Goran Berghaus se predstavi

Goran mlajši član ekipe ZZP, ki je z nami že od začetka volilne tekme. V ekipo je ves čas vnašal svežo energijo in ideje, poznavalec družabnih omrežiji in glasnik mladih.

 

O sebi pravi:

 

sem specializant javnega zdravja, star sem 28 let in živim s čudovito ženo v štajerski  prestolnici. Vendar naj vas moja mladost ne moti, saj me vodita velika želja in odločnost spremeniti slovenski zdravstveni sistem na bolje!

 

Ekipi ZZP sem se pridružil, ker v njej delujejo pošteni ljudje, z dobrim srcem in želijo premakniti zadeve v pravo smer.

 

Dejstvo je, da zdravniki nimajo dovolj časa za optimalen pregled pacienta in da tako dolge čakalne dobe sploh ne bi smele obstajati.

Dejstvo je, da so pacienti zato nezadovoljni.

In dejstvo je, da s(m)o zato tudi zdravniki nezadovoljni.

Na koncu nihče ni srečen in to je za družbo slabo.

 

Že v času študija sem se začel zavedati obširnega problema, ki mi ni dal miru.

Spraševal sem se, kako naj v takšnih razmerah zdravnik dela kakovostno in dostojanstveno. Na mariborski medicinski fakulteti so nas o tem sicer dobro poučili, vendar je v praksi to težko izvedljivo. Ne predstavljam si, da bi frizer hotel ostati frizer, če bi vedel, da ima v povprečju zgolj 7 minut časa za svojo stranko. Zame naš zdravstveni sistem ni dober zdravstveni sistem, zato sem se po študiju odločil, da bom zaplaval v te razburkane vode. Konec koncev sem dober plavalec. 🙂

 

Nujno je, da stopimo skupaj vsi, ki imamo voljo in znanje in gremo po poti potrebnih sprememb v zdravstvu – za dobro nas vseh. Zato pa moramo reči bobu bob in poiskati drugačne rešitve, saj trenutni modeli več kot očitno ne delujejo dobro. Podobno kot desetine mladih zdravnikov želim tudi sam sodelovati pri pozitivnih spremembah, za katere sem pripravljen prispevati svoje znanje, delo in tudi prosti čas.

 

V Svetu 24 nasprotujem zavarovalniškem zniževanju cen storitev

Časopis Svet 24  je v soboto, 14. januarja objavil obsežen intervju z naslovom »Zbornica ne sme biti več politično profilirana.« Naslov je postavljen uredniško.

Nekaj poudarkov:

Naši zdravniki so preobremenjeni, in to veča možnost napak, tu dvomov ni. Lahko se zgodijo tudi usodne napake.

Postavljeno mi je bilo vprašanje, ali bi nam bilo boljše z več zasebnimi zavarovalnicami, ki bi dodatno konkurirale Zavodu za zdravstveno zavarovanje in domnevno zniževale ceno storitev.

Te ideje nikakor ne morem podpreti. Na ta način zbran denar bi res morda lahko doprinesel k nekim storitvam, hkrati pa bi ga ogromno odteklo v zaposlovanje kadrov in dobičke teh zavarovalnic, ne pa za izvajanje zdravstevnih storitev. Na izgubi bodo pacienti.

Prav tako tudi nisem mnenja, da bi več trga prineslo nižje cene. Konkurenčnost v zdravstvu je zelo nevarna, kadar nimamo določenih referenčnih cen zdravstvenih storitev ter standardov in normativov.

 

Oddajte svoj glas – za močno zbornico, ki jo bomo vsi člani imeli “za svojo”

Kolegice in kolegi,

v naslednjih dveh dneh in nekaj urah se izteče drugi krog volitev za predsednico ali predsednika naše zbornice. Kdor je spremljal naše spletne strani, je dobil dober vpogled v to, kaj žuli zdravnike in zobozdravnike v Sloveniji (*).

A pravo stanje je še slabše.

Poleg objavljenih dopisov z opisi mnogoterih težav, obstajajo tudi neredka pisma, ki pa niso bila izpostavljena na naših straneh. Sami avtorji so prosili, da naj se jih ne objavlja – zaradi strahu pred šikaniranjem. Kako se je to sploh lahko zgodilo, da smo prišli v stanje kulture strahu? Vsi po vrsti so tudi na tak ali drugačen način izražali grenak priokus, ker zbornica ni naredila ničesar za odpravo njihovih težav. Birokracije pa toliko, da te boli glava.

Poglejmo zdaj te najbolj izpostavljene probleme:

  • Mladi zdravniki imajo težave bodisi zaradi zaposlitve, bodisi zaradi zastarelih oblik specializacij, pa tudi zaradi neprimernega odnosa starejših kolegov do njih.
  • Zobozdravniki plačujejo mentorstvo (!) za pripravništvo, ob tem ko se slabša splošno zobozdravstveno stanje prebivalstva.
  • Večina nas, ki delamo v javnih zdravstvenih ustanovah, še preveč dobro pozna aroganco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in večkrat tudi osebja z Ministrstva za zdravje.

Želimo, da veste tudi naslednje: opozarjanje na nerodnosti in pomanjkljivosti v delovanju zbornice ni napad na nikogar.

Je le poziv, da se stvari izboljšajo. Izboljšati jih moramo pa skupaj. Drugače ne gre. Navsezadnje, samo zbornica je tista, ki lahko v polni in pristni meri poskrbi za interese zdravništva. To ni niti politika, niti sindikalno gibanje, kaj šele zavarovalništvo. Zbornica prihodnosti ni neaktivna, delujoča z glavo v pesku; je proaktivna v skrbi za splošne in posamezne interese zobozdravnikov in zdravnikov.

Res je, težav je dandanes ogromno in  človek počasi postane apatičen in se posveča samo še svojemu profesionalnemu delu. Ampak …

Zdravniki nismo osamljeni otoki v oceanu zdravstva.

Mi smo povezani z nevidnimi mostovi in naše delo vpliva na kolega, njegovo na drugega in prej ali slej se krog zaključi pri nas samih. Primer je slabo zobovje, ki vpliva na gastrointestinalne težave in na kardiovaskularni sistem. In rane v ustih se slabše celijo, če ni sladkorna bolezen dobro zdravljena. Primerov je nešteto. Ergo, katera profesionalna stroka je pravzaprav najbolj pomembna?

Kolegice, kolegi, v ZZP smo povezani raznoliki posamezniki po značaju, duši in znanju. Skupni smo v tem, da nam je mar, da hočemo spremeniti stvari na bolje, da si upamo in tudi vemo kako. Kdor je že do zdaj kadarkoli sodeloval z Zdenko Čebašek-Travnik, je najbrž hitro ugotovil, kako izjemna oseba je to. Mi v ZZP to tudi vemo. Mi jo spoštujemo in ji zaupamo.

Zato smo trdno prepričani, da je Zdenka pravi izbor na volitvah za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije.

Oddajte svoj glas. Ne moremo dovolj poudariti, da je vsak glas dragocen. Še posebej, če je to vaš.

* Med drugim spletno stran kandidatke redno spremljajo tudi ljudje zaposleni v zbornici. Poglejte v najnovejši Bilten! Marsikdo od vas je že doživel, kako s citiranjem raznih pravilnikov in zakonov izničijo zdravnika kot osebnost. Po drugi strani pa niso našli zakona, ki bi zaustavil šušmarskega žilnega kirurga in so ga zaznali šele, ko je izbruhnil v javnosti. Kaj naj si človek sploh misli? To je tipična pomanjkljivost. Po drugi strani pa se je tudi na teh naših straneh znašlo kaj, kar je bilo nerodno zapisano in za kar nam je iskreno žal. Prizadetim se tukaj in sedaj opravičujemo, vendar je bilo naše pisanje daleč od kakršnikoli slabih misli in namenov. Prosimo, da to tudi tako razumete.

Ekipa ZZP

Bistvo je očem skrito – za Človeka gre

In Mali Princ je pripomnil: “Toda oči so slepe. Iskati moraš s srcem.”

Antoine de Saint-Exupery

 

Včerajšnji Bilten ZZS je prinesel zanimiva sporočila. Najprej izjemen uvodnik prof. dr. Aljoza Ihana o tem, da imamo zdravniki srečo – da na volitvah izbiramo med dvema pozitivnima in potrebnima konceptoma. In zaključuje: “Da čim več kolegov po svojem občutku oceni, kaj je v tem trenutku bolj pomemben prvi korak, izboriti svoj prostor navzven ali poskrbeti za čvrstost navznoter.”

V nadaljevanju pa beremo:

Odziv na zavajajoče zapise kandidatke za predsednico zbornice

“Podpisana” Zdravniška zbornica navaja, da kandidatka na svoji spletni strani in ostalih družbenih omrežjih redno objavljam zavajajoče zapise o delovanju zbornice. Sledijo pojasnila za dva takšna primera, ki ju lahko preberete v originalu na moji spletni strani,  Zdravniška zbornica pa poudarja, da je vse narejeno po pravilih oz. veljavni zakonodaji. Da so torej moji očitki neutemeljeni.

Pojasnilo zbornice je točno to, kar v svojih prispevkih kritiziram – Zdravniška zbornica v sedanji sestavi ravna v odnosu do svojih članov preveč birokratsko in zanemarja osebne stike s člani. V teh osebnih stikih bi se dalo marsikaj urediti, pa se ni. Prim. Lovše je več mesecev čakal na pogovor pri predsedniku zbornice, da bi mu pojasnil svoje zahteve – na računu, ki ga je dobil od ZZS, naj bo specifikacija storitev za njegovega specializanta. Bil je torej izdan račun, ki je podlaga za izterjavo na podlagi verodostojne listine, v tem računu pa ni bilo razvidno, katere storitve naj prim. Lovše kot zasebni plačnik specializacije, plača zbornici. Neplačilo računa je bil upor proti ravnanju zbornice, saj drugih poti več ni imel na razpolago.

 

Kar se tiče prof. Žive Novak Antolič, dodajam njen odziv na včerajšnji zapis Zdravniške zbornice:

Zdenka, vse, kar ste vi napisali je res.

Vse, kar je napisala “Zdravniška zbornica”, je v bistvu res: ravnali so po pravilih in zakonih. Ker sem od 1.7.2013 upokojenka in nimam dokazil, da bi od takrat delala s pacienti, bi morala za podaljšanje licence opraviti preskus znanja (specialistični izpit), ki stane mislim da enako, kot takrat, ko ste ga ponovno delali vi (nekaj čez 1600 evr). Res je, da kljub opozorilom dokazil nisem poslala, ker jih nimam, res je, da na preskus znanja nisem šla, ker ne nameravam več delati s pacienti kot specialistka porodništva in ginekologije. Res je, da sem jih vprašala, kaj lahko delam kot zdravnica brez licence, in so mi poslali 4 strani dolgo navodilo MZ iz leta 2014. V naslednjih poštah vam bom poslala sliko samo tistega dela, ki se tiče zdravnikov brez licenc in njihov dopis.

Referentka za licence in Vodja službe za pravne in splošne zadeve, univ. dipl. prav., po pooblastilu predsednika ZZ sta mi na 3 tipkanih straneh z naštevanjem vseh členov zakonov napisali, da nimam več licence. (če vas bo zanimalo, dobite tudi to).

Vse kar bi si želela jaz, pa najbrž tudi vi, ko se boste upokojevali, da bi vam kolega zdravnik napisal: hvala za tvoje delo, od sedaj naprej kaj povej ta mladim, da jim bo lepše in lažje kot zdravnikom, pa pridi kdaj na kavo.

Lahko noč Živa

 

 

 

Maja Rus Makovec se predstavi

Maja Rus Makovec je moja kolegica že dolgo vrsto let. Skupaj sva naredili velike korake na področju raziskav odvisnosti od alkohola in se izšolali v sistemski družinski terapiji. Ta nama je dala skupni okvir in orodje za premislek o vseh pomembnih zadevah, tudi o ZZP.

Kako sem se naučila nekaj pomembnih zadev v medicini

Piše: Maja Rus Makovec

Na zunaj gledano nimam kaj preveč za druge zanimivega življenja. Zagreta sem za načela zdravega življenja in jih preveč mlačno izpolnjujem. Z možem sva že dolgo skupaj, imam dva odrasla otroka in kužka. Živimo v stolpnici. Upam, da bo otrokoma uspelo dobiti službo. Starša sta umrla, sta bila pa razširjen del družine. Zaradi njune pomoči pri otrocih sem delala tako rekoč brez bolniških odsotnosti. Pogrešam ju, rada bi jima vračala skrb.

V svoji primarni družini sem prva, ki je postala zdravnica in ni bilo lahko razumeti medicinskega sistema. Moj poseben študijski dosežek je bil, da sem padla na vseh kolokvijih v prvem semestru prvega letnika fakultete. Končala sem kot četrta v svoji generaciji, ker sem uspela končno razumeti, kako deluje sistem študija. Zato verjamem, da lahko študentom medicine pomagamo narediti preobrat.

Moji začetni vtisi v službi so bili, da ne vem, za kaj gre in vendar kar nekaj delam. Nekaj starejših kolegov je bilo takih, da se jim je ljubilo učiti mlajše kolege in zaradi njih sem sploh lahko začela delati kot specialist. Naučili so me, da ne morem zahtevati od mladih kolegov tistega, česar jih nisem naučila. Pogosto sem doživela, da so kolegi iz enega strokovnega dela medicine govorili o drugih, da nimajo pojma. V začetku je bilo zabavno tako govoriti o drugih. Ni bilo pa zabavno, ko se je tako govorilo tudi o moji stroki. To me je naučilo, da se najbolj splača biti do vseh kolegov dostojen, ker potem lahko pričakuješ, da bodo drugi do tebe dostojni.

Nekajkrat sem bila v hudi stiski kot družinski član bolnika in je ravnanje druge strani bolelo. Naučila sem se, da lahko medicinski sistem tudi prizadene svoje uporabnike. Zato verjamem, da se moramo zdravniki opravičiti, če napravimo kaj narobe, in nam bo največkrat odpuščeno.

Veliko se je govorilo, da moramo znati zdravniki postavljati meje in pravo distanco. Nekajkrat so mi pomagali kolegi tako, da se niso varovali, ampak so pomagali, tudi ko so bili utrujeni ali zelo zasedeni. Naučili so me, da je treba delati naprej, tudi ko smo utrujeni ali zelo zasedeni. Veliko mi pomeni poznati kolege, ki razumejo, da kdaj potrebujemo počitek in mir. Včasih se doma delam, da nekaj študiram in na skrivaj berem kriminalko.

Večkrat v tem obdobju razmišljam o vzorih.

Nekaj učiteljev zdravnikov se je imenitno odrezalo. Enega se bom spomnila. Bogomil Vargazon je kot profesor interne medicine opravljal veliko vizito na Petru Držaju. Jaz brucka na vajah iz nege. Sledila sem viziti kot nek oddaljen neusidran komet. Prof. Vargazon (sklonjeno šepne zdravniku): Kdo je ta? Zdravnik (polglasno): Ne zmenite se zanjo, brucka. Prof. Vargazon: Ne tako. In me je povabil k sebi in natančno in razumljivo razložil prav vsakega pacienta. Ko je odhajal v pokoj, sem se znašla kot nekakšna predstavnica letnika ob uradnem slovesu. Vprašali so, ali ima kdo kaj za povedati s strani študentov. Hotela sem povedati, kako zelo človek/učitelj na mestu je bil, pa se nisem opogumila. Hvaležna za priložnost, da lahko povem ob tej priložnosti. Naučila sem se, da je pomembno, da si kolegi občasno povemo, kako dobro je, da smo si v oporo. Zdenko poznam in vem, da pozna in ceni taka izkustvena učenja; z njo bo več opore, ko nam bo težko.

Iztok Kos se predstavi

Iztok Kos, samopredstavitev

Tako je to

Čof, kamenček pade v vodo.

In še eden. Čof.

Čof, čof

Sedim na bregu, z rokami objemam kolena.

Ne mislim na nič. Gledam reko in jo poslušam.

…čof…

Na njeni šumeči površini

potujejo vejice in listi, valovi se z njimi igrajo.

Vse je tako spokojno,

še žarki razposajeno plešejo na valovih.

Naenkrat obide me želja: Rad bi zaplaval s teboj!

Slečem se, skočim v sveži hlad…

Prijateljica v igri.

Potapljam se in iščem nenavadne kamne.

Nato se sončim ob njenih odmevih svetlobe.

Zvečer, ko grem domov, pogled mi obstane na njej.

…počasi odtekam z vodo…

Živa Novak Antolič se predstavi

Živa Novak Antolič je zdravnica z vso svojo bitjo. Čeprav se druživa šele zadnja štiri leta, je vsebina najinega druženja zelo raznolika, a ima močno skupno točko: uvajanje profesionalizma v slovenski zdravstveni sistem in prenašanje znanja na mlade.

Njena samopredstavitev je nekoliko daljša od ostalih članov ekipe ZZP, a je branje sila zanimivo in poučno za vsakega zdravnika.

Živa, ki je bila nagrajena z nazivom Honorary Fellow of EBCOG,  je v birokratskem postopku naše zbornice nedavno ostala brez veljavne licence. Žalosten epilog odnosa do zdravnice, ki je veliko prispevala tudi k delu zbornice. 

 

Takole pa opisuje svoja razmišljanja:

»Strokovno obvladati svoje delo, z bolniki pravilno ravnati in delati skrbno in složno«*.

*Napisal prof dr Franc Novak leta 1946

Ko so me upokojili, sem ugotovila, da zaradi papirjev, ki ti jih izročijo, ne moreš nehati biti zdravnik. Moje vodilo je postalo: Nikoli nisi prestar, da spreminjaš svet na bolje. To je rekel Lars Kolind, ne vem pa, če prvi. Tudi definicijo norosti: Delati isto, pričakovati drugačen rezultat, pripisujejo različnim avtorjem. Tudi Einsteinu; pove ga pa tudi eden od mojih vzornikov, zdravnik dr Edward de Bono. Slednji, ki je bil dvakrat nominiran za Nobelovo nagrado, dejansko dela drugače in spreminja svet na bolje. Živi v skladu s svojim Priročnikom pozitivne revolucije. Simbol pozitivne revolucije je odprta roka, kjer palec pomeni učinkovitost, kazalec vizijo, sredinec spoštovanje, prstanec samoizpopolnjevanje in mezinec prispevek prav vsakega k boljšemu svetu. Martin Luther King jr je rekel: Tragedija v času socialne tranzicije niso toliko slaba dejanja slabih ljudi, ampak strašna tišina dobrih ljudi.

Seveda ne morem iz svoje kože: znanstveno pošteno je citirati tiste, ki so kaj pogruntali. Priznam, da se mi tokrat ne ljubi iskati prav prvega, ki je kaj rekel, saj tole ni znanstveni članek za točke; takih točk ne rabim več. Citiranje pametnih misli drugih pomeni, da sem se vedno in povsod še željna učiti. Od upokojitve naprej gledam na stvari precej širše. Kot hčerki zdravnika, snahi zdravnika, vdovi zdravnika, svakinji zdravnika, mami farmacevta, ki dela v bolnišnici (in je obenem magister klinične psihologije in se ukvarja z zavzetostjo za jemanje zdravil) in mami zdravnika, mi res najbrž ni bilo mogoče gledati širše, dokler sem bila sama aktivno predvsem v medicini. V medicini, ki je krasna; kajti zdravstveni sistem je nekaj drugega.

Tega me je naučil prim Vasilij Matko Cerar. Ste opazili, da ni pike? To je moj mali upor zoper birokracijo: za hitrejše pisanje in za spreminjanje obstoječega. Samo dodajanje računalnikov/ programov/ novih tehnologij in nič odstranjevanja starega – pomeni le podvojeno birokracijo. Pa načrtovalci naj si prej preberejo de Bonovi Enostavnost in Thinking to create value – bonting. Bonting je beseda, ki jo je izumil, tako kot veliko drugih.

 

Že od 2008 vodim delavnice za treniranje vseh, ki učijo druge, tako imenovane TTT delavnice. Tudi tega se nisem spomnila sama. Evropski specializanti porodništva in ginekologije so zahtevali, naj se vendar končno mentorji naučimo, kako učiti mlajše! Takrat sem bila predsednica SCTA, Standing Committee for Training and Assessment (po naše bi rekli Komisija za specializacije) pri Evropskih porodničarjih in ginekologih, EBCOG (European Board and College of Obstetrics and Gynaecology) in sem enostavno morala to izpeljati. Pa pač sem. V okviru EBCOGa po Evropi –  in sem tudi za to maja 2016 v Torinu dobila najvišje priznanje EBCOGa, Honorary Fellow of EBCOG (FEBCOG). In to v kakšni družbi! Na odru smo bili: Prof Sir Sabaratnam Arulkumuran, Prof Ziva Novak Antolic, Prof Chiara Benedetto, Dr Rolf Kirschner and Prof Gamal Serour. (Sem upala, da bo kdo to napisal v poročilu o kongresu v ISIS, pa ni; tako se moram pa sama hvalit).

V Sloveniji tudi nisem začela sama, pač pa s primarijem Vasilijem Matkom Cerarjem, zdravnikom z vizijo. Posebej ponosna pa sem na to, da so me pred kratkim poiskali študentje medicine in mladi zdravniki, da smo se povezali v Zavodu Medicinski trenerji – treniramo mehke ali generične veščine. S svojim delom želimo prispevati k nadgradnji osebnostnih kompetenc zdravstvenih delavcev, k dvigu zaupanja med zdravstvenimi delavci in pacienti ter spodbuditi  prevzemanje odgovornosti za boljše odnose. Zelo sem bila ponosna in obenem ukrotila svojo nadutost (prej misleč, da počnem nekaj novega), ko sem (sicer šele pred nekaj meseci) »odkrila« članek svojega očeta v Zdravstvenem vestniku iz leta 1946: Odnos do bolnika – zrcalo nove dobe. Tam je v sklepu napisal, da moramo zdravniki strokovno obvladati svoje delo, z bolniki pravilno ravnati in delati skrbno in složno. Sem pa to vzela kot sporočilo, da lahko na področju profesionalizma in generičnih veščin delujem še dolgo, saj je področje brezčasno. Ne kot tehnologija, ki dirja z vedno večjo hitrostjo. Včasih sem rekla, da bi rada prišla čez 100 let nazaj na Zemljo, da vidim kako bo. Zdaj se pa spremembe pred mojimi očmi dogajajo tako hitro, da mi ne bo treba hoditi nazaj. Umetnost prilagajati se, pobrati najboljše od tehnologije, da nam je v pomoč, a pri medsebojnem stiku z bolnikom in kolegom ohraniti pogled v oči, ne pa v računalnik, telefon ali kaj podobnega, kar prihaja.

Minilo je 75 let od prvega telefona do prvih 50 milijonov uporabnikov, le 4 leta do enakega števila uporabnikov interneta (http://reports.weforum.org/future-of-jobs-2016/) in da razširitev novih tehnologij do 50 milijonov uporabnikov štejejo v dnevih, urah, minutah; to je krasno!

Sama pa proaktivno iščem odgovore, kako človeka uskladiti z napredkom, da se bo počutil dobro ob tem kar počne, ne pa kot stroj, ki ga moramo zdravniki (oprostite, čeprav nimam več licence, se počutim kot zdravnica) popraviti, da bo lahko delal naprej. Da se zdravnik ne počuti manjvrednega, kadar ne more več vzdržati fizičnega in psihičnega pritiska. Da se da pomagati, me učita dr Rachel Naomi Remen in dr Pamela Wible, ki si – neinformirani trmasti zdravnici! – tudi ne dasta dopovedati, da posameznik ne more nič spremeniti!

Ja, vem, sem se kar razpisala. Tisti, ki imajo mojo skoraj knjigo Potem in prej, mi niso zamerili, saj so v njej našli dosti uporabnega tudi zase. Upam, da boste tudi vi v tem pisanju, zato citiram, od koga sem se kaj naučila.

 

Zakaj podpiram Zdenko

Zdenko sem osebno spoznala šele pred nekaj leti. Vidim jo kot realistično trdno žensko, ki ve kaj hoče in se ne bo pustila poteptati, ne bo pokleknila ob pritiskih, gre strumno proti ciljem, vrednotam, cenim jo kot človeka in zdravnico. Je najboljša izbira za doseganje zastavljenih ciljev nove zbornice, močna ženska, ki se ne vda. Je poštena, transparentna, sposobna nasprotovat političnim in drugim lobističnim vplivom, ki poskušajo ZZS in posledično zdravnike in zdravstvo spremeniti v svoje orodje in jih skomercializirati.

 

Motiv za sodelovanje v ZZP

Moj motiv za sodelovanje je povsem egoističen: hočem vedno boljšo prihodnost zase, za svoje otroke in vnuke, da nam bo zdravstvo dostopno, da bo kvalitetno in da se bomo v sistemu počutili zelo dobro.

No ja, tudi zato, ker mi je mar ljudi. Ni mi vseeno kaj se dogaja z medicino in zdravstvom, predvsem pa z odnosi. Da bodo zdravniki spoštovali sebe in paciente in da bodo delali najbolje kar se da za zdravje ljudi. Da bodo ohranili avtonomijo, se uprli asimetričnemu nagrajevanju, prisiljevanju v kognitivno revščino zaradi neobstoja časovnih blazin (gl Dan Ariely) in zbirokratizirani pravičnosti (gl Grega Repovž).

 

Ker nevroznanstvenica dr Jill Bolte Taylor (My stroke of insight) pravi, da moramo vsi bolj uporabljati tudi desno polovico možgan. Ker si prizadevam ljudi – ki so na na tanki črti med zadovoljnim sužnjem in osebnostjo z avtonomijo – usmeriti  na to slednjo pot. Da vedo, da so sami odgovorni in da lahko vplivajo na svojo prihodnost, da si s svojo zavzetostjo izborijo pravice, se borijo, ne odnehajo. Da delajo tisto, kar jih veseli (da se to izide, jim povem tudi osnove finančne pismenosti). Vztrajam kljub temu, da zgleda na prvi pogled kaotično in nemogoče. Celo življenje sem se trudila za izboljšave in za preventivo in ne bom odnehala. Večina ljudi si danes ne upa povečati pričakovanj. Z razmišljanjem po De Bonu sem se veliko naučila in želim prenesti ta znanja še na druge, želim si da se bi ljudje bolj vključevali v reševanje izzivov, s tem ko bi sodelovali, počutili bi se bolje in še raje delali, vplivali na druge za izboljšave – z eno de Bonovo besedo: vedno je EBNE (excellent but not enough)! Ni važno ali je lahko ali težko, važno je če je vredno! JE.

 

Nazadnje in pomembno: v skupini ZZP sem našla izjemne ljudi, v družbi katerih uživam in se počutim varno.

 

 

 

Eldar Gadžijev se predstavi

Eldar Gadžijev je Zdravnik, torej zdravnik z veliko začetnico. Vsi, ki ga poznamo in ki nam je dano biti z njim v osebnih stikih, se zavedamo, kakšno srečo imamo. Njegovo je poglavje v naši knjigi: Pripravljamo pogoje, da zbornica zaživi s skupnimi močmi in tudi trditev, da potrebujemo močno zbornico, ki jo bodo vsi člani imeli “za svojo”. 

Takole pa, skromen kot je, pravi o sebi:

Sem Eldar M. Gadžijev star 71 let in živim v Preddvoru.

Bil sem kirurg, profesor in še kaj, pa sem sedaj upokojen. In zato lahko gledam “od zunaj” na dogajanje ne le v kirurgiji, ampak v medicini nasploh.

Ker me je malo strah da našemu zdravstvu ne gre dobro, sem pristal v skupini ZZP, star, a z mlado željo, da bi ob prenovljeni Zbornici prišlo do boljšega stanja v naši medicini, v kateri naj bi končno zaživel profesionalizem!

Ker nimam nobenih osebnih pričakovanj do drugačne Zbornice, je moj motiv povsem čist in pošten: iskrena želja, da pride Zbornica in z njo naš stan končno iz težkega obdobja, ki ga je bremenila splošna kriza, kriza vrednot, razdeljenost, etični problemi, nerazumevanje mladih, slabi odnosi pa mešanje strankarske politike in v politiko, težnja po komercializaciji medicine ter nenaklonjenost javnosti.

 

Rad slikam, smučam, plavam in jaham po Altaju. Pri slikanju izgubim občutek za čas in uživam pri mešanju barv. Plavanje v mrzli vodi je nekaj posebnega in na srečo ne more  trajati dolgo pa grem lahko hitro ven. Konji na Altaju pa so pametni, varni in še hodijo namesto mene. Moja mota:  “Dan brez smeha je zgubljen dan!” in “Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi storili tebi!”

 

Zakaj podpiram Zdenko

Zato, ker je Zdenka Čebašek-Travnik zdravnica, psihiatrinja in nekdanja varuhinja človekovih pravic z izkušnjami na izpostavljeni državni funkciji.  S svojim uspešnim družbenim delovanjem tudi na drugih področjih in s poznavanjem razmer v našem stanu, pa s svojo žensko intuicijo in tudi modrostjo je prava oseba, ki bo znala združevati vse sile našega stanu. Na drugi strani pa bo zelo primeren, pošten, pronicljiv in odločen sogovornik tako državnim inštitucijam kot tudi javnosti in medijem. Z njo bi dobili Zbornico po meri članstva!

 

 

Kaj pa mladi zobozdravniki – sporoča Matej Praprotnik

Za razmislek o današnji okrogli mizi ekipa ZZP dodaja svoj prispevek o mladih zobozdravnikih. Matej Praprotnik, član ekipe ZZP, posreduje sporočilo mladih zobozdravnikov.

Seznam problemov v sklopu urejanja pripravništva za mesto doktorja dentalne medicine

Zobozdravnike diplomante po končanem študiju dentalne medicine moti in prizadene sedanji  način iskanja zaposlitve oziroma delodajalca.

Kolegi s splošne medicine se po končanem študiju prijavijo v register zdravnikov na Zdravniški zbornici in se ob tem že lahko odločijo, kje bi opravljali pripravništvo – glede na prosta mesta. Nas, mlade doktorje dentalne medicine,  pa čaka samostojno iskanje delodajalca ter pisanje prošenj. Čakanje na prosta mesta za zaposlitev traja po več mesecev in se je v zadnjih letih le še podaljševalo, saj se večina zdravstvenih zavodov ne želi ukvarjati z zaposlovanjem zobozdravnikov pripravnikov, ker je to zanje to le dodatna obremenitev. Posledično so zobozdravniki diplomanti primorani iskati zaposlitev pri zobozdravnikih koncesionarjih. Njihova pripravljenost na zaposlovanje mladih pa variira in so dostikrat zaradi dodatnega dela z organiziranjem zaposlovanja pripravnika temu manj naklonjeni.

Sledi usklajevanje letnega razpisanega programa pripravništva, ki traja 49 tednov in ga je potrebno opraviti v 12 mesecih.

Pripravniki navajajo, da se tu pojavi problem z iskanjem pooblaščenega izvajalca za določeno področje oziroma da je le teh premalo (seznam izvajalcev se je v zadnjih letih močno skrčil). Posledično je organizacija izvedbe programa velikokrat izjemno zahtevna, včasih celo nemogoča. Zato se študentje tik pred končanim študijem poslužujejo tudi tega, da si mesta v naprej ”rezervirajo” pri določenih izvajalcih, glede na predviden čas zaključenega študija, posledično pride do zasedenosti mest pri določenih izvajalcih za skoraj dve leti vnaprej. Smiselno bi bilo uvesti določilo, da se na program pri izvajalcu lahko prijavi le zobozdravnik z diplomo. To je pri nekaterih izvajalcih že urejeno, saj je potrebno ob prijavi na mesto za izvajanje programa prinesti potrdilo o končanem študiju. Poleg tega pa so vsi pripravniki navedli, da bi moralo biti število pooblaščenih izvajalcev programa večje (predvsem za protetiko – najobsežnejši del programa), saj so generacije, ki so končale študij v letih 2014 – 2016 številčno največje do sedaj, število izvajalcev programa pa se je zmanjšalo. Razumljivo je da sta organizacija in opravljanje programa zdaj zelo težko izvedljiva.

Del problema z zasedenostjo mest in organizacijo je  Zdravniška zbornica želela urediti tudi z vzpostavitvijo seznamov prostih mest po delovnih tednih za opravljanje programa pri posameznih pooblaščenih izvajalcih na internetni strani Zdravniške zbornice.

Ti seznami pa niso ažurni in se ne ujemajo s tistimi, ki jih vodijo izvajalci programa sami, zaradi česar prihaja do dodatne zmede in nezadovoljstva.

Pojavilo se je tudi zaračunavanje stroškov mentorstva pri pooblaščenih izvajalcih za opravljanje pripravništva (v nadaljevanju mentor).

Stroške so sprva zaračunavali le redki mentorji, sedaj pa se je njihovo število že krepko povečalo, a natančnega podatka o vseh nimamo. Stroški mentorstva so po navedbah pripravnikov različno visoki in se gibljejo med 100€ in 800€ na mesec ter so v povprečju visoki približno 280€. Stroški sami po sebi niso problem, če jih krije delodajalec, žal pa jih mora v večini primerov kriti pripravnik sam, kar pri neto plači približno 890€ predstavlja skoraj tretjino. Pripravnike moti tudi to, da se te mentorske stroške zaračunava kljub temu, da na nekaterih delovnih mestih ne delamo nič drugega kot le gledamo delo mentorja.

Lep pozdrav

Zobozdravniki pripravniki

Okrogla miza danes – mladi zdravniki, postavite se zase in za nas vse

Danes bo v prostorih Zdravniške zbornice Slovenije zelo živahno. Poleg problemske konference, ki jo v pismu mladim napoveduje aktualni predsednik prim. Andrej Možina (točna lokacija in čas nista objavljena), bo tudi okogla miza, o kateri smo lahko prebrali več različnih obvestil. Če jih združim za namen tega zapisa, se bo danes dogajalo naslednje:

V Modri dvorani Domus medica ob 16. uri bodo najprej eno uro govorili tisti, ki so bili doslej nosilci programov izobraževanja v ZZS (Možina, Beović, Šapec, Fras), potem pa še ena mlada zdravnca. Vse to do 16.55. Sledi ena ura razprave.

Iz zapisanega lahko razumem, da bodo najprej govorili tisti, ki so soodgovorni za sedanje težave, potem pa pridete na vrsto mladi zdravniki.

Dragi “mladi zdravniki” (v narekovaju zato, ker ne najdem drugega formalnega izraza za vašo skupino), zakaj niste zahtevali – če je ta okrogla miza res namenjena vam (in nikakor ni predvolilni zbor, kot piše prof. dr. Beovićeva):

Zakaj torej niste zahtevali, da najprej govorite vi in predstavite svoje probleme in predloge rešitev, potem pa naj se odgovorni za sedanje stanje izjasnijo o vaših kritikah in predlogih. 

Takšen bo način dela moje ekipe, če bomo izvoljeni. V dvorani bom tudi jaz z nekaterimi člani ekipe ZZP. Bomo samo opazovalci, nimamo namena – razen s svojo prisotnostjo – vplivati na potek tega dogodka.