Categories
Razno

Objava v Dnevniku

Že dalj časa sem pripravljala besedilo za objavo v enem od bolj branih dnevnih časopisov in ga najprej poslala “največjemu”, kjer so objavo zavrnili. V Dnevniku niso imeli pomislekov in članek je zdaj dostopen vsem.

Članek je ves dan pri vrhu branosti odprtih vsebin.

Že do sedaj je vzbudil več reakcij, ki so, kot je to običajno – razdeljene na pozitivne in negativne.

Bitke za zmanjšanje posledic epidemije še ni konec, žal. Trajala bo še dolgo. V mojem besedilu so jasno napisani predlogi, kako naj jo generali bijejo naprej.  Predloge in prošnje sem v preteklosti že pošiljala Bojani Beović, od katere sem sicer dobila vljudne odzive, a nikoli koraka naprej – kako bi nek predlog skupaj uresničili. Kot predsednica zdravniške zbornice sem s sporočanjem imela tudi čisto formalno zadrego – edini naslov, preko katrega sem lahko komunicirala, je osebni mail vodje skupine. Na ta naslov pa je uradno pošto težko poslati.

Na spletni strani Ministrstva za zdravje ta skupina nima nobenega administrativnega okvira – niti ni najti sklepa o ustanovitvi ali priporočil ministru (vladi?) v pisni obliki.

Nekateri mi očitajo, zakaj se nisem oglasila že prej. Kdaj prej? Pred volitvami? Takrat bi se kritiko delovanja skupine gledalo skozi prizmo predvolilne kampanje. Še prej? Ko so pozornost javnosti pobirali nasprotniki vladnih ukrepov in bi me hitro povezali z njimi …

In še najvažnejše – nikakor se mi ni zdelo fair, da javno postavljam pod vprašaj vladne ukrepe, dokler so ti delovali in se je epidemija (preko poletja) umirila.

Še vedno imam čisto vest in vem, da nisem naredila nič narobe. Nasprotno, če bi molčala še naprej, bi si očitala, da nisem dvignila glasu, ko bi lahko še kaj spremenila. Zato komuniciram po več kanalih z različnimi ljudmi. Seveda tisti, meni naklonjeni, sporočajo, kako dobro sem napisala, pa da bi to morala že prej.


Se pa oglašajo tudi tisti, ki vidijo v članku poziv k bojkotu volitev. In ki jih ni prav nič motilo, ko so se v volitve vmešavali sindikati, zdravstvo.si, “poštarji” in drugi pomembni kolegi. Vse z namenom, da bi zmagali “naši”. Zavedam se, da moje pisanje lahko vzbudi maščevanje. Ne bo prvič … da se mi to zgodi zaradi izrečenih ali napisanih besed.

Tisti, ki me dobro poznajo, bodo razumeli takoj, tisti, ki me ne, pa pozneje.