Osebni pogled mlade zdravnice na specializacije – preprosto morate prebrati

Pišejo mi mladi zdravniki in zdravnice in vse bolj jasno postaja, da se moramo lotiti sprememb, če hočemo, da nas bodo zdravili zdravniki z dušo. Zdravniki, ki vidijo bolnika kot človeka, zdravniki, ki tudi sami želijo ostati ljudje.
Mladi zdravniki, hvala za vašo odkritost, iskrenost in pogum. Hvala tudi tistim, ki razmišljate podobno, a se iz različnih razlogov ne morete izpostaviti. Razumem vas in pozitivne spremembe v zbornici pod mojim vodstvom boste lahko občutili vsi.
“Predvsem si želim, da bi Zdravniška zbornica postala prijateljica tudi mladih zdravnikov,  specializantov in mladih specialistov. Kajti do sedaj nas je veliko vse prevečkrat ugotovilo, da smo imeli s strani ZZS same težave in finančni strošek, od ZZS smo prejeli malo ali nič razumevanja za svoje težave, kaj šele kakšno pomoč. Tudi mi smo zdravniki in člani ZZS, ne pa le blato, ki se zalepi na podplat, ta občutek imamo prevečkrat. Želim si, da bi se to spremenilo.”
Na temo “kje vas čevelj žuli” imam še kaj dodati: Predvsem je tu rigiden, premalo učinkovit, predolg sistem specializacij, kjer si kot specializant v podrejenem položaju, skoraj brez pravic in če želiš (itak moraš) dokončati specializacijo, moraš brez ugovorov vse postoriti, kar ti naložijo nadrejeni (razen če imaš starše na položajih, potem je lahko drugače).
Ko končno končaš specializacijo, si nesvoboden, moraš oddelati svoj finančni dolg tej regiji, ustanovi, javnem sektorju, seveda spet brez ugovorov. In potem boš morda končno “svoboden”, ampak takrat žal ugotoviš, da si že star. Kot da med specializacijo nisi nič delal, celo garal, ampak si se milostno le izobraževal. Bog ne daj, če si iz takšnega ali drugačnega razloga zamenjal specializacijo, saj potem res nimaš nobene druge možnosti, kot da to obstoječo dokončaš in oddelaš dolg, pa tudi če vmes ugotoviš, da to ni to. Ni problema, saj bomo itak vsi živeli 90 let, no mogoče zdravnice ravno ne.
Zakaj si sami ne plačamo želene specializacije?
Morda si kdo to lahko privošči, večina pa nas je bila vesela prve plače (kakršnakoli je že bila), smo mladi starši, imamo dolgoletne kredite za svoje (kakšen pregrešen luksuz) stanovanje ali hišo. Morda po 50. letu, če bom še vedno srečno poročena, saj me bo moral ta leta v celoti financirati partner, ki ima na srečo dvakrat večjo plačo od mene, opravljeno enoletno specializacijo in ne, ni zdravnik. Kaj ni to tako, kot da bi ljudem prepovedali, da se ločijo v svojem drugem zakonu in se (kakšna neresnost!) želijo kar tretjič poročiti! Čeprav so vzeli prvo (kar eno) specializacijo samo zato, da so imeli službo in plačo, sistem jih je v to prisilil. In če imaš smolo z regijo, mentorjem, področjem, naravo dela, še v drugo?
Pa zakaj za vraga ne dokončajo tiste svoje kar ene specializacije in potem celo življenje opravljajo to delo, ki ga ne želijo in dajo zbornici mir, ampak se kar naprej nekaj izmišljujejo?
Poznam kar nekaj kolegov, ki bi z veseljem vrnili do zadnjega centa stroškov za specializacijo, če bi lahko vpisali drugo. Ampak v Sloveniji radi omejujemo, svoboda misli in duha ter telesa je za druge. Saj si vendar vsi normalni zdravniki želimo čimprej dokončati specializacijo, da tudi v poklicu postanemo cel človek, ne le pol, kot do tedaj. Ampak ne, pri nas se raje odločimo za sistem prisile. To bo učinkovito, pa bo tudi uspešno? Zadovoljen človek na delovnem mestu, tudi zdravnik, kaj je že to?

Verjamem, da boste drugačni kot so bili vaši predhodniki, predvsem bolj človeški in miselno dostopni, v bistvu le to potrebujemo mi z dna piramide članov ZZS, ki imamo svoj poklicni naziv v tem visokoletečem poklicu večinoma le zadaj.