Categories
Pisma podpore Volitve 2020

Dubravka Bračika Vidmar

Besedilo je bilo napisano marca 2020

Zanesljivo se v dnevih korona – krize nisem bistveno razlikovala  od večine Zemljanov in sicer po tem, da je bilo časa za premišljevanje in globok uvid več kot dovolj. V tišini in osami se misli zbistrijo in na intuitivni ravni postanejo zelo verodostojne.

Naj kar v začetku povem, da me ni navdihnila volilna kampanja za predsednico ali predsednika Zdravniške zbornice Slovenije. Protikandidatko sedanje predsednice prof. Bojano Beović visoko cenim po strokovni plati, tudi vsi redki osebni kontakti z njo tekom dolgoletnega sobivanja v UKC Ljubljana so bili nedvomno korektni. Vendar pa je po osebni plati nikoli nisem imela priložnosti spoznati. O drugi protikandidatki Tanji Petković pa ne vem absolutno ničesar.

In ker se v življenju vedno držim vodila, da govorim, razpravljam in pišem le o tistem, kar zares dobro poznam, v resnici lahko pišem le o Zdenki. Ker njo poznam dlje kot velika večina tistih, ki ima z njo opravka sedaj ali v kolikor toliko bližnji preteklosti. Jaz jo namreč poznam od najinega 18. leta.

Bilo je indijansko poletje in stali smo pred leseno barako Inštituta za anatomijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Mešanica vznemirjenja, blage zbeganosti in vonja po neznanem….skozi meglo teh mešanih občutkov k meni pristopi dekle z velikimi modrimi očmi: «A ti si torej ta slavna … «. Nekaj dni nazaj je bila na zdravniškem pregledu pri nekem specializantu; ko je slišal, da začenja študirati medicino, je rekel: «O, potem boste skupaj s sestrično moje žene …«. Abecedna bližina začetnic najinega priimka naju postavi v isto skupino pri večini vaj. In tako kreneva po poti spoznavanja. Ko mnogo let pozneje, takoj po njeni izvolitvi za predsednico ZZS, letijo nanjo očitki, da je pohlepna za denar, češ da si hoče nesramno visoko odrediti plačo, ne vem, ali bi se na glas smejala ali pa bi me popadel bes. Pomislim: »O, sveta preproščina! Ne obsojajte vi, ki je ne poznate!« Zadnje, kar bi ji lahko kdo očital, je pohlep po materialnem bogatenju, ki ga v prvi vrsti simbolizira denar. Nikoli, res nikoli, ji sama ne bi mogla očitati česa takega. Glede tega očitka me resnično premaga bes. A takoj za tem se moram tudi od srca nasmejati- in sicer temu, kar bi ji JAZ imela očitati v letih najinega sobivanja na MF LJ. Da si namreč vedno kupi vsaj eno do dve številki prevelika oblačila. Jaz, katere fokus je tedaj na tesnih kavbojkah in mini krilih ( pa tudi, če je za to treba kdaj pa kdaj malo stisniti zobe), nekaj časa le modro opazujem in molčim. Nato pa ne morem več zdržati in planem: «Zakaj vedno vsaj za številko preveliko….?« Odgovor je popolnoma miren in zbran: «Da lahko stopim…«

In v tem odgovoru je zelo veliko simbolike. Mirnost in preudarnost ter popolno zaupanje vase, da ima prav, jo tudi sicer odlikujejo ves čas študija. Name gleda sicer z vso simpatijo in naklonjenostjo, a jaz dobro vem, da me ima hkrati tudi za malo otročijo. Kljub brezhibnemu preskakovanju ovir, ki jih pred nas postavlja študij medicine (kar pri meni vsekakor občuduje), moj fokus namreč ni kaj prida zazrt v načrtovanje prihodnosti, temveč se vztrajno ziba v rock’n roll ritmih… in tako večkrat zinem kaj neprimernega na neprimernem mestu. In dobim po nosu, česar mi ona nikakor ne šteje v čast. Skratka, nedvomno me prehiteva v zrelosti. Ampak kljub temu se rada druži z menoj. Za vikend me povabi na svoj dom v Mursko Soboto (kasneje še večkrat), kar z veseljem sprejmem. Moja afiniteta do Panonske nižine in njenega obrobja je namreč neizmerna- zaradi neskaljeno srečnega časa v otroštvu, ki sem ga preživela pri starih starših v takem okolju. Med obilnim kosilom spoznam njeno družino: oče je malo skrivnostno moder, absolutno pozoren v poslušanju sogovornika, s svojo zajetno postavo učinkuje avtoritativno. Mama je popolno nasprotje – zelo nežna in krhka. In ko mi povedo, da je njena ljubezen (po poklicu je profesorica biologije) prekmurski črni tulipan, se tudi jaz popolnoma raznežim.

Tega črnega tulipana ne bom pozabila do konca življenja, čeprav ga v živo nisem videla nikoli. Zame ostaja skrivnostni simbol Prekmurja, o katerem mi se včasih sanja.

Dojamem, da je Zdenka popolna kombinacija dobrih lastnosti svojih staršev – modrosti očeta in občutljivosti matere.

Čas študija se izteče. S svojim življenjskim sopotnikom, ki mu ostaja zvesta in predana celo življenje, odideta v Mursko Soboto. In najino dotlej intenzivno druženje preide v drugo fazo. Prepuščeno je bolj občasnim ter bolj ali manj naključnim srečanjem, v katerih pa je še kako veliko simbolike in nekih nevidnih znamenj. Pride obiskat mojo mamo. Naslednji dan izvem, da je magistrirala. Nekega dne odprem vrata svoje ordinacije in hočem prečkati » najprometnejšo avenijo« UKC ( prehod med UKC in Polikliniko) in se dobesedno zaletim v – Zdenko. »Dolgo se nisva videli…si v redu…?« Zvečer na poročilih slišim, da je bila na enega najuglednejših mest v državi imenovana dr. Zdenka Čebašek Travnik. Ko skozi naslednja leta sledim njeni drži na tej funkciji, sem ponosna, da jo poznam.

Po njeni vrnitvi v stroko sledi niz nekih malih, bolj kot ne naključnih srečanj, v katerih izvem tudi nekaj, kar me popolnoma presune. Da ji namreč prinašam srečo … kadar koli se ji je zgodilo kaj pomembno pozitivnega v življenju, je menda pred tem srečala mene.

Kako sem se potem znašla v njeni ekipi, potem ko ji je bilo končno dovoljeno postati predsednica ZZS, je malo daljša zgodba, ki bi presegla okvir tega pisanja. Vsekakor sem postala članica Sveta za izobraževanje ter na željo in po izbiri njegovega predsednika, izjemnega Gregorja Prosena, tudi njegova namestnica in predsednica Komisije za akreditacije učnih ustanov. In potem je bilo spet čutiti eho tistih davnih časov študija – ona modra in preudarna, midva s predsednikom SIZ-a malo vihrava in polna drznih idej. A nikoli naju ni poskusila ovirati. » V razmislek vam(a) dam….«, so se začenjali njeni e-maili.

Da svoje empatije ne igra, me je popolnoma prepričala, ko sem doživela tragedijo hude bolezni otroka v svoji družini. Tudi ko so bile stvari na ZZS najbolj zapletene, se je prvo vprašanje glasilo:« Kako je Beli…?«

V triletnem mandatu njenega predsedovanja ZZS sem imela možnost od blizu opazovati njeno delovanje. Pogosto sem se spomnila na očitek takoj po zmagi na volitvah, da se »vede avtoritativno«.  Zares vsakič na novo ostrmim, ko se spomnim na to. Od kod le taka ocena? Povsem mirne vesti lahko zatrdim, da ni bilo ne duha ne sluha o kakršni koli avtoritativnosti. Ravno nasprotno – ves čas je šlo za iskanje kompromisov, upoštevanja vseh predlogov in pomislekov, ki so bili vsaj malo utemeljeni. Iskanje ravnotežja med tremi nivoji delovanja zdravnikov, med centri in periferijo, med mladimi in seniorji. Dostopnost za vse pobude, pripombe, kritike … še tako prenapeto in nevljudno pismo je bilo deležno vljudnega odgovora. Bil je posluh za zaposlene, posluh za racionalizacijo poslovanja, pozitivno bilanco in skrb za stavbo. Bilo je skrbno vodeno sodelovanje s Slovenskim zdravniškim društvom, s katerim smo skupaj zastavili prenekatere načrte. A spet se je našla tudi neka komična pomanjkljivost, podobna oni s preveliko številko oblačila – novoletne zabave na ZZS so bile brez alkohola (razen če si ga je kdo prinesel sam) – Zdenka, predana svojemu prepričanju in poklicnemu poslanstvu, z alkoholom ni »častila« nikogar. Morda je tudi na ta način »lažje stopila«.

V življenju sem se velikokrat prepričala, da se javna podoba človeka lahko močno razlikuje od tiste, ki jo imaš, če tega človeka poznaš, zares dolgo poznaš.

Ali so torej zdravnice in zdravniki, volivke in volivci, sposobni v Zdenki prepoznati lastnosti, ki jih poznam jaz, je vprašanje za Orakel v Delphih. Srčno upam, da DA. Ker v tem primeru jim lahko zagotovim, da bo naslednja štiri leta ZZS v dobrih rokah.

Mag. Dubravka Bračika Vidmar je specialistka radiologije, v tem mandatu predsednica Komisije za akreditacije pri Zdravniški zbornici Slovenije