Zdravniki smo ljudje in ljudje se bojimo sprememb, čeprav bi nam prišle prav

Nekaj misli o tem strahu, kako ga razrešujemo in o pogumu za spremembo.

Preden se lotim razmišljanja o vprašanju iz naslova, se mi zdi pomembno, da kolegi drug drugemu pokažemo spoštovanje do vsega dobrega, kar je bilo storjeno. Tako je za čestitati vsem številnim kolegom, ki so ustvarili in razvijali našo zbornico, na mestu je tudi hvaležnost. Zgraditi tako velik sistem ni malo in ni lahko. Zato je treba ob načrtovanih spremembah najprej pogledati, kaj dobro deluje in to obdržati, šele nato dodati izboljšave.

Zanimivo misel o spremembah je podal slavni filozof (tudi matematik in nasprotnik vojn) B. Russel. Menil je, da smo vajeni človeške sisteme razumeti kot nedostopne vplivanju, enako kot to velja za naravne sisteme (slabo vreme, potresi, …)  in da se je treba takega načina razumevanja odvaditi. Človeški sistemi so naše delo, lahko vplivamo na njih in jih izboljšujemo. Pravzaprav naj bi to ves čas počeli, če hočemo, da sistem ne postane povsem tog.

Zbornica je torej marsikaj dosegla; je pa živ sistem in za kakovostni razvoj potrebuje tudi vnose sprememb.

Po dolgih letih dela v psihiatriji sem ugotovila, da se ukvarjam z dvema problemoma. Prvi je določena duševna motnja, ki jo je treba zdraviti. To je lažji del mojega dela, saj  se imam za izkušenega klinika.

Drugi problem pa predstavlja dejstvo, da se ljudje tako bojijo sprememb, da se veliko energije paradoksno porablja za to, da do te spremembe ne bi prišlo. Ali pa ne verjamejo, da so spremembe zmožni narediti in jih prenesti – tudi tiste, ki si jih želijo ali bi jim očitno koristile. V takih zadregah glede sprememb smo si ljudje podobni, ne glede ali gre za paciente ali zdravnike.

Pred kakršnokoli spremembo, tudi na bolje, smo praviloma razdvojeni (ambivalentni) – spremembe si lahko želimo, hkrati pa nas skrbi, kakšen bo izhod. V obstoječem stanju vsaj vemo, za kaj gre. Možnost sprememb, čeprav na bolje, pa lahko vnese negotovost, kako se bodo te spremembe odražale na nas. To razdvojenost – ki je sama po sebi za nas neprijetna – razrešujemo na različne načine. Pravimo, da poskušamo razrešiti kognitivno disonanco. Primer: imamo dve (kognitivni) informaciji, ki si med seboj nasprotujeta. Na primer dva kandidata, ki govorita podobno: da je njun program odličen in najbolje naslovi pričakovanja zdravništva. A programa in osebi, ki ju predstavljata, se zelo razlikujeta.

Opazimo in zaznamo  nasprotja med programoma 1 in 2 (tudi med kandidatoma) – smo torej v kognitivni disonanci.

V takšni situaciji (ali voliti za kandidata s programom 1 ali za kandidata s programom 2) doživljamo notranji konflikt, neskladnost v doživljanju, kar nam praviloma ni prijetno. Pojavijo se lahko različne reakcije na tako neprijetnost, saj želimo ti dve različni doživljanji med seboj »izravnati« in tako razrešiti kognitivno disonanco.

Lahko npr. preprosto nehamo razmišljati o tem (določenem) vprašanju. Tako je eden od možnih načinov, da se znebimo te razdvojenosti v sebi, da se ne ukvarjamo z volitvami za predsednika zbornice.

Lahko eno od informacij, ki prispeva k naši razdvojenosti, enostavno zavržemo. Izberemo en program in o drugem sploh ne razmišljamo.

Lahko sledimo določenemu človeku, ki nam predstavlja avtoriteto in sledimo njegovemu ali njenemu mnenju ter se odločimo v skladu s tem.

Obstaja zelo zanimiva možnost razreševanja te razdvojenosti med dvema različnima informacijama.

Nadaljevanje Majinega prispevka …