Sporočilo mladim zdravnikom – a ste ga dobro razumeli?

Danes sem od mladih zdravnikov dobila informacijo o pismu, ki ga je mladim zdravnikom pisal prim. Andrej Možina kot kandidat za predsednika Zdravniške zbornice Slovenije in v katerem najavlja problemsko konferenco 10.1. 2017 v Domus medica.

Pismo pa je tako zagonetno, da ga že nekaj časa poskušam “dešifrirati”. V bistvu sploh nikogar ne vabi, tudi ni nobenega imenovanega dogodka (omenja problemsko konferenco), nobene ure ali dnevnega reda. Le pridite tja … Še prej pa se povežite s forumom mladih zdravnikov (spet ne veš, kaj je s tem forumom in kako se povežeš z njim). Skratka ena “zdriza”, ki je ne moreš nikjer prijeti. Le sporočilo je jasno – prim. Andrej Možina kot odrešenik za vse probleme, ki jih imate mladi zdravniki v zvezi s podiplomskim izobraževanjem in socialnim položajem. Pa ne pozabite na volilne lističe, saj smo sredi volilnega obdobja, ki se konča točno 17.1.2017 in zato mora biti ta “problemska konferenca” še pred tem datumom.

No, mene bi zanimalo, kdaj v minulih štirih letih so bili podobni dogodki pripravljeni in kakšne rezultate za mlade zdravnike so prinesli. Študenti medicine so mi opisali en podoben dogodek, kjer so nastopali s svojimi predlogi glede točkovanja vlog za specializacije, a ti s strani ZZS niso bili sprejeti.

Zelo rada bi prišla v stik z mladimi, ki pripravljajo ta dogodek in jih seznanila s predlogi za rešitev sedanjega neprijaznega sistema specializacij. Enega od teh predlogov objavljam na tej spletni stran.

Ker ima pismo več elementov pozivanja na volilni zbor, me zanima, ali ga je odobrila volilna komisija, zato sem nanjo tudi naslovila takšno vprašanje.

Sovražni govor Vesne V. Godina proti mladim zdravnikom

Včeraj mi je nekdo posredoval povezavo na spletno stran, kjer objavlja Vesna V. Godina. Ne bom vam navedla linka, ker ne želim širiti sovražnega govora, ki se skriva za naslovom Pohlepnim asocialnim pošastim nismo nič dolžni, oni so dolžni namTe “pohlepne asocialne pošasti” so po njenem prepričanju mladi zdravniki v Sloveniji. Ker doslej nisem zasledila, da bi se na ta sovražni govor odzvala katera od zdravniških organizacij, bom to naredila jaz – ne le kot kandidatka za predsednico zdravniške zbornice, temveč kot zdravnica, ki sem vsaj delno odgovorna tudi za izobraževanje mladih zdravnikov.

Zaradi moje osebne zavezanosti objektivnim dejstvom, lahko skozi pisanje Vesne V. Godina opazim tudi kakšno resnično misel. Gotovo bi se dalo marsikaj narediti z drugačno selekcijo ob vpisu na medicinsko fakulteto in s spremembo kurikuluma, v katerega bi se sistematično vnašalo tudi profesionalizem (Stebri zdravništva). Prvi koraki v tej smeri so že bili narejeni. Nikakor pa ne morem mimo nesramnega in zlobnega opisovanja zahtevnosti študija na medicinski fakulteti, kot si ga je privoščila Vesna V. Godina. Glede na to, da je tudi sama univerzitetna učiteljica, bi vsaj glede tega od nje pričakovala bolj objektivne besede.

Vendar je diskrurz Vesne V. Godina drugačen: ne povzema objektivnih resnic, temveč seje sovraštvo. In na mlade zdravnike stresa daleč več, kot si zaslužijo. Res so med njimi tudi takšni, kot jih opisuje, na srečo pa so tudi drugačni, bliže podobi zdravnika, kot si ga predstavljamo v ZZP.

V nadaljevanju svoje kritike mladih (in tudi starih) zdravnikov Vesna V. Godina piše, da jim (nam)  je študij plačala država. Res je, a plačala ga je vsem redno vpisanim študentom in tudi diplomanti drugih strok odhajajo v tujino. Vendar mladi zdravniki ne odhajajo v tujino le zaradi denarja. Za tistih nekaj, ki jih osebno poznam, denar ni bil glavni motiv, temveč želja po znanju – kakršnega v Sloveniji niso mogli dobiti, iskanje boljših delovnih pogojev v kliničnem ali raziskovalnem delu ter tudi dejstvo, da niso dobili redne službe niti po končani specializaciji. (Kdo je odgovoren za desetine nezaposlenih mladih zdravnikov ni tema tega sestavka. Gotovo pa to niso mladi zdravniki sami.)

Ob stavki in Fidesu, ki sta očitno bila povod za slabo kontroliran izbruh jeze Vesne V. Godina, pa je moj razmislek šel v drugi smeri. Če bi tokratna stavka zdravnikov bila usmerjena predvsem v odpravo slabih delovnih pogojev in bi plačevanje zdravniškega dela (tokrat) postavili ob stran, bi bilo mnenje javnosti bolj na strani zdravnikov. Včeraj mi je ena kolegica dala zanimivo primerjavo s stavko v izobraževanju. Tam so si izborili jasne normative in če število otrok preseže določeno število, morajo ustanoviti novo skupino ali razred ter zaposliti nove vzgojitelje ter vzgojiteljice. Tako preprosto je to, ker jih je dovolj “na trgu” in ker njihove zaposlitve država tudi plača. Zdravniki pa smo stisnjeni v sistem točk in glavarin. Če jih naredimo preveč (glede na plan ZZZS), jih ne dobimo plačanih. Hodimo v službo in delamo “za božji lon” ali pa delamo bolj “počasi” in  “po planu ZZZS” ter daljšamo čakalne vrste.

Verjamem, da so nekateri zdravniki (mladi in stari – kot pravi Vesna V. Godina)  indoktrinirani s tem, da morajo dobro zaslužiti, da jim dobra plača pripada le zato, ker so zdravniki. Ti so tudi najbolj glasni. A obstajajo tudi drugi, ki delajo tiho, garajo preko razumnih meja in s tem izpostaljajo nevarnostim paciente ter ogrožajo svoje zdravje. Izkoriščanje mladih zdravnikov je postal svetovni fenomen, ne le naša slovenska posebnost. A drugod se tega že zavedajo, potekajo akcije za spremembe. Tudi zato, da bi se zaustavila epidemija samomorov med zdravniki, ki jo je javnosti doživeto predstavila Pamela Wible.

Zdravniki se moramo boriti za boljše delovne pogoje, manjše obremenitve in bolj spoštljive medsebojne odnose – vse to bo dvignilo naš ugled, predvsem pa povečalo zaupanje pacientov v naše delo.

Stavka zdravnikov – etična vprašanja

V odnosu do stavke nimam nobenega konflikta interesov. (I declare no competing interests.)

 

Za pisanje tega prispevka o zdravniški stavki se bom namenoma postavila v metapozicijo. (Izraz metapozicija se uporablja tudi v psihoterapiji in označuje položaj opazovalca, ki določeno situacijo opazuje od zunaj in jo tako lahko vidi na bolj objektiven način.)

Pogled iz metapozicije mi omogoča sedanji status, saj se moja poklicna pot počasi izteka, nisem članica nobenega sindikata, niti nobene politične stranke, nikomur mi ni treba pojasnjevati svojega osebnega odnosa do stavke. Poznam pravice zaposlenih, med katere spada tudi stavka.

V času stavke se je zelo povečalo medijsko poročanje o zdravnikih in zdravstvenem sistemu. Novinarji so bolj ali manj objektivno poročali o poteku stavke v posameznih ustanovah, o številu odpadlih pregledov in operacij ter o tem, koliko časa lahko vzdrži naš zdravstveni sistem brez nadurnega dela zdravnikov. Kritično je bilo predvsem v manjših zdravstvenih ustanovah, kjer je zdravnikov hitro “zmanjkalo”. Nastajal je vtis, da se bo sistem res zrušil. Pa se ni, saj je stavka bila zamrznjena in o tem, kako bi se lahko nadaljevala, lahko samo ugibamo. Tokrat me ne bodo zanimali razlogi stavke, niti njeni učinki, temveč odnos zdravnikov do samega akta stavke.

Rada bi verjela, da nas v odnosu do stavke razdvajajo samo mediji, čeprav ti radi poudarjajo informacije, s katerimi povečujeo napetosti med zdravniki (in s tem branost oz. gledanost medija). A se zavedam, da temu ni tako. 

Zdravniki nikakor nismo homogena populacija, ki bi o skupnih temah vedno razmišljala enako ali enotno. Tudi stavka nas je razdelila. Najprej na tiste, ki so člani Fidesa in one, ki to niso. Potem na tiste, ki jim ni bilo treba (ali niso smeli) stavkati zaradi specializacije (pediatri, onkologi, urgentni …) in druge, ki so oziroma bi “morali”, saj je bila stavka napovedana. V medijih so se oglašali (v glavnem starejši) zdravniki, ki so stavko obsojali in drugi, ki so skušali pojasniti, kako so rešili svoje etične dileme glede stavkanja. Te so pri mnogih kolegih bile hude in so jih poskušali reševati na različne načine – najpogosteje tako, da so “uradno” stavkali, v resnici pa delali, kot da stavke ne bi bilo.

Poskušala sem preveriti, ali so se zdravniške organizacije že izrekle o vprašanju etičnosti stavke. Na spletni strani ZZS nisem našla odgovora, s strani Fidesa je etičnost stavke argumentiral Konrad Kuštrin, Slovensko zdravniško društvo pa je pred začetkom stavke dalo izjavo, iz katere povzemam:

Ko zdravniki tehtamo odločitev za ali proti stavki, doživljamo notranji etični konflikt. Na eni strani ne želimo izdati zaupanja pacientov, po drugi strani pa želimo opozoriti na neurejene razmere v zdravstvu. 

Poslanstvo Slovenskega zdravniškega društva je ohranjanje visoke kakovosti in etike zdravniškega dela, zato je v primeru splošne stavke zdravnikov in zobozdravnikov podprlo Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije (Fides) v upanju, da bo s tem dosežena dolgoročna večja strokovna varnost bolnikov in zdravnikov. 

Tako lahko le ugotavljam, da vprašanje o etičnosti stavke zaenkrat  ostaja neodgovorjeno, za razrešitev notranjega etičnega konflikta se mora potruditi vsak zdravnik sam. Kako naj se tega loti? Ali lahko vpraša kakšno nesporno avtoriteto, ki bi nam zdravnikom znala pojasniti, kako naj se odločamo (ne odločimo) glede stavke?

Ker takšenega odgovora še nimam, skušam poiskati informacije sama. Na Googlu sem poskušala najti smernice, po katerih bi si takšno odločanje lahko olajšali. Februarja letos je nekaj misli o etičnosti stavke objavil The Lancet (www.thelancet.com Vol 387 February 6, 2016). Tega vprašanja so se pred dobrim letom dni lotili tudi pri BMJ, ustvarili tudi blog na temo. Medtem ko so članki, objavljeni v Journal of Medical Ethics plačljivi, je prosto dostopno besedilo iz Bangladesh Journal of Bioethics. Zanimivo besedilo o tem, kaj vse se lahko (tam) zgodi stavkajočim zdravnikom. Razmislek o tem, ali je kaj podobnega možno pri nas, ne bo odveč.  Pred 10 leti so o etičnosti zdravniške stavke ponovno pisali v New Zealand Medical Journal.

Mnenja v zgoraj navedenih virih so večkrat diametralno nasprotna. Nekatera označujejo zdravniške stavke za neetične, druga jih označujejo za dejanja poguma, s katerimi so si zdravniki prizadevali za izboljšanje delovnih razmer in s tem boljše pogoje zdravljenja za paciente.

Prav mogoče se mi zdi, da nas bo osebni odnos do zdravniške stavke razdvajal tudi v prihodnje, zato si želim, da se tega vprašanja preudarno lotijo tudi slovenske zdravniške organizacije.

 

Stavka razkriva številke: plače zdravnikov

Stavka zdravnikov je v polnem teku in če se jutri ne bo zgodil pomemben premik, se bo še zaostrovala.

Dobila sem več spodbud, da napišem nekaj o plačah zdravnikov, nekaj, kar bo bolj realno prikazalo dejansko stanje. V NeDelu 13. novembra lahko bralci preberejo že ničkolikokrat ponovljeno tezo, da smo zdravniki zaslužkarji. Kot dokaz se uporabi pogled na najvišje plače v javnem sektorju, kjer prednjačijo zdravniki. Navedene so številke, zneski bruto plač – seveda brez pojasnila, koliko delovnih ur in drugih obveznosti je »skritih« v teh zneskih. Prepričana sem, da bi marsikateri med »petdesetimi najbolje plačanimi javnimi uslužbenci«, med katerimi so vsi zdravniki, bil pripravljen razkriti svojo plačno listo. Ne z imenom, zgolj s številkami, ki bi pokazale opravljeno delo in obdobje, za katerega je bilo narejeno izplačilo. Kot sem že zapisala pred kratkim, je naš zdravstveni sistem »vzdržal« vse doslej zaradi izkoriščanja delovne sile, ne le zdravnikov, temveč tudi drugih zdravstvenih delavcev. Zato menim, da ni pošteno primerjati plač zdravnikov v končnih zneskih prejemkov in ne v plačilih za redno delovno obveznost.

Zanimivo bi bilo videti tudi “rep” tega seznama plač v javnem sektorju, na primer plače mladih zdravnikov, torej tistih, ki so po šestih letih zahtevnega študija in po še kakšnem letu negotovosti (čakanje na pripravništvo, pripravništvo) dobili redno službo in začeli novo učno obdobje specializacije.

Pred kratkim sem dobila pismo mladega zdravnika, ki je med drugim zapisal:

 »Zaradi pomanjkanja zdravnikov v Sloveniji mladi zdravniki velikokrat ostajajo v službi še po končanem 8-urnem delavniku, in ker so “mlajši v piramidi”, morajo dežurati več kot ostali. Veliko jih zaradi takšnih neživljenjskih razmer, kjer nimajo dovolj časa za paciente, še manj zase in svoje bližnje, niso cenjeni s strani pacientov in javnosti, niti niso dovolj dobro plačani, raje odidejo v tujino, menjajo poklic ali pa se zaradi preutrujenosti sesedajo sami vase.«

Najdaljši študij (medicine) in nadaljnje obvezno usposabljanje (specializacija) trajata skupno približno 12 let. Samostojno lahko začnejo zdravniki delati šele v starosti preko 30 let, kolegice, ki so v tem času postale mame, še kasneje. To je obdobje, ko si mladi ustvarjajo svojo družino, ko bi morali imeti tudi čas zase, za svojega partnerja in otroke. A mladi zdravniki in zdravnice so pogosto zgarani že na začetku svoje poklicne poti, dostikrat zbolevajo oni sami ali njihovi otroci. Pred kratkim so ravno ti mladi zdravniki svoje plače javno prikazali,  z vsemi dodatki v večini primerov ne presegajo 1.600 evrov neto. Tudi ponekod v tujini so imeli podobne probleme, zato so se odločili, da so vsem zdravnikom povišali plače. Izseljevanje zdravnikov se je zmanjšalo, motivacija za delo je postala večja, s tem pa tudi uspešnost zdravljenja. Ker to pri nas ni bilo mogoče drugače, se zdravniki za boljše delovne razmere in tudi višje plače borijo s stavko.

 

 

 

Stavka razkriva številke: delovna obremenitev zdravnikov

Pozorno spremljam dogajanje povezano s stavko zdravnikov. Informacije o tem dobivam v glavnem po dveh poteh – skozi javna občila in v osebnih stikih z zdravniki in pacienti. Pohvalno je, da ZZS na intranetnih straneh objavlja klipinge (poročila o objavah v medijih), ki jih najdete v razdelku Aktualno na zbornici: Novosti: Pregled medijev. Za vstop na intranetne strani se morate registrirati, ni težko. V klipingih za 21.10.2016 je tudi moj sestavek v Delovi rubriki Gostujoče pero, Šušljanje, deklaracije in pogum.

V medijskih objavah o stavki te dni spremljam tudi številke o tem, koliko zdravnikov primanjkuje v posameznih ustanovah, če ti delajo 180 ur na mesec oziroma 40 ur na teden, kolikor jih naredimo vsi zaposleni za redno plačo.  Zdaj se je dokočno in jasno razkrilo, da je naš zdravstveni sistem deloval le zaradi prekomenih obremenitev vseh zdravstvenih delavcev in še posebej zdravnikov. Potrebe po zdravnikih so se “izračunavale” na podlagi predpostavke, da bo vsak zdravnik delal več kot teh 180 ur. In tako tudi je, saj ga k temu zavezujejo delovna pogodba in zakonodaja – kot nekakšna norma, ki da je sestavni del zdravniškega poklica. Poklica, v katerem po mnenju načrtovalcev zdravstvenega sistema delajo “nadljudje”, ki zmorejo trajne prekomerne obremenitve. Kljub številnim, tudi znanstveno podprtim raziskavam, da temu ni tako, sistem vztraja pri izkoriščanju zdravniške delovne sile. Ne slepimo se: zaslužki iz obveznega prekomernega dela, ki se tako radi prikazujejo v javnosti, ne morejo nadomestiti niti počitka, niti družinskega življenja zdravnikov (tudi drugih zdravstvenih delavcev). Zato podpiram zahteve stavkovnih pogajalcev po sprejetju normativov in posledično izračunov ter časovnic za optimalno število zdravnikov.