Razkritje (disclosure)

Kolega me je pred dnevi vprašal,

kakšne interese imam pri volitvah za predsednika zbornice in katero »mesto« na zbornici sem si izbrala, če zmaga Zdenka Čebašek-Travnik?

Vprašanji nista bili prijazni, zato je bila prva reakcija presenečenje. Kolega je po mojem odzivu ocenil, da mora vprašanje razložiti. »V zdajšnjih časih nič ne deluje brez ozadja, lobijev, skritih namenov!«  A res?!

Najprej smo bile Zdenka, Živa in Irena. Dve leti nazaj. Vsaka s svojo izkušnjo pomoči kolegom-zdravnikom in védenjem, da obstoječa združenja zdravnikom ne nudijo učinkovite podpore in pomoči. Skozi naša druženja se je oblikovala predstava o nekakšnem skupinskem zdravniškem ombudsmanu, ki bi deloval na etični pogon (razumem vaše nasmehe!). Potem sta se nam pridružila Eldar in Darja in eno naših srečanj v mesecu maju je padlo na dan, ko smo izvedeli, da spomladanske volitve za predsednika zbornice niso uspele. Predlog, da Zdenka kandidira za predsednico, je bil hipen, spontan. Naša ideja je dobila formalen okvir = željo po spremembi opredeliti s programom za spremembe. Razmislek o programu je širil skupino: prišli so Bojana in Iztok, pa Matej,  Rade in  Maja. Nastala je skupina ZZP – zdravniki za profesionalizem. Širjenje sporočila preko spleta je prineslo potrebo po spletni  in FB strani, ki jo urejata Tilen in Goran. Toliko o ozadju. Tako preprosto.

Zdaj pa težje vprašanje. Kakšen je moj osebni interes?

Kot specialistka medicine dela se že nekaj let ukvarjam s stresom. Opažam, da psihosocialni dejavniki postajajo odločujoči dejavniki tveganja na delovnem mestu. K meni prihajajo izgoreli zdravniki po nasvet, kako naprej. Bolniška za premostitev? Psihiater? («Predlagaj mi nekoga, ki je dober in ki me bo obravnaval inkognito«) Invalidska? (»Nekako bi šlo, če ne bi delala ponoči.« ali »4 ure bi zmogel«). Kako preživeti mobing s strani šefa, ki je tudi zdravnik? Kako opozoriti kolega na napako in mu stati ob strani, da jo »prizna«?

In potem študentje medicine. Kot mentorica s področja medicine dela vsako leto dobim na vaje nekaj  študentov. Ker medicina dela ni bila moja prva izbira, pravzaprav niti med »top 10«, popolnoma razumem, da so jim vaje na terenu iz predmeta, ki jih niti malo ne zanima, odveč. Poskušam jim olajšati muko, kolikor se da. Se pa z njimi pogovorim. Upoštevaje potencialni bias (= neatraktivnost medicine) opažam pri njih  pomanjkanje empatije in primanjkljaj »občutka« za avtonomijo bolnika, sodelujoč odnos med zdravnikom in bolnikom, socialno pravičnost. Gotovo niso pokvarjeni, le učenja z zgledom srčnosti verjetno niso bili pogosto deležni.

Izhajam iz okolja, kjer v zadnjih 10 letih zdravnice niso šle v pokoj, ker so prej umrle. Kakšen etični pogon za rešitev, boste rekli, problem je sistemski. Vendar je treba nekje začeti. Volitve predsednika zbornice so prinesle možnost vpliva na sistem. Tu je moj »živi« interes. Skozi skoraj 30 let dela v zdravstvu sem  nekajkrat sodelovala v različnih skupinah zdravnikov, ki so se izven službenega časa in »oddelčne« hierarhije povezovali v skupine in združenja. Sodelovala, pravim, čeprav sodelovanje zdravnikom ni pisano na kožo. Ker nisem (in nisem nikoli bila) članica nobene politične stranke, me vedno znova preseneti vzpostavitev neke vrste demokratičnega socializma v skupini. Ko eni postanejo bolj enaki od drugih in začnejo zastopati interese ljudi iz ozadja. To je najboljši način, da skupina razpade. Senzibilizirana s tovrstnimi izkušnjami sem opazovala širjenje naše, ZZP skupine. Širjenje je potekalo s soglasjem vseh članov, rast je bila organska. Različni, da bolj ne bi mogli biti, smo se povezali v harmonično družbo zdravnikov in zobozdravnikov, ki jim ni vseeno. Komunikacija med nami je spoštljiva, okolje za razpravo varno. Ni neumnih vprašanja in nesmiselnih pripomb. Upamo si.

Strici iz ozadja pa v jok …