanje o zdravnikih in zdravstvenem sistemu. Novinarji so bolj ali manj objektivno poročali o poteku stavke v posameznih ustanovah, o številu odpadlih pregledov in operacij ter o tem, koliko časa lahko vzdrži naš zdravstveni sistem brez nadurnega dela zdravnikov. Kritično je bilo predvsem v manjših zdravstvenih ustanovah, kjer je zdravnikov hitro “zmanjkalo”. Nastajal je vtis, da se bo sistem res zrušil. Pa se ni, saj je stavka bila zamrznjena in o tem, kako bi se lahko nadaljevala, lahko samo ugibamo. Tokrat me ne bodo zanimali razlogi stavke, niti njeni učinki, temveč odnos zdravnikov do samega akta stavke.

Rada bi verjela, da nas v odnosu do stavke razdvajajo samo mediji, čeprav ti radi poudarjajo informacije, s katerimi povečujeo napetosti med zdravniki (in s tem branost oz. gledanost medija). A se zavedam, da temu ni tako. 

Zdravniki nikakor nismo homogena populacija, ki bi o skupnih temah vedno razmišljala enako ali enotno. Tudi stavka nas je razdelila. Najprej na tiste, ki so člani Fidesa in one, ki to niso. Potem na tiste, ki jim ni bilo treba (ali niso smeli) stavkati zaradi specializacije (pediatri, onkologi, urgentni …) in druge, ki so oziroma bi “morali”, saj je bila stavka napovedana. V medijih so se oglašali (v glavnem starejši) zdravniki, ki so stavko obsojali in drugi, ki so skušali pojasniti, kako so rešili svoje etične dileme glede stavkanja. Te so pri mnogih kolegih bile hude in so jih poskušali reševati na različne načine – najpogosteje tako, da so “uradno” stavkali, v resnici pa delali, kot da stavke ne bi bilo.

Poskušala sem preveriti, ali so se zdravniške organizacije že izrekle o vprašanju etičnosti stavke. Na spletni strani ZZS nisem našla odgovora, s strani Fidesa je etičnost stavke argumentiral Konrad Kuštrin, Slovensko zdravniško društvo pa je pred začetkom stavke dalo izjavo, iz katere povzemam:

Ko zdravniki tehtamo odločitev za ali proti stavki, doživljamo notranji etični konflikt. Na eni strani ne želimo izdati zaupanja pacientov, po drugi strani pa želimo opozoriti na neurejene razmere v zdravstvu. 

Poslanstvo Slovenskega zdravniškega društva je ohranjanje visoke kakovosti in etike zdravniškega dela, zato je v primeru splošne stavke zdravnikov in zobozdravnikov podprlo Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije (Fides) v upanju, da bo s tem dosežena dolgoročna večja strokovna varnost bolnikov in zdravnikov. 

Tako lahko le ugotavljam, da vprašanje o etičnosti stavke zaenkrat  ostaja neodgovorjeno, za razrešitev notranjega etičnega konflikta se mora potruditi vsak zdravnik sam. Kako naj se tega loti? Ali lahko vpraša kakšno nesporno avtoriteto, ki bi nam zdravnikom znala pojasniti, kako naj se odločamo (ne odločimo) glede stavke?

Ker takšenega odgovora še nimam, skušam poiskati informacije sama. Na Googlu sem poskušala najti smernice, po katerih bi si takšno odločanje lahko olajšali. Februarja letos je nekaj misli o etičnosti stavke objavil The Lancet (www.thelancet.com Vol 387 February 6, 2016). Tega vprašanja so se pred dobrim letom dni lotili tudi pri BMJ, ustvarili tudi blog na temo. Medtem ko so članki, objavljeni v Journal of Medical Ethics plačljivi, je prosto dostopno besedilo iz Bangladesh Journal of Bioethics. Zanimivo besedilo o tem, kaj vse se lahko (tam) zgodi stavkajočim zdravnikom. Razmislek o tem, ali je kaj podobnega možno pri nas, ne bo odveč.  Pred 10 leti so o etičnosti zdravniške stavke ponovno pisali v New Zealand Medical Journal.

Mnenja v zgoraj navedenih virih so večkrat diametralno nasprotna. Nekatera označujejo zdravniške stavke za neetične, druga jih označujejo za dejanja poguma, s katerimi so si zdravniki prizadevali za izboljšanje delovnih razmer in s tem boljše pogoje zdravljenja za paciente.

Prav mogoče se mi zdi, da nas bo osebni odnos do zdravniške stavke razdvajal tudi v prihodnje, zato si želim, da se tega vprašanja preudarno lotijo tudi slovenske zdravniške organizacije.

 

Zdravstveni turizem po slovensko

Vsakdo lahko opazi ponudbe različnih zdravstvenih storitev, ki jih izvajalci sami ali od njih najete agencije ponujajo na našem trgu. Videti je, da smo sprejeli dejstvo, da so tudi zdravstvene storitve postale kot vsake druge – stvar ponudbe in povpraševanja. Takorekoč gospodarska dejavnost, v kateri s(m)o pacienti postali uporabniki storitev, ki se znamo odločiti za najboljšo storitev za svoj denar.

Pa se res znamo? Kdo nas je naučil, kako si izberemo najbolj ustreznega psihoterapevta ali zobozdravnika? Komu bomo zaupali, da opravi izbor v našem imenu, če tega sami ne znamo? Ali bo ta, ki nam bo pomagal izbrati izvajalca, za svojo odločitev prevzel kakšno odgovornost, ali le pokasiral provizijo za posredovanje? To so vprašanja, o katerih so mediji presenetljivo skopi, hkrati pa polni različnih “akcij” tudi na področju prodaje zdravstvenih storitev.

Kot kaže, so pri nas predvsem zobozdravniki tisti, ki jih različne oblike zdravstvenega turizma najbolj prizadenejo. Seveda tiste vrste turizma, ki naše oziroma njihove potencialne paciente vodi v tujino, njim pa ostaja manj dela. Motivi, ki paciente vodijo v tujino, so predvsem obljube, da bodo za svoj denar pri tujem izvajalcu dobili več kot pri domačem. Pa so te obljube resnične ali gre za zavajanje?

Podobno se sprašujem glede posebne ponudbe ene od naših zdravstvenih zavarovalnic. Zavarovalni produkt, ki ga je dala na naše tržišče, je težko razumljiv povprečnemu uporabniku, ki zelo verjetno nikoli ne bo zbolel za rakom ustne votline. Bo pa videl, da mu v okviru tega zavarovalnega produkta ponujajo različne ugodnosti in popuste – seveda le pri določenem izbranem izvajalcu. In to v tujini … kamor bo moral potovati na svoje stroške.

Razumljivo je, da zobozdravniki protestirajo, kar smo lahko izvedeli tudi v današnjem prispevku komercialne TV. Zavarovalnica se hvali, da gre za dober produkt, kar “dokazujejo” s tem, da se je zanj v le nekaj dneh odločilo rekordno število ljudi. Kot da bi bila količina v nekaj dneh prodanega produkta dokaz za njegovo kakovost in ne posledica spretnega marketinga.

Žal predstavnica zavarovalnice v tem prispevku ne pove, zakaj se niso odločili za sodelovanje s slovenskimi zobozdravniki. Če bi mediji v naslednjih dneh vzeli pod drobnogled cene tega “izbranega” ponudnika in naredili primerjalne izračune storitev s cenami slovenskih zobozdravnikov ter jih opremili s pojasnili, bi veliko naredili tudi za informiranost potencialnih uporabnikov. Ti potem ne bi več slepo zaupali raznim posrednikom, temveč tudi od njih zahtevali odgovornost.

 

 

 

 

Se zdravniki bojimo?

Zadnje dni razburja zdravništvo tudi anonimno pismo mladih zdravnikov, iz katerega lahko razberemo predvsem njihov krik na pomoč. Že v prvem odstavku so zapisali, da se zaradi lastne eksistenčne varnosti ne morejo podpisati. So pa dovolj jasno opisali svoje delovno okolje, da so ga nekateri prepoznali. Če pozorno berete njihovo pismo, boste videli, da Fidesu namenjajo le nekaj besed. Morda so bili res razočarani nad delovanjem Fidesa, a glavnina pisma je namenjena razmeram, v katerih morajo delati in (pre)živeti. Zato sem v blogu 22. 11. 2016 zapisala, da verjamem mladim zdravnikom. Da jih slišim, vidim, spremljam, kjerkoli je to mogoče. Da jih razumem in da vem, da je treba začeti s spreminjanjem odnosov – tudi tistih med zdravniki. Zato je v prvi točki mojega programa zapisano: Izboljšanje pogojev dela in medosebnih odnosov bo prednostna naloga novega vodstva.

Do mene je prišlo tudi sporočilo, ki kroži v skupini zdravnikov:

Zdenka ČT misli ustanoviti klub seniorjev. Dala bo moč in oblast tistim, ki so jo že imeli/ in jo še imajo/.”

Tudi iz tega sporočila je zaznati strah, da bosta moč in oblast podeljena neki določeni skupini zdravnikov. Nikogar ne želim spravljati v stisko, tudi ne vem, kakšno moč in oblast bi lahko jaz kot posameznica dala zdravnikom v klubu seniorjev, ki ga res nameravamo ustanoviti – ne glede na to, kdo bo predsedoval zdravniški zbornici. Namen delovanja “seniorjev” sem opisala v 5. točki programa:

Spodbujajmo sodelovanje med kolegi z različnimi statusi, razvijajmo medgeneracijsko povezovanje in solidarnost. Tovrstno sodelovanje bo postalo redna oblika delovanja zbornice, ne glede na to, ali so člani zaposleni v javnih ustanovah, kot koncesionarji ali zasebniki ali morda delajo zunaj zdravstva. Podobno velja za sodelovanje med kolegi z akademsko kariero in tistimi, ki so se posvetili pretežno delu s pacienti. Še posebej bom spodbujala medgeneracijsko sodelovanje. V vsakem delovnem telesu zbornice bo zastopan po vsaj en mladi zdravnik (»junior«) in en starejši (»senior«). Starejši zdravniki »seniorji« (ne le upokojenci) bodo povabljeni, da se pridružijo klubu seniorjev, ki ga bomo ustanovili. Seniorji bi lahko poskrbeli za spoštljiv sprejem mladih zdravnikov in jim ponudili prostovoljno tutorstvo ali pa bili na voljo pri vprašanjih strokovnega razvoja ali dajali nasvete tistim kolegom, ki določenih vprašanj ne upajo izpostaviti v svojih delovnih okoljih. Pomembno je, da jim bo zbornica pod mojim vodstvom pokazala, da jih še vedno ceni in želi imeti v svojih vrstah. Pripravili bomo pogoje za lažje vračanje kolegov iz tujine.

Strah, ki veje iz obeh sporočil – pisma mladih zdravnikov in onih, ki se bojijo kluba seniorjev – me skrbi, saj kaže na to, da si zdravniki ne zaupamo (več) med seboj. Zaupanje je nujni sestavni del našega poklica, zaupanje pacientov nam omogoča da zdravimo, zaupanje med zdravniki pa, da se lahko učimo in pomagamo med seboj. Sama zaupam vsem dobronamernim ljudem in hkrati verjamem, da nas je takšnih med zdravniki – ne glede na generacijo, ki ji pripadamo – še vedno veliko.