Danes o mladih zdravnikih na okrogli mizi – o zobozdravnikih pa nič

Danes se nas je v modri dvorani  Zdravniške zbornice Slovenije zbralo kakšnih 150 – da bi poslušali o tem, kako zdravniška zbornica skrbi za mlade zdravnike in njihovo izobraževanje. Poslušalci smo bili vseh starosti – od mladih do ne več mladih, od študentov medicinske fakultete do profesorjev in vse vmes. Seveda so bili prisotni tudi nekateri koordinatorji specializacij, pa glavni mentorji, pa še kdo – vsak od nas z določenim motivom.

Sledi subjektivni zapis o dogodku, zapisala sem kar sama. 

Prva govorka je bila prof. dr. Bojana Beović, ki je pojasnila, da prim. Možina ne bo govoril – da ne bi prišlo do kakšnega nesporazuma, da gre za volilni zbor. Torej ne gre za volilni zbor, temveč za delovno srečanje z mladimi zdravniki, kakršnega ni bilo že kakšni dve leti ali dlje. Zakaj ravno ta (volilni) teden, pa ni pojasnila. Navedla je številke – več kot 1800 specializantov, katerih specializacije organizira in vodi zdravniška zbornica. Gospa Tina Šapec, ki pri ZZS vodi oddelek za specializacije, je predstavila primerjalno (anketno) študijo nekaterih evropskih držav in Slovenije. Iz predstavitve sem dojela predvsem to, da so sistemi podeljevanja in izvajanja tako različni, da jih ni mogoče dati niti na skupni imenovalec.

Prof. dr. Zlatko Fras je povedal nekaj o kompetenčnih modelih, ki naj bi bili strukturno ogrodje vseh specializacij. V njegovi predstavitvi je bilo opaziti tudi besedo profesionalizem in potrebo, da se poleg strokovnega znanja zdravnike nauči tudi ustreznih odnosov in vodenja.

Končno smo dočakali predstavitev mlade zdravnice Tine Bregant, ki je prva opozorila na težave mladih zdravnikov, zaradi katerih smo se pravzaprav zbrali. Jasno je povedala, da je treba prenoviti tako vsebine specializacij, kot e-list specializanta. Glavni poudarek njene predstavitve je bil na odnosu med mentorjem in specializantom. Ta dvosmerni proces ne zaživi; prav bi bilo, da bi bili mentorji ustrezno nagrajeni ali tudi kaznovani, če svojega dela ne opravljajo ali opravljajo neustrezno. Predlagala je, da bi se ustanovil nekakšen zaupnik za specializante, kateremu bi specializanti lahko zaupali težave  iz odnosov z mentorji – saj se zdaj ocenjevanju mentorjev izogibajo tako, da vsem podelijo dobre ocene.

Sledila je razprava, nekateri razpravljalci so se predstavili, drugi ne. Vse se je vrtelo okrog treh tem:

  • nujno je treba prenoviti specializacije, kar se za večino že dolgo ni zgodilo; skupaj s specializacijami pa je treba posodobiti e-list specializanta,
  • pri prenovi vsebine specializacij je nujno sodelovanje Slovenskega zdravniškega društva, a na okrogli mizi predstavnikov SZD ni bilo (so bili povabljeni?),
  • problematiziralo se je delovanje glavnih mentorjev, čeprav so nekateri mentorji zelo dobri; vprašanje o tem, kako in komu sporočiti, da je nek mentor neustrezen, pa je ostalo neodgovorjeno.

Mladi zdravniki so pričakovali konkretne odgovore, kaj se na odpravljanju teh težavah že dela v okviru ZZS, kaj in kdaj se bo spremenilo. Pa s(m)o slišali, da bodo mladi imeli “še več možnosti za sodelovanje” pri programih in izvedbi specializacij, “čeprav jih imajo že zdaj dovolj”. Pa da pri zbornici obstaja skupina mladih zdravnikov … (hitri pogled na spletno stran ZZS je ni odkril).

In izkupiček?

Zame je bil to zanimiv vpogled v obsežno problematiko podpiplomskega izobraževanja, ki  mi to omogoča primerjavo s sporočili, ki jih dobivam od mladih zdravnikov neposredno na moj naslov.

  • Ugotovim lahko, da so zgodbe zelo, zelo podobne.
  • Da so spremembe v pripravništvu in specializacijah nujne in z njimi ne gre odlašati.
  • Da do mladih zdravnikov ni pošteno, da se jih toliko časa ni povabilo na podoben dogodek.

In še nekaj sem opazila. Kljub mnogim izrečenim besedam o avtonomiji zobozdravnikov v predvolilnem času, pa o njih na danšnji “okrogli mizi” ni bilo rečeno prav nič. Kot da so že samostojni v neki svoji zbornici, ki z našo skupno Zdravniško zbornico Slovenije nima nič skupnega.