Darja Boben Bardutzky se predstavi

Darja Boben Bardutzky je primarijka, psihiatrinja, psihoterapevtka (smer realitetna terapija). Vsi, ki jo poznamo, vemo, da je zanesljiva oseba, ki ji lahko zaupamo svoje težave. Njen posluh za vsakega človeka v stiski je izjemen, poznamo jo tudi kot odlično predavateljico in vodjo učnih delavnic na temo medčloveških odnosov. Odlikuje jo posebni smisel za humor, ki ga vsakdo lahko doživi ob branju njene “diagnostične inovacije”, imenovane Prestižna motnja. V knjigi jo najdete na strani 99.

 

Darja pripoveduje o sebi:

Za študij medicine sem se odločila zaradi psihiatrije, ker sem imela občutek, da se mi bo preko spoznavanja bolne duše odkrilo največ odgovorov o človeku. Če bi morala izbrati kakšno drugo specializacijo, bi to bila družinska medicina, ki pacienta prav tako obravnava celostno. Poleg tega sem pri operacijah kar nekajkrat omedlela.

V Psihiatrični bolnišnici Vojnik sem bila zaposlena 38 let, od tega 32 let kot vodja Oddelka za zdravljenje bolezni odvisnosti, od septembra letos delam v psihiatrični ambulanti ZD Trbovlje.

Delo z ljudmi v duševni stiski doživljam kot privilegij in sem zanj hvaležna. Verjamem, da smo se ljudje sposobni spreminjati in da smo neverjetno kreativni. Ta prepričanja so bila še posebno pomembna pri delu z odvisniki, kjer se  mi je nenehno postavljalo veliko različnih vprašanj in izzivov. Za to delo je zelo pomembna motivacija, tako v širšem pomenu, kot zgolj motivacija za spremembe.

Iskanja pri dajanju pomoči drugim na površje prinašajo pomen pristnih medčloveških odnosov – v kakršni koli kombinaciji.

Vsako reševanje stiske se na nek način začne v odnosu, bodisi s spreminjanjem bolečega, prekinjanjem destruktivnega ali vzpostavljanjem novega.

V takšnih razmišljanjih sva se s kolegico Zdenko srečevali že pred leti, ko smo si  na njeno pobudo začeli prizadevati za pomoč zdravnikom v stiski. Zdravniki smo pri iskanju pomoči zase, namreč precej zanimiva, celo nenavadna bitja. Ob vsakem simptomu se takoj soočimo z vsemi možnimi, tudi najhujšimi izidi, nato pa smo prepričani, da znamo sami vse urediti, seveda, če sploh  imamo čas zase. Kot vsi ljudje smo tudi zdravniki močni in pametni, a tudi občutljivi in ranljivi. Naša odgovornost za druge pa je in mora biti večja. Zato bi bilo dobro, da znamo poskrbeti tudi zase. Na primer tako, da si priznamo, da kdaj potrebujemo pomoč in da na primeren način dosežemo, da nam je omogočena.

Psihiatri, ki vsakodnevno poslušamo zgodbe ljudi, vidimo širše slike dogajanj in jasneje zaznavamo vplive okolja, smo običajno bolj dovzetni za razmišljanja o nujnosti sistemskih  sprememb. Ni čudno, da se kdaj kakšen psihiater znajde v vrtincu širših družbenih dogajanj, ki težijo k spremembam.

Med mojimi obrambnimi mehanizmi sta humor in pisanje, od tod poglavje o Prestižni motnji in knjižica Kurja šola, mačja šola. Tako kot vsaka obramba tudi ta deluje do določene meje. Včasih je za lastno mentalno zdravje potrebno oditi in za seboj tesno zapreti vrata.

Običajno se hitro odpro nova vrata, če je človek odprt življenju in izzivom.

Odprimo nova vrata tudi v našo zbornico, ko bomo glasovali za predsednico.

 

 

Matej Praprotnik se predstavi

Matej Praprotnik je tretji član moje ekipe, ki se podrobneje predstavlja v tem blogu. Maja Rus Makovec se je predstavila skozi stroko (http://zdenkacebasektravnik.si/odlocanje-kako-razresimo-kognitivno-disonanco/,  Irena Manfredo s svojo življenjsko zgodbo. Matej, za sedaj edini zobozdravnik v ekipi ZZP, pa se nam predstavlja tudi kot mladi zobozdravnik z obilo življenjskimi izkušnjami.

 

Čeprav moja poklicna pot še ni dolga in bi mi kdo lahko očital neizkušenost, pa mi nihče ne more očitati naivnosti ali nerazgledanosti.

Žene me notranja potreba po tem, da delujem v urejenem in organiziranem okolju, ki razbremenjuje posameznika vsakdanjih logističnih težav in konfliktnih situacij ter mu s tem omogoča učinkovito strokovno delovanje.

Zelo cenim prenašanje znanj in izkušenj, zato sem bil kot študent dentalne medicine eden prvih tutorjev, ko se je na naši fakulteti uvajala nova oblika študentskega tutorstva. Razumevanje problematike študijskega okolja sem si povečal s sodelovanjem v študentskem svetu kot predstavnik letnika in bil redno prisoten na sejah senata medicinske fakultete. Kot predsednik društva za mednarodno dejavnost študentov stomatologije – Sidsic, sem dve leti uvajal spremembe na področju integracije študentov mlajših generacij v praktično delo s pacienti, integracijo študentov v mednarodni prostor in koordinacijo mednarodnih izmenjav. Pod okriljem društva sem skupaj z nadobudno ekipo kolegov skrbel za povezovanje in pozitivno okolje z družabnimi dogodki, kot so motivacijski vikendi in tematske zabave.

Druženje v prijetnem in zabavnem  okolju mi je vedno veliko pomenilo in mi še zdaj, še posebej, če sproščeni in iskreni odnosi vodijo v aktivno in uspešno sodelovanje z dobrimi rezultati.

V času mojega predsedovanja smo gostili evropski (EDSA) in svetovni (IADS) dogodek študentov dentalne medicine v Sloveniji, ki je predstavljal velik izziv in neverjetno izkušnjo za celotno ekipo. Kot predstavnik študentov sem sodeloval tudi pri uvajanju bolonjskega sistema študija in skrbel, da je bilo slišano tudi mnenje študentov. Od leta 2006 vodim oz. sedaj le še koordiniram projekt, ki je študentom dentalne medicine omogočil praktične vaje z bistveno zmanjšanimi finančnimi obremenitvami kot prej. Ves čas študija sem ohranjal spoštljive odnose s predstojniki kateder, ki so mi zaupali vodenje projektov in komunikacijo s študenti, ki sem jih zastopal.

Kljub rednemu in stalnemu strokovnemu izobraževanju, sem se kmalu zavedal pomanjkljivega znanja komunikacijskih veščin. Te so po mojem mnenju najpomembnejše za izogibanje sporom v zdravstvu in tudi za doseganje velikih ciljev, ki zahtevajo premišljena pogajanja. Udeležil sem se 100 urnega izobraževanja mediacije v zdravstvu, ki mi koristi v praksi in v privatnem življenju sleherni dan. Obvladanje teh veščin je pomembno za nemoteno delo v timu, v katerem preživimo večji del časa in ki je pomemben vir zadovoljstva ali stresa.

V zasebni ambulanti, ki jo vodim z ženo Špelo, delam že 4 leta in predstavljam strokovno in kadrovsko nadgradnjo družinske tradicije, ki sta jo v zobozdravstvu začela moja starša. Družinsko podjetje je ponos naše družine in predstavlja temeljne vrednote medgeneracijskega sodelovanja, ki je nujno potrebno za celotno zdravstvo. Največ mi pomeni moja družina, saj v njej preživljam najlepši in najpomembnejši del svojega življenjskega poslanstva – to je prenašanje znanja in izkušenj na moja dva zlata otroka. Kdor  me pozna bolje ve, da me v zimskem času lahko najde na belih strminah, poleti pa v globinah morja. Dve moji aktivnosti, ki mi širita obzorja in dajeta dodatne razloge, da se veselim vsakega zasluženega dopusta.

Moj moto je, da je lahko človek dovolj samozavesten in hkrati dovolj prilagodljiv v določenem okolju le takrat, ko je na sebi izkusil, razumel in v njem dosegel vidne pozitivne spremembe.

Komunikacija je ključ, medsebojno spoštovanje je pogoj, dosledno in pošteno vodenje pa so po mojem mnenju tiste nujne spremembe, ki jih naša zbornica potrebuje. Kot poslancu ZZS mi je bila zaupana velika odgovornost, ki jo sprejemam. V veliki in iskreni želji, da se začnejo boljši in bolj iskreni časi zdravništva in zobozdravništva sem zaupal svoja znanja, čas in energijo ter se pridružil ekipi Zdenke Čebašek-Travnik, za katero verjamem, da je znanilka sprememb in ima ključne osebne vrline, potrebne za predsedniško funkcije naše krovne organizacije.

Matej Praprotnik dr. dent. med.

 

Irena Manfredo se predstavi

V teh dneh se bodo podrobneje predstavili nekateri člani moje ekipe. Irena Manfredo je z menoj od začetka priprav na kandidaturo in še “od prej”, zelo dobro se poznava. Njena življenjska zgodba je navdihujoča in prosila sem jo, da jo podeli z bralci. Rada bi, da skozi njene besede ponovno začutimo, kaj pomeni biti zdravnica …

Sem Irena Manfredo, zdravnica, specialistka medicine dela, prometa in športa. Že od malega me zanimajo ljudje. Videti znotraj in onkraj.

Videti zares in tisto, kar je res. Navdušuje   me “celost” ljudi. “Ta pa ni cel”, sem rekla, stara 5 let in niti starši niso razumeli, kaj mislim. Z leti sem tej celosti rekla verodostojnost, zdaj jo opredeljujem kot preplet integritete in pristnosti.

Medicina je bila moja prva izbira, medicina dela pa ne. Na fakulteti me je zanimala psihiatrija, vendar sem po letih dela na Klicu v duševni stiski ugotovila, da to ni zame. Kot absolventka sem se zaljubila v ginekologijo in se videla kot porodničarko. Po študiju sem postala mama, najprej Aljaža in po 4 letih Andraža. Leti, ki sem ju preživela z njima, izkušnja dojenja in bližine,  sta bili lepi, srečni leti. Po vrnitvi v službo  sem želela delati v Zagorju. Da bom blizu sinovoma, da bom delala za Zagorjane. Edina možnost za specializacijo je bila medicina dela. Nekaj mesecev sem imela občutek, da se mi je zgodila največja krivica, potem sem se zagnala v študij in se našla. Sedaj čutim in vem, da sem na pravem mestu.

Leto 2016 je bilo zame najtežje leto. Zbolel je moj mlajši sin Andraž. Bila sem samo mama, paralizirana od strahu in bolečine. Resetiral me je Aljaž, z besedami: Če padeš ti, pademo vsi. Zdaj to obdobje 8 mesecev, 6 kemoterapij, 17 obsevanj sprejemam kot privilegij. Kot priložnost, da sem lahko skrbela za svojega otroka.

Veseli me veliko stvari. Lepota, narava, umetnost, vrtnarjenje, stik z ljudmi, šport. Tečem, kolesarim, smučam, plavam, igram tenis. Golf bom igrala po osemdesetem. Rada imam življenje. Moje vodilo in voščilo: UPAJ.SI.

Že nekaj let se ukvarjam z vplivom  psihosocialnih dejavnikov in stresa na nastanek bolezni, zadnja tri  leta študiram pozitivno psihologijo. Sem tudi učiteljica čuječnosti.

Verjamem, da lahko  s svojimi znanji, veščinami in kompetencami pripomorem k preoblikovanju zbornice v zdravnikom in bolnikom prijazno ustanovo. Vprašanje »what is wrong with people« je zamenjalo vprašanje »what is right about people«. To je srčika raziskav na področju pozitivne psihologije, ki z znanstvenim pristopom odkriva in promovira človekove kvalitete, pri čemer ni osrediščena na pozitivno na račun zanikanja negativnega, ampak prizna negativna čustva, neuspeh, probleme in druge neprijetnosti kot naravne in pomembne vidike življenja. V tem duhu si predstavljam tudi delovanje nove Zbornice.