Categories
Razmislimo

Ljudi je strah

V današnjih Financah je novinarka Simona Toplak ubesedila misli, ki so vedno bolj pogoste: kako naj zaupamo ukrepom, ki jih vzdržuje le strah pred kaznijo.

A z vsemi temi poročili in sporočili Beovićeva in Janša, da ne omenjam tvitov, ne vzpostavljata zaupanja, spoštovanja, solidarnosti. Prav nasprotno: učinek je strah, učinek je nezaupanje, učinek je revolt. Ljudje nosijo maske, ker jih je strah kazni, ne zato, ker bi imeli zaupanje, da je maska koristna. Večina ljudi ne hodi iz občine v občino, ker je to koristno, ampak ker jih je strah policije. Ljudje se ne bojijo korone, bojijo se kaznovanja. Ljudje ubogajo, ljudje ne spoštujejo. Splošna zavest, ki sta jo vzpostavila Janša in Beovićeva, je strah. Strah pred oblastjo, strah pred ukrepi namesto njihovo spoštovanje, strah pred drugimi ljudmi, strah povedati, strah narediti, strah spremeniti.

Že nekaj dni dobivam sporočila iz različnih virov s podobno vsebino: zakaj nam vsem stalno grozijo, nas omejujejo, nas imajo za neodgovorne in krive za to, da se epidemija ne umirja. Zakaj moramo vsak dan poslušati strašljive in grozljive številke o hospitaliziranih in umrlih. Ali res kdo verjame, da z grožnjami lahko motiviramo ljudi za drugačno vedenje?

Ker sem svojo poklicno pot v veliki meri posvetila motiviranju posameznikov in družin, da bi spremenili svoj način življenja, si upam o tem kaj napisati. Dokazano je, da je motivacijski način veliko bolj učinkovit od konfrontacijskega. Ali drugače povedano: konfrontacija o škodljivosti pitja in vzbujanjem občutka krivde pri odvisnemu od alkohola gotovo ne bo prinesla spremembe. Pitje bo le še bolj skrival. Po drugi strani pa motivacijski postopki zanesljivo delujejo!

A kot da svetovalna skupina, minister, vlada in vsi vabljeni govorci o tem nič ne vedo in se vedno znova zatekajo k moraliziranju. Ljudi je strah in v strahu se mnogi poskušajo zavarovati pred grožnjami tako, da jih nočejo slišati. “Če ne boste upoštevali teh ukrepov, bomo sprejeli še strožje. In če tudi strožjih ne boste upoštevali, vas več ne bomo zdravili.” Posledica: ljudi je še bolj strah in še manj slišijo.

Ali bomo kdaj deležni drugačnih sporočil, iz katerih bodo ljudje lahko prepoznali, da je odgovornim res mar zanje? Da jih zanima, kako živijo in kako prenašajo omejitve in s tem povezane obremenitve. Da bi jim mirno in spoštljivo pojasili, kako in zakaj kateri ukrepi delujejo in zakaj jih je treba spreminjati. Tako pa na družbenih omrežjih lahko preberemo: “Še vedno dvomim, da smo za vse krivi državljani, pa tudi če to zdravnik pove.”

Ali razumemo sporočilo?