Vaje iz spoštljivosti

Hodnik na polikliniki. Več kot 30 let nazaj, globoko v t.i. socializmu. Vaje iz interne medicine. Ambulanta. Pridem malo prej in ga zagledam na hodniku. Starca na vozičku. Neobritega,  nepočesanega, z modrikastimi ustnicami. V ambulanti nas je šest. Asistent in pet študentov. Sestra pripelje starca in ga napove z imenom in priimkom. Saša Cvahte. Začnejo mi zvoniti »varovalni« zvonci. To ime sem večkrat slišala, ko je mama pripovedovala o svojih profesorjih. Za izpit sem se učila iz njegove knjige. Asistent, nekoč zagotovo profesorjev  študent,  pregleda bolnika in nas opozarja na simptome in znake srčnega popuščanja. Bolnik, brez prof.dr., dr.med., dobi recepte in v čakalnici na vozičku čaka spremljevalca.

… da bom moža, ki me je izučil v zdravniški vedi, spoštoval kakor lastne starše …

»Operirati bo treba. Se je malo razširilo«, mi pove kolega po pregledu. Odreagiram kot ženska in šele potem kot zdravnica. Najprej me je strah, potem vem, da me bo kirurg  evidence-based »ločil od bolezni«.  »Ali boš šla na kliniko ali v Celje«?  Kjer bom prej doma. In izberem Celje. Točno ob uri me administratorka pokliče: »Gospa doktor, izvolite«. Ginekologinja Urška Salobir-Gajšek me sprejme, kot bi se poznali že od nekdaj. Me pregleda, razloži potek operacije in naroči sestri, da me pospremi do oddelka. Pred operacijo mi predstavi anesteziologinjo in je ob meni, ko se zbujam iz narkoze. Ko odhajam iz bolnice, mi da številko svojega mobilnega telefona. Pokliče me takoj po  prejemu histološkega izvida.

… da bom njegove sinove cenil kakor rodne brate /ali sestre –opomba avtorice/ …

Obvestilo Zdravniške zbornice Slovenije o uvedbi postopka za podaljšanje licence po uradni dolžnosti. Pošiljatelj »moja« zbornica, naslovnik upokojena profesorica na medicinski fakulteti, podpisnica referentka »moje« zbornice. Po uradni dolžnosti mora biti upokojena profesorica seznanjena s postopkom. OK. Profesorica 7,72 – krat  prekoračuje zahtevano število kreditnih točk, vendar mora v 15 dneh od prejema obvestila Zbornici poslati opis svojega strokovnega dela v iztekajočem 7-letnem licenčnem obdobju. Seznanitev opravi za to plačana uradnica. Dopis je formalen. Slovnično /skoraj/ pravilen, členi citirani. Nekaj manjka. Nečesa ni.

… da bom strokovna navodila in predavanja in sploh vso učno snov preoddajal samo svojim sinovom, sinovom svojega učitelja in učencem, ki so po pogodbi zavezani in zapriseženi na zdravniški zakon, drugemu pa nikomur …

 

Ne, ne bom se delala, da sem natančno pregledala svoj indeks in da – začudena – nisem našla vaj iz spoštljivosti. Praksa iz tega /ne/selektivnega predmeta je bila prepuščena naključju in osebnostnim lastnostim učitelja. In ni imela imena. Zdaj »to«  spada med značilnosti profesionalizma.

Morda na prvi pogled zbornični primer ne sodi k prvima dvema, ki se neposredno dotikata odnosa med zdravniki. Dikcija in duh, ki vejeta iz njega, sta simbolična. Pomembnejša od vsebine. Sopuh moči, ki jo ima zbornična birokracija. Ki opravlja svoje delo in upravlja z materialom, imenovanim zdravništvo.

Zaključek. Če bomo hoteli upravičiti zaupanje, ki ga imamo med zdravniki, bomo morali začeti od začetka. Pri tako temeljnih stvareh kot je komunikacija Zbornice z zdravniki. Na začetku je bila beseda. Ki naj bo izgovorjena ali zapisana med zdravnikoma, potem pa naj aparat – na novo naučen, usposobljen, spoštljiv -deluje v imenu moje, naše Zbornice.