Živa Novak Antolič se predstavi

Živa Novak Antolič je zdravnica z vso svojo bitjo. Čeprav se druživa šele zadnja štiri leta, je vsebina najinega druženja zelo raznolika, a ima močno skupno točko: uvajanje profesionalizma v slovenski zdravstveni sistem in prenašanje znanja na mlade.

Njena samopredstavitev je nekoliko daljša od ostalih članov ekipe ZZP, a je branje sila zanimivo in poučno za vsakega zdravnika.

Živa, ki je bila nagrajena z nazivom Honorary Fellow of EBCOG,  je v birokratskem postopku naše zbornice nedavno ostala brez veljavne licence. Žalosten epilog odnosa do zdravnice, ki je veliko prispevala tudi k delu zbornice. 

 

Takole pa opisuje svoja razmišljanja:

»Strokovno obvladati svoje delo, z bolniki pravilno ravnati in delati skrbno in složno«*.

*Napisal prof dr Franc Novak leta 1946

Ko so me upokojili, sem ugotovila, da zaradi papirjev, ki ti jih izročijo, ne moreš nehati biti zdravnik. Moje vodilo je postalo: Nikoli nisi prestar, da spreminjaš svet na bolje. To je rekel Lars Kolind, ne vem pa, če prvi. Tudi definicijo norosti: Delati isto, pričakovati drugačen rezultat, pripisujejo različnim avtorjem. Tudi Einsteinu; pove ga pa tudi eden od mojih vzornikov, zdravnik dr Edward de Bono. Slednji, ki je bil dvakrat nominiran za Nobelovo nagrado, dejansko dela drugače in spreminja svet na bolje. Živi v skladu s svojim Priročnikom pozitivne revolucije. Simbol pozitivne revolucije je odprta roka, kjer palec pomeni učinkovitost, kazalec vizijo, sredinec spoštovanje, prstanec samoizpopolnjevanje in mezinec prispevek prav vsakega k boljšemu svetu. Martin Luther King jr je rekel: Tragedija v času socialne tranzicije niso toliko slaba dejanja slabih ljudi, ampak strašna tišina dobrih ljudi.

Seveda ne morem iz svoje kože: znanstveno pošteno je citirati tiste, ki so kaj pogruntali. Priznam, da se mi tokrat ne ljubi iskati prav prvega, ki je kaj rekel, saj tole ni znanstveni članek za točke; takih točk ne rabim več. Citiranje pametnih misli drugih pomeni, da sem se vedno in povsod še željna učiti. Od upokojitve naprej gledam na stvari precej širše. Kot hčerki zdravnika, snahi zdravnika, vdovi zdravnika, svakinji zdravnika, mami farmacevta, ki dela v bolnišnici (in je obenem magister klinične psihologije in se ukvarja z zavzetostjo za jemanje zdravil) in mami zdravnika, mi res najbrž ni bilo mogoče gledati širše, dokler sem bila sama aktivno predvsem v medicini. V medicini, ki je krasna; kajti zdravstveni sistem je nekaj drugega.

Tega me je naučil prim Vasilij Matko Cerar. Ste opazili, da ni pike? To je moj mali upor zoper birokracijo: za hitrejše pisanje in za spreminjanje obstoječega. Samo dodajanje računalnikov/ programov/ novih tehnologij in nič odstranjevanja starega – pomeni le podvojeno birokracijo. Pa načrtovalci naj si prej preberejo de Bonovi Enostavnost in Thinking to create value – bonting. Bonting je beseda, ki jo je izumil, tako kot veliko drugih.

 

Že od 2008 vodim delavnice za treniranje vseh, ki učijo druge, tako imenovane TTT delavnice. Tudi tega se nisem spomnila sama. Evropski specializanti porodništva in ginekologije so zahtevali, naj se vendar končno mentorji naučimo, kako učiti mlajše! Takrat sem bila predsednica SCTA, Standing Committee for Training and Assessment (po naše bi rekli Komisija za specializacije) pri Evropskih porodničarjih in ginekologih, EBCOG (European Board and College of Obstetrics and Gynaecology) in sem enostavno morala to izpeljati. Pa pač sem. V okviru EBCOGa po Evropi –  in sem tudi za to maja 2016 v Torinu dobila najvišje priznanje EBCOGa, Honorary Fellow of EBCOG (FEBCOG). In to v kakšni družbi! Na odru smo bili: Prof Sir Sabaratnam Arulkumuran, Prof Ziva Novak Antolic, Prof Chiara Benedetto, Dr Rolf Kirschner and Prof Gamal Serour. (Sem upala, da bo kdo to napisal v poročilu o kongresu v ISIS, pa ni; tako se moram pa sama hvalit).

V Sloveniji tudi nisem začela sama, pač pa s primarijem Vasilijem Matkom Cerarjem, zdravnikom z vizijo. Posebej ponosna pa sem na to, da so me pred kratkim poiskali študentje medicine in mladi zdravniki, da smo se povezali v Zavodu Medicinski trenerji – treniramo mehke ali generične veščine. S svojim delom želimo prispevati k nadgradnji osebnostnih kompetenc zdravstvenih delavcev, k dvigu zaupanja med zdravstvenimi delavci in pacienti ter spodbuditi  prevzemanje odgovornosti za boljše odnose. Zelo sem bila ponosna in obenem ukrotila svojo nadutost (prej misleč, da počnem nekaj novega), ko sem (sicer šele pred nekaj meseci) »odkrila« članek svojega očeta v Zdravstvenem vestniku iz leta 1946: Odnos do bolnika – zrcalo nove dobe. Tam je v sklepu napisal, da moramo zdravniki strokovno obvladati svoje delo, z bolniki pravilno ravnati in delati skrbno in složno. Sem pa to vzela kot sporočilo, da lahko na področju profesionalizma in generičnih veščin delujem še dolgo, saj je področje brezčasno. Ne kot tehnologija, ki dirja z vedno večjo hitrostjo. Včasih sem rekla, da bi rada prišla čez 100 let nazaj na Zemljo, da vidim kako bo. Zdaj se pa spremembe pred mojimi očmi dogajajo tako hitro, da mi ne bo treba hoditi nazaj. Umetnost prilagajati se, pobrati najboljše od tehnologije, da nam je v pomoč, a pri medsebojnem stiku z bolnikom in kolegom ohraniti pogled v oči, ne pa v računalnik, telefon ali kaj podobnega, kar prihaja.

Minilo je 75 let od prvega telefona do prvih 50 milijonov uporabnikov, le 4 leta do enakega števila uporabnikov interneta (http://reports.weforum.org/future-of-jobs-2016/) in da razširitev novih tehnologij do 50 milijonov uporabnikov štejejo v dnevih, urah, minutah; to je krasno!

Sama pa proaktivno iščem odgovore, kako človeka uskladiti z napredkom, da se bo počutil dobro ob tem kar počne, ne pa kot stroj, ki ga moramo zdravniki (oprostite, čeprav nimam več licence, se počutim kot zdravnica) popraviti, da bo lahko delal naprej. Da se zdravnik ne počuti manjvrednega, kadar ne more več vzdržati fizičnega in psihičnega pritiska. Da se da pomagati, me učita dr Rachel Naomi Remen in dr Pamela Wible, ki si – neinformirani trmasti zdravnici! – tudi ne dasta dopovedati, da posameznik ne more nič spremeniti!

Ja, vem, sem se kar razpisala. Tisti, ki imajo mojo skoraj knjigo Potem in prej, mi niso zamerili, saj so v njej našli dosti uporabnega tudi zase. Upam, da boste tudi vi v tem pisanju, zato citiram, od koga sem se kaj naučila.

 

Zakaj podpiram Zdenko

Zdenko sem osebno spoznala šele pred nekaj leti. Vidim jo kot realistično trdno žensko, ki ve kaj hoče in se ne bo pustila poteptati, ne bo pokleknila ob pritiskih, gre strumno proti ciljem, vrednotam, cenim jo kot človeka in zdravnico. Je najboljša izbira za doseganje zastavljenih ciljev nove zbornice, močna ženska, ki se ne vda. Je poštena, transparentna, sposobna nasprotovat političnim in drugim lobističnim vplivom, ki poskušajo ZZS in posledično zdravnike in zdravstvo spremeniti v svoje orodje in jih skomercializirati.

 

Motiv za sodelovanje v ZZP

Moj motiv za sodelovanje je povsem egoističen: hočem vedno boljšo prihodnost zase, za svoje otroke in vnuke, da nam bo zdravstvo dostopno, da bo kvalitetno in da se bomo v sistemu počutili zelo dobro.

No ja, tudi zato, ker mi je mar ljudi. Ni mi vseeno kaj se dogaja z medicino in zdravstvom, predvsem pa z odnosi. Da bodo zdravniki spoštovali sebe in paciente in da bodo delali najbolje kar se da za zdravje ljudi. Da bodo ohranili avtonomijo, se uprli asimetričnemu nagrajevanju, prisiljevanju v kognitivno revščino zaradi neobstoja časovnih blazin (gl Dan Ariely) in zbirokratizirani pravičnosti (gl Grega Repovž).

 

Ker nevroznanstvenica dr Jill Bolte Taylor (My stroke of insight) pravi, da moramo vsi bolj uporabljati tudi desno polovico možgan. Ker si prizadevam ljudi – ki so na na tanki črti med zadovoljnim sužnjem in osebnostjo z avtonomijo – usmeriti  na to slednjo pot. Da vedo, da so sami odgovorni in da lahko vplivajo na svojo prihodnost, da si s svojo zavzetostjo izborijo pravice, se borijo, ne odnehajo. Da delajo tisto, kar jih veseli (da se to izide, jim povem tudi osnove finančne pismenosti). Vztrajam kljub temu, da zgleda na prvi pogled kaotično in nemogoče. Celo življenje sem se trudila za izboljšave in za preventivo in ne bom odnehala. Večina ljudi si danes ne upa povečati pričakovanj. Z razmišljanjem po De Bonu sem se veliko naučila in želim prenesti ta znanja še na druge, želim si da se bi ljudje bolj vključevali v reševanje izzivov, s tem ko bi sodelovali, počutili bi se bolje in še raje delali, vplivali na druge za izboljšave – z eno de Bonovo besedo: vedno je EBNE (excellent but not enough)! Ni važno ali je lahko ali težko, važno je če je vredno! JE.

 

Nazadnje in pomembno: v skupini ZZP sem našla izjemne ljudi, v družbi katerih uživam in se počutim varno.