To smo mi – kako deluje ekipa

V včerajšnjem blogu sem predstavila sporočilo Irene Manfredo. Irena je zdravnica, specialistka medicine dela, prometa in šorta in dobra poznavalka pozitivne psihologije. Je ena tistih, ki so me spodbudili h kandidaturi. V današnjem blogu objavljam nekaj misli kolegice Maje Rus Makovec, s katero skupaj gradiva doktrino zdravljenja odvisnosti že dolgo vrsto let. Razvijava pa tudi kolegialnost in v zadnjih letih tudi profesionalizem.  Poudarke v njenem pismu sem naredila jaz. Takole se bere:

Draga Zdenka, v številnih pogovorih, ki so se pletli o tem, kakšna naj bo zbornica in kakšni naj bodo odnosi med zdravniki, se je oblikovalo veliko pomembnih tem. Ti pogovori niso bili prav nič salonski, ampak povezani z realnimi življenjskimi in delovnimi situacijami kolegov. Razpravljalo se je predvsem o tem, kdaj kateri kolega/kolegica potrebuje zaščito in kakšno, ni pa se dalo izogniti razmisleku o manjšini zdravnikov, ki porabljajo svojo moč tako, da drugim – večinskim – kolegom jemljejo delovni in življenjski zagon. To ni nič novega, tako zlorabo moči opazujemo v vseh sistemih. Ko prebiram izjave kandidatov za predsednika/predsednico zbornice, so videti dobronamerni v želji, da bi bolj konstruktivno urejali odnose med zdravniki in med zdravniki in javnostjo, kar pa verjetno ni dovolj. Lotiti se izboljševanja teh odnosov zahteva namreč tudi posebno osebnostno držo, izobrazbo in veščino, kako prepoznati in nasloviti teme odgovornosti in medsebojnega spoštovanja.

Posebej pomembno vidim tvoje razmišljanje glede mladih zdravnikov. Ne samo glede tega, kako ravnamo z njimi starejši kolegi, ampak glede sporočil Vesne V. Godine (Pohlepnim asocialnim pošastim nismo nič dolžni, oni so dolžni nam). Avtorice ne poznam in zato ne poznam njenih motivov, da se je izrazila  na tak način. Razumem pa, da je avtorica izobraženka s humanistično-družboslovnega področja. Njen način in vsebina izražanja ima zato posebno odgovornost. Zato vidim kot tako zelo pomembno, da si opozorila in se odzvala na avtoričin zapis, v katerem razen nerazložene jeze ni nobene resne analize ali refleksije glede položaja mladih zdravnikov.