Ihanova kolumna: izhodišče za zdravstveno reformo

Prof. dr. Alojz Ihan nam je v svoji kolumni  nazorno razkril bistvene anomalije našega zdravstvenega sistema. Zato ne čudi, da je to eno najbolj branih besedil te dni. Upam, da ga berejo tudi na ministrstvu za zdravje in v vladi. Pravzaprav je to besedilo odlično izhodišče za zdravstveno reformo. Brez dragih analiz in zapletenih finančnih akrobacij, ki naj bi zdravnikom dale več denarja za enako količino opravljenega dela, daje Ihanova kolumna odgovor na skoraj vsa glavna vprašanja, ki naj bi jih uredila zdravstvena reforma:

  • ne potrebujemo ZZZS, ki nam birokratsko določa, koliko ljudi lahko pregledamo in zdravimo, ker ne upošteva zdravstvenega stanja prebivalstva,
  • ne potrebujemo zdravnikov, ki ne bi želeli sprejeti 48-urnega delovnika, v katerem bi lahko delali strokovno in varno v najboljšem interesu naših pacientov,
  • ne potrebujemo direktorjev, ki se uklanjajo politiki in diktatu ZZZS na škodo zdravnikov, zdravstvenega osebja in pacientov,
  • ne potrebujemo nabavnih služb, ki skrbijo predvsem zase.

Stavki zdravnikov se moramo zahvaliti, da smo se začeli lotevati pravih problemov in iskati prave odgovore za reformo zdravstvenega sistema.

Odtekanje denarja v zdravstvu – tudi “pri nas doma”

Po oddaji Tarča sem v svojem blogu dne 18.11.2016 zapisala: Velika večina zdravnikov na odtekanje denarja nima nobenega vpliva, niti ne pozna poti izbire in odločanja o nakupih v zdravstvu. Kdo so tiste osebe (po položaju in imenu), ki znotraj zdravstvenih institucij odločajo o tem?

Kot svojevrsten odgovor na to vprašanje sem danes dobila več e-mailov s povezavo na novo zgodbo, v kateri je udeležena tudi ustanova, v kateri sem zaposlena. Ker delam s pacienti, odvisnimi od različnih psihoaktivnih snovi, pri svojem delu uporabljam urinske teste za določanje le-teh. Učinkovitega zdravljenja odvisnosti si brez takšnih testov ne znamo več predstavljati, pri svojem delu jih uporabljamo vsak dan.

Naj pojasnim, da zadnja tri leta in pol delam kot psihiatrinja na najnižji stopnji hierarhije v zdravstvenem sistemu. Tako nimam nobenega vpliva na kakršnekoli nabave, niti dostopa do dokumentov, ki se nanašajo na to. Zato sem si z zanimanjem ogledala posnetek zgodbe o nakupih teh testov. Nato sem šla pogledat teste, ki jih uporabljamo v naši ustanovi. Ugotovila sem, da so testi zapakirani v škatle, na katerih ni podatkov o uvozniku, niti nimajo navodil v slovenskem jeziku (so pa v hrvaščini). Zatem sem si iz spletne strani natisnila še sklep Državne revizijske komisije z dne 13.3.2015. Tako sem izvedela, kako so stvari potekale leta 2015. Kako potekajo danes, seveda ne vem.

Z zanimanjem pričakujem nadaljevanje zgodbe, tako v naši ustanovi, kot pri tistih, ki bi se o takšnih povezavah morali izreči. Upam le, da bomo teste lahko uporabljali tudi v prihodnje in da ta moj zapis ne bo povzročil “zastoja” pri njihovi nabavi.

 

 

Zavozili smo na vseh ravneh

Zavozili smo na vseh ravneh je naslov intervjuja, ki je bil 30. oktobra letos objavljen v Nedeljskih novicah. Za tiste, ki nimate povezave do celotnega članka, ga dodajam v skenirani obliki. Poudarjam svojo takrat izraženo oceno, da smo naš zdravstveni sistem preccej zavozili, in to na finančni, organizacijski in medosebni, to je odnosni ravni. Znašli smo se v precej kaotičnih razmerah, ki so posledica nejasnih pristojnosti in odgovornosti deležnikov v zdravstvu.

zct-intervju-ned-novice pdf

Izhod iz sedanje situacije ni in ne sme biti odvisen le od politike in politikov, temveč predvsem od nas, zdravnikov. Mediji nas vsak dan znova seznanjajo z nepravilnostmi v zdravstvenem sistemu in tudi pri našem delu, hkrati pa nakazujejo, da smo takšne nepravilnosti dostikrat tolerirali in se do njih nismo opredelili. Razloge za našo neodzivnost in apatijo bi bilo treba raziskati, med domnevami se mi zdi kot najbolj verjetna strah prijaviteljev pred reakcijo odgovornih in s tem povezano odsotnost učinkovite zaščite pred ravnanjem nadrejenih. Zelo nazorno je ta strah opisan v uvodniku Sabine Obolnar v včerajšnji Oni. Citirali so izpoved dr. Erika Breclja, ki je razkril enega od mehanizmov za utišanje tistih, ki opozarjajo.

V svojem programu načrtujem načrtujem ustanovitev zdravniškega ombudsmana (neodvisna oseba ali ustanova, ki preiskuje pritožbe in mediira za pošteno uredeitev zadev), ki bo v svoji nedvisni poziciji (tudi do zdravniške zbornice) lahko zastopal zdravnike, ki se pri svojem delu počutijo ogrožene s starni delodajalca ali države. Preberite več o tem v Stebrih zdravništva.

 

Verjamem mladim zdravnikom

Ob branju novice na  24ur.com sem obstala brez besed. Mladi zdravniki so napisali pismo, v katerem opisujejo odnos starejših kolegov do njih. Preberite njihove pretresljive izpovedi, ki so močno podobne tistim iz ZDA, kjer se Pamela Wible (pamela@idealmedicalcare.org) bori za njihove pravice in ki je razkrila epidemijo samomorov med mladimi zdravniki.

Prispevek je sporočilo, ki bi se moralo dotakniti vseh, ki nismo več “mladi zdravniki” in si pošteno odgovoriti, ali smo jih – kolege mlade zdravnike – pripravljeni videti v njihovih strokovnih in človeških stiskah.

Zdravniška zbornica pa stoji ob strani. Kot mi je napisala ena od mladih zdravnic, je njena izkušnja takšna:

… že v tem kratkem času nad inštitucijo, oz. hišo zdravništva, razočarana. Ob podpisu pristopne izjave mi nihče ni pojasnil, kaj ta organizacija sploh je, čemu služi, kako si z njo lahko pomagam in kaj vanjo/zanjo morebiti lahko prispevam. Čez tri mesece, ko je nastopila moja prva pogodba o zaposlitvi (in en mesec pred prvo plačo), pa dobim domov položnico za članarino, brez kakršnega koli pojasnila kaj zdaj to pomeni in kakšna so pravila. Krasno. Le kaj naj si človek misli?

V svojem programu za predsednico Zdraviške zbornice Slovenije sem v točkah 5 in 6 jasno napisala, kako si predstavljam sodelovanje z mladimi in kako bi jim lahko pomagali zdravniki “seniorji”. Prizadevam si, da bi zbornica postala tudi mesto, kjer zdravniki, ne glede na starost ali vrsto težave v poklicni karieri, lahko dobijo kakovostno kolegialno pomoč.

Dva milijona

Na kaj pomislite, ko slišite besedi “dva milijona”? Toliko nas je prebivalcev Slovenije, tudi potencialnih uporabnikov zdravstvenih storitev, toliko je bilo zasajenih tulipanov v Arboretumu Volčji potok in toliko je “ostanka” denarja, ki ga v obliki članarine plačujemo člani Zdravniške zbornice Slovenije. S tema dvema milijonoma upravlja vodstvo naše zbornice.  Kot je omenil aktuali predsednik Andrej Možina, so to “sladke skrbi”. Pa so res?

Ta dva milijona, ki smo jih prispevali v obliki članarin vsi člani, mi ne data miru. Sprašujem se, kako to, da tega podatka vse do včerajšnjega volilnega zbora nisem poznala. Kako ta višek denarja pojasniti članstvu? In kako ravnati z njim v prihodnje? Kolikšna bi morala biti članarina, da bi zbornica lahko dobro delovala v interesu vseh članov? 

Kot ste opazili, gre za vprašanja, ki se nanašajo na preglednost finančnega poslovanja zbornice. Zdi se, da to doslej ni preveč zanimalo in vznemirjalo članstva. Pa ni tako – prevečkrat se namreč od članov sliši, “da nimajo od zbornice nič, da le plačujejo članarino, pa še za to ne vedo, kako se porabi”.

Zdaj je čas, da pojasnim, kako bi kot predsednica zbornice ravnala z denarjem, zbranim od članarine. Najprej bi na podlagi podatkov, ki jih vodstvo zbornice gotovo ima, dala izdelati analizo o potrebni višini članarine za delovanje zbornice – tudi ob vključitvi projektov, ki so še v pripravi. Potem bi nemudoma predlagala skupščini zbornice, da odloči glede znižanja članarine.

Glede teh dveh milijonov, ki sta že zbrana, pa bi  med članstvom takoj naredila spletno anketo o predlogih za porabo tega denarja. Med predlogi bi bile na primer štipendije za izobraževanje naših zdravnikov v tujini, finančna pomoč (v fiksnem znesku) za mlade zdravnike pred prvo zaposlitvijo, nakup nepremičnine v Mariboru, pomoč pri izdaji knjig, katerih avtorji so člani zbornice, delovanje zdravniškega ombudsmana, izobraževalni projekti na temo profesionalizma, kakovosti in varnosti. Člani zbornice moramo dobiti možnost za sprotno spremljanje (tudi finančne plati) uresničevanja posameznih projektov. Zavezujem se, da bom to kot predsednica zbornice gotovo omogočila.

Stavka razkriva številke: plače zdravnikov

Stavka zdravnikov je v polnem teku in če se jutri ne bo zgodil pomemben premik, se bo še zaostrovala.

Dobila sem več spodbud, da napišem nekaj o plačah zdravnikov, nekaj, kar bo bolj realno prikazalo dejansko stanje. V NeDelu 13. novembra lahko bralci preberejo že ničkolikokrat ponovljeno tezo, da smo zdravniki zaslužkarji. Kot dokaz se uporabi pogled na najvišje plače v javnem sektorju, kjer prednjačijo zdravniki. Navedene so številke, zneski bruto plač – seveda brez pojasnila, koliko delovnih ur in drugih obveznosti je »skritih« v teh zneskih. Prepričana sem, da bi marsikateri med »petdesetimi najbolje plačanimi javnimi uslužbenci«, med katerimi so vsi zdravniki, bil pripravljen razkriti svojo plačno listo. Ne z imenom, zgolj s številkami, ki bi pokazale opravljeno delo in obdobje, za katerega je bilo narejeno izplačilo. Kot sem že zapisala pred kratkim, je naš zdravstveni sistem »vzdržal« vse doslej zaradi izkoriščanja delovne sile, ne le zdravnikov, temveč tudi drugih zdravstvenih delavcev. Zato menim, da ni pošteno primerjati plač zdravnikov v končnih zneskih prejemkov in ne v plačilih za redno delovno obveznost.

Zanimivo bi bilo videti tudi “rep” tega seznama plač v javnem sektorju, na primer plače mladih zdravnikov, torej tistih, ki so po šestih letih zahtevnega študija in po še kakšnem letu negotovosti (čakanje na pripravništvo, pripravništvo) dobili redno službo in začeli novo učno obdobje specializacije.

Pred kratkim sem dobila pismo mladega zdravnika, ki je med drugim zapisal:

 »Zaradi pomanjkanja zdravnikov v Sloveniji mladi zdravniki velikokrat ostajajo v službi še po končanem 8-urnem delavniku, in ker so “mlajši v piramidi”, morajo dežurati več kot ostali. Veliko jih zaradi takšnih neživljenjskih razmer, kjer nimajo dovolj časa za paciente, še manj zase in svoje bližnje, niso cenjeni s strani pacientov in javnosti, niti niso dovolj dobro plačani, raje odidejo v tujino, menjajo poklic ali pa se zaradi preutrujenosti sesedajo sami vase.«

Najdaljši študij (medicine) in nadaljnje obvezno usposabljanje (specializacija) trajata skupno približno 12 let. Samostojno lahko začnejo zdravniki delati šele v starosti preko 30 let, kolegice, ki so v tem času postale mame, še kasneje. To je obdobje, ko si mladi ustvarjajo svojo družino, ko bi morali imeti tudi čas zase, za svojega partnerja in otroke. A mladi zdravniki in zdravnice so pogosto zgarani že na začetku svoje poklicne poti, dostikrat zbolevajo oni sami ali njihovi otroci. Pred kratkim so ravno ti mladi zdravniki svoje plače javno prikazali,  z vsemi dodatki v večini primerov ne presegajo 1.600 evrov neto. Tudi ponekod v tujini so imeli podobne probleme, zato so se odločili, da so vsem zdravnikom povišali plače. Izseljevanje zdravnikov se je zmanjšalo, motivacija za delo je postala večja, s tem pa tudi uspešnost zdravljenja. Ker to pri nas ni bilo mogoče drugače, se zdravniki za boljše delovne razmere in tudi višje plače borijo s stavko.

 

 

 

Stavka razkriva številke: delovna obremenitev zdravnikov

Pozorno spremljam dogajanje povezano s stavko zdravnikov. Informacije o tem dobivam v glavnem po dveh poteh – skozi javna občila in v osebnih stikih z zdravniki in pacienti. Pohvalno je, da ZZS na intranetnih straneh objavlja klipinge (poročila o objavah v medijih), ki jih najdete v razdelku Aktualno na zbornici: Novosti: Pregled medijev. Za vstop na intranetne strani se morate registrirati, ni težko. V klipingih za 21.10.2016 je tudi moj sestavek v Delovi rubriki Gostujoče pero, Šušljanje, deklaracije in pogum.

V medijskih objavah o stavki te dni spremljam tudi številke o tem, koliko zdravnikov primanjkuje v posameznih ustanovah, če ti delajo 180 ur na mesec oziroma 40 ur na teden, kolikor jih naredimo vsi zaposleni za redno plačo.  Zdaj se je dokočno in jasno razkrilo, da je naš zdravstveni sistem deloval le zaradi prekomenih obremenitev vseh zdravstvenih delavcev in še posebej zdravnikov. Potrebe po zdravnikih so se “izračunavale” na podlagi predpostavke, da bo vsak zdravnik delal več kot teh 180 ur. In tako tudi je, saj ga k temu zavezujejo delovna pogodba in zakonodaja – kot nekakšna norma, ki da je sestavni del zdravniškega poklica. Poklica, v katerem po mnenju načrtovalcev zdravstvenega sistema delajo “nadljudje”, ki zmorejo trajne prekomerne obremenitve. Kljub številnim, tudi znanstveno podprtim raziskavam, da temu ni tako, sistem vztraja pri izkoriščanju zdravniške delovne sile. Ne slepimo se: zaslužki iz obveznega prekomernega dela, ki se tako radi prikazujejo v javnosti, ne morejo nadomestiti niti počitka, niti družinskega življenja zdravnikov (tudi drugih zdravstvenih delavcev). Zato podpiram zahteve stavkovnih pogajalcev po sprejetju normativov in posledično izračunov ter časovnic za optimalno število zdravnikov.

 

Izbrisani, izgubljeni in brezpravni  – 1. del: IZBRISANI

 

To so statusi “oseb”, katerih osrednja skupna lastnost je diploma medicinske fakultete in ki z uvrstitvijo v eno od teh kategorij označujejo svoj odnos do naše zdravniške zbornice oziroma zbornice do njih. Kako je to mišljeno, se boste spraševali? So to begunci, tisti, ki so bili izbrisani od države ali oni, ki nimajo urejenega državljanstva? Ne, to so naši kolegi zdravniki in zobozdravniki. V te kategorije sem jih uvrstila sama na podlagi pogovora z nekaterimi od njih. Pa pojdimo po vrsti. Danes o izbrisanih.

Izbrisani” so kolegi, ki niso več člani Zdravniške zbornice Slovenije. Za tiste, ki ste se že poigravali z mislijo, da bi izstopili, pojasnjujem, da se “izstopiti” ne da. Prav tako članstva ne morete “zamrzniti” za določen čas. Ne glede na razlog za prenehanje članstva, je pot samo ena: “izbris”. Temeljito in za vedno. Kajti če se želite kdaj ponovno vpisati, morate predložiti vse dokumente kot ob prvem vpisu, vključno z overjeno fotokopijo diplome medicinske fakultete. Preverjeno v prvi osebi ednine. Tudi na spletni strani ZZS je to napisano. Nekdo je postavil vprašanje: “Želim se izčlaniti iz Zdravniške zbornice. Kako to storim?” Odgovor ZZS: “Na podlagi pisne zahteve za izbris z obrazložitvijo, ki jo zdravnik vloži pri ZZS.” Sicer ne vem, kaj bi se zgodilo z zahtevo za izbris, ki ne bi bila obrazložena.

Tokrat ne želim pisati o svoji izkušnji (o tem kdaj drugič), temveč o starejših zdravnikih in zobozdravnikih, ki so mi sporočili, da bi z veseljem podprli mojo kandidaturo, a niso več člani. Tisti, ki po upokojitvi ne delajo več, so pričakovali, da se bo kdo v imenu zbornice zahvalil za dolgoletno članstvo, jih povabil na srečanje, jih povprašal po zdravju in morda o tem, če bi še radi sodelovali v dejavnostih zbornice. Nič od tega se ni zgodilo, “lahko pa ostanejo člani zbornice” ob plačilu letne članarine. Ta res ni visoka (40 eurov letno) in bi jo večina upokojencev brez težav plačevala, če bi začutili, da je “zbornici mar zanje”. Tako pa imajo občutek, da so “le številke”, od katerih se pobere članarina.

V svojem programu kandidature za predsednico zbornice podrobno opisujem medgeneracijsko sodelovanje, ki ga bom še posebej spodbujala. V vsakem delovnem telesu zbornice bo zastopan po vsaj en mladi zdravnik (“junior”) in en starejši  (“senior”).  Tako bodo težave mladih postale bolj vidne in ukrepi za njihovo reševanje bliže vodstvu ZZS, starejši pa bodo s svojimi izkušnjami in modrostjo sodelovali pri reševanju zapletenih vprašanj. Starejši zdravniki “seniorji” (ne le upokojenci) bodo povabljeni, da se pridružijo klubu seniorjev, ki ga bomo ustanovili. Ti zdravniki in zobozdravniki, ki bi se želeli še naprej aktivno udejstvovati, si bodo izbrali, katero od predvidenih dejavnosti bi lahko izvajali. Nekateri bi poskrbeli za spoštljiv sprejem mladih zdravnikov, se ob vpisu v zbornico z njimi pogovorili in jim ponudili prostovoljno tutorstvo. Drugi bi lahko ponudili pomoč pri vprašanjih strokovnega razvoja, tretji dajali nasvete tistim kolegom, ki določenih vprašanj ne upajo izpostaviti v svojih delovnih okoljih. Pomembno je, da jim bo zbornica pod mojim vodstom pokazala, da jih še vedno ceni in želi imeti v svojih vrstah. 

Stavkovne zahteve in volitve

Spremljam stavko zdravnikov.

Ob pripravi kandidature za predsednico ZZS razmišljam: Ko bom jaz predsednica, bom pospešila pripravo realne mreže specialistov. To bosta naredila ministrstvo in stroka ob pomoči oziroma asistenci ZZS. Ob tem bom zahtevala tudi garancijo države, da bo zagotovila vsa potrebna sredstva za financiranje specializacij. Pomembna je tudi časovnica, po kateri bomo dobivali nove specialiste. Zdravništvo zagotavlja mentorje in znanje, država naj zagotovi denar.

Kandidiram

Pred letom in pol (aprila 2015) sem v našem ISIS-u objavila prispevek z naslovom Opravičujem se (“j’accuse”), ki je naletel na pozitiven odziv kolegov in drugih bralcev. Kmalu zatem smo se v skupini zdravnikov odločili ustanoviti »nekaj« zunaj obstoječih zdravniških organizacij, da bi lahko resnično pomagali kolegom v stiski.

Naše dotedanje izkušnje so bile, da naša zbornica ne nudi takšne pomoči, kot bi jo zdravniki in zobozdravniki, ki se znajdejo v stiski, želeli in potrebovali. Iz te skupine je kmalu izšel predlog za mojo kandidaturo za predsednico zbornice.

Sprejela sem odločitev, da kandidiram za predsednico Zdravniške zbornice. K temu so pripomogla tudi spodbudna mnenja kolegov, da bom dobro vodila zbornico ter ji znala dati nov zagon in članom bolj privlačno vsebino ter storitve.