Licence bolijo – tretjič

Ko smo se v mesecu maju začeli pripravljati na mojo kandidaturo za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije, smo se seznanili s različnimi zgodbami kolegov in kolegic. Te zgodbe so se nas dotaknile in nas spodbudile k razmisleku, kako izboljšati odnos “zbornice” (zbornica so dejansko ljudje) do članov in tudi odnos članov do zbornice. Razmišljali smo o tem, kaj vsak od nas lahko stori, da bi se čimveč članov v zbornici počutilo dobro. Kolega Eldar Gadžijev je te misli strnil v poglavju Pripravljamo možnosti, da zbornica zaživi z združenimi močmi in zapisal, “da bi bilo pomembno, da se “politika” zbornice najprej usmeri v izpolnjevanje pričakovanj in potreb zdravnikov in zobozdravnikov. Potrebna je nova pozitivna energija, s pomočjo katere bi, ob združevanju moči članstva, lahko uspešno delovala v prid stanu, pa tudi v odnosu do ostalih dejavnikov v zdravstvu ter v odnosu do javnosti.

V blogu o licencah (6.11.2016) sem nekaj zgodb o tem, kaj bi se dalo izboljšati, zbrala pod naslovom Licence “bolijo”. Nobenega razloga nisem imela, da kolegom ne bi verjela. Tudi dopise, ki so jih dobili iz ZZS, sem videla. Njihova prizadetost me je spodbudila k razmisleku o tem, kaj bi se dalo izboljšati. In to sem tudi napisala:

Ko bomo zbornico vodili člani ZZP in naši sodelavci, se to ne bo zgodilo več. Takoj bomo uvedli takšen postopek, ki bo pokazal, da zbornica ceni in spoštuje svoje člane in zna temu primerno ravnati. Vsakega člana, ki mu grozi izguba licence, bomo pol leta pred iztekom licenčnega obdobja prijazno povabili na osebni pogovor, na katerem bo prisoten nekdo iz izvršilnega odbora (torej zdravnik ali zobozdravnik) in en pravnik, ki postopek obvlada s pravnega vidika. Skupaj bodo pregledali obstoječe možnosti in naredili individualni načrt.

Odzivi na včerajšnjo kritiko mojega bloga v 410. Biltenu ZZS so bili različni. Nekateri kolegi so mi sporočili, da so imeli dobre izkušnje z zbornico, spet drugi, da je vse napisano “čisto res” in ne razumejo, kaj je v zapisanem neresnično in neetično. Na podlagi vseh odzivov sem prišla na misel, da se zaposleni na zbornici morda teh neprijetnih izkušenj članov sploh ne zavedajo oziroma ne vedo zanje. Če to drži, se preprosto vprašajmo, zakaj ne bi tega odnosa izboljšali? Zakaj se bojimo prisluhniti kritikam, ki praviloma niso prijetne, a vodijo do pozitivnih sprememb?

Kot predsednica zbornice bi znala spodbuditi izboljšave pri delu zaposlenih v odnosu do članstva in tako prispevati k temu, da bomo sčasoma vsi člani in tudi zaposleni zbornico imeli “za svojo”.