Stavka razkriva številke: delovna obremenitev zdravnikov

Pozorno spremljam dogajanje povezano s stavko zdravnikov. Informacije o tem dobivam v glavnem po dveh poteh – skozi javna občila in v osebnih stikih z zdravniki in pacienti. Pohvalno je, da ZZS na intranetnih straneh objavlja klipinge (poročila o objavah v medijih), ki jih najdete v razdelku Aktualno na zbornici: Novosti: Pregled medijev. Za vstop na intranetne strani se morate registrirati, ni težko. V klipingih za 21.10.2016 je tudi moj sestavek v Delovi rubriki Gostujoče pero, Šušljanje, deklaracije in pogum.

V medijskih objavah o stavki te dni spremljam tudi številke o tem, koliko zdravnikov primanjkuje v posameznih ustanovah, če ti delajo 180 ur na mesec oziroma 40 ur na teden, kolikor jih naredimo vsi zaposleni za redno plačo.  Zdaj se je dokočno in jasno razkrilo, da je naš zdravstveni sistem deloval le zaradi prekomenih obremenitev vseh zdravstvenih delavcev in še posebej zdravnikov. Potrebe po zdravnikih so se “izračunavale” na podlagi predpostavke, da bo vsak zdravnik delal več kot teh 180 ur. In tako tudi je, saj ga k temu zavezujejo delovna pogodba in zakonodaja – kot nekakšna norma, ki da je sestavni del zdravniškega poklica. Poklica, v katerem po mnenju načrtovalcev zdravstvenega sistema delajo “nadljudje”, ki zmorejo trajne prekomerne obremenitve. Kljub številnim, tudi znanstveno podprtim raziskavam, da temu ni tako, sistem vztraja pri izkoriščanju zdravniške delovne sile. Ne slepimo se: zaslužki iz obveznega prekomernega dela, ki se tako radi prikazujejo v javnosti, ne morejo nadomestiti niti počitka, niti družinskega življenja zdravnikov (tudi drugih zdravstvenih delavcev). Zato podpiram zahteve stavkovnih pogajalcev po sprejetju normativov in posledično izračunov ter časovnic za optimalno število zdravnikov.