Maja Rus Makovec se predstavi

Maja Rus Makovec je moja kolegica že dolgo vrsto let. Skupaj sva naredili velike korake na področju raziskav odvisnosti od alkohola in se izšolali v sistemski družinski terapiji. Ta nama je dala skupni okvir in orodje za premislek o vseh pomembnih zadevah, tudi o ZZP.

Kako sem se naučila nekaj pomembnih zadev v medicini

Piše: Maja Rus Makovec

Na zunaj gledano nimam kaj preveč za druge zanimivega življenja. Zagreta sem za načela zdravega življenja in jih preveč mlačno izpolnjujem. Z možem sva že dolgo skupaj, imam dva odrasla otroka in kužka. Živimo v stolpnici. Upam, da bo otrokoma uspelo dobiti službo. Starša sta umrla, sta bila pa razširjen del družine. Zaradi njune pomoči pri otrocih sem delala tako rekoč brez bolniških odsotnosti. Pogrešam ju, rada bi jima vračala skrb.

V svoji primarni družini sem prva, ki je postala zdravnica in ni bilo lahko razumeti medicinskega sistema. Moj poseben študijski dosežek je bil, da sem padla na vseh kolokvijih v prvem semestru prvega letnika fakultete. Končala sem kot četrta v svoji generaciji, ker sem uspela končno razumeti, kako deluje sistem študija. Zato verjamem, da lahko študentom medicine pomagamo narediti preobrat.

Moji začetni vtisi v službi so bili, da ne vem, za kaj gre in vendar kar nekaj delam. Nekaj starejših kolegov je bilo takih, da se jim je ljubilo učiti mlajše kolege in zaradi njih sem sploh lahko začela delati kot specialist. Naučili so me, da ne morem zahtevati od mladih kolegov tistega, česar jih nisem naučila. Pogosto sem doživela, da so kolegi iz enega strokovnega dela medicine govorili o drugih, da nimajo pojma. V začetku je bilo zabavno tako govoriti o drugih. Ni bilo pa zabavno, ko se je tako govorilo tudi o moji stroki. To me je naučilo, da se najbolj splača biti do vseh kolegov dostojen, ker potem lahko pričakuješ, da bodo drugi do tebe dostojni.

Nekajkrat sem bila v hudi stiski kot družinski član bolnika in je ravnanje druge strani bolelo. Naučila sem se, da lahko medicinski sistem tudi prizadene svoje uporabnike. Zato verjamem, da se moramo zdravniki opravičiti, če napravimo kaj narobe, in nam bo največkrat odpuščeno.

Veliko se je govorilo, da moramo znati zdravniki postavljati meje in pravo distanco. Nekajkrat so mi pomagali kolegi tako, da se niso varovali, ampak so pomagali, tudi ko so bili utrujeni ali zelo zasedeni. Naučili so me, da je treba delati naprej, tudi ko smo utrujeni ali zelo zasedeni. Veliko mi pomeni poznati kolege, ki razumejo, da kdaj potrebujemo počitek in mir. Včasih se doma delam, da nekaj študiram in na skrivaj berem kriminalko.

Večkrat v tem obdobju razmišljam o vzorih.

Nekaj učiteljev zdravnikov se je imenitno odrezalo. Enega se bom spomnila. Bogomil Vargazon je kot profesor interne medicine opravljal veliko vizito na Petru Držaju. Jaz brucka na vajah iz nege. Sledila sem viziti kot nek oddaljen neusidran komet. Prof. Vargazon (sklonjeno šepne zdravniku): Kdo je ta? Zdravnik (polglasno): Ne zmenite se zanjo, brucka. Prof. Vargazon: Ne tako. In me je povabil k sebi in natančno in razumljivo razložil prav vsakega pacienta. Ko je odhajal v pokoj, sem se znašla kot nekakšna predstavnica letnika ob uradnem slovesu. Vprašali so, ali ima kdo kaj za povedati s strani študentov. Hotela sem povedati, kako zelo človek/učitelj na mestu je bil, pa se nisem opogumila. Hvaležna za priložnost, da lahko povem ob tej priložnosti. Naučila sem se, da je pomembno, da si kolegi občasno povemo, kako dobro je, da smo si v oporo. Zdenko poznam in vem, da pozna in ceni taka izkustvena učenja; z njo bo več opore, ko nam bo težko.

Osebni pogled mlade zdravnice na specializacije – preprosto morate prebrati

Pišejo mi mladi zdravniki in zdravnice in vse bolj jasno postaja, da se moramo lotiti sprememb, če hočemo, da nas bodo zdravili zdravniki z dušo. Zdravniki, ki vidijo bolnika kot človeka, zdravniki, ki tudi sami želijo ostati ljudje.
Mladi zdravniki, hvala za vašo odkritost, iskrenost in pogum. Hvala tudi tistim, ki razmišljate podobno, a se iz različnih razlogov ne morete izpostaviti. Razumem vas in pozitivne spremembe v zbornici pod mojim vodstvom boste lahko občutili vsi.
“Predvsem si želim, da bi Zdravniška zbornica postala prijateljica tudi mladih zdravnikov,  specializantov in mladih specialistov. Kajti do sedaj nas je veliko vse prevečkrat ugotovilo, da smo imeli s strani ZZS same težave in finančni strošek, od ZZS smo prejeli malo ali nič razumevanja za svoje težave, kaj šele kakšno pomoč. Tudi mi smo zdravniki in člani ZZS, ne pa le blato, ki se zalepi na podplat, ta občutek imamo prevečkrat. Želim si, da bi se to spremenilo.”
Na temo “kje vas čevelj žuli” imam še kaj dodati: Predvsem je tu rigiden, premalo učinkovit, predolg sistem specializacij, kjer si kot specializant v podrejenem položaju, skoraj brez pravic in če želiš (itak moraš) dokončati specializacijo, moraš brez ugovorov vse postoriti, kar ti naložijo nadrejeni (razen če imaš starše na položajih, potem je lahko drugače).
Ko končno končaš specializacijo, si nesvoboden, moraš oddelati svoj finančni dolg tej regiji, ustanovi, javnem sektorju, seveda spet brez ugovorov. In potem boš morda končno “svoboden”, ampak takrat žal ugotoviš, da si že star. Kot da med specializacijo nisi nič delal, celo garal, ampak si se milostno le izobraževal. Bog ne daj, če si iz takšnega ali drugačnega razloga zamenjal specializacijo, saj potem res nimaš nobene druge možnosti, kot da to obstoječo dokončaš in oddelaš dolg, pa tudi če vmes ugotoviš, da to ni to. Ni problema, saj bomo itak vsi živeli 90 let, no mogoče zdravnice ravno ne.
Zakaj si sami ne plačamo želene specializacije?
Morda si kdo to lahko privošči, večina pa nas je bila vesela prve plače (kakršnakoli je že bila), smo mladi starši, imamo dolgoletne kredite za svoje (kakšen pregrešen luksuz) stanovanje ali hišo. Morda po 50. letu, če bom še vedno srečno poročena, saj me bo moral ta leta v celoti financirati partner, ki ima na srečo dvakrat večjo plačo od mene, opravljeno enoletno specializacijo in ne, ni zdravnik. Kaj ni to tako, kot da bi ljudem prepovedali, da se ločijo v svojem drugem zakonu in se (kakšna neresnost!) želijo kar tretjič poročiti! Čeprav so vzeli prvo (kar eno) specializacijo samo zato, da so imeli službo in plačo, sistem jih je v to prisilil. In če imaš smolo z regijo, mentorjem, področjem, naravo dela, še v drugo?
Pa zakaj za vraga ne dokončajo tiste svoje kar ene specializacije in potem celo življenje opravljajo to delo, ki ga ne želijo in dajo zbornici mir, ampak se kar naprej nekaj izmišljujejo?
Poznam kar nekaj kolegov, ki bi z veseljem vrnili do zadnjega centa stroškov za specializacijo, če bi lahko vpisali drugo. Ampak v Sloveniji radi omejujemo, svoboda misli in duha ter telesa je za druge. Saj si vendar vsi normalni zdravniki želimo čimprej dokončati specializacijo, da tudi v poklicu postanemo cel človek, ne le pol, kot do tedaj. Ampak ne, pri nas se raje odločimo za sistem prisile. To bo učinkovito, pa bo tudi uspešno? Zadovoljen človek na delovnem mestu, tudi zdravnik, kaj je že to?

Verjamem, da boste drugačni kot so bili vaši predhodniki, predvsem bolj človeški in miselno dostopni, v bistvu le to potrebujemo mi z dna piramide članov ZZS, ki imamo svoj poklicni naziv v tem visokoletečem poklicu večinoma le zadaj.

Ženska za neodvisno delovanje

V reviji Ženska so poudarili, da želim neodvisno delovati. Res gre za načelo, ki je bilo zame izkustveno pomembno v obdobju varuhinje človekovih pravic. Za politike nisem bila več zanimiva, čim so spoznali, da se ne opredeljujem za nobeno politično opcijo. Vendar pri moči zbornice ne gre samo za neodvisnega predsednika ali predsednico, gre tudi za moč, ki jo s svojo pripadnostjo člani prenesejo na zbornico.

Če velik del članstva ne čuti več pripadnosti svoji organizaciji, ji ne zaupa in se počuti odtujeno, zbornica izgublja moč, ki jo potrebuje za uresničevanje svojih nalog.

Zbornica že dolgo ni ustanova, ki me zastopa, ampak odtujena, uradniška hiša. Rešitev tega problema vidim v tem, da vodenje zbornice prevzamejo ljudje z novo, drugačno vizijo, v kateri bo več iskrenega zanimanja za probleme članstva, za bolj etičen odnos do vseh, z več možnostmi za mlade in več spoštljivosti do starejših.

Nikakor se ni bilo mogoče izogniti pogovoru o plačilu, o denarju. Večkdo je že pomislil, da gre zdravnikom vedno in povsod samo za denar, vendar bi se mnogi zdravniki odpovedali nadurnemu delu, če bi to bilo mogoče. Pa ni, saj prav s čezmernimi obremenitvami zdravnikov in tudi drugih zdravstvenih delavcev naš zdravstveni sistem še funkcionira.

Obstoječi sistem onemogoča, da bi vodje lahko ustrezno nagrajevali bolj prizadevne zdravnike. Tako tisti, ki delajo manj, kot bi lahko, ne občutijo nobenih posledic, tisti, ki so bolj prizadevni in obremenjeni, pa izgorevajo. Zato v takšnih razmerah tisti, ki so resnično sposobni, ne želijo opravljati vodstvenih nalog.

Celoten prispevek (PDF)

Mladi zdravniki v tujini so ferrariji, ki so se odpeljali

V intervjuju za Zarjo, slovensko družinsko revijo, je novinarka Marija Šelek odprla vprašanje, ali je vodenje zdravniške zbornice v javnem interesu. Je.

Za javnost pa je delovanje zbornice še posebej pomembno pri javnih pooblastilih, saj zbornica v imenu države opravlja tri naloge: vodi register zdravnikov, odgovorna je za vodenje specializacij, podeljevanje in podaljševanje licenc ter – kar je sila pomembno in na žalost premalo obsežno – za izvajanje strokovnih nadzorov. Te naloge zbornica opravlja v imenu države, zato bi moral biti interes javnosti tudi to, kdo zbornico vodi.

V pogovorih s predstavniki medijev se skoraj vedno dotaknemo premajhnega števila zdravnikov, ki imajo preveč pacientov, zanje premalo časa in posledično nastanejo pri specialistih dolge vrste čakajočih in nezadovoljnih bolnikov.

Za premajhno število zdravnikov delno krivim ZUJF in takratno vodstvo zbornice, saj je tudi zdravstvenim ustanovam nalagal, da pred vsako zaposlitvijo pridobijo dovoljenje ministra. To je bila ena največjih neumnosti in po mojem mnenju neodgovorno ravnanje takratnega vodstva zdravniške zbornice, da ni te omejitve dalo na ustavno sodišče.

In ob vsem tem me prizadene, ko izvem za kolege, ki so pri svojem delu izgoreli, ki so v stiski, če zbolijo, ki niso prišli po pomoč. Zaradi stigmatizacije, ki jo prinaša obravnava pri psihiatru, mnogi kolegi zamudijo obdobja, ko bi se lahko hitreje zdravili in posledično hitreje vrnili na delovno mesto. Čas je, da se stiske zdravnikov razrešijo, čas je, da uredimo odnose.

Povezava na članek: Dr. Zdenka Čebašek – Travnik pred drugim krogom volitev za predsednico zdravniške zbornice

Ljudje – Čas je, da uredimo odnose med zdravniki, foto Šimen Zupančič

Zdravnikov je premalo, pod stresom zbolevajo

V pogovoru z Nedeljskim, 11. januarja 2017, sem se opredelila za zdravniškega ombudsmana za reševanje konfliktov:

Zdravniški ombudsman, ki bi ga rada uvedla v prihodnosti, bi pomagal pri reševanju konfliktov pa tudi pri zaščiti kolegov, ki so deležni mobinga ali bi želeli razkriti nepravilnosti znotraj sistema, tudi korupcije.

Pri nadzoru nad rednim delom, nadurami in dežurstvom menim,

da gre za vprašanje odgovornosti prezaposlenih zdravnikov do pacientov in odgovornost menedžmenta, ki takšno neurejeno stanje dopušča.

Z novinarko Mileno Dora sva spregovorili tudi o potrebi za uvedbo agencijo za varnost in kakovost v zdravstvu, ki je nimamo. Manjkajo nam ustrezni mehanizmi za spremljanje kakovosti, pa tudi spodbude za doseganje obeh, učinkovitosti in kakovosti. Afere polnijo časopise, pravega epiloga v javnosti pa ni. Iz vsakega ekscesnega dogodka se moramo kaj naučiti tako zdravniki kot zdravstveni sistem, potem se bo tudi kakovost izboljšala.

Kaj je v Ozadju poklicnih zbornic?

Janko Lorenci v kolumni Iz ozadja v prvi številki letošnje Mladine opozarja na težave, ki nastanejo z nepreglednim delom poklicnih zbornic:

Mnoge njihove vrhuške delajo predvsem zase, proti interesom večine članstva in tudi proti splošnemu interesu, pletejo pri tem mreže s sorodnimi vrhovi drugih skupin, sestavljajo lobije in se povezujejo z deli politike.

Kot razlog za tako razmišljanje je navedel prav primer pritožbe Zdravniške zbornice Evropski komisiji. Če bo Komisija pritožbi ugodila, bo to predvsem osiromašilo javne bolnišnice in javne zavode ter paciente, ki se zdravijo v njih.

Zaradi napak dosedanjega vodstva bomo zaupanje članov vzpostavili na novih temeljih. Novo vodstvo si bo prizadevalo tudi za večje zaupanje javnosti do zbornice in zaupanje pacientov do zdravništva. To je ozadje dela moje ekipe.

Povezava na prispevek, kolumna ni prosto dostopna.

Mladina piše o prelomnih volitvah

Volitve 17. januarja bodo prelomne, meni novinar Borut Mekina v Mladini. Pokazale bodo, kakšno podporo imajo med zdravniki zamisli o zasebnih bolnišnicah in nedavna pritožba zoper Slovenijo zaradi dodeljevanja državne pomoči javnim zdravstvenim zavodom.

Pri pritožbi na Evropsko komisijo gre za solistično akcijo trenutnega vodstva, ki na ravni članstva ni bila niti predstavljena.

Nov način dela pod mojim vodstvom vodstvom bo diametralno nasproten, saj

dosedanje vodstvo ni izdalo niti enega finančnega poročila o poslovanju, niti zapisnikov sej skupščine, zato je razumljivo, da zdravniki izgubljajo zanimanje zanjo ali zaupanje vanjo.

Bo nekdanja varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek – Travnik postala nova predsednica slovenske zdravniške zbornice? © Matej Leskovšek

Povezava na članek ni prosto dostopen.

Iztok Kos se predstavi

Iztok Kos, samopredstavitev

Tako je to

Čof, kamenček pade v vodo.

In še eden. Čof.

Čof, čof

Sedim na bregu, z rokami objemam kolena.

Ne mislim na nič. Gledam reko in jo poslušam.

…čof…

Na njeni šumeči površini

potujejo vejice in listi, valovi se z njimi igrajo.

Vse je tako spokojno,

še žarki razposajeno plešejo na valovih.

Naenkrat obide me želja: Rad bi zaplaval s teboj!

Slečem se, skočim v sveži hlad…

Prijateljica v igri.

Potapljam se in iščem nenavadne kamne.

Nato se sončim ob njenih odmevih svetlobe.

Zvečer, ko grem domov, pogled mi obstane na njej.

…počasi odtekam z vodo…

Živa Novak Antolič se predstavi

Živa Novak Antolič je zdravnica z vso svojo bitjo. Čeprav se druživa šele zadnja štiri leta, je vsebina najinega druženja zelo raznolika, a ima močno skupno točko: uvajanje profesionalizma v slovenski zdravstveni sistem in prenašanje znanja na mlade.

Njena samopredstavitev je nekoliko daljša od ostalih članov ekipe ZZP, a je branje sila zanimivo in poučno za vsakega zdravnika.

Živa, ki je bila nagrajena z nazivom Honorary Fellow of EBCOG,  je v birokratskem postopku naše zbornice nedavno ostala brez veljavne licence. Žalosten epilog odnosa do zdravnice, ki je veliko prispevala tudi k delu zbornice. 

 

Takole pa opisuje svoja razmišljanja:

»Strokovno obvladati svoje delo, z bolniki pravilno ravnati in delati skrbno in složno«*.

*Napisal prof dr Franc Novak leta 1946

Ko so me upokojili, sem ugotovila, da zaradi papirjev, ki ti jih izročijo, ne moreš nehati biti zdravnik. Moje vodilo je postalo: Nikoli nisi prestar, da spreminjaš svet na bolje. To je rekel Lars Kolind, ne vem pa, če prvi. Tudi definicijo norosti: Delati isto, pričakovati drugačen rezultat, pripisujejo različnim avtorjem. Tudi Einsteinu; pove ga pa tudi eden od mojih vzornikov, zdravnik dr Edward de Bono. Slednji, ki je bil dvakrat nominiran za Nobelovo nagrado, dejansko dela drugače in spreminja svet na bolje. Živi v skladu s svojim Priročnikom pozitivne revolucije. Simbol pozitivne revolucije je odprta roka, kjer palec pomeni učinkovitost, kazalec vizijo, sredinec spoštovanje, prstanec samoizpopolnjevanje in mezinec prispevek prav vsakega k boljšemu svetu. Martin Luther King jr je rekel: Tragedija v času socialne tranzicije niso toliko slaba dejanja slabih ljudi, ampak strašna tišina dobrih ljudi.

Seveda ne morem iz svoje kože: znanstveno pošteno je citirati tiste, ki so kaj pogruntali. Priznam, da se mi tokrat ne ljubi iskati prav prvega, ki je kaj rekel, saj tole ni znanstveni članek za točke; takih točk ne rabim več. Citiranje pametnih misli drugih pomeni, da sem se vedno in povsod še željna učiti. Od upokojitve naprej gledam na stvari precej širše. Kot hčerki zdravnika, snahi zdravnika, vdovi zdravnika, svakinji zdravnika, mami farmacevta, ki dela v bolnišnici (in je obenem magister klinične psihologije in se ukvarja z zavzetostjo za jemanje zdravil) in mami zdravnika, mi res najbrž ni bilo mogoče gledati širše, dokler sem bila sama aktivno predvsem v medicini. V medicini, ki je krasna; kajti zdravstveni sistem je nekaj drugega.

Tega me je naučil prim Vasilij Matko Cerar. Ste opazili, da ni pike? To je moj mali upor zoper birokracijo: za hitrejše pisanje in za spreminjanje obstoječega. Samo dodajanje računalnikov/ programov/ novih tehnologij in nič odstranjevanja starega – pomeni le podvojeno birokracijo. Pa načrtovalci naj si prej preberejo de Bonovi Enostavnost in Thinking to create value – bonting. Bonting je beseda, ki jo je izumil, tako kot veliko drugih.

 

Že od 2008 vodim delavnice za treniranje vseh, ki učijo druge, tako imenovane TTT delavnice. Tudi tega se nisem spomnila sama. Evropski specializanti porodništva in ginekologije so zahtevali, naj se vendar končno mentorji naučimo, kako učiti mlajše! Takrat sem bila predsednica SCTA, Standing Committee for Training and Assessment (po naše bi rekli Komisija za specializacije) pri Evropskih porodničarjih in ginekologih, EBCOG (European Board and College of Obstetrics and Gynaecology) in sem enostavno morala to izpeljati. Pa pač sem. V okviru EBCOGa po Evropi –  in sem tudi za to maja 2016 v Torinu dobila najvišje priznanje EBCOGa, Honorary Fellow of EBCOG (FEBCOG). In to v kakšni družbi! Na odru smo bili: Prof Sir Sabaratnam Arulkumuran, Prof Ziva Novak Antolic, Prof Chiara Benedetto, Dr Rolf Kirschner and Prof Gamal Serour. (Sem upala, da bo kdo to napisal v poročilu o kongresu v ISIS, pa ni; tako se moram pa sama hvalit).

V Sloveniji tudi nisem začela sama, pač pa s primarijem Vasilijem Matkom Cerarjem, zdravnikom z vizijo. Posebej ponosna pa sem na to, da so me pred kratkim poiskali študentje medicine in mladi zdravniki, da smo se povezali v Zavodu Medicinski trenerji – treniramo mehke ali generične veščine. S svojim delom želimo prispevati k nadgradnji osebnostnih kompetenc zdravstvenih delavcev, k dvigu zaupanja med zdravstvenimi delavci in pacienti ter spodbuditi  prevzemanje odgovornosti za boljše odnose. Zelo sem bila ponosna in obenem ukrotila svojo nadutost (prej misleč, da počnem nekaj novega), ko sem (sicer šele pred nekaj meseci) »odkrila« članek svojega očeta v Zdravstvenem vestniku iz leta 1946: Odnos do bolnika – zrcalo nove dobe. Tam je v sklepu napisal, da moramo zdravniki strokovno obvladati svoje delo, z bolniki pravilno ravnati in delati skrbno in složno. Sem pa to vzela kot sporočilo, da lahko na področju profesionalizma in generičnih veščin delujem še dolgo, saj je področje brezčasno. Ne kot tehnologija, ki dirja z vedno večjo hitrostjo. Včasih sem rekla, da bi rada prišla čez 100 let nazaj na Zemljo, da vidim kako bo. Zdaj se pa spremembe pred mojimi očmi dogajajo tako hitro, da mi ne bo treba hoditi nazaj. Umetnost prilagajati se, pobrati najboljše od tehnologije, da nam je v pomoč, a pri medsebojnem stiku z bolnikom in kolegom ohraniti pogled v oči, ne pa v računalnik, telefon ali kaj podobnega, kar prihaja.

Minilo je 75 let od prvega telefona do prvih 50 milijonov uporabnikov, le 4 leta do enakega števila uporabnikov interneta (http://reports.weforum.org/future-of-jobs-2016/) in da razširitev novih tehnologij do 50 milijonov uporabnikov štejejo v dnevih, urah, minutah; to je krasno!

Sama pa proaktivno iščem odgovore, kako človeka uskladiti z napredkom, da se bo počutil dobro ob tem kar počne, ne pa kot stroj, ki ga moramo zdravniki (oprostite, čeprav nimam več licence, se počutim kot zdravnica) popraviti, da bo lahko delal naprej. Da se zdravnik ne počuti manjvrednega, kadar ne more več vzdržati fizičnega in psihičnega pritiska. Da se da pomagati, me učita dr Rachel Naomi Remen in dr Pamela Wible, ki si – neinformirani trmasti zdravnici! – tudi ne dasta dopovedati, da posameznik ne more nič spremeniti!

Ja, vem, sem se kar razpisala. Tisti, ki imajo mojo skoraj knjigo Potem in prej, mi niso zamerili, saj so v njej našli dosti uporabnega tudi zase. Upam, da boste tudi vi v tem pisanju, zato citiram, od koga sem se kaj naučila.

 

Zakaj podpiram Zdenko

Zdenko sem osebno spoznala šele pred nekaj leti. Vidim jo kot realistično trdno žensko, ki ve kaj hoče in se ne bo pustila poteptati, ne bo pokleknila ob pritiskih, gre strumno proti ciljem, vrednotam, cenim jo kot človeka in zdravnico. Je najboljša izbira za doseganje zastavljenih ciljev nove zbornice, močna ženska, ki se ne vda. Je poštena, transparentna, sposobna nasprotovat političnim in drugim lobističnim vplivom, ki poskušajo ZZS in posledično zdravnike in zdravstvo spremeniti v svoje orodje in jih skomercializirati.

 

Motiv za sodelovanje v ZZP

Moj motiv za sodelovanje je povsem egoističen: hočem vedno boljšo prihodnost zase, za svoje otroke in vnuke, da nam bo zdravstvo dostopno, da bo kvalitetno in da se bomo v sistemu počutili zelo dobro.

No ja, tudi zato, ker mi je mar ljudi. Ni mi vseeno kaj se dogaja z medicino in zdravstvom, predvsem pa z odnosi. Da bodo zdravniki spoštovali sebe in paciente in da bodo delali najbolje kar se da za zdravje ljudi. Da bodo ohranili avtonomijo, se uprli asimetričnemu nagrajevanju, prisiljevanju v kognitivno revščino zaradi neobstoja časovnih blazin (gl Dan Ariely) in zbirokratizirani pravičnosti (gl Grega Repovž).

 

Ker nevroznanstvenica dr Jill Bolte Taylor (My stroke of insight) pravi, da moramo vsi bolj uporabljati tudi desno polovico možgan. Ker si prizadevam ljudi – ki so na na tanki črti med zadovoljnim sužnjem in osebnostjo z avtonomijo – usmeriti  na to slednjo pot. Da vedo, da so sami odgovorni in da lahko vplivajo na svojo prihodnost, da si s svojo zavzetostjo izborijo pravice, se borijo, ne odnehajo. Da delajo tisto, kar jih veseli (da se to izide, jim povem tudi osnove finančne pismenosti). Vztrajam kljub temu, da zgleda na prvi pogled kaotično in nemogoče. Celo življenje sem se trudila za izboljšave in za preventivo in ne bom odnehala. Večina ljudi si danes ne upa povečati pričakovanj. Z razmišljanjem po De Bonu sem se veliko naučila in želim prenesti ta znanja še na druge, želim si da se bi ljudje bolj vključevali v reševanje izzivov, s tem ko bi sodelovali, počutili bi se bolje in še raje delali, vplivali na druge za izboljšave – z eno de Bonovo besedo: vedno je EBNE (excellent but not enough)! Ni važno ali je lahko ali težko, važno je če je vredno! JE.

 

Nazadnje in pomembno: v skupini ZZP sem našla izjemne ljudi, v družbi katerih uživam in se počutim varno.

 

 

 

Pismo podpore: Franc Hočevar

Spoštovana kandidatka za predsednico Zdravniške zbornice, moja dolžnost kot zastopnika civilne družbe in interesov uroloških bolnikov je, da poiščem in izrabim vsako priložnost, da opozorim na tegobe, ki tarejo naše člane in bolnike na sploh. Vaša kandidatura je taka priložnost. Vem da boste, ne glede na izid volitev, kot ugledna in dobra zdravnica, stali za našimi opozorili in oceno. Kot društvo smo zavezani poslanstvu, ki v ospredje postavlja bolnika z mnogimi težavami, ki močno posegajo v njegovo dostojanstvo zaradi zgoraj opisanih razmer.

Urologov je v Sloveniji 41, specializantov urologije pa menda 18. Pred leti jih je bilo več. Za povprečjem EU zaostajamo za najmanj 50 urologov, slabši smo tudi od sosednje Hrvaške. Dejstvo je, da je urologov premalo, da niso ustrezno razporejeni po državi in da ne morejo, v razmerah v katerih delajo, opraviti vsega dela.

In zakaj jih ni? Več razlogov, eden med njimi je zapostavljenost urologije v okviru kirurgije, drugi je verjetno tudi slaba tehnološka podpora. Ključni razlog pa je v načrtovanju potreb po specializacijah urologov, njihovem usposabljanju in pridobivanju novih znanj. Pri tej zadevi pa je vloga Zdravniške zbornice odločilnega pomena. Kako je zbornica opravila to delo, naj presodijo drugi. Kot predsednik Društva uroloških bolnikov in tudi sam bolnik z operacijo in obsevanjem raka na prostati, pa sem bil seznanjen, da je urologija močno kadrovsko podhranjena ter da je pomanjkanje urologov glavni razlog za absurdno dolge čakalne dobe.

Franc Hočevar
predsednik Društva uroloških bolnikov