Kako naj ravna zdravnik: Zaupanje

*Z besedo  “zdravnik” imam v misih vse zdravnike in zobozdravnike, ki delajo s pacienti,  ne glede na njihov spol, specializacijo ali delovno okolje. 

Prihajajo pisma kolegov, ki me podpirajo v kandidaturi. Med njimi so tudi sporočila, ki jih bom – seveda z dovoljenjem piscev – objavljala v blogu. Današnjo vsebino je prispevala kolegica internistka kardiologinja  Ana Veternik Debeljak in govori o zaupanju.

Nimam znanj s področja psihologije in psihiatrije. S svojimi izkušnjami pa lahko rečem, da je zaupanje temeljna vrednota pri odnosu tako v zasebnem kot tudi profesionalnem svetu. Razmišljala sem o komunikaciji med nami zdravniki. Največkrat komuniciramo preko napotnic, odpustnic in ambulantnih izvidov. Komunikacija pa poteka tudi preko bolnikov, včasih zavedno, večkrat tudi nezavedno.

Poglejmo primer: 80-letnega bolnika sem več let spremljala zaradi aortne stenoze. V letu 2015 sem glede na UZ srca ocenila, da je kandidat za kirurško zdravljenje. Kot večina 80-letnikov je bil do kirurškega posega zadržan, vendar se je po daljšem pogovoru s predlogom strinjal. Opravil je vse  predoperativne preiskave, dokumentacijo smo poslali v center, ki ga je izbral. Med čakanjem se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Po dogovoru s hčerko, ki je tudi zdravnica, smo želeli postopek pospešiti, saj je gospod postal simptomatski. Kmalu je bil sprejet v bolnišnico za potrebno diagnostiko in zdravljenje. Na dan sprejema je bil v stiski. Zaposleni so mu dali vedeti, da je bil sprejet predčasno zaradi družinske povezave. Hkrati je bil jezen na hčerko – zdravnico, ki je po njegovi oceni pretiravala z oceno njegovih simptomov in izsilila predčasno obravnavo. Popoldne je na oddelku kratkotrajno izgubil zavest. Odnos do njega se je v trenutku spremenil. Postal je ogrožen bolnik. Naslednji dan so s preiskavami potrdili hudo aortno stenozo, ki je zahtevala kirurško zdravljenje. Predlagali so, da ostane v bolnišnici zaradi ogroženosti. Vse se mu je zdelo čudno, včeraj je bil oseba, ki izsiljuje, danes pa je tako hudo bolan, da mora na  operacijo počakati v bolnišnici. Spet je bil v hudi stiski, saj ni verjel da je res tako hudo bolan. V nadaljevanju je bil operiran, z nekaj manjšimi zapleti. Trenutno je v redu, hvaležen za zdravljenje.

Oglejmo si, kako je potekala komunikacija v tem primeru. Preko bolnika smo komunicirali o primernosti kirurškega posega. Največ obsojanja je bila deležna hči zdravnica, seveda tudi jaz, ki naj bi bila orodje za dosego cilja. Gospod je razmišljal o naši zdravniški komunikaciji. Bil je razočaran, saj je ocenil, da ne zaupamo drug drugemu.

Na svoji strokovni poti sem delala najprej v ambulanti splošne medicine, v nadaljevanju kot specialist na sekundarnem in tudi terciarnem nivoju. S kolegi zdravniki sem komunicirala v različnih vlogah. V trenutni vlogi zdravnice na sekundarnem nivoju uživam v zaupanju pacientov, ki mi povedo, kako me dojemajo in ocenjujejo kolegi na terciarnem nivoju. Te ocene so zelo različne, od “zelo vas cenijo” do “vredni ste manj kot študent medicine”. Takšne komentarje pacienti doživljajo zelo različno, a se vedno nanašajo na zaupanje. Razmišljajo: “ali je prav, da sem ji zaupal?” in “komu naj zaupam?” Ker odgovorov ne poznam, jim svetujem da se odločijo po lastni presoji.

Vprašajmo se, ali z izjavami kot so “Ja kdo pa vas je poslal?” ali  “Kje pa ste hodili do sedaj?”…. res koristimo pacientu ali ga zgolj izrabimo kot prenašalca sporočila napotnemu zdravniku? Prepričana sem, da pacientu s tem ne koristimo in da več kot o njegovem stanju povemo o nas samih. Ali res zaupamo kolegu? Ali lastno kariero gradimo na tem, da očrnimo kolega?

Vprašajmo se torej: Ali zaupamo kolegom? Ali z nepremišljenimi izjavami morda sami rušimo ugled zdravništva? Se dovolj zavedamo, da s svojimi neprimernimi izjavama lahko vplivamo na (ne)zaupanje pacientov?