Zdravniki – obremenitve in preživetje

Včeraj sem si z zanimanjem ogledala oddajo Preverjeno, v kateri je bilo prikazanih več zanimivih primerjav med zdravniki. Mojo pozornost je pritegnil mladi zdravnik v Zdravstvenem domu Ljutomer, njegove obremenitve v splošni ambulanti in urgenci hkrati. Ob tem pa grožnje, ki jih je deležen s strani nezadovoljnih pacientov. Videti je bilo, da je za vse sam. Za preglede, vožnje, terapevtske postopke, varovanje … Nikjer direktorja, ki bi pojasnil, koliko časa je ta zdravnik tako obremenjen. Zgovorna plačilna lista, zgovoren utrujen obraz mladega zdravnika, ki resignirano pove, da bo vesel, če bo čez 20 let še živ.

To me je spomnilo na začetke moje poklicne kariere v Prekmurju. Takrat smo diplomanti medicinske fakultete takoj po diplomi morali “na teren”. Preden smo sploh lahko kandidirali za specializacijo, smo morali vsaj dve leti delati v splošnih ambulantah. Spomnim se svojega prvega zdravniške poletja, ko sem v enem mesecu dežurala dvanajstkrat. Da sem tak tempo vzdržala, sem si pomagala s kavo – vse dokler se z njo nisem zastrupila. Ponosna sem bila nase, da sem v enem dnevu dosegla “stotko”, se pravi pregledala sto pacientov in opravila še nekaj hišnih obiskov in kakšen mrliški ogled. In ni bilo nikogar, ki bi mi rekel “Zdenka, ustavi se in ne lomi ga!” Na srečo nas pacienti takrat niso zmerjali in nam niso grozili. Bili so nam hvaležni in to hvaležnost izkazovali z jajci in klobasami, ki jih nismo smeli odkloniti, saj bi jih z zavrnitvijo prizadeli. Še dobro, da takrat ni bilo KPK.

Za trenutek sem pogledala v komentarje včerajšnjega prispevka, preko 900 se jih je nabralo. Običajno jih ne berem, tokrat pa me je zanimalo, ali je sploh kdo opazil tega mladega zdravnika in njegovo stisko. Res nisem prebrala vseh komentarjev, a med tistimi, ki sem jih, so bili v večini tisti o “zaslužkarjih”. Kot da je na zgodbo o mladem zdravniku padel mrak in ga nihče ni niti opazil. Iz tega lahko vidimo enega od načinov za ustvarjanje  “javnega mnenja” o zdravnikih. V očeh “komentatorske javnosti” požrtvovalnost mladega zdravnika sploh ni bila zaznana, tudi njegova preobremenjenost ne. A zdravnikov s podobnimi obremenitvami je pri nas vsaj tisoč. Ob zasičenosti z inforamcijami o škandalih in aferah ostajajo praktično neopaženi. Le enkrat letno se spomni nanje znana revija, ki izvaja akcijo Moj zdravnik.

Ob razmišljanju o obremenitvah zdravnikov sem se spomnila bežno omenjenih številk opravljenih zdravniških storitev v drugih vejah medicine. Na primer o razlikah  (večkratnikih) v številu operacij, ki jih opravi posamezni zdravnik v UKC in tisti v lokalni bolnišnici, na primer v Murski Soboti. Ali bo tudi te razlike uredil sporazum med Fidesom in vlado?

Kako si naj ustvarimo podobo zdravnika, ki bo ustrezala dejanskemu stanju? Ki bo na prvo mesto spet postavila tiste zdravnike, ki si prizadevamo za dobrobit naših pacientov, ki se trudimo, da jim s svojim znanjem in delom pomagamo znova pridobiti zdravje ali olajšati življenje? Ki se zavedamo, kako pomembna je tudi medsebojna kolegialna pomoč v trenutkih dvoma, preutrujenosti ali drugačne stiske? Kdo nam bo pomagal pri tem, da bomo postali vidni in prispevali k drugačni javni podobi zdravništva?